Nedvomno se kdo »poenotenja« veseli, meni pa se ta regulacija še vedno zdi odvečna in tudi s precejšnjimi luknjami in potencialnimi negativnimi učinki na dolgi rok. Prav tako nisem prepričan, da bo zares rešila tisto, kar je bil verjetno osnovni namen – prisiliti Apple, da še pri telefonih iPhone uporabi priključek USB-C namesto zdajšnjega Lightning. Če že regulacija, pa sploh ne vidim razloga za tako dolga prehodna obdobja. Čemu, komu na čast, je treba dati proizvajalcem dve leti ali celo tri leta in pol v primeru prenosnikov, da prilagodijo svoje naprave. Kot prvo, mnogi nimajo česa prilagajati, kvečjemu morda uravnavanje napetosti in toka za podporo sprejetemu standardu za hitro polnjenje (PD 100 W), saj že tako ali tako (leta!) izdelujejo naprave z USB-C. Tisti, ki jih morda na določenih področjih še ne, pa tudi že dolgo vedo, da bo to postal standard, in so doslej imeli dovolj časa za razmišljanje o tem in načrtovanje prihodnjih izdelkov s tem priključkom. Če je ovira prenos direktive v nacionalne zakonodaje – časa za to je eno leto – naj bi zadevo sprejeli kot uredbo, kakor denimo za roaming in še kaj, in določili, da začne veljati čez pol leta. Igričarskih prenosnikov, ki potrebujejo višje moči polnjenja, tako ali tako niso vključili. Čeprav so v direktivi omenili razširitev standarda Power Delivery (PD) na 240 W, a so ga, kdo ve zakaj, pustili za revizijo direktive. Mnogo prenosnikov že ima ustrezen polnilni priključek, tudi če ima zraven še enega, proizvajalcu lastnega. Zato res ni razloga za tako dolgo odlašanje.

Direktiva zajema naslednje kategorije naprav: mobilne telefone, tablice, digitalne fotoaparate (»kamere«), slušalke in slušalke z mikrofonom, prenosne igralne konzole, prenosne zvočnike, e-bralnike, tipkovnice, miške, prenosne navigacijske sisteme (mar te še kdo izdeluje?), ušesne slušalke (s polnilno škatlico) in prenosnike. Marsikje se je industrija že sama poenotila v podpori priključku USB-C, ponekod Apple v tem sodeluje (tablice) ali je celo vodilni (prenosniki). Drugod pa se tudi pospešeno dogaja premik od mikro USB in še kakšnih ostankov zgodovine k enotnemu vtiču za polnjenje, tako da direktiva v praksi bolj ali manj uzakonja obstoječe stanje, ne vnaša kakšne drastične spremembe.

Skrbi me nekaj drugega. Že na začetku, ob prvem predlogu, sem zapisal, da lahko tako zakoličenje standarda zmanjša motivacijo proizvajalcev za tehnološki razvoj na tem področju ali ga celo povsem ustavi. V Bruslju sicer zatrjujejo, da bodo ocenjevali nove tehnologije in po potrebi direktivo prilagajali, vendar vemo, kako hitro stvari tam potekajo. Lahko samo v konkretnem primeru pogledamo, koliko časa je potekalo sprejemanje, in še prej dogovarjanje na politični ravni, da je to sploh problem, in vmes že skorajda ni bil več. Kako so prikladno preložili vključitev standarda za brezžično polnjenje in za žično polnjenje zmogljivih prenosnikov na nedoločeno prihodnost, in kako dolgo prehodno obdobje so pustili, pa je lahko hitro jasno, da karkoli novega obetavnega se bo morda pojavilo, še dolgo ne bo vključenega v direktivo in prek nje v zakone. Tudi, kdo bo izdeloval naprave z dvojnimi priključki, če USB-C mora (!) biti, ali poskušal dokazati, da je tega upravičeno izpustil, ker je ponudil nekaj boljšega. Nasploh nisem zagovornik zapovedovanja (ali prepovedovanja) točno določenih tehnologij. Mislim, da je mogoče trg spodbujati in regulirati na druge načine.

Moti me tudi, da se pri vsem skupaj ves čas v bistvu meša dve različni zadevi, in da se regulacija ukvarja zgolj z »vhodnim« priključkom. Torej s tem, kakšna je »luknja« v napravi in kakšen vtič gre vanjo. Popolnoma pa proizvajalcem prepušča odločitev o »izhodnem« priključku. Na napajalniku je tako lahko še vedno klasični USB-A, medtem ko bodo avtomobilski proizvajalci šli vse bolj v USB-C, in bomo tako še naprej morali iskati različne kable za polnjenje istih naprav doma in na poti. Predvsem pa ima direktiva v naslovu univerzalni polnilnik, toda v resnici zapoveduje vrsto priključka oz. fizičnega vtiča. Res daje tudi tehnične smernice za napajalnik (polnilnik), vendar bi bil ta lahko univerzalen tudi v primeru, če bi v njegov izhodni priključek vtikali različne kable (eden bi se končal z vtičem USB-C, drugi z Lightningom, itd).

Zanimivo bo spremljati, kako se bodo standardu za hitro polnjenje prilagodili tisti proizvajalci telefonov, takih je več kitajskih znamk, ki zdaj glasno promovirajo svoje rešitve za ekspresno dodajanje energije v baterije. Težko verjamem, da bi se jim odpovedale. Prav tako bodo vsaj nekatere, ki na to veliko stavijo, skoraj zagotovo še naprej prilagale napajalnike telefonom. Razen, če bodo ocenile, da jih je že dovolj v obtoku in jih potencialni kupci telefonov že imajo.

Prav tako ali še bolj zanimivi bodo poskusi, kako uvesti nekaj novega brez »kršenja« direktive. Predpostavljam, da bo razvoj šel v smeri brezžičnih rešitev ali pa kakšnih magnetnih kontaktov (»pinov«), ki bi lahko prevzeli nalogo podatkovnega prenosa. Nič presenetljivega ne bo, če bo Apple preprosto preskočil USB-C, uvesti mu ga ni treba vse do iPhona 17 jeseni 2025, in se odločil za možnost s kontakti ali pa bo podatkovni del uspel nekako dodati magnetnemu brezžičnemu polnjenju Magsafe. Lahko pa seveda že naslednje leto pripravi iPhone 15 z USB-C, kot so napovedovale nekatere govorice že pred pol leta.

Tudi če Bruslju »uspe« in Apple posvoji USB-C še za iPhone, me to ne prepriča v nujnost direktive. Ne zdaj, ko res ni nobenega večjega problema z različnimi priključki, ko tudi napajalniki med različnimi vrstami naprav in znamkami povsem zadovoljivo delujejo. Še manj pa čez dve ali tri leta, ko niti zdajšnjih občasnih težav najbrž ne bo več. EU je tokrat povsem zamudila in v svoji vnemi »urediti nered« (ki ga je uredil že trg sam) nato kvečjemu povzročila škodo prihodnjemu razvoju ter potencialno razjezila kupce, če bo še več naprav prihajalo v prodajo brez napajalnika.

Naslovna fotografija: DepositPhotos

The post Zakaj, zaboga, so jim morali dati še dve ali več let časa?! appeared first on Tehnozvezdje.

Končno besedilo so uskladili v devetih mesecih, prvotni predlog je namreč evropska komisija predstavila lani septembra. Vanj so dodali še nekaj novih kategorij naprav, ki bodo morale za polnjenje imeti priključek USB tipa C, med njimi prenosnike, ki so v začetnem besedilu začuda manjkali. Proizvajalci bodo od začetka veljavnosti uredbe (20. dan po objavi v evropskem uradnem listu) imeli na voljo 24 mesecev časa za implementacijo novih pravil, kar je verjetno predolgo obdobje, dovolj bi bilo eno leto ali še manj. Tudi komisar za notranji trg Thierry Breton je priznal, da je »časa več kot dovolj,« proizvajalce pa je spodbudil, naj morebitne spremembe (če še ne opremljajo naprav z ustreznim priključkom) opravijo prej. Edina izjema so prenosniki, kjer bo časa kar 40 mesecev, torej nekaj več kot tri leta. Poročevalec za to uredbo v Evropskem parlamentu Alex Agius Saliba je pojasnil, da ni težav s prenosniki, ki se polnijo z največ 100W moči, vendar mnogi (predvsem igričarski, op. p.) zahtevajo tudi več, vse do 240W, za kar pa trenutno ne obstaja zanesljiva tehnološka rešitev. »Zato smo dali tri leta časa, da bodo takrat lahko vključeni vsi prenosniki.«

Pod nova pravila bodo zapadle naslednje vrste izdelkov:

• mobilni telefoni
• tablični računalniki
• fotoaparati
• brezžične slušalke
• prenosne igralne konzole
• prenosni zvočniki
• e-bralniki
• popolnoma brezžične slušalke
• tipkovnice
• miške
• prenosne navigacijske naprave
• prenosniki

Agius Saliba je dogovor ocenil za zgodovinskega (kar je običajno pri tovrstnih evropskih uredbah), saj so si zanj v Bruslju prizadevali več kot deset let. Nenazadnje so proizvajalci že v začetku prejšnjega desetletja podpisali neobvezujoč memorandum, ki bi poenotil polnjenje na priključek mikro USB, vendar ta v praksi (hvalabogu!) nikoli ni zaživel. Kot je izpostavil, uredba prinaša dve konkretni dobrobiti. »Za uporabnike to pomeni manj polnilnikov, ki jih morajo imeti doma ali prenašati naokrog. Za okolje pa manj elektronskih odpadkov, saj tretjine napajalnikov kupci nikoli ne vzamejo iz škatle, in tudi manj uporabljenih surovin za nove.« Kupci naj bi imeli po novem možnost, da izberejo ali komplet naprave s polnilnikom in kablom ali zgolj samo napravo. Glede tega bomo seveda videli, kako bodo postopali proizvajalci, kakšne bodo cenovne razlike in koliko manj napajalnikov in kablov bodo proizvedli.

Parlament je v besedilo dodal tudi brezžično polnjenje, vendar za zdaj zgolj tako, da naj bi v dveh letih določili standard in združljivost različnih rešitev.

V povezavi z enotnim polnilnim priključkom se pojavljata predvsem dve vprašanji. Kaj bo storil Apple, kajti to podjetje najbolj očitno ne želi (popolnoma) sprejeti standarda USB-C, čeprav ga pri mnogih izdelkih že je in to celo med prvimi. In v kolikšni meri bo zapoved točno določene rešitve zavrla inovacije ter morebitno uveljavljanje novih tehnologij in rešitev na tem področju. Glede prvega sta bila Breton in Agius Saliba jasna – Podjetja, ki želijo prodajati in oglaševati izdelke v Evropski uniji, na trgu s 450 milijoni ljudi, morajo spoštovati tukajšnja pravila. Tako, kot morajo proizvajalci avtomobilov postaviti volan na levo, čeprav ga za nekatere druge trge na desno, bodo morali vgraditi USB-C. Glede tehnološkega napredka pa naj bi uredba puščala »odprta vrata« za potencialne prilagoditve, ko se bo pokazala potreba za to. »Inovacije bodo šle naprej, o tem ne dvomim. Ne zapovedujemo USB-C za vse  večne čase,« je zatrdil Breton. A povsem prepričljivih odgovorov noben od omenjenih govorcev ni dal.

• 
  NEDELJSKI NASVET: Glede baterij s trdnim elektrolitom si je treba naliti čistega vina!
• 
  Logitech širi cenovno dostopnejšo serijo G3 z novo miško in tipkovnico
• 
  SOBOTNO IZBIRANJE: Svetoskrunjenje ali balzam za ušesa?
• 
  Začetek projekta ShieldHealthAdria: Telekom Slovenije vodi evropski projekt za večjo kibernetsko varnost in odpornost zdravstva
• 
  Pri izbiranju »televizijskih« vsebin sem očitno popoln dinozaver

The post Dosežen dogovor o poenotenju na USB-C, Evropski parlament naj bi uredbo sprejel po počitnicah appeared first on Tehnozvezdje.

Na začetku glasovanja je bila pred poslankami in poslanci pobuda za odločanje o amandmajih, s katerimi so želeli nasprotniki besedila iz njega še umakniti 11. in 13. (zdaj 17. člen), vendar so bili za nekaj glasov prekratki. Za predlog je glasovalo 312 navzočih, proti pa 317. Kasneje se je celo izkazalo, da jih je 13 pritisnilo narobe (oz. drugače, kot so mislili, da pritiskajo) in bi bil “pravi” rezultat dejansko v prid glasovanju o dopolnilih. Tako pa je sledilo glasovanje o predlogu direktive kot celoti in ta je dobil 348 glasov, 274 poslank in poslancev je glasovalo proti, 36 os kupno 658 prisotnih pa se jih je glasovanja vzdržalo.

Tako zdaj v veljavo prihaja dokument, ki se mu uradno reče Direktiva o avtorskih pravicah na enotnem digitalnem trgu. Pod pogojem, da ga čez dva tedna dokončno potrdijo tudi pristojni ministri. Možnosti, da ga ne bi, ni prav veliko, a z dodatnim pritiskom, mogoče tudi na ulicah, bi se mogoče povečale. Države ga bodo morale nato prenesti v svoje zakone, pri nas bo to verjetno zakon o avtorski in sorodnih pravicah, morda a še kakšen. Večkrat smo se med sprejemanjem direktive naposlušali, kako bodo avtorji, založniki in ostalo imetniki pravic končno dobili »pravo« zaščito in primerna nadomestila za uporabo njihovih del na spletu in nasploh v digitalni obliki. Toda nekatere rešitve so najmanj komplicirane in nepotrebne, mogoče pa res celo uvajajo cenzuro in krnijo pravico do svobode govora, kot trdijo nasprotniki direktive.

Večkrat smo že omenjali, kako bo po novem urejeno nalaganje vsebin v spletne storitve, deljenje vsebin na spletu, družabnih omrežjih in novičarskih agregatorjih ter prečesavanje velikih podatkovnih zbirk. Pri nalaganju bodo nujni filtri za prepoznavanje avtorsko zaščitenih del, ki naj bi odkrivali kršitelje. Toda kako bodo presodili, kdaj gre za pošteno in dovoljeno rabo (citiranje, parodije in podobno) in kakšne bodo (učinkovite) možnosti pritožbe, je veliko vprašanje.

Kdor pa bo želel uporabiti izvleček članka, bi za to moral pridobiti dovoljenje založnika. Kako se bodo po uveljavitvi novih pravil prikazovale povezave na družabnih omrežjih, novičarskih agregatorjih in drugod, še ni jasno. Prav tako se lahko zgodi, da se bodo širile prav tiste vsebine, za katere si ne želimo, da se širijo. Kajti za resne članke bo treba plačati »licenco«, kdor pa bo hotel razširjati pofl in neresnice, pa bo to verjetno z veseljem dopustil brezplačno.

Čez kakšno leto ali dve bomo videli, kaj se bo zaradi te direktive dogajalo.

The post Direktiva o avtorskih pravicah je sprejeta appeared first on Tehnozvezdje.

Skoraj vsi se strinjajo, da je treba avtorsko pravo v Evropi posodobiti, ker veljavna pravila niso prilagojena za digitalno dobo. Toda nova, kot so si jih zamislili v Bruslju v navezi z lobisti največjih imetnikov pravic, bi bila še slabša za uporabnike spletnih storitev. Predlog direktive vsebuje več spornih členov, največ hrupa sta povzročila 11. in 13. Eden zapoveduje nadomestila pri povzemanju novic, kar bi v praksi pomenilo, da bi morali agregatorji (Google News in podobni) plačevati medijskim hišam, kdor pa bi hotel kaj deliti na družabnih omrežjih, pa bi moral pridobiti vsaj soglasje avtorja oz. medija. Drugi pa bi različnim storitvam nalagal obvezno »cenzuro« vsebin, ki morda kršijo avtorske pravice, kar bi bilo izvedeno v obliki čistega avtomatizma in brez varovalk za uporabnike, ki so zgolj želeli naložiti kakšno fotografijo ali kaj drugega.

Več držav je torej imelo pomisleke, odvisno od tega, ali so tam močnejši zagovorniki direktive (avtorska združenja, založbe, filmski studiji, …) ali nasprotniki (spletni ponudniki, …). Namero Romunije, ki je želela hitro sprejetje besedila, so blokirale Belgija, Italija, Nemčija, Nizozemska in Poljska, proti pa so še Finska, Hrvaška, Luksemburg, Portugalska, Slovenija in Švedska. Popravki besedila, ki so jih predlagali v Bukarešti in ki bi malenkostno zmanjšali omejevanje svobode na spletu (dovoljeno bi bilo objavljati t. i. meme, ki pa jih ne bi mogel naprej deliti nihče drug), niso bili dovolj. Konsenza o tem, da »zelo kratki« izseki ne bi zahtevali privoljenja in nadomestila, pa tudi še ni bilo. In izjeme, denimo da za manjša podjetja ne bi veljala obveznost filtriranja vsebin, niso sprejemljive za vse.

Evropski komisar za digitalne zadeve Andrus Ansip je izrazil obžalovanje ob tej dodatni zamudi, iz komisije pa so v uradni izjavi sporočili, da je

direktiva za evropske institucije prioritetnega pomena in ključna za evropske državljane, ustvarjalne poklice in medije.

Kako se bo zadeva odvijala naprej, je trenutno negotovo. Novega datuma pogajanj še ni, prav tako ni na vidiku kompromisa. In ker se take zadeve praviloma ne rešujejo v roku nekaj tednov, temveč prej nekaj mesecev, bi povsem lahko vse skupaj prehitele majske volitve v evropski parlament in bi se z direktivo od jeseni naprej ukvarjala še tretja komisija zapored.

The post Sporno avtorsko direktivo utegnejo prehiteti volitve appeared first on Tehnozvezdje.

Najprej se bo besedilo vrnilo v matični odbor, kjer ga bodo prečistili in pripravili za obravnavo skupaj s pristojnimi ministri in evropsko komisijo, ki je tudi predlagateljica. Skupaj z njimi naj bi potem prišli do končne različice direktive, pri čemer dodajanja členov ni več, lahko pa še kaj izpade. Nekje v začetku leta naj bi parlament dokončno glasoval o tej zadevi. In če jo bo potrdil, jo bodo morale države članice prenesti v svojo zakonodajo. Po zagotovilih predlagateljev naj bi avtorji s tem dobili boljšo zaščito in tudi večja nadomestila za svoje stvaritve, nasprotniki pa svarijo pred zmanjšanjem svobode govora na internetu, dodatnimi filtri za cenzuro ter omejevanjem podatkovnega rudarjenja.

kolegice in kolegi najlepša hvala za to skupno uspešno potezo. To je dober znak za ustvarjalno industrijo v Evropi,

je po zanj uspešnem glasovanju poslanke in poslance nagovoril poročevalec v tej zadevi Axel Voss. Pred glasovanjem jih je poslal, naj stopijo »na stran naših ustvarjalcev.« Saj da bi bila v nasprotnem primeru to katastrofa za industrijo. Nato se je oglasil eden od poslancev z mnenjem, da je izid velikanski udarec za svobodo govora na internetu in sramota za Evropo, toda predsedujoči ni dovolil odpiranja razprave.

O tem, da je sistem avtorskih pravic nujno prenoviti, se strinjajo skorajda vsi. Zelo malo pa je konsenza o tem, kako to storiti. Direktiva naj bi na sporen način urejala nalaganje vsebin v spletne storitve, deljenje vsebin na spletu, družabnih omrežjih in novičarskih agregatorjih ter prečesavanje velikih podatkovnih zbirk. Filtri za prepoznavanje avtorsko zaščitenih del bodo ti filtri delovali že takoj ob nalaganju vsebin in da ne bodo znali presoditi, kdaj gre za pošteno in dovoljeno rabo (citiranje, parodije in podobno), trdijo nasprotniki direktive. S tem naj bi satiri (memom) in še čemu grozila cenzura.

Vsakdo, ki bi želel uporabiti izvleček članka, bi za to moral pridobiti dovoljenje založnika. Torej bi se, menda, povezave na družabnih omrežjih, novičarskih agregatorjih in drugod brez dovoljenja prikazovale prazne. To pa bi, tako so svarili v peticijah, zmanjšalo informiranost, svobodo govora, pluralnost. »Dovoljenja« za polno prikazovanje povezav bi Google News in podobni morali plačati, torej naj bi manjši mediji dobili dodatne prihodke. Toda tisti, ki pa jih dajali brezplačno, bi lahko še bolje širili svoje članke, med njimi pa bodo skoraj zagotovo razpečevalci lažnih novic.

The post Direktiva o avtorskih pravicah blizu uveljavitvi appeared first on Tehnozvezdje.

Pravila določajo, da če vsaj desetina članov evropskega parlamenta nasprotuje pogajanjem (uradno vloži zahtevo za glasovanje), potem pride ta zadeva na plenarno sejo in se o njej morajo izjasniti vsi. Današnje glasovanje se je razpletlo takole: 318 evroparlamentarcev je bilo proti pogajanjem, 278 jih je bilo za, 31 pa se jih je vzdržalo.

Tako proces pogajanj, v katerem bi se pogovarjali samo še o predlogu direktive, kakršen je bil na mizi, kaj ostane v njej in kaj leti ven, ni dobil zadostne podpore. Jeseni bo tako priložnost za vlaganje dopolnil in dodatno razpravo o tem, kakšna ja pozicija evropskega parlamenta v tej zadevi. In tako še obstaja možnost za spremembo členov, ki naj bi prinesli spletno cenzuro (uvedli rigorozno preverjanje avtorskih pravic) in omejili širjenje informacij in podatkovno rudarjenje.

Po glasovanju je poročevalec v tej zadevi, nemški poslanec Evropske ljudske stranke (Krščanskih demokratov) Axel Voss obžaloval izid:

Žal večina ni podprla predloga, ki sem ga oblikoval skupaj z odborom za pravne zadeve. Toda to je del demokratičnega procesa. Septembra se bomo spet posvetili tej temi in poskusili nasloviti pomisleke ter hkrati zagotoviti modernizacijo pravil o avtorskih pravicah.

Zadeva se bo torej nadaljevala in glede na to, da so nasprotniki prvotnega predloga s peticijami in neposrednim obračanjem na poslanke in poslance uspeli zasejati dovolj velik dvom med njimi, se najbrž lahko nadejamo kopice predlogov za spremembe besedila. Kar je edino pravilno, saj je to praktično enako, kakršno je pred letom in pol zapustil komisar Günther Oettinger.

Naslovna fotografija: David Iliff

The post Direktiva o avtorskih pravicah gre nazaj v razpravo appeared first on Tehnozvezdje.

Parlamentarci, vsaj tisti, ki so glasovali za, so prepričani, da direktiva prinaša boljša pravila za digitalni svet. Axel Voss je povedal:

To je prvi korak v smeri zaščite avtorskih pravic, ki pritiče izzivom interneta. Pravila za to področje so stara 17 let, takrat pa sta bila tako internet kot informacijska družba popolnoma drugačna. Ustvarjalci vsebin in založniki se morajo prilagoditi novi internetni stvarnosti, ki prinaša nove priložnosti, a ima tudi omejitve. Še posebej dejstvo, da izdajatelji novičarskih publikacij in umetniki niso primerno plačani zaradi velikih spletnih agregatorjev in platform za deljenje vsebin. To je narobe in je treba popraviti.

Med drugim bo direktiva, tako zagovorniki, poskrbela za določeno mejo, koliko besedila posameznega članka lahko novičarski agregatorji prikazujejo brez plačila »licenčnine« založniku oz. avtorju. In tudi, da bi platforme, kamor uporabniki nalagajo vsebine (fotografije, videe, …) ali plačevale nadomestila imetnikom avtorskih pravic (denimo če gre za posnetek s koncerta ali uporabo fotografije brez izrecnega privoljenja avtorja) ali odstranjevale take vsebine.

In prav tu se nameni piscev in podpornikov direktive krešejo z argumenti nasprotnikov. Ti trdijo, da bo to dvoje uničilo internet, kot ga poznamo. Omejevanje polnega prikaza spletnih povezav bi zmanjšalo pluralnost, informiranost, svobodo govora, ogrozilo manjše medije in njihov doseg, še povečalo moč lažnih novic, čeprav predlagatelji direktive trdijo ravno nasprotno. Sprotno pregledovanje naloženih vsebin pa bi bilo podobno cenzuri in bi ogrozilo satiro, parodijo, komentiranje, opozarjanje na laži, neumnosti, širjenje dobrih vsebin in avtorskih del, itd In kot smo pisali, so tu še nekatere druge določbe, ki puščajo odprta vrata za zlorabe.

Predlagatelji sicer trdijo, da bodo morali biti »cenzorski« algoritmi spisani tako, da ne ujamejo vsebin, ki ne kršijo avtorskih pravic, in da mora biti možnost pritožbe enostavna. Nalaganje na prosto dostopne spletne enciklopedije, kot je Wikipedia, ali na odprtokodne platforme, denimo Github, pa naj bi bilo že privzeto izključeno iz omenjenih pravil.

Obstaja velika verjetnost, da se bodo pojavile zahteve po glasovanju na plenarnem zasedanju. Napovedala ga je že nemška evroposlanka Julia Reda, ki je ena najglasnejših nasprotnic predlagane direktive, ki je objavila tudi seznam poslank in poslancev, ki so podprli posamezne sporne člene. V omenjenem odboru sicer ni nikogar iz Slovenije. Pogajanja z evropskim svetom pa običajno dajo kompromisno rešitev, ki ni dobra za uporabnike, »industriji« pa pušča vsaj priprta vrata, če že ne streže popolnoma njenim interesom. Sprejemanje direktiv v evropskem parlamentu, potem ko jih po predlogu evropske komisije tja pošljejo ministri, pa dopušča večje možnosti vlaganja dopolnil in s tem spreminjanja členov, ki gredo najbolj na roko tistim z velikim lobističnim potencialom.

The post Sporni členi direktive o avtorskih pravicah bližje potrditvi, toda saga se nadaljuje appeared first on Tehnozvezdje.

Po novem, ko bodo pravila tudi uradno sprejeta, tako minuta klica iz katere koli države članice v drugo ne bi smela stati več kot 19 centov. Sms pa največ šest centov. To so v celodnevnih pogovorih izpogajali predstavniki evropskega parlamenta, saj kodeks teh dveh določil prvotno ni vseboval. V njegovem jedru so sicer zaveze za razdelitev frekvenčnega spektra za tehnologijo 5G, naslednico LTE-ja, do konca leta 2020, torej v prihodnjih dveh letih in pol. Pa še spodbude za gradnjo novih (optičnih) fiksnih omrežij in določila, ki ji bi jih morali spoštovati operaterji, med drugim glede enakopravnega dostopa do storitev za invalide, transparentnih cenikov, paketnih ponudb in prenosa številk. Uporabniki naj bi po novem imeli možnost za predčasno prekinitev naročniškega razmerja brez dodatnih stroškov in za »razvezavo« paketa (»trojčka« oz. »četverčka«) v posamezne storitve.

V Beucu so z dogovorom pričakovano zadovoljni. Generalna direktorica Monique Goyens:

Odprava stroškov za roaming je bil velik prvi korak, vendar se ni dotaknil visokih cen klicev v tujino. Limit na te cene je zato naslednji kamenček v mozaiku enotnega evropskega trga. Poleg tega bodo potrošniki vedno lahko brez skrbi prešli k operaterju, ki jim ponuja boljše pogoje, regulatorji pa bodo lažje poskrbeli za konkurenčen trg.

Prav tako nepresenetljivo so nejevoljni v operaterskem združenju Etno. Tam so kodeks ocenili za zamujeno priložnost, saj da ne bo spodbudil investicij v 5G in da je sistem za subvencioniranje fiksnih omrežij prezapleten. Enako naj bi zaradi omenjenih pravic uporabnikov operaterji imeli več administracije, omejitev cen klicev v tujino pa so označili za »neutemeljeno« in »brez zakonske osnove.« Kot so prepričani, bo vsaka »nasilna cenovna regulacija klicev med državami poslala negativen signal vlagateljem, zraven pa še postavila nevaren precedens pri naravnem razvoju trga in vladavini prava zaradi kratkotrajnih interesov.«

Ampak lahko operaterje spomnimo, da smo pri roamingu dolgo čakali na konkretnejše znižanje oderuških cen in ker ga niti evropska komisija ni dočakala, je šla v regulacijo. Cene klicev v tujino pa se kvečjemu zvišujejo, ne znižujejo. In še posebej je smešen naslednji del izjave Etna:

Uporabniki se že zdaj zatekajo v mnogim brezplačnim alternativam in konkurenčnim paketom.

Le zakaj, dragi operaterji? Res je sicer, da zdaj mnogi v paketih mobilne telefonije ponujajo kakšno minuto klicev v tujino. Telekom je sicer v osnovnem paketu količino zmanjšal na 20 minut, toda v naslednjih dveh ponuja 120 minut in poleg tega še zakupe od petih evrov naprej. Minuta pa sicer stane 49 centov. Če kličemo v EU, seveda. Drugam je še dražje, 59 ali 90 centov, lahko pa kar 9,35 evra. Pri A1 se vključeni klici v tujino začnejo s paketom, ki stane 26 evrov na mesec, nekaj evrov nižje od Telekoma. Enako pri Telemachu, kjer je to tudi najvišji paket.

Lahko se strinjamo z operaterji, da so njihovi stroški visoki, prihodke pa jim politika vse bolj omejuje. Toda, če morajo v Bruslju vleči take poteze, je to znak, da je cenovna struktura telekomunikacij goljufiva. Navidezno so te poceni, dokler uporabljamo tisto, kjer se ponudniki res borijo med seboj in kar dajejo v oglase. Ko pridemo do kakšne dodatne storitve, pa jo nekajkrat preplačamo, ker telekomunikacijska podjetja s tem kompenzirajo cenovno tekmo na osnovnem parketu. In ko zraven dodamo še subvencije za telefone je netransparentnost popolna.

The post Bruselj niža še cene klicev in sms-ov v tujino appeared first on Tehnozvezdje.

Zdajšnja evropska pravila o zasebnosti na internetu so iz leta 2002, malo so jih posodobili leta 2009, a v vsakem primeru je njihova aktualnost že pred časom pretekla, početja oglaševalcev in ostalih ne regulirajo in omejujejo. Prihodnje leto (25. maja, na nekdanji dan mladosti) bo sicer začela veljati nova regulacije glede obdelave podatkov (General Data Protection Regulation, GDPR), ki se dotika predvsem že zbranih podatkov, dostopa do njih, prenosa k drugemu ponudniku in podobnih možnosti. Ne pa tudi samega zbiranja osebnih informacij in zasebnosti. Kot poudarjajo v evropski potrošniški organizaciji Beuc, kjer se zavzemajo za privzeto zasebnost, pravila o e-zasebnosti prinašajo dodatno stopnjo zaščite. Ta bi zagotavljala zaupnost internetne komunikacije (denimo pri storitvah, kot so Skype, Whatsapp in podobne) in varovala uporabnike pred spletnih sledenjem in izkoriščanjem njihovih osebnih profilov v komercialne namene.

V čem je problem? V tem, da smo na internetu za povsem običajne sprejeli prakse, ki jih v fizičnem okolju ne bi nikoli. Algoritmi (ali celo ljudje) nam berejo e-pošto, poslušajo naše pogovore, spremljajo tipkano klepetanje, gledajo, kaj beremo, klikamo, kako se pomikamo po straneh, kako dolgo nas zanima posamezna vsebina, kam gremo naprej. Če bi to prenesli v vsakdanje življenje, bi nam odpirali pisma, nas zasledovali, kamor koli gremo, gledali čez ramo, kaj beremo, prisluškovali. Internetno vohljanje za t. i. ciljano oglaševanje in druge namene je razširjeno in vsakdanje.

V Beucu so prepričani, da bi morala pravila določati, naj se uporabnikov, njihovega početja in komunikacije privzeto ne spremlja. Samo, če bi posameznik to dovolil, bi lahko ponudniki zbirali take podatke o uporabi in vsebini, kot jih zdaj. Zavzemajo se tudi za prepoved prakse, da je treba potrditi spletno sledenje za možnost brezplačnega obiska določene strani. Predlagajo se, da se podjetja ne bi mogla izgovarjati na »upravičene razloge« za obdelavo podatkov iz komunikacijskih storitev. In da bi bile mogoče tožbe zaradi kršitev internetne zasebnosti.

Potrditev pogajanj v parlamentu je šele prva (mala) zmaga zagovornikov večje zasebnosti. Med oblikovanjem dejanske direktive ali uredbe bo digitalna »industrija«, ki je bila kritična že med pripravljanjem ustreznega poročila v pristojnem odboru evropskega parlamenta, zagotovo uporabila vso lobistično (in izsiljevalsko) moč, da bi preprečila uzakonitev privzetega nesledenja. Združenje operaterjev Etno je glasovanje že označilo za zapravljeno priložnost, ki bi lahko uporabnikov prinesla več izbire in boljše storitve. A samo spomnimo se, kako je zvodenela opcija ne sledi (don’t track) v brskalnikih, ki naj bi uporabnikom (vsaj delno) zagotavljala točno to, za kar si prizadeva civilna družba. A večina ponudnikov to opcijo gladko ignorira, četudi je vključena. Prav zato so nujna stroga pravila, drugače internetne zasebnosti ne bomo nikoli več dobili nazaj.

The post Potrošniške organizacije in evropski parlament gredo v boj za e-zasebnost appeared first on Tehnozvezdje.

Te cene so bile še zadnji manjkajoči košček v sestavljanki roaminga, ki ga od 15. junija naprej v EU (skoraj) ne bo več. Veljalo bo načelo gostuj, kot doma. Kar bo pomenilo, da bomo tudi v tujini storitve uporabljali po enakih cenah oz. Da bomo izkoriščali količine za naročniškega paketa. Vendar pa do sinočnjega dogovora nismo vedeli, koliko podatkov bomo v tujini lahko prenesli brez doplačila. Začetna veleprodajna cena za gigabajt podatkov bo 7,70 evrov (brez DDV), ki bo nato vsako leto padla. S prvim januarjem 2018 na šest evrov, leta 2019 na 4,50 evre, 2020 na 3,50 evra, 2021 na tri evre in nazadnje na dva evra in pol z letom 2022. Prejšnji predlog je predvideval zniževanje od desetih do pet evrov, prvotni predlog evrospke komisije pa ceno 8,50 evrov v celotnem obdobju. Izpogajane cene so torej nižje in s tem boljše za potrošnike.

Zakaj? Zaradi formule, po kateri bodo operaterji izračunavali, kolikšna je “pravična” uporaba prenosa podatkov v tujini. Veljalo bo, da naročniko dobi takšno količino, ko bi jo bilo po veleprodajni ceni mogoče kupiti za mesečni znesek njegovega paketa, pomnoženo z dva. Ob naročnini 20 evrov na mesec bi torej uporabnik v tujini dobil nekaj več kot štiri gigabajte podatkov, za naslednji gigabajt pa bi doplačal 9,4 evre. Prihodnje leto seveda ustrezno manj, pa tudi vključena količina bo večja.

Veleprodajna cena minute klica je 3,2 centa, cena sms-a pa en cent. V evropski komisiji so se pohvalili, da s tem izpolnjujejo obljubo o koncu roaminga in prehajanju mejah brez dodatnih skrbi. Omenjeno načelo pravične uporabe pa še vedno zagotavlja, da za večino uporabnikov ne bodo privlačne naročnine operaterjev iz drugih držav, hkrati pa bo večina verjetno imela dovolj prenosa podatkov oz. Ga bo lahko za razumno ceno doplačala, če ga bo premalo. Seveda pa ostaja težava z visokimi cenami roaminga zunaj EU, pa tudi z vse višjimi cenami klicev in poslanih sporočil iz Slovenije v tujino.

The post Mozaik za odpravo roaminga je sestavljen appeared first on Tehnozvezdje.