Zaprte ali na polovično zasedenost omejene kinodvorane so najprej zamaknile mnoge premiere predvidenih uspešnic za več mesecev, tudi dobro leto, kot se je zgodilo z bondiado Ni čas za smrt. Proti koncu lanskega leta in še posebej letos pa so studii in distributerji vendarle ugotovili, da bo treba spremeniti strategijo in kino uporabljati le kot enega kot »kanalov«. Če bo v tistem obdobju, ko film začne svojo pot pred gledalci, lahko deloval in privabljal občinstvo, super, sicer pa so tu storitve pretočnega videa ter digitalni nakupi in izposoje (iTunes, Filmi Play, …). Že od lanskega božiča s Čudežno žensko 1984 se določene premiere zgodijo istočasno v dvoranah in na spletu, seveda z več naslovi v ZDA in večjih trgih, še posebej na storitvah Disney+ in HBO Max. Z naročnino ali posebnim plačilom je denimo doma mogoče gledati Respect (biografsko dramo o pevki Arethi Franklin), vestern The Power of the Dog, Hitre in drzne 9, Smrtonosni spopad (Mortal Kombat), Space Jam 2, Tačke na patrulji v filmu in druge, ki so vsi letošnji naslovi, nekateri celo iz druge polovice leta. So pa tudi taki, kjer ima kino še naprej prednost (Dune, že omenjeni Bond). Vendar je je njegovo »okno« zdaj bistveno krajše in filmi so preskočili nekaj naslednjih.

Prej je namreč dolga leta veljal bolj ali manj enak vrstni red, zgolj z določenimi spremembami, ko so prihajale in se uveljavljale nove platforme. Kino je imel vsaj tri mesece ekskluzivnega obdobja, ko filma ni bilo mogoče pogledati nikjer drugje (pa pustimo ob strani saj veste katere vire). Nato so bili na vrsti ploščki, najprej čez pol leta ali slabo leto plačljivi televizijski programi (denimo HBO), približno takrat tudi digitalne trgovine, še kasneje pa komercialni in javni TV-programi in storitve pretočnega videa. Letos se je to spremenilo. Kino ima le še nekaj tednov ekskluzive, če sploh, pretočne in digitalne platforme pa so preskočile na vsaj drugo mesto ali celo na delitev prvega.

Bloombergov poznavalec filmske industrije, pretočnega videa in glasbe in povezanih panog Lucas Shaw je kot gost v podkastu Recode Media z voditeljem Petrom Kafko potrdil, da je zadnje leto in pol pri največjih filmskih in medijskih konglomeratih pospešilo sprejemanje pretočnega videa kot enakovredne distribucijske platforme. Po njegovih besedah so še pred dvanajstimi, zagotovo pa pred osemnajstimi meseci vsi veliki hollywoodski studii nameravali izdati bolj ali manj vse svoje odmevne naslove ekskluzivno v kinematografih in jih držati proč od spletnih (pretočnih) storitev najmanj mesece, lahko pa tudi leta. »Zdaj živimo v svetu, v katerem so vse te korporacije izdale najmanj en pomemben film zgolj v pretočni obliki in/ali istočasno na spletu in v kino dvoranah. To se bo zanesljivo nadaljevalo in število novih filmov, ki si jih bo mogoče ogledati doma, bo nedvomno večje kot pred pandemijo.« Obenem pa Shaw opozarja, da za določene zagotovljene uspešnice (kot so filmi iz franšiz Marvel, Spiderman, Hitri in drzni, bondiade in še nekateri) studii še naprej upajo na kinematografski štart, ki prinese največ denarja. Kadar so dvorane lahko polne in tudi so polne.

Nekateri studii, denimo WarnerMedia (Warner Bros), so že napovedali, da v prihodnjem letu prehajajo na mešani model, pri katerem bodo določeni naslovi istočasno startali v kinometografih in v pretočni obliki, drugi, bolj pomembni, pa bodo dobili 45 dni »miru« v kino dvoranah. Še vedno je mesec in pol po premieri dokaj v redu za ogled doma, film je še dovolj svež, ne že skoraj pozabljen čez leto ali dve. Hkrati se pojavljajo tudi težnje, da bi zadevo znova raztegnili nazaj na tri mesece. Vseeno pa je skoraj nemogoče, da ne bi bile HBO Max, Netflix, SkyShowtime in ostale tovrstne storitve na vrsti takoj zatem.

Lucas Shaw napoveduje, da bo kino vedno predstavljal določeno doživetje, ki ga domače okolje ne ponuja, a se bo verjetno število filmov, ki si jih ogledamo tam, zmanjšalo. Če smo šli prej povprečno štirikrat na leto v kino, bomo morda po novem le še dvakrat ali trikrat. Že zato, ker bo za ogled doma več izbire, pa tudi opremljenost dnevnih sob je zdaj taka, da pogosto sploh ni slabo ostati doma. Vsekakor sem tudi sam prepričan, da bomo kombinirali obe izkušnji, in tudi v obeh uživali. Včasih se res hočemo odpraviti v dvorano, lahko majhno in bolj intimno, lahko večjo z bolj sodobno in pompozno opremo, odvisno od vrste filma. Drugič se prileže in je bolj priročno biti doma. Široka in kakovostna izbira na pretočnih platformah takrat še kako prav pride.

Zato sem malo začuden, kako vzvišeno se nad ta distribucijski kanal še vedno postavljajo režiserji. Najnovejši primer je Vinci Vogue Anžlovar v intervjuju za MMC RTV Slovenija, ki domači ogled filma primerja z mašo po video prenosu, a mora že v naslednji povedi priznati, da tudi ta oblika obstaja (in vemo, da je bila v času zaprtega javnega življenja močno razširjena in tudi dobro sprejeta). Tak odnos je za moj okus rahlo preživet in patetičen. Beremo že zdavnaj ne več zgolj na papirju in gledamo na vsakovrstnih zaslonih, od majhnih do velikih, tudi platno nas kdaj zamika, a kadar nas ne, s tem ne omalovažujemo filma. Zagotovo ne namerno in če ni prikazan čisto tako, »kot si je zamislil režiser,« pač – bogpomagaj. Končna reprezentacija nekega avtorskega dela je pogosto drugačna od izvirne vizije snovalca in ga vsak gleda s svojimi očmi. Veliko pomembnejša je možnost, da si zadevo lahko ogledam, kadar in kjer si želim.

Kar me nekoliko skrbi, pa je inflacija pretočnih storitev, njihova dostopnost v Sloveniji – še vedno čakamo na Disney+, nekatere napovedane kasnijo – in tudi stopnja lokalizacije (podnapisi in sinhronizacija). Kdor bo želel gledati najbolj vroče najnovejše filme (in serije), bo za to vsak mesec odštel kar lepo vsoto, ali pa bo neprestano kolobaril med različnimi naročninami. Verjetno bomo nekoč v prihodnosti pri operaterjih namesto shem s televizijskimi programi poleg dostopa do interneta v paketu plačevali sheme s pretočnimi storitvami, a nismo še tam. Vseeno pa je hitrejša dostopnost novih naslovov tudi z domačega kavča hit leta in eden (redkih) pozitivnih doprinosov dveh let, ki bi jih sicer najraje vsi izbrisali iz zgodovine. Toda, če gredo Hollywood in njegovi novodobni konkurenti po koncu nenormalnosti nazaj v staro miselnost in vzorce, si zaslužijo »nagrado« za flop leta.

Naslovna fotografija: DepositPhotos

• 
  SOBOTNO IZBIRANJE: Kako iz zagate po 13. oktobru?
• 
  Buzz »popravljen« in s štirikolesnim pogonom!
• 
  Nehajte sanjati o vodiku in trajnostnih gorivih!
• 
  To je kamera, ki cilja na en sam popoln posnetek
• 
  SPREGLEDANO: Zabaven in tudi, temu ni moč oporekati, na trenutke TRAPAST

The post HIT (ali FLOP) LETA: Filmska industrija končno skoraj enakopravno obravnava kino in domači kavč appeared first on Tehnozvezdje.

Res me je marca in aprila, ko so operaterji odpirali programske sheme, nekateri ponudniki naročniškega videa ponujali daljša preizkusna obdobja in so glasbeniki predvajali (in jih še predvajajo) različne »domače« nastope, presenetila pasivnost Hollywooda in ostalega filmskega sveta. Nikakršnih akcij za cenejše izposoje ali nakupe, pohitrenih časovnic za filme, ki so bili v kinih pred nekaj meseci, kaj šele, da bi kakšnega za to obdobje načrtovanega spustili v javnost kar prek spletnih kanalov, če se v dvoranah širom sveta ni dalo. Tako ali tako že leta ne vidim več pravih razlogov, da moram na možnost digitalne izposoje (ali nakup) filma za ogled na domačem televizorju čakati leto, dve ali celo več. V času prisilnega posedanja doma pa sploh ni opravičila, da studii in ostali v tej verigi ne omogočijo nečesa, kar si gledalci že dolgo želijo.

Raziskava analitske hiš Performance Research in Full Circle Research je sredi maja v ZDA dobrih tisoč ljudi vprašala, kje bi si ga ogledali, če bi bil film hkrati prišel v kino in v digitalne kanale za izposojo. Kar 70 odstotkov vprašanih bi raje gledalo z domačega naslanjača, če 13 odstotkov jih je bilo naklonjenih kinu, 17 odstotkov pa je bilo neodločenih. Podobne rezultate je dala anketa, ki sem  jo izvedel na Twitterju. Tudi v njej sem vprašal, kolikšno bi bilo zanimanje za najnovejše filme na domačem kavču, če bi bili na voljo (prek tržnic Filmi Play, iTunes, kot dodatno plačljivi pri Netflixu in podobnih storitvah ali kje drugje).

Rezultati – pri 140 odgovorih že lahko predpostavljam, da niso povsem nekredibilni, še posebej, ker se skozi glasovanje deleži niso kaj dosti spreminjali – so jasno pokazali, da bi več kot dve tretjini zamenjali kino z ogledom doma. Samo dobra desetina bi se še vedno raje odpravila v kino, slabe petine pa filmi ne zanimajo. Glede na oboje navedeno sklepam, da marsikje in na večjem vzorcu rezultati ne bi bili bistveno drugačni ali pa bi vsaj potrdili, da obstajata tako želja za gledanje novih filmov doma, kot tudi pripravljenost za to plačati podobno ceno, kot zdaj stane vstopnica za kino.

Že dolgo sem sumil, da ne morem biti edini, ki bi marsikdaj kaj pogledal, če bi lahko. Seveda ne zastonj, tudi s »torrentov«, ampak legalno in za pošteno ceno. Pa zdaj sploh ni te možnosti. Včasih človek pač ne najde časa za obisk kinematografa. Drugič se mu preprosto ne da od doma. Morda ga odbijata gneča in obnašanje ljudi v dvorani. Lahko mu je bolj všeč bližina hladilnika in omare z zalogami pijače in prigrizkov. Prepreka je lahko varstvo za otroke. Navsezadnje pa smo v zadnjih letih opremili dnevne sobe s tako dobrimi televizorji in zvočnimi sistemi, da se nam zdi škoda hoditi kam drugam, ko pa imamo pred nosom izvrstno sliko in najmanj zadovoljiv zvok. Mislim, da filmska industrija sploh ta vidik bistveno podcenjuje, kajti ustvarjalci serij so že ugotovili, da je tudi kakovostna sliko HDR eden od elementov, s katerimi lahko pritegnejo gledalce.

Če serije zdaj istočasno prihajajo v spletne naročniške storitve kot na druge kanale, pri filmih še naprej velja desetletja stara strategija. Najprej kino, po približno pol leta na fizične nosilce, kateri koli so že takrat aktualni (blu-ray, dvd, …), čez leto ali malo več na specilizirane, plačljive televizijske programe in v zgoraj omenjene tržnice, po dveh letih in več pa še na ostale TV-programe in naročniške spletne storitve, torej na Netflix in podobne. Odstopanj od te taktike zavlačevanja in molže prihodkov skozi čim daljše obdobje praktično ni. Tako tistim, ki filma zaradi takih ali drugačnih razlogov ne ujamejo v kinu, ne preostane drugega kot čakanje. Četudi bi z veseljem plačali za ogled s kavča.

Si predstavljate, da bi nekaj podobnega kot v filmskem svetu veljalo v športu ali v glasbi. Tekmo bi si lahko v živo ogledali samo tisti, ki bi bili prisotni na stadionu. Nato bi posnetek naslednje pol leta prodajali v tržnicah z digitalnimi vsebinami, nakar bi najprej prišla na športne ter nazadnje še na (brezplačne) splošne televizijske programe. »Hej, a veš, da bo v soboto na TV finale nogometnega prvenstva v Rusiji (2018)?« Ali pa pri glasbi, kjer bi nove »komade« lahko najprej slišal samo na koncertih, potem bi bili na voljo v iTunesih in podobnih trgovinah, zatem v naročniških pretočnih storitvah in nazadnje na radiu. Primerjavi mogoče na prvi pogled delujeta absurdno, a nista nujno daleč od tega, kar filmska industrija vzdržuje že dolgo in nima podlage v ničemer. Mislim, da tudi prihodki ne bi trpeli, če bi nove naslove takoj spustili tudi splet in bi jih lahko pogledali še vsi tisti, ki se ne bodo odpravili do najbližje dvorane, kjer zadevo vrtijo. Prav tako sem prepričan, da se zaradi tega obisk v kinu ne bi drastično zmanjšal, kot tudi ne gledanost kasneje na televiziji ali v naročniških storitvah. Še posebej, če bi se cene postopno nižale, ko bi se datum premiere oddaljeval. Gre za pretežno različna občinstva z različnimi prioritetami. Že v tem, za kaj smo pripravljeni plačati in kolikšni zneski se nam še zdijo sprejemljivi, se precej razlikujemo. Dosti pa je tudi takih, ki razen televizijske naročnine ne bi plačali ničesar drugega, pa še ta se jim zdi odveč. Pa vendar, dodatne možnosti in več potencialnega občinstva ne morejo biti slabe za biznis.

Imam kakšno upanje, da se bo kaj spremenilo? Niti ne, razen če se inercija ustavi in bo res treba začeti iskati nove vire prihodkov, kot jih je morala glasbena industrija. Ta je zdaj, če gledamo zgolj številke, z naročninami prišla približno na nivo, ki ga je prej dosegala s fizičnimi nosilci, realno pa je seveda nekaj nižje, saj je treba upoštevati inflacijo. Marsikdo ni zadovoljen, toda glasbena srenja se je hočeš nočeš prilagodila digitalni dobi in za uporabnike je trenutna situacija dobra. Da se poslušati z omejitvami in nekaj dela, vendar zastonj na Youtubu, in da se poslušati poceni in elegantno z naročnino. Kar je dobro tudi za industrijo, predpostavlja namreč stalen dotok denarja, saj tisti, ki odpove naročnine, ostane brez glasbe. Najbrž bodo morali tudi Hollywoodarji nekoč prilagoditi svoj model 21. stoletju, ali bo to še preden se bo stoletje začelo iztekati, pa ne upam napovedati.

Naslovna fotografija: Deposit Photos

The post Hollywood je karanteno prespal in upa, da bo še naslednjih 70 let vse po starem appeared first on Tehnozvezdje.