Nismo prvič postavljeni pred dilemo, ali se letos sploh splača kupiti nov prenosnik, še posebej, če s starim ni prav nič narobe. Ko se zedinimo glede videza in zmogljivosti, so naslednji koraki odvisni predvsem od cene. Če je ta višja za dvajset ali celo več odstotkov, kar se letos vse glasneje napoveduje, bleščeče novosti hitro izgubijo svoj čar. Zaradi uresničitve te »grožnje« bo iskanje čim boljših popustov postalo izrazitejši nacionalni šport.

Za zdaj nič ne kaže, da bi težave tekmecev z agresivnejšo cenovno politiko v svoj prid izkoristil Qualcomm, ki predstavlja drugo generacijo procesorjev za osebne računalnike Snapdragon X2. Dolga življenjska doba baterije, za večino uporabnikov več kot dovolj zmogljivosti in postopna odprava težav z združljivostjo programske opreme bi mu sicer lahko dali nekaj vetra v jadra, a se zdi, da trg ostaja previden. Večina proizvajalcev še vedno stavi na preverjeno kombinacijo Intela in Nvidie, zlasti v višjih cenovnih razredih.

Tega seveda ni zaznati na sejmu CES. Po videnem bi lahko sklepali, da na trgu prenosnih računalnikov ni nikakršnih pretresov. Dell je pogoltnil kanček pelina in vrnil blagovno znamko XPS, a hkrati ohranil lansko poenotenje imen, ki si ga je precej očitno izposodil pri Applu. Res je, da letos ni opaziti modelov »Pro Max«, temveč zgolj osnovne in profesionalne različice, ki so praviloma opremljene z novimi procesorji Core Ultra Panther Lake in zasloni OLED višjih ločljivosti.

Ponovno smo priča tekmovanju, kdo ima tanjšega in lažjega v posameznih velikostnih razredih, kdo si upa vgraditi kaj novega, na primer Acerjev poskus s sledilno ploščico, po kateri je mogoče pisati z elektronskim pisalom, kateri prenosnik je za odtenek zmogljivejši, in podobnimi »sladkorčki«, s katerimi nas želijo prepričati, da je prav njihov izdelek najboljša izbira. MSI je pri tem precej sistematično prenovil družine, ki zdaj stavijo na daljšo avtonomijo, tanjša ohišja in poudarjanje lokalne umetne inteligence, a brez pretiranih presežkov, ki bi upravičili višje cene.

Pri tem ves čas pozabljamo, da bi se morali odločati predvsem in najprej z denarnico. O tem na CES-u seveda ni govora. Gre za prikaz najboljšega, kar so proizvajalci sposobni ponuditi, in za izdelke, ki so v vseh pogledih atraktivni, s poudarkom na gejmerskih modelih. Ti se očitno še vedno najlažje prodajajo, ne da bi se kupci pretirano obregnili ob ceno. MSI je tako razširil gejmerske družine z grafiko RTX 5080 in 5090 ter novejšimi procesorji Intel, LG pa je predstavil Gram Pro, ki kljub namenski grafiki ostaja presenetljivo lahek.

Da je HP v ime družine gejmerskih izdelkov dodal oznako HyperX, verjetno ni novica, ki bi koga posebej vznemirila. A ko nimaš boljše karte v rokavu, pride prav vse, kar lahko obesiš na velik zvon. Veliko več pozornosti je po mojem mnenju upravičeno pritegnil Asus, ki poleg osveženih Zephyrus G14 in G16 še naprej verjame v zasnovo dvojnega zaslona. Zephyrus Duo ima zdaj dva enako velika, 16-palčna 120-herčna zaslona OLED, nameščena enega nad drugim, ter normalno veliko tipkovnico, katere površino je pri prejšnjem modelu odžiral drugi zaslon. Ne gre za popolno novost, saj je zelo podoben Asusovemu ZenBooku Duo, le da so komponente prilagojene igranju zahtevnih iger. Temu primerno v njem najdemo Intelov procesor Panther Lake in grafično kartico RTX 5090. Cena še ni znana, a stavim, da ne bo ravno nizka.

Za razliko od Zephyrusa, ki je doživel temeljitejšo prenovo, tega ne morem reči za 14-palčni ZenBook Duo. Ohišje je iz lažjega materiala in vodoravna vrzel, kjer se stikata zaslona, je opazno tanjša. S čimer je, če malce »poškiliš« na eno oko, dosežen občutek, da je pred tabo en zaslon. 144-herčna zaslona OLED sta svetlejša, medtem ko nova generacija procesorjev Intel in baterija z večjo kapaciteto jamčita daljšo avtonomijo v primerjavi s predhodnikom.

Bolj zanimiva in pomembna, posebej če bo sledila agresivna cenovna politika, je najava 16-palčnega ZenBooka A16. Pravzaprav gre za povečanje lani predstavljenega modela A14 s prednostmi in slabostmi, ki jih prinašajo procesorji Snapdragon. Kajpada bomo letos priča njihovi drugi generaciji. Qualcomm tokrat ni rekel ničesar o morebitnih cenejših procesorjih oziroma iskanju načinov, kako cene tovrstnih prenosnikov spustiti pod tisoč evrov. Hkrati je Asus pokazal še 13,3-palčni prenosnik ProArt s procesorjem AMD Ryzen AI Max+, ki so ga zasnovali v španoviji z GoProjem, ter poslovni prenosnik ExpertBook Ultra z nadvse svetlim tandemskim 14-palčnim zaslonom OLED.

Kajpada je svoje novosti prikazal tudi Lenovo. V oči mi je padla besedna zveza o pametnejši umetni inteligenci, karkoli naj bi to že pomenilo. V ozadju se, kot pri vseh drugih proizvajalcih, skrivajo z novimi procesorji »nežno« nadgrajeni njihovi prenosniki!

The post CES 2026: Prenovljeni prenosniki v luči »podražitev« appeared first on Tehnozvezdje.

Za razliko od avta z istim imenom, ki ga prodajajo na drugih celinah, je evropska izvedba malo krajša, verjetno prilagojena bolj tesnim cestam in parkirnim prostorom. Od prejšnjega je za 3 cm daljši in po 1 cm širši in višji (4,515 x 1,855 x 1,635 m), medosna razdalja je zrasla na 2,68 m, prtljažnik pa s 503 na že zelo zglednih 591 l, pri nekaterih opremah se tudi srednji del naslonjala zadnje klopi podira posebej (40:20:40), kar je praktično za prevažanje daljših predmetov. Skupna prostornina lahko naraste do 1780 l, seveda s prostorom za samo voznika in sopotnika, vlečna zmogljivost pa je, glede na različico, od 750 do 1650 kg. Kdor želi vleči več kot dve toni težko prikolico, ima na izbiro večjega (in dražjega) Sorenta.

Izpostavljena novost Sportagea je zunanje oblikovanje, ki zahteva nekaj privajanja. Ko sem ga prvič videl v živo na salonu IAA Mobility v Münchnu, me ni najbolj prepričal, zdelo se mi je, da ima preveč detajlov, kjer so oblikovalci poskušali doseči tak ali drugačen učinek. Na slovenski predstavitvi sem vse skupaj že nekoliko bolj vkomponiral v celoto. Spredaj so linije večkrat prelomljene, zadaj pa zašiljeno v rob, kar smo videli že pri električnem EV6. Notranje oblikovanje zaznamuje instrumentna plošča, malenkost ukrivljena okrog voznika, ki lahko pod enotnim steklom vsebuje dva zaslona, lahko pa sta, pri cenejših opremah, ta nekoliko bolj vidno ločena. Zračniki so prilagojeni tej, zdaj ne več taki posebnosti, na srečo je pod osrednjim zaslonom še panel s kombinacijo fizičnih in navideznih tipk za hitrejši in preglednejši dostop do nekaterih funkcij. Kako je s tem v praksi, bomo sicer preizkusili čez nekaj mesecev, če Sportagea dobimo na test.

V boljših različicah sta sicer oba zaslona 12,3-palčna in imata nov uporabniški vmesnik, tudi tega smo si lahko (na hitro) ogledali že v EV6. Med drugim omogoča nekatere povezane storitve (Here, TomTom, …) in upravljanje na različne načine, od pritiskanja zaslona prek gumbov do glasovnih ukazov. Seveda sta na voljo Android Auto in Carplay. Za fizični priklop naprav so spredaj vgradili po en priključek USB-C in USB-A, kar pozdravljam, v odlagalnem predalu je lahko brezžični polnilnik za telefon z močjo 15W. Priključki USB so še na zadnji strani sedežev za potnike na zadnji klopi, poleg tega so v sedežih kljukice za obešanje jaken in podobnega.

Medtem ko je prejšnji Sportage imel 11 funkcij asistenčnih sistemov, jih novi premore 18. Med drugim samodejni regulator hitrosti upošteva tudi aktualne navigacijske in prometne podatke, sistem za preprečevanje naleta pa zna v križiščih opazovati, od kod prihajajo avtomobili, kolesarji in pešci.

Pomladi resda prihajata klasična hibrida in tudi priključnohibridna izvedba, vendar pri uvozniku pričakujejo, da bo velika večina prodanih avtomobilov bencinskih, nekaj tudi dizelskih (razmerje bi bilo lahko blizu 70:30), medtem ko bo hibridnih verjetno za vzorec. Bencinski motor 1.6 T-GDI je mogoče izbrati s 110 ali 132 kW (150 oz. 180 KM), lahko v kombinaciji z blagim hibridom ali brez. V Kii to utemeljujejo predvsem s tem, da je v nekaterih državah davek na blage hibride nižji, v tistih, kjer ni (kot denimo v Sloveniji), pa še vedno ponujajo nekoliko cenejšo izvedbo brez te tehnologije, ki malce pripomore pri speljevanju in pospeševanju ter zniža porabo za kakšen dl na sto km. Dizelski motor, prav tako s prostornino 1,6 l, ima lahko 85 ali 100 kW (115 ali 136 KM), prvi je vedno »običajen«, drugi pa v vsakem primeru blagi hibrid. Klasični hibrid temelji na bencinskem 1.6 T-GDI, vendar ima zraven še elektromotor s trajnim magnetom ter močjo 44,2 kW in baterijo s kapaciteto 1,49 kWh. Skupna sistemska moč znaša 169 kW (230 KM). Pri priključnem hibridu, pogonski sklop je enak kot v Hyudaijevem Tucsonu, elektromotor zmore 67 kW, baterija pa ima bruto kapaciteto 13,8 kWh. Tu je skupna sistemska moč 195 kW (265 KM), povsem električnega dosega pa bo verjetno kakih 50 km.

Cene se s popusti na financiranje (lizing) začnejo pri 22 tisočakih, toda vstopno opremo Start z ročno klimatsko napravo in majhnimi zasloni (pred voznikom je v bistvu »potovalni računalnik«) bi preskočil. Tudi uvoznik največ zanimanja pričakuje za naslednja nivoja Edition in Fresh, slednji je denimo deležen 12,3-palčnega osrednjega zaslona namesto osnovnega 8-palčnega. Oprema Style pa prinese »pravo« notranjost z »enotnim« informacijskim panelom, pa med drugim tudi samodejni regulator hitrosti pri samodejnem menjalniku. Tak Sportage, ki je tudi že blagi hibrid, pa z lizingom stane najmanj 33 tisočakov. Z gotovinskim plačilom je (v izhodišču, ne pa tudi na koncu) za tri tisoč evrov dražji. Cene gredo sicer tudi čez 40 tisoč evrov.

• 
  SOBOTNO IZBIRANJE: Katere slušalke vam bodo najbolje služile na dolgem poletu
• 
  Električni dosegli tretjino kolača, vprašanje, kdaj ga bodo spet
• 
  PRVI VTIS Changan Deepal S05 PHEV: Priključni hibrid z električno čuječnostjo
• 
  Anker Prime Power Bank: Najraje takšnega cegla ne bi nosil, a kaj, ko rešuje »življenja«
• 
  Razen po imenu, je Apple iPhone Duo točno to, kar smo pričakovali

The post Sportage ostaja Kiin zastavonoša za ljubitelje »klasike« appeared first on Tehnozvezdje.

S sprednje strani Wing sploh ne kaže kakšne posebnosti. Malce debelejši je, se pa od strani vidi, da je celotna zgornja plast, dokaj tanka, ločena. Če je pomakneš v levo, skoči navzgor in potem zadeva v obliki črke T vsebuje dva zaslona. Glavnega imaš seveda lahko še vedno pokončno, potem je sekundarni zraven, če primarni leži, pa je drugotni spodaj. Kakšne so nekatere možne uporabe te kombinacije, sem pokazal v videu.

Preletimo pa na hitro še nekatere druge lastnosti tega telefona. Še ena zanimivost je motorizirana sprednja kamera, ki se prikaže samo takrat, kadar jo uporabnik prikliče. Zadaj so trije objektivi, dva “klasična”, z običajno in ultraširokotno goriščnico, in še en namenski za (umirjano) snemanje videa.

Telefon poganja procesor Snapdragon 765G, ki smo ga že srečali v nekaterih modelih srednjega razreda, in podpira povezovanje v omrežja 5G. Oba zaslona sta vrste OLED, a ne povsem identična, sta pa lepa, le osveževanje je ostalo pri 60 Hz. V glavni zaslon je integrirana tudi prepoznava prstnih odtisov.

LG Wing je že naprodaj, brez vezave stane blizu tisoč evrov, z vezavo seveda nekoliko manj in je na voljo na obroke. Naše test, z oceno uporabnosti te kombinacije zaslonov, pa sledi čez nekaj časa, ko to nenavadnost dodobra preizkusimo.

The post LG Wing je najbolj odbit telefon leta (#video) appeared first on Tehnozvezdje.