Jasno je, zakaj se generaciji, ki je odraščala v digitalnem svetu, in morda še komu zdi samoumevno, da bi glasove oddajali s svojega telefona ali morda računalnika. Ironično je sicer, da za to najmočneje navijajo tisti, ki na volišča običajno ne hodijo, a prav v povečanju volilne udeležbe je pogost argument zagovornikov e-volitev. V to se ne bom spuščal, domnevam sicer in tudi izkušnje po svetu kažejo, da silnih skokov v odstotkih dejanskih volivcev zaradi glasovanja od doma ni, toda možnost za kaj takega bi vsekakor obstajala. Pomembneje se mi zdi (še enkrat!) povedati, zakaj si sam e-volitev ne želim. Nikakor ne zato, ker se mi ne bi zdelo fino poklikati vsega skupaj, čeravno nimam težav s tem, da se odpravim na volišče, ki je včasih 200 m, včasih pa slab km stran. Nočem jih zato, ker me skrbi skoraj vse v povezavi z njimi. Sploh v jedru »storitve« in zaupanju vanjo, še preden se sploh pogovarjamo o ciljanih »virusih«, poskusih prevzemanja nadzora nad sistemom in drugih metodah spletnih kriminalcev.

Največja napaka je primerjanje e-volitev s spletnim in mobilnim bančništvom, spletnim nakupovanjem in podobnimi storitvami. Češ, če lahko to počnemo z domačega kavča in na telefonu, zakaj ne bi še volili. Iz povsem preprostega razloga, ker mora biti glas na volitvah anonimen, hkrati pa je treba zagotovo vedeti, da ga je točno določeni posameznik oddal in da ga nihče ni spreminjal.

Pri bančništvu so vse transakcije vidne in povezane z določenim komitentom. Ko kakšen znesek kam izgine, vemo, komu je izginil, četudi ni jasno, kam. Večinoma se zadeve da rekonstruirati in povrniti škodo. Podobno pri spletnih nakupih in s tem povezanih zlorabah. Škoda je poleg tega samo materialna in ne predstavlja nobene katastrofe.

Pri volitvah je »transakcijo« nujno treba ločiti od volivca. Ko slednji odda glas, ne sme več nihče v digitalnem sistemu vedeti, kakšen je. Hkrati pa mora biti glas prištet – tak, kot je bil oddan – in jasno mora biti, da ga je prav ta volivec oddal. Od anonimizacije naprej se ne da več ničesar sestaviti nazaj. Na volišču se podpišem v evidenco glasujočih in če se število podpisov v njej ujema s številom glasovnic, je običajno vse v redu. Komisije na voliščih so sestavljene tako, da njihovi člani drug drugemu in komur koli bi želel kaj manipulirati gledajo pod prste, zato je skoraj nemogoče karkoli zamenjati. Od trenutka, ko bi oddal digitalni glas, pa zelo težko še kdor koli z gotovostjo trdi, da je prišel v »skrinjico« in to v enaki obliki. Če bi obstajala možnost za tako preverbo, potem se izgubi anonimnost glasu in pade osnovna premisa volitev. Zgolj enako število glasov in glasujočih še zdaleč ni dovolj, vmesno preverjanje, da se z glasom nič ne zgodi, pa je bistveno bolj zapleteno kot v fizičnem svetu.

In zamislimo si še situacijo, da ravno med glasovanjem »pade« internet, zmanjka elektrike oz. baterije ali se pokvari naprava. Kako zanesljivo vedeti, ali je glas »šel skozi« ali ni? Se da postopek ponoviti? In če ga sistem ne pusti, ali je bil volivec morda prikrajšan za svojo pravico? Pri spletni trgovini, kjer ni nikakršne anonimizacije, takih zagat ni.

V nadaljevanju pridemo še do možnosti vdorov, »ribarjenja« in drugih poskusov manipulacije. Zagotovo bi se posamezne skupine, mogoče celo države prek določenih aktivistov iz temnega interneta, zelo angažirale za prikrajanje izidov po svoji meri. In, nenazadnje, kako smo lahko prepričani, da ne bo s telefonom ali za računalnikom volil nekdo povsem drug. Tudi na volišču bi se lahko izdajal za nekoga drugega, a je možnost, da bi v lokalnem okolju komisija odkrila nakano precejšnja. Večinoma kar preverjajo osebne dokumente ali vabila na volitve, razen če ljudi res poznajo. Pri telefonih so resda posredi biometrične zaščite in kode PIN ter pri računalnikih predvidoma kvalificirana digitalna potrdila, toda vemo, kako ravnamo z gesli in kakšne so možnosti t. i. socialnega inženiringa. Še posebej pri starejših ali digitalno manj pismenih. In, kot je pred leti opozoril vodja Nacionalnega odzivnega centra za kibernetsko varnost Gorazd Božič, kaj bi se zgodilo, če bi se po izvedenih e-volitvah našla aktivistična skupina, ki bi trdila, da je spremenila toliko in toliko glasov. Kako bi dokazali, da to ne drži? Mogoče pa tudi nasprotno – kako bi politični stranki, ki se ne bi sprijaznila s svojim rezultatom, zagotovili, da ta ni posledica kakšne digitalne mahinacije? V zadnjem času jih ni malo, ki že vnaprej sejejo dvome o poštenosti volitev, tudi pri klasični izvedbi.

In še nekaj. E-volitve predpostavljajo tudi popolno, rahlo nepotrebno in zagotovo ne ravno poceni digitalizacijo vseh volišč, vključno z zanesljivo povezljivostjo. Treba bi bilo namreč v realnem času osveževati bazo, kdo je že volil. Posamezniku bi se zdelo fino, če bi lahko to storil dvakrat, tako digitalno kot s papirnato glasovnico, a s 104-imi odstotki glasov zmagujejo le kandidati v nedemokratičnih državah.

Ne dvomim, da je vse ali pa vsaj večina tega, kar sem naštel, rešljivo. Nisem pa prepričan, da je smiselno. Poleg zagotovo visokih stroškov težavne izvedbe koristi po moji oceni nikakor ne odtehtajo potencialnih nevarnosti.  

Naslovna fotografija: DepositPhotos

The post Ne začenjajte spet z e-volitvami! appeared first on Tehnozvezdje.

Delovanje državne infrastrukture se je po težavah na začetku vnovičnega šolanja na daljavo stabiliziral. Ste se kdaj vprašali, zakaj je do težav sploh prišlo. Poglejmo takole. Menda so imeli kapaciteto za nekaj več kot pet tisoč sočasnih uporabnikov, ki pred koronakrizo nikdar ni bilo več kot polovično zasedena. Nato je preko noči število uporabnikov naraslo nad deset tisoč. Številke niso absolutne, važno je razmerje. Če je razumljivo, da pred pomladjo nihče ni mogel napovedati tolikšnega porasta uporabe, je toliko manj razumljivo, da do jeseni ozka grla niso bila odpravljena. Celo poletje niso naredili ničesar, da so potem naredili čudež v tednu dni (ali še prej). Kdo bi vedel, morda je bil ravno to cilj?

Ne bi bilo gospodarno zgraditi in upravljati infrastrukture za sočasnih 2 milijona uporabnikov. Niti za 20 tisoč, če je višek obremenitve morda desetina tega. Lahko pa bi, to vendarle ni velika umetnost, pogledali podatke o zasedenosti sistema v pomladanskih mesecih in ga temu primerno nadgradili, saj je bilo že poleti jasno, da se bolj ali manj rigoroznemu zapiranju države ne bomo mogli izogniti. Nekdo torej ni naredil »domačih nalog«, kar me pravzaprav ne preseneča.

Od začetka razvoja državnih spletnih storitev vidim enako modus operandi. Zamislijo si uporabniški vmesnik in proces delovanja, nakar zahtevajo, da se uporabniki prilagodimo. Ne da bi nam prilagodili storitev. Programerjem je vse jasno, razumljivo in lahko. Takisto informatikom in uradnikov v državni upravi, ki običajno storitev preizkusijo, preden jo odprejo za nas. Je res tako? Poglejmo naslednji primer.

Ker spoštujem ukrepe države, čeprav se z nekaterimi ne strinjam, se ne družim in nujna opravila krčim na minimum. Zato sem po dolgem času vlogo za podaljšanje prometnega dovoljenja oddal po spletu. Zadnjič sem to storil pred več kot desetimi leti. Če me spomin ne vara, tedanji uporabniški vmesnik ni bil minimalistično oblikovan, brez nepotrebnih besedil, ki medejo uporabnika. Pohvalno. Kot tudi vizualna podoba, ki obljublja izredno lahkotnost uporabe storitve. A je zaškrtalo že na prvi strani, pri le dveh poljih – za vnos vrste prometnega dovoljenja, kjer je že ponujena črka »P« in številke. Bi moral vedeti, kako država označuje listino? Očitno! Poleg polja za vnos številke je slikovni prikaz, kje je ta zapisana. Črka B, ki ji sledijo številke. Nič neobičajnega. Še nekateri drugi dokumenti so označeni z nizom črk in številk, tako da sem v polje prepisal cel niz, v zgornjem pa pustil »P«. Če mi je sistem to črko ponudil, potem je verjetno prava. Ni bila. Čakaj malo. Morda je črka v oznaki vrsta in desno od nje številka. Preblisk, natanko tako je prav. Ali je res težko potegniti puščico od tam, kjer je razlaga do obeh polj, da bi bilo vsakemu jasno, kaj je kaj?

Številke zavarovalne police v naslednjem koraku nisem prepisal, prekopiral sem jo iz dokumenta pdf, da bo zagotovo prava. Povpraševanje v bazi ni vrnilo pozitivnega rezultata. A sem lahko z oddajo nadaljeval. Sledilo je plačilo povračila za ceste, ali kakor koli se že dajatev imenuje, kjer ni bilo nikakršnih težav. Jasno država potrebuje denar. Vlogo sem oddal v upanju, da bo vse steklo, kot je. Saj je, a ne brez referenta. Ta je poklical naslednji dan (petek), ko sem bil ravno od doma. Še dobro, da skoraj nikamor ne grem brez prenosnika v bližini in sem mu lahko hipno poslal tokrat kar cel dokument. Ni minila niti dobra ura, ko mi je že javil, da je težava urejena in bom dovoljenje prejel po pošti.

Sistem v ozadju pa žal ni bil tako kooperativen. Zvečer namreč dobim samodejno sporočilo: »od slovenskega zavarovalniškega združenja smo prejeli informacijo, da za številko zavarovalne police, ki ste jo vpisali v portalu, zavarovanje ne obstaja«. Morda sem se pri kopiranji številke res zmotil, a nekaj ur prej sva težavo ne glede na razlog, rešila z referentom. Ker so mi poznana stranpota informatike, sem sporočilo zavestno spregledal. Dovoljenje je kajpada v obljubljenem času prinesel poštar. Nekateri pa ga ne bi zanemarili. Čemu nepotrebni zapleti, ki le jezijo uporabnike in ki jih je preprosto odpraviti. Pod pogojem, da razlog dvojnega informiranja ni v odsotnosti povezave med spletno storitvijo in programom referenta. Ne rečem. Izpolnjevanje vloge je preprosto in hitro in listino sem prejel, vendar zakaj so potrebe manjše napake, ki bi morale biti že davno odpravljene. Storitev je namreč na voljo že več kot desetletje!  

The post Upravičeno ste lahko jezni na državo, ki ji ni mar za vaše zadovoljstvo! appeared first on Tehnozvezdje.

Pred letom smo dobili storitev za nadzor nad starejšimi na njihovem domu e-oskrba, ki je na voljo po polnih cenah ali subvencionirano v programu Varni in povezani na domu v občinah, ki so se vanj vključile. Že lani so obljubili, da bo sistem znal zaznati padec nadzorovane osebe tudi izven neposredne bližine doma, a bo ta možnost na voljo šele letos. Še dlje pa bomo čakali na dodatne storitve, ki jih ali pa tudi ni treba razumeti kot nadgradnjo omenjene in ki bodo skrbele za bolnike z eno od štirih kroničnih bolezni. Vprašanje pa je kdaj, saj s preizkušanjem šele začenjajo.

Kadarkoli kdo predstavlja ali napoveduje zdravstvene storitve, pa naj to bodi informacijska aplikacija ali dodatni prispevek za hitrejši pregled pri specialistu, vedno znova se naposlušam klasičnih zvenečnic. “Zavedamo se pomena storitev za prihodnost našega podjetja. Skrajšali bomo čakalne vrste, razbremenili zdravstveno blagajno in preprečili nepotrebne odhode v večna lovišča.” Vse je res, ampak v bistvu sem neučakan. Če že zidajo gradove v oblakih, potem ne želim, da govori o neopredeljeni prihodnosti. So pa eno želje, drugo realnost. Zdravstvene storitve morajo delovati blizu popolnosti brez nepotrebnih alarmov ali bog ne daj, tišine, ko bi se morale dreti, razvoj stane, pa še cela vrsta podpornih storitev in ljudi mora biti v ozadju in ves čas v stanju pripravljenosti. Napak ne sme biti, sploh ne, če je storitev namenjena varovanju hudo bolnih. Po drugi stran pa je res še nekaj. Če ponudnik ve, da so tovrstne storitve potrebne in da jih nihče drug ne bo na trg ponudil pred njim, prvi na trgu pa bo v tem primeru gotovo pobral smetano, potem si vzame čas. Kolikor ga pač potrebuje. Bi lahko šlo hitreje? O tem sem skoraj prepričan.

Telemedicina ima prihodnost, vendar to ne pomeni le tistega, kar si običajno predstavljamo – specialista tisoče kilometrov proč, ki zdravniku preko telekomunikacijske opreme pomaga pri zdravljenju. Pomembnejši je stalno beleženje vitalnih podatkov, kakopak saj so ti nafta (ali zlato) 21. stoletja. Gotovo pa je namreč lažje postavljati diagnozo ali oceniti stanje kronične bolezni, ako ima zdravnik namesto enkratne meritve, ko je bolnik pri njem, na voljo podatke za tedne nazaj. Pametne ure, zapestnice, pa še kakšna nosljiva naprava bi se našla, znajo biti zelo učinkovite v tovrstnih nalogah. Informativni videi (neke vrste medicinski tv kanal), ki naj bi pomagali bolnika opolnomočiti (izobraziti) za samooskrbo in zdrav življenjski slog bodo na voljo naročnikom na televizijske storitve operaterja, drugim pa na spletni strani. Menda kmalu. Sledi integrirana zdravstvena obravnava stabilne kronične bolezni, prevencija hospitalizacije bolnikov z visokim tveganjem, diagnostika na daljavo, vse skupaj zaokroženo s storitvijo e-oskrba. Narejene so medicinske poti, učeno za delovanje sistema v ozadju, za stalno spremljanje štirih kroničnih bolezni. Sladkorna bolezen tipa 2, kronično srčno popuščanje, arterijska hipertenzija (visok krvni tlak), KOPB in astma. Nekaj bo, a verjetno ne dovolj. Kaj pa epilepsija, multipla skleroza, alzheimerjeva bolezen, demenca,…?

Storitev e-oskrba in vse kar bo operater tozadevno še predstavil, ni povezane z njegovo “komercialno” ponudbo. Nobene potrebe ni, da je bolnik njegov naročnik, deluje pa tudi neodvisno od običajne domače komunikacijske opreme. Delno zaradi varnosti, a tudi zato, da so na voljo vsem. Čeprav so oziroma bodo neodvisne od operaterja, pa vseeno nisem najbolj prepričan, da je to dobro. Idealno bi bilo, da bi tudi drugi operaterji razmišljali o svojih zdravstvenih storitvah. Pa ne, oziroma če že, potem kar so pokazali do zdaj, nikakor ne morem označiti za storitve telemedicine. Žal, a to je že druga zgodba. Vprašanje je tudi, je vzporedni razvoj na tako majhnem trgu potreben ali celo mogoč. Gotovo ne, če bi morala imeti vsaka storitev svoj center dosegljiv 24 ur na dan, sedem dni v tednu. Kaj pa, če bi si ga delile in bo moral operater le oblikovati svoj primeren nabor tipal, njihove postavitve. Tudi to je malo verjetno, vsaj v doglednem času ne. Edino, kar bi bilo potencialno mogoče, bi bilo, da bi drugi omenjene storitve vključile med svoje. Zakaj, če pa so neodvisne? Ker vemo, kam pes taco moli. Kje pa piše, da operater ponudnik storitev e-zdravja ne bi teh izkoristil, da bi naročnike nanje postopoma prepričal, naj pri njem naročijo še vse drugo. Skupni (en) račun zna biti močan argument, tako kot pri prodaji elektrike in zavarovanj.

Moral sem to napisati, tako iz navade in ker vem, da ni dobro, če je nekdo preveč močan. Ampak kot sem dejal na začetku. Tisto, kar me res moti in kar bi rad, da se spremeni, je hitrost uvajanja. Pa tudi iskanje virov za financiranje storitev za spremljanje bolnikov z boleznimi, ki jih je malo in so posledično “komercialno” manj zanimivi. Verjetno pa tudi ne bi bilo odveč sodelovanje med operaterji, morebitno skupno razvijanje ali pa vključevanje storitev, aplikacij in znanj v eno vseobsegajočo. Gotovo pa je, da e-oskrbo in podobne storitve potrebujemo, saj se kot narod staramo. Potreba pa njih pa bo zaradi omejitve zdravstvenega sistema in domov za ostarele, iz leta v leto le še višja.

The post E-zdravje: Premika se, a za moj okus prepočasi in premalo ambiciozno appeared first on Tehnozvezdje.