Jasno je, zakaj se generaciji, ki je odraščala v digitalnem svetu, in morda še komu zdi samoumevno, da bi glasove oddajali s svojega telefona ali morda računalnika. Ironično je sicer, da za to najmočneje navijajo tisti, ki na volišča običajno ne hodijo, a prav v povečanju volilne udeležbe je pogost argument zagovornikov e-volitev. V to se ne bom spuščal, domnevam sicer in tudi izkušnje po svetu kažejo, da silnih skokov v odstotkih dejanskih volivcev zaradi glasovanja od doma ni, toda možnost za kaj takega bi vsekakor obstajala. Pomembneje se mi zdi (še enkrat!) povedati, zakaj si sam e-volitev ne želim. Nikakor ne zato, ker se mi ne bi zdelo fino poklikati vsega skupaj, čeravno nimam težav s tem, da se odpravim na volišče, ki je včasih 200 m, včasih pa slab km stran. Nočem jih zato, ker me skrbi skoraj vse v povezavi z njimi. Sploh v jedru »storitve« in zaupanju vanjo, še preden se sploh pogovarjamo o ciljanih »virusih«, poskusih prevzemanja nadzora nad sistemom in drugih metodah spletnih kriminalcev.

Največja napaka je primerjanje e-volitev s spletnim in mobilnim bančništvom, spletnim nakupovanjem in podobnimi storitvami. Češ, če lahko to počnemo z domačega kavča in na telefonu, zakaj ne bi še volili. Iz povsem preprostega razloga, ker mora biti glas na volitvah anonimen, hkrati pa je treba zagotovo vedeti, da ga je točno določeni posameznik oddal in da ga nihče ni spreminjal.

Pri bančništvu so vse transakcije vidne in povezane z določenim komitentom. Ko kakšen znesek kam izgine, vemo, komu je izginil, četudi ni jasno, kam. Večinoma se zadeve da rekonstruirati in povrniti škodo. Podobno pri spletnih nakupih in s tem povezanih zlorabah. Škoda je poleg tega samo materialna in ne predstavlja nobene katastrofe.

Pri volitvah je »transakcijo« nujno treba ločiti od volivca. Ko slednji odda glas, ne sme več nihče v digitalnem sistemu vedeti, kakšen je. Hkrati pa mora biti glas prištet – tak, kot je bil oddan – in jasno mora biti, da ga je prav ta volivec oddal. Od anonimizacije naprej se ne da več ničesar sestaviti nazaj. Na volišču se podpišem v evidenco glasujočih in če se število podpisov v njej ujema s številom glasovnic, je običajno vse v redu. Komisije na voliščih so sestavljene tako, da njihovi člani drug drugemu in komur koli bi želel kaj manipulirati gledajo pod prste, zato je skoraj nemogoče karkoli zamenjati. Od trenutka, ko bi oddal digitalni glas, pa zelo težko še kdor koli z gotovostjo trdi, da je prišel v »skrinjico« in to v enaki obliki. Če bi obstajala možnost za tako preverbo, potem se izgubi anonimnost glasu in pade osnovna premisa volitev. Zgolj enako število glasov in glasujočih še zdaleč ni dovolj, vmesno preverjanje, da se z glasom nič ne zgodi, pa je bistveno bolj zapleteno kot v fizičnem svetu.

In zamislimo si še situacijo, da ravno med glasovanjem »pade« internet, zmanjka elektrike oz. baterije ali se pokvari naprava. Kako zanesljivo vedeti, ali je glas »šel skozi« ali ni? Se da postopek ponoviti? In če ga sistem ne pusti, ali je bil volivec morda prikrajšan za svojo pravico? Pri spletni trgovini, kjer ni nikakršne anonimizacije, takih zagat ni.

V nadaljevanju pridemo še do možnosti vdorov, »ribarjenja« in drugih poskusov manipulacije. Zagotovo bi se posamezne skupine, mogoče celo države prek določenih aktivistov iz temnega interneta, zelo angažirale za prikrajanje izidov po svoji meri. In, nenazadnje, kako smo lahko prepričani, da ne bo s telefonom ali za računalnikom volil nekdo povsem drug. Tudi na volišču bi se lahko izdajal za nekoga drugega, a je možnost, da bi v lokalnem okolju komisija odkrila nakano precejšnja. Večinoma kar preverjajo osebne dokumente ali vabila na volitve, razen če ljudi res poznajo. Pri telefonih so resda posredi biometrične zaščite in kode PIN ter pri računalnikih predvidoma kvalificirana digitalna potrdila, toda vemo, kako ravnamo z gesli in kakšne so možnosti t. i. socialnega inženiringa. Še posebej pri starejših ali digitalno manj pismenih. In, kot je pred leti opozoril vodja Nacionalnega odzivnega centra za kibernetsko varnost Gorazd Božič, kaj bi se zgodilo, če bi se po izvedenih e-volitvah našla aktivistična skupina, ki bi trdila, da je spremenila toliko in toliko glasov. Kako bi dokazali, da to ne drži? Mogoče pa tudi nasprotno – kako bi politični stranki, ki se ne bi sprijaznila s svojim rezultatom, zagotovili, da ta ni posledica kakšne digitalne mahinacije? V zadnjem času jih ni malo, ki že vnaprej sejejo dvome o poštenosti volitev, tudi pri klasični izvedbi.

In še nekaj. E-volitve predpostavljajo tudi popolno, rahlo nepotrebno in zagotovo ne ravno poceni digitalizacijo vseh volišč, vključno z zanesljivo povezljivostjo. Treba bi bilo namreč v realnem času osveževati bazo, kdo je že volil. Posamezniku bi se zdelo fino, če bi lahko to storil dvakrat, tako digitalno kot s papirnato glasovnico, a s 104-imi odstotki glasov zmagujejo le kandidati v nedemokratičnih državah.

Ne dvomim, da je vse ali pa vsaj večina tega, kar sem naštel, rešljivo. Nisem pa prepričan, da je smiselno. Poleg zagotovo visokih stroškov težavne izvedbe koristi po moji oceni nikakor ne odtehtajo potencialnih nevarnosti.  

Naslovna fotografija: DepositPhotos

The post Ne začenjajte spet z e-volitvami! appeared first on Tehnozvezdje.