EMUI je Huaweijeva »preobleka« operacijskega sistema Android, skupek uporabniškega vmesnika in različnih dodatkov, ki uporabniku omogočajo še kaj več kot zgolj osnovni sistem. Prva novost so dodatne in lepše animacije skoraj povsod v sistemu. Če uporabnik kaj vklopi ali izklopi med hitrimi nastavitvami – wifi, bluetooth, zvonjenje, lokacijo, udobje za oči ali kaj drugega iz obvestilnega polkna –, mu ikonica prijazno »pomežikne«. Lepi prehodi so tudi v klicalniku, koledarju ali galeriji. Zanimiva podrobnost je še sihronizacija vibriranja na dejansko melodijo zvonjenja.

V galeriji je nova možnost, ki smo je že videli kje drugje, a v kopiranju dobrih idej ne vidim večjega problema. Uporabnik namreč lahko z vlečenjem prstov narazen ali skupaj spreminja med pogledom po mesecih ali po dnevih. Kadar je v zavihku Fotografije.

Precej je prenovljen vedno vključen zaslon ali z drugimi besedami stalen prikaz ure in obvestil. Tu so zdaj na voljo različni vzorci in motivi, ki lahko krasijo zaslon poleg ure in datuma, uporabnik lahko tudi izbira njihove barve in si tako res prilagodi zadevo povsem po svoje. Kljub temu, da je na zaslonu ves čas vključenih nekaj dodatnih pik, nisem opazil kakšne večje porabe baterije.

Zame glavna pridobitev je možnost »plavajočih« oken. Osnova za to je klasična »večopravilnost« ali z drugimi besedami razdeljeni zaslon, na katerem sta dve hkrati delujoči aplikaciji, ena zgoraj in druga spodaj, v poljubnem razmerju, koliko površine zavzema katera o njiju. Do tega uporabnik pride tako, da potegne s prstom od desnega roba, kot za skok nazaj, vendar potem na sredini zaslona prst pridrži, da se pokaže ikona s štirimi kvadratki. Ko prst umakne z zaslona, se odpre strani predal z bližnjicami do aplikacij (s pritiskom na plus je mogoče dodajati nove, ki to funkcionalnost podpirajo). Nakar je mogoče eno od aplikacij prijeti in odnesti v razdeljeni način ali pa samo klikniti nanjo, da skoči v plavajoče okno.

V pregledu odprtih aplikacij ikona z okencem pove, da je dotični program mogoče spraviti v tako obliko. Oknu se da prilagajati velikost in ga premikati po zaslonu, a je treba biti zelo precizen, že kar preveč. Pa tudi razširiti nazaj na celozaslonskega ali ga seveda zapreti. Če uporabnik ne stori slednjega, zadeva ostane aktivna v ozadju in na desni strani se prikaže krogec za dostop do tega oz. teh oken, kajti možno je odpreti več aplikacij v tem načinu in potem s pomočjo tistega kroga preprosto menjavati med njimi. Vse skupaj ni povsem tako intuitivno, kot je v Samsungovem vmesniku One UI, a ni daleč in z nekaj poliranja bi zadeva lahko postala še boljša. Že zdaj pa je na ta način mogoče brez velikih motenj pogledati sporočilo ali celo odgovoriti nanj, prilagajati zvok slušalk (v namenski aplikaciji, čeprav, ironično, Huaweijeva AI Life ne podpira odpiranja v plavajočem oknu) med gledanjem videa, nekaj na hitro zračunati in še kakšna uporaba se najde.

Še ena, kar velika pridobitev v EMUI 11 pa se pokaže pri povezavi telefona in prenosnika. Deljenje telefonovega zaslona na ekranu računalnika ni več omejeno na eno okno in tudi ne več na zgolj pokončen pogled, kot bi dejansko zrcalili telefon. Tako bo morda rešena težava, ki jo je zdaj imel kdo pri uporabi prenosnika kot nadzornega zaslona za snemanje samega sebe z zadnjo kamero telefona. Ta pogled naj bi se dalo postaviti v ležeč pogled in dovolj veliko okno na ekranu. Žal pa tega sklopa zmožnosti ne morem preizkusiti, ker nimam pri roki kakšnega Matebooka, s čim drugim pa funkcionalnost ne deluje.

The post EMUI 11 ima nekaj dobrih idej, četudi niso povsem izvirne appeared first on Tehnozvezdje.