Serija Pavilion predstavlja srednji razred med HP-jevimi prenosniki za domače uporabnike. Ob boku ji v trgovinah pogosto stojijo poslovni modeli (Probook, 250) in primerjavi s temi se ponaša z bolj stilskim oblikovanjem, tanjšim ohišjem (plastičnim, a trpežnim), običajno večjo sledilno ploščico (brez preživetih klasičnih tipk) in zvočniki s pripisom Bang & Olufsen. X360 14 označuje model s 14-palčnim vrtljivim zaslonom na dotik. Prenosnik se da postaviti v »šotorski« način ali ga obrniti v priložnostno tablico, po zaslonu pa je mogoče tudi risati in pisati z aktivnim pisalom (tega je mogoče kupiti posebej za 70 evrov). V zadnjem času zasloni na dotik v prenosnikih niso več tako pogosti kot pred nekaj leti in lepo je videti kakšen tovrsten primerek, kajti sploh za brskanje po spletu, branje daljših besedil in za umetniško izražanje podpora dotikom pride zelo prav oz. je kar nepogrešljiva. Gre sicer za ekran polne visoke ločljivosti z matriko IPS, ki omogoča dobre vidne kote, to pa je glede na zasnovo in različne načine uporabe zelo pomembno. Svetilnost 250 kandel na m² je nekako še na ravni zadovoljivega za uporabo v notranjih prostorih, kajti pri zaslonih s 300 kandelami, kar je zelo pogosta vrednost, skoraj nikoli ni treba uporabljati polne svetilnosti.

Ne tako dolgo tega so najboljše razmerje med prenosljivostjo računalnika in uporabno velikostjo zaslona ponujali modeli s 13,3-palčno diagonalo zaslona. Vendar so skoraj vsi po vrsti stali krepko čez tisoč evrov. Nato se je s »hujšanjem« in manjšanjem robov okrog zaslona – Pavilion x360 14 je glede tega zelo modernega izgleda – idealna velikost prestavila na 14 palcev. Ta prenosnik namreč tehta le malo čez kilogram in pol, pri zadnji osvežitvi so mu odškrtnili približno 5 dag, zato ga ni problema odnesti kamorkoli. S to spremembo so tudi za manj kot tisočaka postali na voljo prenosniki, ki jih lahko uvrstimo v kategorijo tankih in lahkih. Kljub tankemu zgornjemu robu je v njem kamera za spletne pogovore, video konference in ostalo, žal pa ne podpira prijavljanja v operacijski sistem Windows, ki je prednaložen (različica 10, nadgradljiva na 11).  

Procesor mora biti dovolj zmogljiv, da bo tudi čez nekaj let, po vseh posodobitvah operacijskega sistema in ob kopici nameščenih programov brez težav deloval vsaj podobno dobro kot na začetku. Že dolgo velja, da je na Intelovi strani  najbolj smiselna izbira procesorja i5. »Pospešek« zaradi bistveno dražjega i7 se opazi zgolj na kratke proge, kadar mora računalnik dlje časa delovati pri polni zmogljivosti, je ovira hlajenje in kmalu tako i5 kot i7 pristaneta na enaki frekvenci. Vendar zgolj omenjena oznaka ne pove celotne zgodbe. Priporočamo procesor 11. generacije, v konkretnem primeru je to i5-1135G, saj je ta prinesla do 20-odstotkov hitrejše delovanje v primerjavi z deseto generacijo, za približno polovico zmogljivejšo grafično enoto (Iris Xe), a kljub temu precej bolj varčno delovanje, kar se odrazi v dvojem – le redko se vklopi ventilator za hlajenje procesorja, torej je prenosnik večino časa povsem tih, baterija pa zdrži od uro do dve dlje pri enaki kapaciteti.

Včasih za 900 evrov lahko dobimo 16 GB delovnega pomnilnika, tu ga je na voljo 8 GB. Za večino opravil bo še vedno zadoščalo, malce bo pripomogel tudi hitri disk SSD vrste NVMe, ki ga je solidnih 512 GB. Pri bateriji proizvajalec navaja osem ur in pol delovanja z enim polnjenjem, po naših izkušnjah gre verjetno pričakovati kakšnih šest ur. Ker pa bo ta prenosnik verjetno večino časa na eni od domačih miz, bo najbrž tudi pretežno priklopljen na električno energijo. Za napajanje je sicer v osnovi namenjen HP-jev lastni okrogli priključek, kar je v redu za uporabo v »pisarni«, saj tako ostane priključek USB-C prost, a tudi čez slednjega se da prenosnik polniti s katerim koli standardnim napajalnikom, ki zmore vsaj 45W. Tako imate lahko na potovanju isti napajalnik (z več izhodi) za prenosnik, telefon in še kakšno napravo. Od priključkov sta sicer na voljo še dva klasična USB, izhod HDMI za priklop na monitor ali televizor, izhod za slušalke, prisoten pa je tudi čitalnik kartic microSD.

HP-jeve tipkovnice so v zadnjem času dobre. Tipke ponujajo dovolj hoda in konkreten pritisk na koncu, kar daje dober občutek pri tipkanju. Izbirati je mogoče med dvema stopnjama svetilnosti. Tudi sledilna ploščica s podporo za večprstne kretnje bi morala zgledno opravljati svoje delo. Vmesnik za brezžična omrežja žal ne podpira standarda Wi-Fi 6, vendar dvomimo, da ima veliko potencialnih kupcev doma že ustrezne usmerjevalnike, tudi sami smo še na opremi Wi-Fi 5 in bomo verjetno še nekaj časa.

Za 899 evrov, kolikor v trgovini Enaa stane HP Pavilion x360 14, tako dobite lično oblikovan in dobro izdelan prenosnik, ki za razliko od mnogih drugih ponuja zaslon na dotik in več možnosti postavitve. Zmogljivosti so na ravni tega cenovnega razreda. Kot alternativi z res lepima zaslonoma lahko izpostavimo Asusova modela Vivobook 15 OLED in Zenbook 13 OLED. Vendar se na račun zaslonske tehnologije OLED ter pri prvem še 16 GB pomnilnika in izvrstnega procesorja AMD Ryzen 5 5500U (drugi ima bolj ali manj enako konfiguracijo kot Pavilion x360 14) odrečete podpori za dotike, poleg tega sta prenosnika drugačnih velikosti. Vivobook 15 z diagonalo zaslona 15,6 sicer ponuja večjo sliko, vendar je z 1,8 kg tudi težji, čeprav za svojo kategorijo še vedno dokaj lahek. Zenbook 13 pa je sicer z 1,1 kg ultra lahek, ponuja pa manjšo sliko na 13,3-palčnem zaslonu in je za odtenek dražji.

The post Sodoben in ne predrag prenosnik za delo, zabavo in ustvarjanje appeared first on Tehnozvezdje.

Kakovost izdelave Microsoftovih naprav nikoli ni bila pod vprašajem. Ohišje iz aluminija obeta dolgotrajno uporabo, zato si jo zlahka predstavljam v rokah zdravnika med bolnišnično vizito ali inženirja med pregledom proizvodnje linje. V obeh primerih prav pride še pisalo, malo manj tipkovnica, ki jo med uporabo na mestu držijo magneti. Hkrati je polovica hrbtnega dela noga, ki drži napravo v optimalnem položaju, ko je odložena na trdno površino. Tipkovnica je iz mehkih materialov, »zaprta« deluje kot ovitek oziroma zaščita zaslona, je osvetljena iz ozadja in se dobro obnese tudi med desetprstnim tipkanjem. Enako velja za sledilno ploščico. Ergonomija uporabe v »konfiguraciji« prenosnika je na visoki ravni, dokler je tablica na mizi ali drugi trdni podlagi, manj med uporabo na kolenih, kajti kljub vsemu tipkovnica ni popolnoma toga. Ni malo priložnosti, ko svoj prenosnik uporabljamo v natanko v takšnih razmerah, zato konstrukcija naprave ni nepomembna.

Na dotike občutljiv 12,7-palčni (dobrih 31-centimetrski) zaslon IPS v »poslovnem« razmerju 3:2 in ločljivostjo 2736 x 1824 pik s prevleko, ki preprečuje pretirane odboje s površine in dovoljšno svetilnostjo, se solidno obnese med uporabo tablice na prostem. V primerjavi s sodobnimi prenosniki, ki se vse bolj pogosto hvalijo s tankimi robovi, so tu širši in primerni uporabi brez tipkovnice. Tablico moramo imeti kje prijeti, zato (pre)ozki robovi povzročijo, da s prsti prekrijemo del površine zaslona.

Dva priključka USB (po eden tipa A in C) ter avdio priključek sta veliko za tablični računalnik in premalo, ko ocenjujemo vsestranskost prenosnika. Želeli bi še režo za pomnilniške kartice ter HDMI in omrežni priključek. Vem, da zahtevam veliko za napravo, ki je v prvi vrsti tablični računalnik. Toda za to ceno bi lahko bila v kompletu priključna postaja (USB docking station) z njimi. Pod nogo sta dve vratci. Za manjšimi se skriva reža za kartico SIM, s katero tablica dobi dostop do omrežja LTE, in za večjimi disk SSD. V testni napravi je bil velik 256 GB, na voljo so še velikosti 128, 512 ali 1 TB. Teoretično ga je moč zamenjati, vendar Microsoft v vseh uradnih sporočilih ne priporoča, da to počnemo sami in da v napravo vstavite diske, ki niso njegovi. Poleg tega je opremljena še s 16 GB (lahko tudi z 8 ali 32 GB) delovnega pomnilnika RAM in dvema kamerama. Eno spredaj in drugo zadaj, čeprav kakovostnejših fotografij od nobene ni pričakovati.

Glavna prednost v primerjavi s predhodnimi modeli je uporaba novejših procesorjev Intel enajste generacije, ki jih poleg energijske učinkovitosti in siceršnje nadgradnje procesorske moči, odlikuje še boljša integrirana grafika (Iris Xe). Za zahtevne igre sicer ne bo zadoščala, vseeno pa je dovolj zmogljiva za uživanje v manj obremenjujočih za strojno zasnovo naprave. Štirijedrni procesor i5-1135G7 (na voljo sta še različici s procesorjema i3 in i7) nudi dobro razmerje med zmogljivostjo in varčnostjo, zato je tablica med dokaj zahtevno uporabo zdržala nekaj več kot šest ur. Med manj zahtevnim predvajanjem videa verjamem, da bi še enkrat toliko, medtem ko obljubljenih 15 ur delovanja verjetno nikdar ne bi dosegel kljub bateriji kapacitete 50,4 Wh. Ker nima ventilatorja, gretje je pasivno preko kovinskega ohišja, je neslišna, vendar se pri daljši uporabi opazno segreje in tedaj je opaziti manjšo upočasnitev delovanja.

HVALIMO:

• Odlična kakovost izdelave
• Lahka in ravno prav velika
• Vsestranske zmogljivosti

GRAJAMO:

• Slabše se obnese med uporabo na »kolenih«
• Previsoka cena (v tujini od 1029 evrov brez tipkovnice, testirani model 1849 evrov oz. 2029 s tipkovnico)
• Slaba bera priključkov

The post Microsoft Surface Pro 7+: Svoje tablice »previsoko« cenijo? appeared first on Tehnozvezdje.

Magicbook 14 in Magicbook 15

Honor je po novem samostojen in nima več nikakršne povezave s Huaweijem (vsaj uradno), toda naprave so vsaj za zdaj še zapuščina nekdanjega lastnika znamke. Oba model Magicbook sta namreč na zunaj povsem enaka kot predhodnika še iz »prejšnjih« časov, posodobili so zgolj tisto znotraj. V praksi procesor. Tako sta Magicbook 14 in Magicbook 15 po novem na voljo z Intelovo enajsto generacije (Tiger Lake), kar je precejšen napredek glede na konfiguracijo s čipom Ryzen 3500U v osrčju, ki smo jo srečevali v slovenskih trgovinah. V tujini so prodajali tudi novejšo z s 4500U, ki pa k nam ni zašla. Zdaj prenosnika poganja procesor i5-1135G7 z grafičnim jedrom Xe, ki predstavlja še posebej veliko pridobitev glede na prejšnje različice. Kasneje naj bi bil na voljo tudi zmogljivejši i7-1165G7, a za zdaj se bo treba zadovoljiti z i5, ki pa bo za večino uporabnikov v praksi enako hiter, saj se razlika pokaže zgolj med resnimi obremenitvami, pa še takrat le toliko časa, dokler hlajenje (to naj bi bilo dokaj solidno) zmore ohranjati procesor pri najvišjih frekvencah.

Pridobitvi prehoda na enajsto generacijo sta poleg hitrejšega delovanja še podpora za Wi-Fi 6 in daljše trajanje baterije. Konkretnih številk sicer nimamo, glede na izkušnje s podobnimi prenosniki pa bi lahko Magicbook 14 ponujal blizu desetih ur avtonomije s svojimi 56 Wh zaloge v bateriji. Večji model ima manjšo baterijo z le 42 Wh. Očitno proizvajalec ne pričakuje, da bi ga ciljna skupina tako pogosto uporabljala na terenu kot kupci 14-palčnega modela, ali pa na vsak način poskuša znižati maso. Še ena prednost manjšega modela v je zaslonu. Oba imata sicer »klasiko« – polno visoko ločljivost in razmerje 16:9. Lahko le upamo, da se bo Honor pri (samostojnem) redizajnu ohišja odločil za uporabnejše razmerje 16:10. Ima pa torej 14 svetlejši zaslon, saj svetilnost presega 300 kandel na m², kar je solidna številka in daje možnosti za uporabo tudi zunaj. Magicbook 15 ponuja le nekaj več kot 250 kandel svetilnosti in to je na najvišjih vrednostih še dovolj za notranjo uporabo, zunaj, sploh na soncu, pa se bo videlo zelo slabo.

Prenosnika sta pretežno kovinska in izdelana dobro, ne izstopata pa z inovativno ali atraktivno obliko. Dobrodošlo je, da se oba polnita prek priključka USB-C s priloženim 65-vatnim polnilnikom in da poleg tega ponujata še dva klasična vhoda USB ter izhoda HDMI in za slušalke. Ostajata tudi priročen čitalnik prstnih odtisov v tipki za vklop, ki so zapomni odtis do vstopa v operacijski sistem Windows 10, in kamera, skrita v funkcijski tipki. Slednja ni najboljša izbira, a kdor ne »visi« veliko na video konferencah, se najbrž s tem ne bo obremenjeval. Tipkovnica in sledilna ploščica sta po naših izkušnjah s 14-palčnim modelom ceni primerni. Manjši model tehta 1,38, večji pa 1,56 kg.

Oba prenosnika bosta na Amazonu na zalogi v nekaj dneh. Kako bo z njima v Sloveniji, je za zdaj neznanka. Magicbook 14 v konfiguraciji z omenjenim procesorjem i5, 8 GB pomnilnika in 512 GB diska SSD v začetni akciji stane 799 evrov (50 evrov manj kot pozneje). Za Magicbook 15 bo treba odšteti 899 evrov, za kar bo kupec resda dobil 16 GB pomnilnika, a po našem mnenju boljši zaslon, večja baterija in lažja prenosljivost zlahka pretehtajo v prid štirinajstice.

KUU A10

Kitajske prenosnike smo videli že pod različnimi znamkami, najnovejša je KUU. Ime je pravzaprav nepomembno, ker gre za izdelke z enakim izvorom. V konkretnem primeru je to prenosnik s klasično 15,6-palčno diagonalo zaslona (polne visoke ločljivosti), vendar dokaj nizko maso (1,4 kg). Kako barvno dober ali svetel je ta zaslon, ni podatkov, se pa hvalijo z zelo tankimi robovi okrog njega. Kar nakazuje na to, da je računalnik dokaj kompakten. Ohišje je sicer plastično, a glede na prejšnje podobne verjetno zadostni trdno in lepo na pogled.

Procesor je tokrat Celeron J4125, torej smo končno deležni nečesa novejšega in malo zmogljivejšega in zdaj že precej prežvečenega Celerona N4100 in podobnih. Pričakujete lahko za približno tretjino hitrejši računalnik. Pomnilnika je 8 GB, diska SSD pa 256 GB in tudi ta naj bi bil hitrejši kot pri nekaterih prejšnjih podobnih »kitajcih«. Menda se ga da tudi zamenjati. Za povezljivost skrbi Wi-Fi 5, kar glede na uporabljeni procesor in ceno ni presenetljivo. Kakšne so kamera, tipkovnica in sledilna ploščica težko rečemo, verjetno pa kakšnih presežkov na tem področju ni.

Prav tako je povprečna kapaciteta baterije – 38 Wh. Je pa Celeron dokaj nepožrešen procesor, zato verjetno nekaj ur avtonomije lahko pričakujemo. Nabor priključkov je podoben kot pri Magicbookih – en USB-C, dva USB-A in izhod za slušalke. Ni povsem jasno, ali so Windows 10 prednaloženi ali ne, a povsem mogoče je, da so. Prenosnik je v trgovini Gearbest na voljo za nekaj več kot 330 evrov, kar se zdi solidna cena glede na opremljenost, in bi lahko bil primerna naprava za šolarja ali drugi (tretji?) računalnik. Pošljejo ga s Poljske, tako da ni treba skrbeti glede plačevanja carin in davkov.

The post Trikrat veliko prenosnika za malo denarja? appeared first on Tehnozvezdje.

Surface Laptop 4 bo znova na voljo v dveh velikostih, 13.5- in 15-palčnim zaslon in znova bo glede na konkurenco dokaj drag (konfiguracija s Core i7, 16 GB pomnilnika in 512 GB diska s 13,5-palčnim zaslonom bo v Nemčiji denimo stala 1649 evrov), kar pa bodo v Microsoftu zanesljivo opravičevali s prestižnimi materiali, izvrstnim zaslonom (na dotik) in še čim. Po drugi strani pa je možno v nasprotni smeri očitati vztrajanje pri skromnem naboru priključkov (samo en USB-C brez podpore za Thunderbolt 3 ali 4), majhni bateriji (povečali so jo za 2 Wh na 47 Wh) ter enem in istem ohišju že štiri generacije.

Razlika od prejšnje je sicer v tem, da bodo kupci pri obeh velikostih lahko izbirali med Intelovim ali AMD-jevim procesorjem. Toda rahlo protežiranje Intela ostaja, saj bodo izvedbe z več pomnilnika in diska na voljo zgolj s procesorji tega proizvajalca, gre sicer za čipe enajste generacije, na AMD-jevi strani pa se bo tudi treba zadovoljiti s prejšnjo generacijo procesorjev Ryzen (5 4680U in 7 4980U). Pohvalno je, da so končno opustili različico s 128 GB diska. Že res, da je s tem vstopna cena nekoliko višja, toda čez nekaj mesecev se za naprave Surface (v tujini) običajno začnejo akcije in v teh se večinoma znajdejo konfiguracije s spodnjega dela ponudbe. Dobro je torej, če so te vsaj približno sprejemljive z vidika uporabnosti.

V Nemčiji te dni prihaja v prodajo osveženi Huawei Matebook X Pro, v Sloveniji ga menda lahko pričakujemo sredi maja. Podobno kot Surface Laptop je tudi ta prenosnik že od predstavitve pred tremi leti oblikovno in funkcionalno nespremenjen, res pa je, da je bil takrat izjemno sodoben in je tako še zdaj atraktiven, vendar ne več enako izstopajoč. Je pa tudi Huawei prešel na Intelove procesorje enajste generacije in opustil ločeni grafični procesor Geforce MX zaradi bistveno zmogljivejše grafike Iris Xe v novih Intelovih čipih. Tisti Geforce zaradi tankega ohišja in slabotnega hlajenja nikoli ni imel veliko smisla in ni mogel izkoristiti svojega potenciala. Ironično pa so prav v tej generaciji posodobili sistem hlajenja, saj so dodali drugi ventilator, kar je neobičajno za ultralahke prenosnike. Tako se morda lahko nadejamo daljšega vzdrževanja polnih zmogljivosti in s tem hitrejšega opravljanja zahtevnejših nalog.

Dell je medtem XPS-u 13 9310, ki smo ga testirali nedavno, dodal še eno možnost pri zaslonu in tudi ta je v Nemčiji že naprodaj (vendar z dobavnim rokom približno dveh mesecev) za najmanj 1749 evrov pri konfiguraciji i7, 16/512 GB oz. 1849 evrov za 1 TB SSD-ja. Kar se sploh ne zdi pretirano in je v bistvu ceneje od tistega ekrana 4K, ki smo ga testirali. Gre namreč za zaslon OLED. Sicer z nekoliko nižjo ločljivostjo »3,5K« (3456 x 2160) in 400 kandelami svetilnosti (zaslon 4K je sicer svetlejši s 500 kandelami), vendar dobro pokritostjo barvnega prostora DCI-P3 in seveda izvrstnimi kontrasti ter pravo črnino. Prenosnik je sicer popolnoma enak tako na zunaj kot interno.

Fotografije: Dell in Microsoft

The post Pri prenosnikih se iz leta v leto spremeni malo, v petih letih pa precej appeared first on Tehnozvezdje.

S prehodom iz generacije z modelno oznako 7390 na 9300 je Dell opravil precejšen redizajn tega priljubljenega prenosnika. Ohišje je ostalo kljunasto, a je vsaj navidez malce manj zašiljeno in zgolj tanka zgornja površina pri tipkovnici je iz drugačnega materiala kot podnožje, prej je bila ta ločnica precej bolj na sredini (oz. se je spreminjala od zadnje strani proti sprednji). Drugačni so priključki, izginil je indikator napolnjenosti baterije s svetečimi diodami, predvsem pa je zaslon prešel iz 13,3-palčne diagonale in razmerja strani 16:9 na 13,4 palcev in uporabnejše razmerje 16:10. Tanke robove okrog zaslona in kamero v zgornjem je premogel že 7390, glede tega je napredek zgolj spodaj, kjer gre zaslon skoraj do podnožja oz. tipkovnice. Z 9310 niso pri obliki spreminjali ničesar, šlo je zgolj za osvežitev z novimi procesorji, morda še kakšno notranjo prilagoditev pri hlajenju ali razporeditvi komponent.

Računalnik vsekakor deluje atraktivno in materiali, pretežno aluminij, so kakovostni. Z vidika dizajna bi mi bilo sicer ljubše, če bi bil celoten spodnji del iz enega kosa, kot je denimo pri Applovih Macbookih ali Huaweijevih Matebookih, je pa površina iz ogljikovih vlaken (ali njihove imitacije) vsekakor zelo prijazna za uporabo, sploh med tipkanjem. Sam bi vsekakor izbral črno izvedbo, že zaradi potencialnih madežev po mesecih ali letih uporabe, še bolj pa zaradi tipkovnice, ampak do tega še pridemo. Tipkovnica se razteza skoraj od roba do roba, povsem desno zgoraj je prazna tipka za vklop s čitalnikom prstnih odtisov. Pokrov se zaradi zasnove tečajev, kadar je odprt, s koncem umakne za podnožje, vendar ne toliko, da bi privzdignil celoten računalnik, kot je zaradi boljšega pretoka zraka in nekaj naklona tipkovnice praksa pri nekaterih drugih prenosnikih. Morda taka rešitev ne bi bila napačna za odpravo ene od pomanjkljivosti iz uvoda. Vseeno pa se pokrov umakne dovolj, da je skoraj celotna površina, ki jo uporabnik gleda, zaslon. Kakšnih ostrih robov na ohišju ni, masa pa ni ekstremno nizka z 1,27 kg. Lenovo je v Yogo Slim 7 z le 80 g več uspel vgraditi večji, 14-palčni zaslon (resda brez podpore dotikom), občutno zmogljivejšo baterijo in konkretnejše hlajenje, tako pasivno kot aktivno.

Ne glede na vse ostalo je zvezda v tem paketu zaslon. Da je razmerje stranic uporabnejše za večino opravil, sem že omenil. Pogosteje namreč rabimo več višine kot širine, razen pri videu. Nekateri, denimo Huawei pri Matebooku X ali Matebooku X Pro ter Microsoft pri prenosnikih Surface uporabljajo še malce manj običajno razmerje 3:2, ki se mi tudi zdi zanimivo. Predvsem pa ekran v XPS-u navdušuje z ločljivostjo, barvnim prikazom in svetilnostjo. Govora je namreč o zaslonu 4K+ (3840 x 2400) s širokim barvnim razponom in posledično dokaj pravilnim prikazom in kar 500 kandelami svetilnosti. Večinoma ni nobene potrebe, da bi bila svetlost nastavljena na več kot dve tretjini, a zaslon je tako lep in jasen da kar kliče k malo višjim, četudi nepotrebnim nivojem svetlosti. Prepoznavanje dotikov seveda deluje brezhibno, »povečava« v sistemu Windows 10 pa se mi je zdela ustrezna na 225 odstotkih. S to nastavitvijo je bilo vse izjemno ostro in na zaslonu dovolj informacij. V nasprotnem primeru seveda taka ločljivost ne bi imela smisla, že tako je rahlo vprašljiva, kajti na porabo baterije nedvomno vpliva. Zelo! Podobno »težavo« ima tudi Matebook X (tam je ločljivost 3000 x 2000), a tisto je ekstremno lahek prenosnik z razmeroma majhno baterijo (42 Wh proti 52 Wh). Dell sicer ponuja tudi zaslon polne visoke ločljivosti (1920 x 1200), pri čemer pa je v Evropi mogoče kupiti samo različico brez podpore za dotike, medtem ko je ameriškim kupcem na voljo tudi zaslon na dotik z nižjo ločljivostjo. Ta bi bil verjetno moj izbor, če bi se ga dobilo, ker bi glede na diagonalo morala slika še vedno biti dovolj lepa.

Enajsta generacija procesorjev Core naj bi predstavljala lep korak naprej in v določenih vidikih tudi ga, še vedno pa v goli strojni moči konkretno zaostaja za AMD-jevimi konkurenti. Celo (prejšnje) serije 4000, kaj šele nove 5000. Od omenjenega Matebooka X s procesorjem desete generacije (sicer i5-10210U, testni XPS pa je imel i7-1165G7) je za več ko polovico »hitrejši«, a bolj ustrezna bi bila primerjava z nečim z aktivnim hlajenjem, in tam je pridobitve za kakšnih 15 do 20 odstotkov pri procesorski zmogljivosti, pri grafični pa zaradi novega jedra Xe dejansko za približno 50 odstotkov. To še vedno ne pomeni, da je to igričarski prenosnik ali kaj podobnega, lahko pa brez težav poganja »e-športne« igre in tudi za priložnostno montažo videa bo verjetno primeren, ko bodo programi začeli ustrezno izkoriščati grafične zmogljivosti. Že zdaj zelo lepo poganja programe za obdelavo fotografij ali za kompleksno programiranje, z vsakdanjimi opravili pa sploh nima težav. Takrat je prenosnik tudi večino časa tih in dokaj hladen, razen če uporabnik prestavi profil hlajenja na bolj agresivnega, potem se ventilator vrti pogosteje. Sicer pa to počne zgolj ob konstantnem obremenjevanju procesorja, toda takrat je kar slišen, prenosnik pa se konkretno segreje. To je tudi ena od tistih dveh zamer, kajti tega segrevanja je za računalnik, ki naj bi ponujal idealno kombinacijo prenosljivosti in zmogljivosti (bolje rečeno idealen kompromis med obojim), nekoliko preveč. Ne gre toliko za to, da bi me skrbelo za dolgoživost komponent (temperatura procesorja niti ne dosega res visokih vrednosti), kot da delo na kolenih postane nekoliko neudobno.

Novi XPS 13 se uvršča med prenosnike, za katere so proizvajalci zagotovili Intelovo nalepko Evo, kar naj bi med drugim jamčilo vsaj devet ur trajanja baterije. Sam se takemu rezultatu pri običajno svetilnosti zaslona in kombinaciji delovne ter zabavne uporabe žal nisem niti približal. Več kot petih ur med dvema polnjenjema nisem dosegel, večinoma manj. Z zniževanjem svetilnosti bi verjetno avtonomijo podaljšal za eno uro, nižja ločljivost zaslona pa bi morda pomagala, da bi se približal obljubi. Ta rezultat me je rahlo razočaral. Omenjeno segrevanje verjetno za večino, ki računalnika niti ne bodo pretirano obremenjevali, sploh ne bo opazno ali moteče. Povprečne avtonomije pa verjetno ne bo nihče spregledal. Škoda, ker bi bil z boljšo optimizacijo ali večjo baterijo ta prenosnik blizu takemu, kot bi si ga sam zamislil, če bi naredil seznam želja. Malce razočara tudi priloženi polnilnik, saj prenosnik polni z zgolj 45W, torej dokaj počasi. Da se ga sicer polniti tudi s 45W, vendar se tudi pri občutno segreva in morda je to razlog, da so se raje odločili za polnilnik z manjšo močjo.

Priključkov je le malenkost več kot pri Macbooku Air ali Matebooku X, saj je poleg dveh USB-C (ki sta tudi Thunderbolt 4) in izhoda za slušalke le še čitalnik pomnilniških kartic microSD. V škatli Dell prilaga razdelilnik z običajnim USB-jem, HDMI-jem in VGA (???). Precej čuden dodatek za leto 2021. Biometrično prijavljanje v sistem ponuja dve možnosti. Že omenjeni čitalnik prstnih odtisov, ki je pri mojih prstih odklepal v približno polovici primerov. Na srečo je bila precej bolj za stvar infrardeča kamera, tako da mi ni bilo treba vpisovati gesla ali PIN-a. Kamera za »Zoom« in ostale podobne koronske storitve je lep inženirski dosežek, ker so jo vgradili v res tanek rob okrog zaslona, a podobno kot večina v prenosnikih glede kakovosti slike ni nič posebnega. So pa mikrofoni in še posebej zvočniki presenetljivo dobri. Zvoku malce manjka basov, sicer pa je precej bolj poln in tudi glasen kot ga oddajajo mnogi večji, debelejši prenosniki.

Ne smem pozabiti na tipkanje, eno od ključnih opravil pri vsakem računalniku. Tipke so dovolj velike, všeč mi je pisava na njih in imajo več hoda, kot bi ga od tankega prenosnika pričakoval. Imajo tudi več »klika« kot marsikatere druge. Tipkanje je tako bolj podobno tistemu na konkretni zunanji tipkovnici kot pri kakšnem prenosniku z mehkejšimi tipkami. Osvetlitev je bela, v osnovi dovolj močna in skoraj nič ne pronica izpod tipk, problem pa je v slabem kontrastu. Tudi tipke so namreč bele in se jih zato precej slabše vidi, kot če bi bile črne. Sledilna ploščica je steklena, na spodnji strani prav tako ponuja nekaj klika (ugreza) in je zelo natančna in prijetna za uporabo. Ena boljših, kar sem jih doslej srečal.

Z malo manj segrevanja med obremenitvami in daljšim trajanjem baterije bi bil Dell XPS 13 z modelno oznako 9310 skoraj perfekten. Tako pa imam glede na precej visoko ceno nekaj dvomov. Mogoče bi jih razblinila konfiguracija z zaslonom polne visoke ločljivosti in podporo dotikom. Testirane z 32 GB pomnilnika tako ali tako nisem našel pri nobenem trgovcu, pa tudi podobno z zaslonom 4K v Sloveniji zgolj pri enem trgovcu, a še tam nisem prepričan ali gre za uradno prodajo ali sivi uvoz, tako da si lahko pomagam samo z nemškimi cenami, te pa pravijo, da je treba za 16 GB pomnilnika, zaslon 4K na dotik in 1 TB diska odšteti natanko dva tisočaka. Seveda so konkurenti, ki za podobne specifikacije zahtevajo še več, a vseeno ni poceni. In glede na to, da se pri nas prodaja izvedba z zaslonom polne visoke ločljivosti še za skoraj dvesto evrov več, ta naprava pade v ultra prestižno kategorijo. Večina bo o njej tako samo sanjala.

The post Dell XPS 13 (9310): Odličen prenosnik s hibama, ki ju za zahtevano ceno ne bi pričakoval appeared first on Tehnozvezdje.

Enoznačnega nasveta seveda ni, zelo je odvisno od primera do primera. Najbolje si je prebrati ali ogledati teste, preveriti, katere so ključne spremembe, tako izboljšave kot poslabšanja glede na prejšnji model, in se vprašati, kaj mi je pri določenem izdelku pomembno in katere lastnosti so bolj obrobnega pomena. Kajti za nekoga bo končni odgovor drugačen kot za drugega, pač odvisno od potreb, navad in želja.

Absolutno starega! No, mogoče bi vseeno prišel prav novi …

Konkreten primer, ki sem ga zajel tudi v videu, so Samsungovi telefoni serij Galaxy S20 in Galaxy S21. Pred prihodom S21 Ultre sem približno pet mesecev za primarni telefon uporabljal S20 Plus. Kakšen se mi je zdel, sem povedal v videu, je pa že Marjan v testu S21 Plus zaključil z mislijo, da je lahko dvajsetica boljši nakup. Ali drugače povedano, da S21 ne prinaša res omembe vrednega napredka. A vse to je treba postaviti še v cenovno perspektivo. Kajti če sta ceni dovolj blizu, je najbrž bolj smisel nakup novejšega telefona. Razen, če ti je, tako kot meni, bolj všeč stari. Po drugi strani pa med S20 Ultra in S21 Ultra sploh ne imel dileme. Letošnji model je v toliko vidikih izboljšan, lepši in navsezadnje cenejši, kot je bil lanski ob začetku prodaje, da na slednjega niti slučajno ne bi pomislil.

Tipičen primer, kjer je (skoraj) vse odvisno na namena in načina uporabe, so fotoaparati. Ironično so starejši modeli dober nakup za marsikaterega resnega fotografa, medtem ko ljubiteljskim zaradi bistveno lepše delujočega samodejnega ostrenja in sledenja obrazom ter očem vsekakor bolj priporočam aktualno generacijo (ta je lahko v nekaterih primerih »stara« že več kot eno leto). Enako velja za tiste, ki nameravajo predvsem snemati video, kajti na tem področju je zadnje čase napredek največji in se percepcija gledalcev najbolj spreminja. Zato je treba vsaj snemati s sodobnim orodjem, četudi je končni video še vedno v »zgolj« polni visoki ločljivosti.

Pri pametnih oz. športnih urah je kupovanje prejšnje generacije kar dobra strategija. Večina teh izdelkov ima na začetku nekoliko pretirane cene in šele čez približno eno leto ali ob predstavitvi novega modela se toliko spustijo, da so zanimive za širši krog kupcev. Velikih tehnoloških napredkov iz generacije v generacijo pa običajno ni, kvečjemu kakšna dodatna ali malo bolj natančna tipala, drugačni zasloni in mogoče kakšna sprememba v dizajnu.

Televizorji so nekje vmes. Lani denimo ni bilo bistvenih preskokov in kdor se je odločil za model z letnico 2019, sploh pri OLED-ih in še nekaterih dražjih, ni nič zgrešil. Letos pa utegne biti z novo tehnologijo mini LED, vgrajevanjem priključka HDMI 2.1 in še kakšno novostjo – vsaj za nekatere kupce, predvsem igričarje – situacija nekoliko drugačna.

Ni dileme, novi poseka starega v vseh vidikih

So primeri, ko je preskok tako velik, da prejšnja generacija v trenutku postane nezanimiva, četudi bi jo prodajali za polovično ceno (pa je običajno ne). Najbolj pogosto se kaj takega zgodi pri računalnikih, še posebej zaradi procesorjev. Najočitnejši primer v zadnjem času je Applov procesor M1, zaradi česar sta Macbook Air in »osnovni« Macbook Pro neprimerno zmogljivejša in hkrati baterijsko učinkovitejša, pa še tišja povrhu vsega, od vseh prejšnjih Applov prenosnikov. Malo manjši, a vseeno kar konkreten skok je bil pri Intelovih procesorjih Core osme generacije, ki so prišli s štirimi namesto dveh jeder, ali pri AMD-jevih Ryzen serije 4000. Slednja je presegla vsa pričakovanja in tudi konkurenco, potem ko so še procesorji Ryzen z oznakami 3000 pri določenih opravilih pogosto frustrirali uporabnike, čeprav so bili v nekaterih drugih že med boljšimi. Pri Intelu je znova kar opazen napredek pri enajsti generaciji (za prenosnike), saj je hitrostna pridobitev blizu 20-odstotne, grafična skoraj 50-odstotna, pa tudi poraba energije je manjša. Zato so prenosniki s procesorji desete generacije zdaj zanimivi kvečjemu še zato, ker tisti, ki bi jih res želeli kupiti, niso dobavljivi.

Kaj podobnega se lahko zgodi tudi drugod. Denimo pri telefonih s konkretnim napredkom pri fotoaparatu, kot od iPhona XS/XR na 11/11 Pro ali od Galaxyja S10 na S20. Lahko tudi pri zaslonu ali kakšni drugi pomembni lastnosti. Brezpilotni letalniki (droni) so prav tako področje, kjer je napredek skokovit in prejšnje generacije hitro postanejo neatraktivne. Enako baterijska vozila (skiroji, avti, …). V zadnjem času so bili tudi monitorji, miške, tipkovnice in predvsem popolnoma brezžične slušalke deležni toliko dodelav in boljše tehnologije, da bo zagotovo marsikoga zamikalo nekaj iz rubrike novo. Sploh slušalke brez kablov so kategorija, ki še ni dosegla dokončne zrelosti, in trenutna generacija je skoraj svetlobna leta bolj izpopolnjena kot izdelki izpred dveh, kaj šele treh let. A to se hitro spreminja in zdaj že marsikatere izpolnjujejo večino standardnih zahtev. Podobno velja za pametne zvočnike.

Kako so lahko novega tako »zašuštrali«?

Še tretja možna situacija pa so (v vsaj eni ključni lastnosti) odkrito slabši nasledniki. Takrat je nakup prejšnjega modela ne samo boljša, ampak skoraj edina smiselna izbira. Če se proizvajalec odloči za napačen mehanizem tipkovnice (prenosniki Macbook), način prijave v telefon (Google Pixel 4), velikost baterije, oblikovni element ali celoten koncept izdelka (Renault Twingo), potem je to težko premostljiv problem. Dokler ne popravijo zmote in znova predstavijo nekaj uporabnega.

Problem je le, da lahko ena ali dve slabi generaciji zapečatita usodo izdelka. Vendar seveda niso krivi kupci, ti se resda pogosto odločajo neracionalno, pa vendar vedo, kaj jim je pomembno in čemu se ne bodo prilagajali. Kajti pomembno je, da pripomoček omogoča nemoteno delo, če zraven nudi še veliko užitka ob uporabi, toliko bolje. Kadar se da to tega priti s cenejšim izdelkom prejšnje oz. starejše generacije, super. Če to v polnosti omogoča zgolj aktualna, pa tudi nič narobe. Nekdo mora kupovati tudi tisto bleščeče in novo, sicer ne bo denarja za nadaljnji razvoj.

The post SOBOTNO IZBIRANJE: Bleščeč novi model ali stari za bistveno nižjo ceno? (#video) appeared first on Tehnozvezdje.

Kot je že običajno, se je Intel osredotočil na čim večje surove zmogljivosti. Procesorji lahko dosegajo hitrost do 5,3 GHz in bodo po posameznih jedrih skoraj zagotovo hitrejši od konkurence, saj je bila to že doslej njihova močnejša plat. Zato jih imajo igričarji radi, ker je v igrah manj opazna dobrobit večjedrnega delovanje. Novi modeli i9 in i7 bodo sicer osemjedrni s 16 procesorskimi nitmi, i5 pa šestjedrni z 12 nitmi.

Intel napoveduje, da je izvajanje procesorskih ciklov do 19 odstotkov hitrejše. Realna pridobitev hitrosti bo verjetno nekaj manjša, a vseeno opazna pri zahtevnejših nalogah. V prenosnikih je sicer prehod z desete na enajsto generacijo prinesel kar približno 20-odstotno pohitritev in vsaj 50-odstotno pri grafiki. Tudi v namiznih bo vgrajeno grafično jedro Xe, ki bo prav tako pomenilo podobno zvišanje grafičnih zmogljivosti v primerjavi s prejšnjimi jedri UHD.

Vgrajena bo podpora za PCIe 4.0, kar pomeni možnost hitrejših diskov SSD, protokol Thunderbolt 4 in priključke USB 4.0, ki omogoča hitrejši prenos podatkov, hitrejši delovni pomnilnik (DDR4-3200 MHz), predvajanje 10-bitnega (AV1) in 12-bitnega videa (HEVC) na strojni ravni. Vse to bo pomenilo bolj gladko delovanje za določena zahtevna opravila. Glede na to, da Intel ni odvisen od drugih izdelovalcev, saj ima svoje obrate za proizvodnjo procesorjev, utegne biti 11. generacija priljubljena tudi zato, ker bo dejansko dobavljiva.

Slikovno gradivo: Intel

The post Novost, ki se je bodo najbolj razveselili igričarji in ustvarjalci vsebin appeared first on Tehnozvezdje.

Zadnji video, ki me je spodbudil k temu pisanju, je primerjanje več vidikov »hitrosti« Macbooka Air in najnovejšega LG-jevega ultralahkega prenosnika Gram 14 s procesorjem Intel Core enajste generacije na kanalu Max Tech.

Nimam namena polemizirati z Maxom, ki večinoma objavlja poglobljene videe z dobrimi nasveti in zaključki, tudi priporočam ogled tega prispevka, se mi pa vseeno zdi, da takšen poudarek zgolj na zmogljivostih in na navidez nedolžna vprašanja, »čemu bi sploh kupoval kaj drugega,« preveč poveličujejo en sam vidik in niso najboljša popotnica za raznolikost in konkurenčno okolje. Max resda ugotavlja, da je MBA v skoraj vseh pogledih »boljši« kot Gram, saj ima kakovostnejši zaslon, tipkovnico, zvočnike, ohišje in še kaj. Vendar morda ni izbral pravega računalnika za to primerjavo, predvsem pa »spregledal« ključni razlog obstoja LG-jeve linija Gram in zakaj bi kdo izbral enega od teh modelov. Dotični s 14-palčnim zaslonom (ki je, mimogrede, večji od Macbookovega) namreč tehta manj kot kilogram in je približno 40 dag ali za skoraj tretjino njegove mase lažji od Aira. S tem se uvršča v podobno nišno kategorijo kot Huaweijev Matebook X, ki sem ga testiral nedavno. Takega prenosnika nihče ne kupi za zahtevne naloge, kjer pride do izraza vsak atom zmogljivosti, temveč zaradi drugih vrlin. Ker je z njim izjemno prijetno delati na stegnih oz. kolenih, saj ga praktično ne čutiš. Ker ga ni problem prenašati naokrog. Ker imaš lahko dokaj velik zaslon (Gram obstaja tudi v 16- in 17-palčni izvedbi) brez davka pretirane teže.

Rezultati v tej primerjavi se sicer povsem skladajo s temi, ki sem jih tudi sam dobival med testiranjem Macbooka Air, Matebooka X in nazadnje Dellovega XPS-a 13 s podobnim procesorjem enajste generacije. Tudi ta v Geekbenchu pride na nekje 30 odstotkov zaostanka za Applovim računalnikom, bližje ne. Edino v Cinebenchu je za odtenek boljši kot Gram, in kar opazno boljši kot Matebook X, a še vedno ima skoraj pol slabši rezultat kot Macbook. Razlog za to, da preseže ostala dva je kajpak v konkretnejšem hlajenju, saj tu niso ciljali na največ kg mase. Tako lahko pri daljših obremenitvah drži procesor na nekoliko višjih frekvencah. Zaostanek za Applom pa je predvsem posledica tega, kako so v tem podjetju zasnovali celoten sistem na čipu in integracijo vseh ključnih komponent, kar izjemno vpliva na hitrost delovanja, ima pa slabe strani, do katerih še pridemo.

Rezultati programa Geekbench 5 za Macbook Air M1, Dell XPS 13 (9310 s procesorjem enajste generacije) in Lenovo Yoga Slim 7 s procesorjem AMD Ryzen 4800U.

Vse povedano seveda ne pomeni, da Macbook Air z M1 pomete z vsemi prenosniki, ki jih ne poganja ta procesor. Trenutno imamo na testu še prenosnik Lenovo Yoga Slim 7 s procesorjem AMD Ryzen 4800U in ta ima v večini »merilnih« programov podobne rezultate kot MBA, tudi pri delovanju z baterije (kjer je za odtenek počasnejši) je tam tam, in je nasploh prava zverina, glede na to, da prav tako tehta vsega 1,35 kg (pri 14-palčnem zaslonu) in nikakor ne sodi med igričarske, prenosne delovne postaje ali kakšno drugo hudo zmogljivo vrsto. Med tovrstnimi testi si precej pomaga z ventilatorjema, toda med običajnim delovanjem je tudi Yoga povsem tiha, saj večinoma potrebuje aktivno hlajenje zgolj pri zahtevnejših nalogah. Toda to je za zdaj realnost prenosnikov s procesorji AMD ali Intel. Lahko delujejo tudi s pasivnim hlajenjem, kot Huaweijev, vendar bo na daljše proge opazno upočasnjevanje zaradi segrevanja. M1 ga zaradi arhitekture Arm v bistvu ne potrebuje. Ker so inženirji skoraj vse, vključno s pomnilnikom vgradili na sam »procesor«, pa so s tem izničili skoraj vsako čakanje na podatke in to konkretno pohitri delovanje.

Macbook Air je vsekakor zelo dober nakup. Ima veliko dobrih plati in skoraj nobene res slabe. Še najbolj me motijo rahlo neizkoriščena površina za zaslon, Applovo zavračanje zaslonov na dotik v prenosnikih in dokaj drago povečevanje diska in pomnilnika. Vendar je Apple s prehodom na lasten »silicij« še bolj uveljavil mantro, da kupcu mora biti všeč, kar mu proizvajalec ponudi. Ne samo, da ni možnosti nadgrajevanja in da bo treba ob odpovedi česar koli zamenjati najmanj celotno osnovno ploščo in sistem na čipu na njej. Tudi glede nekaterih nišnih zmožnosti, kot je denimo priklapljanje več monitorjev, zunanje grafične kartice in še česa, bo izbira verjetno omejena na največ dva modela z različnima diagonalama zaslona.

Po drugi strani v svetu Windows 10 – pa vem, da nekateri na ta sistem absolutno nočejo, a velja tudi obratno – na srečo še naprej ostaja velika raznovrstnost in tudi koncept vsaj delne modularnosti. Tanjši in lažji imajo večinoma še vedno fiksno pritrjen pomnilnik, toda med nekoliko debelejšimi so zdaj znova stalna praksa klasične reže za pomnilniške module, od katerih je običajno ena prazna, vse več pa je tudi modelov, ki omogočajo najmanj zamenjavo osnovnega diska SSD (m.2 NVMe) ali pa celo dodajanje še enega, kot denimo omenjena Yoga (pa čeprav samo krajše dolžine 2242). Pri tej je mogoče za približno 80 evrov vgraditi še en 512-gigabajtni disk in tako za ugodno ceno priti do terabajta prostora. Ta prenosnik ima tudi večji nabor priključkov, prav tako ponuja zelo solidno avtonomijo pri delovanju z baterije (tudi več kot osem ur), tudi hitrejše polnjenje in celo nekaj igričarskih užitkov. Drugod se da najti še zaslone na dotik, izbire ločljivosti in hitrosti osveževanja, zanimive oblikovne rešitve, mehanske tipkovnice in še kaj.

Nazadnje je tu še cenovni vidik. Z ameriškega gledišča, kjer je začetna cena Macbooka Air (brez davka) 999 evrov, se ta vsekakor zdi izvrstna kupčija. Še s skokom na 512 GB diska, kar ga podraži na 1249 evrov, je še vedno v polju razumnega, če že ne ravno ugodnega. Toda tu je drugače. Začetna cena je malo manj kot 1200 evrov ali 1100 v večini zahodnih držav EU. Za model s 512 GB je v Sloveniji treba odšteti skoraj tisočaka in pol, v Nemčiji se ga dobi za 1300 evrov. Različica s 16 GB pomnilnika (sicer je 8 GB večinoma dovolj, a morda tudi ne) bi bila še 250 evrov dražja. Medtem na Amazonu napovedujejo LG Gram s terabajtnim diskom in 16 GB pomnilnika za 1600 evrov. Za podobno ceno se da dobiti še marsikaj zanimivega, omenjena Yoga pa stane malenkost manj kot vstopni Air.

Applu vsekakor priznavam fantastičen dosežek s čipom M1 in tudi dejstvo, da so z Macbookom Air izdelali zelo, zelo dobro zaokrožen prenosnik. Pa vendar nikakor ne nameravam trditi, da je edina smiselna ali najboljša izbira za vsakogar. Všeč mi je raznolikost in možnost, da vsakdo najde nekaj, kar čim bolj ustreza njegovim zahtevam. Prav tako mi je všeč, da ne diktirajo proizvajalci povsem po svoji volji, koliko stanejo gigabajti, ampak jih lahko uporabniki dodajo še kasneje. Zmogljivost pa navsezadnje ni tako bistvena, kot bi kdo rad prikazal. Za vsakdanja opravila je marsikateri, tudi starejši računalnik več kot dovolj »hiter«. Maloštevilni uporabniki redno izvažajo po več deset ogromnih fotografij naenkrat ali zapisujejo video 4K, če se pisarniški program ali spletna stran odpre kakšno desetinko sekunde kasneje, pa se to v praksi niti ne opazi. Vsi prenosniki, ki jih omenjam v tem članku, so povsem primerni za skoraj vsake potrebe, kdor počne nekaj res zahtevnega, se bo seveda tudi primerno opremil. Tudi v svetu Macbookov bo verjetno pogledoval proti modelom z oznako Pro.

The post »Ne splača se kupiti drugega prenosnika kot Macbooka Air« appeared first on Tehnozvezdje.

HP je lani sicer zaostal za Lenovom po prodanih osebnih računalnikih (seveda globalno), vendar je imel dobro leto in izdal nekaj več kot zanimivih modelov. Taki so bili denimo povsem prenovljeni Omen 15, ki je nagovoril še koga, ne zgolj igričarje, Spectre X360 14 tik pred koncem leta in Envy 15. Linija Envy je sicer znana tudi po modelih x360 z vrtljivim zaslonom, toda 15 je imel običajnega, a vseeno s podporo dotikanju. Poglede pa je privabljal predvsem zato, ker je ponujal konkretne zmogljivosti in napreden zaslon v nepretencioznem ohišju in za solidno ceno (vsaj v tujini, v Sloveniji ga tako ali tako ni v prodaji). Zdaj HP širi to formulo še v manjši format in hkrati uvaja (cenejšega) tekmeca Razerjevemu Blade Stealth.

Envy 14

Envy 15 je poganjal procesor razreda H (45W), kombiniran z grafično kartico Geforce RTX. Pri 14-palčnem modelu, ki je manjši in tanjši, to seveda ne gre, zato je tu procesor 15-vatni U (Core i5-1135G7), grafična kartica pa Geforce GTX 1650 Ti. To je še vedno zelo solidna kombinacija za prenosnik, ki tehta 1,6 kg. HP navaja 16 GB pomnilnika in 256 GB diska SSD, a pričakujemo, da bo vsaj glede slednjega še kakšna dodatna možnost. Baterija ima dokaj spodobno kapaciteto s 63,3 Wh in naj bi zagotavljala do 16 ur delovanja.

Glavni je seveda 14-palčni zaslon na dotik z ločljivostjo 1920 x 1200, svetilnostjo 400 kandel na m², 100-odstotno pokritostjo barvnega prostora sRGB in odstopanjem pod 2 na lestvici Delta E. Od priključkov so na voljo Thunderbolt 4 (zato tudi verjetno Intelov procesor), 2x USB 3.1, HDMI 2.0, čitalnik kartic mikroSD in izhod za slušalke. Od povezljivosti pa Wi-Fi 6 in Bluetooth 5.0. Spletna kamera ima vgrajeno zapiralo. HP obljublja (začetno) ceno tisoč dolarjev (verjetno tudi evrov), kar bi bilo za navedene lastnosti odlično.

Elitebook 840 Aero G8

HP je predstavil še menda najlažji 14-palčni prenosnik Elitebook 840 Aero G8. Ta je v osnovi enak kot znani in v poslovnih krogih priljubljeni Elitebook 840, vendar za približno 23 dag lažji. Tehta vsega 1,13 kg, kljub temu pa ponuja vse tisto, kar uporabniki od Elitebooka pričakujejo. Poganjajo ga prav tako procesorji enajste generacije ali desete v izvedbi vPro, pomnilnika je lahko kar 64 GB, diska pa 2 TB. Na voljo je povezljivost v mobilna omrežja in opcija zaslona z veliko svetilnostjo, ki ima znano odbojno tehnologijo, da nepovabljeni ne vidijo nanj. Baterija ima kapaciteto 53 Wh, kar je glede na tankost prenosnika še vedno v redu. Cen še niso razkrili, a zagotovo bodo višje kot pri Envyju 14.

Fotografije: HP

The post Nova HP-jeva aduta za ustvarjalce vsebin in poslovneže appeared first on Tehnozvezdje.

Glavnina teh prenosnikov je opremljena z Intelovimi procesorji Core enajste generacije, kar v večini primerov pomeni tudi grafično jedro Xe in pa vsaj enega ali več priključkov Thunderbolt 4. Slednji v kombinaciji z AMD-jevimi procesorji pač odpadejo. Že prehod z desete generacije, ki ni prinesli opazne pohitritve niti v primerjavi z osmo, je dobrodošel, so pa še druge konkretne spremembe, pri nekaterih modelih celo največje v zadnjih letih.

Thinkpad X1 Carbon (Gen 9) in X1 Yoga (Gen 6)

Predstavnika najvišjega razreda v modelni liniji z rdečo piko sta v deveti in šesti generaciji doživela precej obsežno prenovo, vsekakor večjo kot v mnogih prejšnjih. Po novem imata oba 14-palčne zaslone z razmerjem 16:10, kar pomeni, da so višji, ločljivost pa je 1920 x 1200 ali 3840 x 2400. Svetilnost je 400 ali 500 kandel na m². Tipka za vklop je po novem nad tipkovnico in vsebuje čitalnik prstnih odtisov, na vsaki strani tipkovnice pa je eden od štirih zvočnikov. Tipke imajo nekoliko manj hoda kot prej (1,35 mm), pa tudi sama tipkovnica je ožja zaradi drugačnega razmerja zaslona in omenjenih zvočnikov. Baterija je večja, saj ima kapaciteto 57 Wh namesto 50 Wh, na voljo je povezljivost 5G in konfiguracije sežejo do 32 GB delovnega pomnilnika. Priključki so večinoma ostali enaki, izginil je le tisti za žično omrežje. Potencialni kupci lahko pričakujete, da bosta morali odšteti blizu dveh tisočakov ali več za novega X1.  

Thinkpad X1 Titanium

Ta model je povsem nov. Izdelan je iz titanija, debel le malo več kot 11 mm in težak vsega 1,15 kg. Njegov zaslon ima diagonalo 13,5 palca z razmerjem 3:2, ki naj bi bilo bolj primerno za tablično uporabo. Podpira prikaz Dolby Vision, zvočniki pa imajo zvok Dolby Atmos. Procesorji so tu nekoliko manj zmogljivi, pomnilnika je lahko največ 16 GB in diska SSD 1 TB, medtem ko gredo lahko ostali X1 do dveh terabajtov.

Thinkbook 14p in 16p

Družino Thinkbook je Lenovo pred časom uvedel kot nekaj vmesnega za tiste, ki želijo lične in zanesljive prenosnike za delo in zabavo, nočejo ali ne morejo pa zanje plačati toliko, kot stanejo Thinkpade, ali pa jim morda niti niso všeč nekatere »staromodne« lastnosti dražje linije. Zdaj Thinkbook obsega štiri modele, vendar bomo tokrat izpostavili 14p in 16p, ki imata verjetno več prodajnega potenciala kot butična 13x i in Plus Gen2 i (slednji ima zaslon s tehnologijo e-črnila še na zunanji strani).

Tudi Thinkbook 14p in 16p imata po novem zaslon z (uporabnejšim) razmerjem 16:10, ki je lahko tudi vrste OLED (čeprav bo najbrž večina kupcev zadovoljna z LCD-jem in njegovo ceno). Upamo, da bo tokrat tudi pri večjem podobno dobra svetilnost kot pri manjšem modelu. Prenosnika bodo poganjali procesorji AMD Ryzen 5000, pri 16-palčnem bo mogoče zraven izbrati zmogljivo grafično kartico Geforce RTX 3000. Tudi tu je v tipki za vklop čitalnik prstnih odtisov, vgrajena sta bluetooth 5.0 in Wi-fi 6, pomnilnik gre do 32 GB, disk pa do 1 TB. Na voljo bosta dva priključka USB-C in pa čitalnik pomnilniških kartic (microSD pri 14p in polne velikosti pri 16p). Kamera ima fizični zaklop, pri zvoku, ki ga pobirajo mikrofoni, pa sistem zna izločati neželen hrup. Cene naj bi se začele pri približno 900 evrih.

Yoga Slim 7i Pro OLED

Huh, kakšno ime. Bistvo tega prenosnika pa je v zaslonu OLED z ločljivostjo 2880 x 1800 (16:10), osveževanjem 90 Hz in 100-odstotna barvno pokritostjo DCI-P3 (125 odstotkov spektra sRGB) ter v certifikatu Intel Evo. To pomeni, da izdelek izpolnjuje določene kriterije glede zmogljivosti, trajanja baterije, zanesljivosti delovanja in drugih lastnosti. Koliko bo vse to stalo, ko pomladi pride v prodajo, pa v Lenovu še niso razkrili.

Fotografije: Lenovo

The post Lenovo osvežil skoraj celotno paleto prenosnikov in predstavil nekaj povsem novih appeared first on Tehnozvezdje.