Če ne bi spremenili nič drugega pri imenu, je hvalevredna uporaba desetiškega številskega sistema namesto rimskih številk, ki so zadnji dve leti begale ljudi, in smo tako poslušali o »iksih« namesto deseticah. Seveda 11 ni 11., ampak 13. generacija jabolčnega telefona po vrsti, kot rečeno pa oblikovno skorajda ni razlike glede na XR. Na pogled samo izboklina za fotoaparat na zadnji strani, ki je zdaj precej obsežna in vsebuje dva objektiva, izdaja nov model. Ta dvignjeni del je skoraj enako velik kot pri Pro-ju, a z enim objektivom manj. Brez tega bi bil za oči in tudi na otip povsem enak kot XR, to pa je taktika, ki jo v Applu pravzaprav uporabljajo že od začetka. Najdlje so enak izgled uporabljali štiri generacije zapored, od 6 do 8. Tako je ogrodje znova aluminijasto, zadnja stran pa steklena, iz enega samega kosa, vključno s fotografsko izboklina. Občutek trdnosti je dober, še vedno se mi zdi zadeva morda malenkost predebela, a posledica tega je med drugim velika baterija, tako da se glede tega ne gre pritoževati. Lahko bi tudi zmanjšali robove okrog zaslona in morda zarezo, vendar je tudi to ostalo za prihodnje leto ali za kakšno kasnejšo generacijo. Razlika od lani pa je v poziciji jabolka, ki je zdaj bolj na sredini, in izginotju napisa iPhone.

Kot vedno pa skoraj slična zunanjost prikriva izboljšave v notranjosti, ki jih sploh ni tako malo in sploh ni vse v fotoaparatu, ki je najbolj izpostavljen in za katerega smo že pri testu 11 Pro videli, da prinaša precejšen napredek, še posebej ponoči, a spet ne tako huronskega, kot ga opisujejo nekateri.

Res pa je, da prav foto-video del prinaša največ novosti, tako strojnih kot programskih. Medtem ko je XR še vedno imel en sam objektiv (26 mm), je zdaj zraven še ultraširokokotni (15 mm). Teleobjektiv (52 mm), ki so ga uvedli pred dvema letoma z desetico, še naprej namenjajo samo liniji Pro. Oba objektiva imata novi tipali, spredaj pa so prav tako vgradili sodobnejše tipalo z več megapikami in nasploh boljšo kvaliteto. Tako so že selfiji na višjem nivoju, enako portretne fotografije (tiste z zamegljenim ozadjem), še bolj pa je napredoval video s sprednje kamere. Po novem je lahko tudi v 4K pri 60 sličicah na sekundo, a verjetno bo najboljša izbira 4K/30 z boljšo dinamiko. Kvaliteta verjetno prekaša katerikoli drug selfijevski video s telefona, kar je odlična novica za youtuberje, ki prisegajo na iPhone. Applovi pristaši pa bodo lahko hvalili ta izdelek, da je v nečem najboljši.  

Tudi glavna kamera je odlična za video. Kvaliteta je posnetkov je še napredovala glede na lani, kar glede na izboljšano strojno osnovo in zmogljivejši procesor ni presenetljivo, pri čemer pa daleč najboljše rezultate še vedno daje glavni objektiv. S širokega dobiš sliko z nekaj slabšimi podrobnostmi in malo bolj bledimi barvami, a še vedno dovolj dobro za marsikateri namen in skoraj zagotovo boljšo, kot jo zmore večina drugih telefonov s podobno goriščnico. Med snemanjem pa lahko po mili volji uporabljaš obe goriščnici in se tudi zvezno pomikaš med njima, a se je treba zavedati, da vmesne stopnje pomenijo slabšo sliko, ker ni po celotnem območju optičnega zuma.  

Pri fotografiji je napredek vsesplošen in iPhone se tudi tam po nekaj letih spet lahko brez kakršnih koli zadržkov primerja z najboljšimi. Še posebej je to opazno pri nočnih fotografijah, kjer se po novem samodejno vključi nočni način, spoznaš ga po okrogli ikoni z luno. Lahko spremeniš trajanje zajemanja informacij ali ga tudi izključiš, toda kadar opravi svoje, je tisto, kar se na koncu procesa prikaže na zaslonu, večinoma osupljivo. Saj ne, da nismo česa podobnega videli že kje drugje, toda Apple si je, kot že tolikokrat doslej, vzel čas za implementacijo nove tehnologije in jo že v prvem poskusu ponudil v dodelanem stanju. Kadar se nočni način ne prikaže in je svetlobe dovolj (ali pa je zgolj mračno), so fotografije prav tako odlične. Z dobrim dinamičnim razponom, detajli, lepimi in pravilnimi barvami. Glavna razlika, govorim o osrednjem objektivu, v primerjavi s prejšnjo generacijo se zdi v ostrini in barvnem prikazu, malo tudi v dinamiki, še posebej v protisvetlobi. Toda, kot sem dejal že v testu iPhone 11 Pro, so razlike vidne pri podrobnejšem ogledu, na prvi pogled niti ne.

Glavna pridobitev z dodatnim objektivom je seveda možnost fotografiranja velikih stavb ali česa drugega, kar zahteva čim širši kot objektiva. Te fotografije so kakovostno na zelo podobnem nivoju kot z glavnega tipala, kar je neobičajno, saj je pri večini telefonov kakovost ultraširokega pogleda precej slabša. Tu se nekaj optičnih slabosti pokaže ob strani, kjer ostrina pade, in v optičnem popačenju. Ultraširoki objektiv sicer telefon uporablja tudi za rezervo, ko uporabnik fotografira z glavnim objektivom. Tam v osrednjem pravokotniku vidi svoj motiv, za prosojnimi robovi pa je do konca zaslona na obeh straneh še tisto, kar bi zajel široki kot, in če gre pri glavnem motivu kaj narobe, mogoče nekaj manjka, lahko uporabnik s pritiskom na ukaz auto na fotografiji telefonu naroči »izdelavo« popravljene fotografije, ki iz informacij obeh tipal sestavi to, kar samo enemu objektivu ni uspelo. Treba pa je za to funkcionalnost imeti vključene novejše oblike zapisa. Kdor vztraja pri starih, s starejšimi predvajalniki in programi bolje združljivih zapisih fotografij in video posnetkov, se bo tej možnosti moral odpovedati. Portretni način tokrat deluje pri čemer koli, ne samo na ljudeh, kot je pri XR, in je precej dober.

Drug napredek v drobovju je nekoliko manj viden, a vseeno ni zanemarljiv. Mogoče se komu zdi, da hitrejšega procesorja niti ne potrebuje in da je že A12 ali celo A11 v iPhone X imel povsem zadostne zmogljivosti. Toda treba se je zavedati, da prav zmogljivejši procesor, tokrat imenovan A13 Bionic, omogoča vse tiste dodatne trike in pridobitve pri fotografiranju in snemanju videa, pa tudi pripomore pri marsičem drugem, kar ni samo poganjanje aplikacij ali iger. Glede slednjega sicer zadreg ni, pa še kakšno leto jih zagotovo ne bo, zaloge je ogromno. Pri modelu XR smo lahko prvič rekli, da je tudi energijske zaloge dovolj, saj je bila baterija blizu tega, da zdrži dva dni aktivne uporabe med dvema polnjenjema. Zdaj so porabo še optimizirali in dvignili kapaciteto baterije za približno pet odstotkov, tako da je avtonomije še malce več. Vzdržljivost je podobna kot pri 11 Pro in malenkost krajša kot pri 11 Pro Max. Ni pa nobene potrebe čakati, da rezerva povsem poide, kadarkoli vmes lahko telefon odložiš na brezžični polnilnik in imaš baterijo skoraj vedno povsem napolnjeno. Ker Apple pri modelu 11 še vedno prilaga (res) počasen petvatni polnilnik, je brezžično polnjenje (pri največ 7,5 W) celo boljša izbira. Razen, če uporabiš kakšen drug žični polnilnik, ki lahko zagotovi maksimalnih 15 W, kolikor telefon podpira.

Področje, kjer ni sprememb, je zaslon. Najcenejši od treh novincev je še naprej srednji glede velikosti ekrana in je zagotovo prava izbira za tiste, ki se jim 5,8 palcev zdi premalo, Max s 6,5-palčnim zaslonom pa vendarle predrag. Teh 6,1 palcev, kolikor je diagonala pri enajstici, je čisto dovolj. In resnici na ljubo glede tega, koliko vsebine je na zaslonu, ni kakšne pridobitve glede manjši iPhone, tudi zato, ker ima zaslon 11 Pro višjo ločljivost. Je pa površina večja in predvsem pri videu se to pozna. LCD je enak, še vedno ne premore polne visoke ločljivosti, a nič hudega. Slika je dovolj ostra in kakovost je na visokem nivoju. Prikaz je lep in dobro kalibriran, s tehnologijo True Tone tudi ohranja barvno pravilnost ne glede na osvetlitev prostora, še posebej pri beli, kar je ena od prednosti LCD-jev. Zagotovo pa bodo tisti, ki so navajeni zaslonov OLED, pogrešali res črno črno in tiste odlične kontraste. Tudi temni način, ki ga je uvedel iOS 13, na tem telefonu ne pride toliko do izraza in ne varčuje z baterijo, prej obratno. Za gledanje videa pa je 11 vseeno še malo boljši kot XR, ker so zvočnikom dodali algoritme Dolby Atmos, zaradi česar je zvok bolj poln in tudi glasnejši.

Kdor bo to lahko izkoristil, ima na voljo še podporo za najnovejši brezžični standard Wi-Fi 6, pa tudi pri povezovanju v omrežja LTE iPhone 11 podpira gigabitne hitrosti. Mislim, da odsotnosti 5G ne bo nihče pogrešal, niti čez dve ali tri leta, ko bodo ta omrežja dejansko delovala. Nekoliko boljša je tudi zaščita prodi vdoru vode. Nekaj o novostih v sistemu iOS 13 sem zapisal že v testu 11 Pro.

Pogosto test telefona z jabolkom na zadnji strani zaključim(o) s tarnanjem zaradi cene. Tokrat se lahko pritožujem zaradi preračuna iz dolarjev v evre in nato še klasičnega slovenskega pribitka. Toda razmerje med ceno in kvaliteto je pri tem izdelku v osnovi zelo dobro, pa tudi doplačilo za povečanje shrambe s 64 na 128 GB ni pretirano (50 evrov). To je mobilnik, ki ima pokrite vse ključne lastnosti, nima nobene večje slabosti, in je glede fotoaparata, zmogljivosti in trajanja baterije povsem v vrhu. V bistvu je tako dober, da se tristo evrov za zaslon OLED, teleobjektiv in malo več sloga pri iPhonu 11 Pro zdi kar malo pretiran pribitek.

The post Apple iPhone 11: Ni seksi, je pa najboljša izbira appeared first on Tehnozvezdje.

Neko drugo podjetje ima linijo mobilnih naprav s črko s, Oneplus (ena plus) prišteje ena in dobi t. Tako so lani izdali 3T, letos pa 5T. In kot pri Applu se tudi pri kitajskem izzivalcu vse bolj jasni dejstvo, da je bolje preskočiti originalnega zastavonošo in počakati na izboljšani model, ki je v osnovi zelo podoben, a bistveno bolj atraktiven v nekaterih ključnih lastnostih. Letos so kajpak ugotovili, podobno kot HTC, da so svojega paradnika izdali ravno takrat, ko se je iztekla življenjska doba dragih telefonov z zajetnimi robovi spodaj in zgoraj ter zaslonskim razmerjem 16:9. Obe podjetji, HTC z U11+ in zdaj še Oneplus s 5T, sta pohiteli s pripravo prenovljene različice, ki prehaja s 5,5-palčnega zaslona s klasičnim razmerjem na šestpalčnega v razmerju 2:1. Enako kot tudi Huawei pri Mate 10 Pro in Mate 10 Lite (ne pa tudi pri »standardnem« Mate 10). Zaslon je vrste OLED z ločljivostjo 1080 x 2160, kar je tudi slično Huaweiju, medtem ko je HTC izbral LCD z ločljivostjo QHD+. Kdo ve, če nista Oneplus in Huawei pri Samsungu nabavila enakih komponent. Ekran v Mate 10 Pro je v redu, dovolj oster in barvit, četudi ne povsem na enaki ravni živahnosti, kot jo Samsung rezervira za svoje Galaksije, in z rahlo tendenco hladnega prikaza, toda brez motečega prehajanja v modro ob obračanju telefona. Zato se nadejam, da bo tudi Oneplus 5T imel lep prikazovalnik. Edina razlika je v tem, da niso omenjali podpore za HDR. So pa pokazali, da bo mogoče izbrati različne kalibracije (sRGB, DCI-P3, …). No, velikost telefona je ostala praktično enaka, za las daljši in širši je od predhodnika in tudi od omenjenega kitajskega tekmeca. Je pa nekoliko bolj zaobljen in tudi koti zaslona izgledajo čisto rahlo posneti, medtem ko je Huawei ohranil 90-stopinjske.

Zaslonski trend je torej glavni razlog za nov model, čeprav so nekaj podobnega storili že lani. Vendar je šlo takrat pretežno za rahle nadgradnje hardvera pol leta kasneje, ko so bile na voljo zmogljivejše komponente. Tokrat spreminjajo nekatere ključne zunanje karakteristike izdelka, notranjost pa ostaja več ali manj enaka. Zunaj je pričakovana sprememba še v poziciji čitalnika prstnih odtisov, ki se je preselil na zadnjo stran, in slovesu tipk pod zaslonom, ker ne za eno ne za drugo ni več prostora. Je pa ostal prostor za zvočni izhod. Ko so bili že ravno pri delu, so nekoliko spremenili tudi glavni fotoaparat. Tisti v Oneplusu 5 je ponujal različni goriščnici, standardno in približano, kot v Applovih Plusih in desetici, a odzivi na kakovost fotografij s »teleobjektivom« niso bili najboljši. Tako so zdaj enakemu glavnemu raje dodali dodatno tipalo, ki prevzame nalogo v mraku. Z združevanjem točk naj bi poskrbelo, da je zajete svetlobe na posamezni megapiki več, kar v teoriji izboljša kakovost posnetka. Huawei se problema loteva drugače, tam drugo tipalo pomaga prvemu z zajemanjem dodatnih informacij. Bolj prepričljiv naj bi bil zdaj tudi portretni način. Iskanje perfekcije v čim bolj vernem izrezovanju ospredja in zamegljevanju ozadja je postalo novo hlastanje za svetim gralom telefonske industrije.

Glavne strojne lastnosti ostajajo enake. Procesor Snapdragon 835, šest ali osem gigabajtov pomnilnika, 64 ali 128 GB shrambe, 3300 mAh baterije. Sprednjo prepoznavo prstnih odtisov delno nadomešča prepoznavanje obraza, precej manj sofisticirano, a tudi hitrejše od Applovega. Deluje pa samo za odklepanje zaslona, ne tudi za ostala potrjevanja v aplikacijah. Te še vedno zahtevajo prstne odtise ali geslo.

Kot rečeno so veliko pozornosti namenili programski opremi. Sistem OxygenOS še vedno temelji na čistem Androidu, dodaja pa mu nekatere, po mnenju vodilnih v podjetju Oneplus, uporabne možnosti in večjo fleksibilnost. Ob tem, da ohranja hitrost, energijsko učinkovitost, zanesljivost in prijaznost. Zanimiva nova možnost je nameščanje dveh kopij določenih aplikacij za družabna omrežja, da je lahko uporabnik vpisan z dvema računoma, če ju ima. In zanimivo je tudi, da telefon prihaja v prodajo z Androidom 7.1, Oreo napovedujejo za začetek prihodnjega leta.

Oneplus, tako zagotavlja soustanovitelj Carl Pei, ne bo več opustil načela, da bolj kot vse drugo posluša svoje uporabnike. Ko so po uspehu prvenca 1+1 postali preveč samozavestni in pri dvojki izpustili NFC ter uporabili problematičen procesor Snapdragon 810, se jim je to maščevalo in podjetje je komaj preživelo do trojke, ki se je znova prodajala dobro in je bila deležna pozitivnih odzivov. Ne gredo se niti več izletov v nižje razrede, kot je bil model X. Kljub temu, da so zavezani višjemu segmentu, pa vztrajajo pri nižjih cenah od konkurence. Tako bo 5T od 21. novembra naprej stal enako kot petka, za različico 6/64 GB bo treba odšteti 499, za 8/128 GB pa 559 evrov. Pomladi se je taka cena zdela rahlo visoka, toda ob povečevanju apetitov proizvajalcev v zadnjih mesecih je zdaj izjemno konkurenčna. HTC U11+ in Huawei Mate 10 Pro imata oba priporočeno ceno 799 evrov. Ker bosta pri operaterjih, se ju bo dalo dobiti za dobrih sto evrov manj, a z vezavo. Toda še vedno bosta dražja in četudi morda boljša, se Oneplus 5T nakazuje kot dokaj ugodna vstopnica v svet modernih, polnozaslonskih telefonov. Prilagodite in privadite se, šest palcev ekrana ter približno 15,5 cm dolžine in 7,5 cm širine postaja nova norma. Mali kino v žepu. Pravzaprav se je težko pritoževati.

The post Huawei Mate 10 Pro, HTC U11+, Oneplus 5T – trend je očiten appeared first on Tehnozvezdje.

Prvi Oneplus je bil silno zanimiv zato, ker je za 300 evrov ponujal vsaj na videz odlične strojne lastnosti. Zraven je bila še oblika nekoliko posebna, telefon je bil v androidnem svetu edinstveno stikalo za utišanje zvonjenja in obvestil ter programsko opremo Cyanogen. Nato je proizvajalec z vsako naslednjo izvedbo poskušal narediti še nekaj več – pri dvojki pogrnil na celi črti in se pri trojki spet nekako našel – in mimogrede dvignil ceno za približno 50 evrov. Vmes so za dodatno podražitev izdali še malenkostno izboljšani 3T in zdaj so s petico prilezli na 500 evrov za običajno različico in že kar visokih 560 za tako z dodatnim pomnilnikom. S tem pa so prišli že v teritorij vrhunskih mobilnikov uveljavljenih znamk v operaterskih ponudbah (s t. i. subvencijami) in vsaj v državah, kjer je to prevladujoč model prodajanja telefonov bomo na Oneplus odslej verjetno gledali nekoliko drugače.

Sam telefon ima znova na prvi pogled odlične specifikacije. Poganja ga Qualcommov najzmogljivejši procesor Snapdragon 835, ima šest ali osem gigabajtov delovnega pomnilnika in 64 ali 128 GB prostora za podatke, znova 5,5-palčni zaslon AMOLED polne visoke ločljivosti in tokrat dvooki glavni fotoaparat. En »objektiv« zajema fotografije v običajnem zornem kotu z zaslonko f/1,7, tipalo pa ima 16 milijonov točk. Drugo tipalo je 20-megatočkovno, objektiv z zaslonko f/2,6 pa ponuja dvakratno povečavo motiva. Kot pri iPhonu 7 Plus pa kombinacija obeh in algoritmov omogoča t. i. portretni način z zamegljevanjem ozadja. Snemanje videa je seveda v razločljivosti 4K, kot je pri Oneplusih (z izjemo cenejšega X) že od vsega začetka.

Priključek je znova USB-C, na sprednji strani je standardni bralnik prstnih odtisov. Oblika pa je tokrat nekoliko bolj zaobljena, nezgrešljivo pa spominja na vsi vemo kateri telefon z dvojnim fotoaparatom. Velikost je sicer praktično enaka kot pri predhodnikih in v Oneplusu priznavajo, da še niso imeli dostopa do zaslonov, ki gredo povsem do roba, zato je petica še klasične zasnove z robovi okrog ekrana, spodaj in zgoraj kar zajetnimi. Baterija je s 3300 mAh nekje vmes med tisto v trojki in 3T. Telefon podpira tudi bluetooth 5.0, skoraj vse frekvenčne pasove za omrežja LTE in hkratno uporabo dveh kartic SIM. Androidna preobleka Oxygen OS ostaja in znova prinaša dokaj čisto, googlovsko podobo z nekaj bolj ali manj uporabnimi dodatki. In omenjeno stikalo za utišanje je še vedno prisotno.

Ima pa reč tudi nekaj potencialnih pomanjkljivosti. Ni vodotesna, ne omogoča brezžičnega polnjenja (je pa tu hitro polnjenje po Oneplusovem standardu Dash), prenos podatkov prek USB-C je počasen (USB 2.0), ni še podpore za evropski satelitski sistem Galileo – telefon je navsezadnje kitajski –, zaslon ostaja pri 1080p.

Kot rečeno, različica 6/64 GB stane 499 evrov, za 8/128 GB je treba odšteti 559 evrov, zraven pa še kakšnih deset evrov poštnine. Glede na to, da ni reže za pomnilniško kartico, se je verjetno bolje odločiti za dražjo izvedenko, s čimer pa kupec res že stopa na prag galaxyjev, iphonov in ostalih vladarjev višjega razreda. Trenutno sicer lahko telefon naročiš samo, če vpišeš »skrivno« kodo, ki se glasi Clearer Photos, pa še to samo cenejšega, dražji je trenutno razprodan. Splošna prodaja se začne v začetku prihodnjega tedna.

V Oneplusu so že sinoči oznanili, da se petica prodaja odlično, saj je soustanovitelj podjetja Carl Pei tvitnil, da gre v promet bolje od vseh predhodnikov.

https://twitter.com/getpeid/status/877222329826279424

Vseeno pa se zdi, da bo ob odraščanju podjetja in draženju njegovih izdelkov počasi čas, da se Oneplus prebije tudi k operaterjem in večjim trgovcem ter uredi poprodajno podporo v slogu glavnih znamk. Njegova zanimivost (vsaj zame) s siljenjem v višji cenovni razred ob nespremenjenem konceptu izdelka počasi upada. Četudi je petica verjetno odličen izdelek.

The post Oneplus 5 je verjetno najboljši in najmanj zanimiv telefon tega proizvajalca doslej appeared first on Tehnozvezdje.

Kitajski proizvajalec pravzaprav največje korake dela s serijo Mate, čeprav so njegovi glavni, najbolj izpostavljeni telefoni tisti iz serije P. Mate S, Mate 8 in nazadnje Mate 9 so vsi prinesli hitrejše čipovje, izboljšanje fotoaparate, nove tehnologije. Novi P10 je pravzaprav Mate 9 v manjšem, bolj ličnem in mičnem ohišju in je zaradi tega zelo prijazen in priročen telefon. Huawei se je z njim zelo približal nivoju lanskih najboljših, letošnjih zastavonoš pa vsaj tehnološko ne bo zares ogrožal. Drugo je izgled, ergonomija in cena. Mogoče celo, čeprav tega še pred enim letom niti slučajno ne bi trdil za nobenega huaweija, programska oprema.

Na pogled ne more nihče zanikati podobnosti z določenim telefonom, ki že nekaj let ohranja bolj ali manj enako obliko in ki ga že od prihoda na trg vsi po vrsti neusmiljeno kopirajo. Tole mogoče ni čista kopija, inspiracija pa je očitna. In za moj okus je rezultat posrečen, ker je P10 eden najprijetnejših telefonov za uporabo, kar jih je trenutno na trgu. Izginile so zoprne ostre linije predhodnikov, zdaj je vse lepo zaobljeno, prava mehkoba tako za oči kot za dlani.

Moj testni je na žalost najbolj običajne belo-srebrne kombinacije od osmih barv (zadnje strani), ki jih je podjetje predstavilo v Barceloni. V Sloveniji ne bo zelenega, zato predlagam modrega ali pa vsaj grafitno črnega, mogoče celo rožnatega za nežnejši spol. Toplo pozdravljam tudi premik znova zelo hitrega in učinkovitega bralnika prstnih odtisov na sprednjo stran. Ta pozicija mi je že tako precej bolj pri srcu kot na zadnji strani telefona, še toliko bolj pa pri Huaweijevem vztrajanju, da od vse obilice možnosti pametnega odklepanja telefona (smart lock) v svoji interpretaciji Androida pusti samo tisto s povezanimi napravami bluetooth. Resno, Huawei, zakaj ne z lokacijo (da doma telefon ostaja odklenjen), glasom, obrazom? Tega res že od samega začetka ne razumem.

Če predstavniki proizvajalca zadnja leta o čem res na dolgo in široko razlagajo na vseh predstavitvah, kadar ne predavajo o barvah, je to fotoaparat. Mogoče upravičeno, vseeno pa si ne bi smeli misliti, da so že dosegli Olimp. P10 ima enak fotografski skupek kot Mate 9, glavno (barvno) tipalo z 12 milijoni točk, pomožno (črnobelo) z 20 megapikami in lečovjem, ki naj bi mu svoje znanje pridodala Leica. Kakor koli, naj so imeli Nemci prste zraven ali ne, je fotoaparat večino časa dober, nikoli pa prav zares odličen.

V dobri svetlobi so fotografije zelo primerljive s tem, kar od sebe da Samsungov Galaxy S7 edge (in verjetno bo pri S8 podobno), prikaz podrobnosti in dinamični razpon sta na podobnem nivoju, mogoče manjka le nekaj živahnosti. Tudi v slabših svetlobnih razmerah ni dosti drugače, mogoče sem pričakoval, da kombinacija obeh tipal zajame več svetlobe. Tudi panorame so podobno visokoločljive kot pri korejskem konkurentu, vsesplošen občutek hitrosti in zmogljivosti pa je nekoliko slabši, kakšen hitro premikajoč motiv (denimo žival) se z Galaxyjem lažje ujame. Koliko so fotografije boljše pri modelu P10 Plus, ki ima večjo zaslonko, (še) ne morem povedati.

Mi je pa všeč, da obdelava posnetkov ni pretirana, predvsem, da je ostrenje robov v znosnih okvirih. Še vedno je na voljo več fotografskih načinov, med njimi HDR, ampak so testi potrdili enako kot že pri P9, da bistvene razlike ni. Torej aparat že v samodejnem načinu izvaja nekakšen HDR in skrajni čas bi bil, da Huawei doda nastavitev Auto HDR brez preklopa v namenski način, kot jo že leta pozna večina glavnih konkurentov.

Toda kot že pri predhodnih telefonih Huawei in Honor je tudi pri tem glavni pomen dveh tipal v posebnih učinkih. Ali bi se jih dalo doseči samo s programsko opremo in enim tipalom, je stvar debate, za konkreten zaključek imamo premalo informacij o delovanje celotnega sistema, so pa primeri drugih telefonov, ki nakazujejo na to, da je večina »čarobnosti« v algoritmih. Poleg učinka »široke zaslonke«, ki zamegljuje ozadje (ali ospredje) motiva, je zdaj na voljo še način portret, ki prepozna obraz, in enako kot pri široki zaslonki zabriše tisto v ozadju. Oboje je dostopno na ikonah v osnovnem pogledu fotografske aplikacije in mogoče je nastavljati »zaslonko« (stopnjo zamegljenosti), rezultati so zanimivi, lahko celo precej zabavni, je pa vedno bolj ali manj očitno, da niso nastali zaradi optike. Aplikacija za fotografiranje sugerira, da do dvakratne povečave kakovost ne trpi. Bolj bi rekel, da se s tem zumom lahko izboljša pravilnost osvetlitve, kvaliteta pa je podobna, kot če bi enak izrez in povečavo naredil med obdelavo izvirne fotografije. S sprednjim fotoaparatom se nisem pretirano ukvarjal, je pa kar spodoben primerek z osmimi milijoni točk.

Video izgleda dober, še posebej v 4K, ki jo serija P zdaj končno obvlada, je slika res lepa. In tudi njeno umirjanje je kar zgledno, po mojih opažanjih boljše kot pri Mate 9. Je pa s snemanjem 4K povezana ne tako majhna težava. Pravijo, da je pot v pekel tlakovana z dobrimi nameni, in prav iz te zgodbe je odločitev za kodek h.265 (hevc). Zaradi njega video res zasede približno pol manj prostora (minuta približno 200 MB), a ga je skoraj nemogoče obdelovati ali kamorkoli nalagati v tej obliki. Kodek hevc zaenkrat zares živi samo za televizijsko sliko 4K, programi za montažo videa in storitve, kot je youtube, ga še ne podpirajo. Zato je treba posnetke najprej pretvoriti v kodek h.264 (mp4), šele potem se z njimi da početi kaj uporabnega, razen samega ogleda. Povsem možno, da je h.265 prihodnost, ampak zaenkrat bo večini uporabnikov bolj v nadlego kot v pomoč. Navsezadnje ima telefon 64 GB vgrajenega prostora za podatke, pa še s pomnilniško kartico ga je mogoče razširiti.

Da so pri Huaweiju ohranili dokaj razumno velikost (»majhnost«) ohišja in tudi pustili prostor za model Plus, ima zaslon diagonalo 5,1 palca. In ob tem tudi »samo« polno visoko ločljivost  (Full HD), medtem ko se skoraj vsi konkurenti že ponašajo z ločljivostjo QHD(+). Ne eno ne drugo me ne moti pretirano, slika je dovolj ostra in tudi zaslonske površine je ob odstranjenih navideznih tipkah – več o tem kasneje – dovolj. Dokler ni delujoče tehnologije za prepoznavanje prstnih odtisov pod zaslonom, je tudi kar v redu, da ostaja tipka. Čeprav seveda razpotegnjen ekran v maniri LG-ja in Samsunga ima svoje čare. Vsekakor pa je lepo, da je ostal izhod za slušalke. Ne samo tukaj, ampak pri glavnini dražjih androidnih modelov letnika pomlad 2017. Proizvajalci vseeno včasih ne podlegajo Applovim ne vedno smiselnim smernicam.

Zaslon je lep, težko pa bi rekel, da je izstopajoč. Ima zelo »pravilno« belino, ker se še vedno najde precej telefonov, kjer bela vleče ali na rumeno ali na modro. Kar pa je pri zaslonu zoprno, je Huaweijeva odločitev, da zaradi privzeto  nameščene zaščitne folije steklo nima premaza za preprečevanje zamastitev. Kdor bo torej folijo odstranil, se mora pripraviti na dejstvo, da se bodo na sprednji strani precej bolj kot pri večini drugih telefonov poznali prstni odtisi. Zato pa je nanje precej bolj odporna zadnja stran, saj se tam res skoraj na poznajo. Obdelava aluminija z mikrohrapavostjo naj bi tudi poskrbela za manjšo zdrsljivost iz rok, kar delno drži, še vedno pa je treba biti previden. Tega ne omenjam pogosto, ampak stranske tipke si tokrat zaslužijo poved ali dve. Pogosto so premehke ali celo malo »plavajoče«, pri P10 pa so precej trdne in tudi glasne. Kar je po svoje dobro, ker dajejo dober občutek.

Huaweijev uporabniški vmesnik EMUI 5.1 je velik korak naprej. Izgled je vsaj mestoma precej bolj podoben čistnemu Androidu, ni več grdih okvirjev okrog ikon, nastavitve so bolj pregledne, čeprav še vedno preveč kičaste. Da se tudi vključiti standarden androidni razdelek z aplikacijami in na domačih zaslonih imeti samo tiste, ki jih res hočeš tam. Vsaj nekje je vpliv iPhona nekoliko popustil. Bomo videli, kako bo s posodobitvami, saj  glede tega kitajski proizvajalec nima ravno blesteče zgodovine. Že zdaj denimo zaostaja z varnostnimi popravki, saj je zadnji februarski, kot je bil na telefonu že od začetka.

Vem, da so mnenja o tem različna, ampak osebno mi je tudi všeč možnost, da »tipka« domov prevzame vlogo navigacijskih tipk na zaslonu. Dolg pritisk nanjo pomeni domov, kratek prislon prsta nazaj, poteg v levo ali desno pa prikaz upravitelja aplikacij. Težava je samo s tem zadnjim, ker sistem pogosto narobe razume poteg v levo in me odpelje nazaj, namesto, da bi mi pokazal kartice z odprtimi aplikacijami. Ampak sem hitro našel rešitev – preprosto uporabljam samo poteg v desno, pa je. Če mi površino tratijo še navidezne tipke, je zaslon res že malo majhen za današnje standarde.

Zaradi ne ravno velikega zaslona, »starega« razmerja njegovih stranic in zgolj enega zvočnika zadovoljive, a ne ravno vrhunske kakovosti in glasnosti P10 ni najbolj primeren za uživanje v filmskih in podobnih vsebinah. Tudi vzdržljivost baterije pušča mešane vtise. Ob intenzivni uporabi si telefona pred spanjem ne bi upal pustiti nepriključenega na polnilnik. Z nekaj previdnosti pa se da izvleči tudi dva dneva uporabe. Na voljo je sicer hitro polnjenje in priključek je seveda simetrični USB-C. Procesor je v primerjavi z lanskim naredil kar precejšen korak naprej, zdaj poleg gladkega poganjanja običajnih opravil brez težav prebavi tudi grafično zahtevne igre. Res pa je, da mu ni treba prikazovati višje ločljivosti od Full HD.

Huawei P10 je simpatičen pametni telefon. Prijetne oblike, brez ostrih robov in izboklin, prijazne velikosti za enoročno uporabo (nimam velikih dlani!), kakovostnih materialov in izdelave, vse naloge opravlja precej dobro, nekatere tudi odlično. Če kaj, pogrešam resno vodotesnost in kakšen tehnološki presežek, saj smo večino tega, kar ponuja, že videli ali pri prejšnjih modelih istega proizvajalca ali drugod. A, kot rečeno je vse sestavljeno v lepo zaokrožen paket. Cena se mi zdi ustrezna, zagotovo je na začetku zaradi lovljenja dobičkov za nekaj deset evrov višja, kot bi lahko bila. Vseeno P10 nikakor ni slaba investicija, če iščeš sodoben, pa ne ravno najdražji telefon.

The post Huawei P10: Čas je za kakšen presežek appeared first on Tehnozvezdje.

Pri prejšnjih Huaweijevih paradnih telefonih sem se pritoževal čez pretirano oglatost. Celo Honor 8 mi je bil zaradi tega bolj všeč kot P9, ki enostavno ni lepo sedel v roko. Z novim P10 je drugače. Mogoče res ne skriva, od kod oblikovalcem inspiracija, ampak vseeno ni čisti klon iPhona, čeprav se mi med uporabo dejansko zdi kot da bi imel v roki malo večji in težji jabolčni telefon. Ampak to je kompliment. Ne glede na pritoževanja, da je jabolčni telefon na pogled že tri generacije enak, je to pač ena najbolj prijetnih oblik, kar so jih doslej iznašli. In tudi velikost desetice je kar prava, širina ne presega sedmih cm, debelina ne sedmih mm, izboklin ni, tako da je to zame skoraj idealen enoročni telefon.

Na predstavitvi so daleč največ časa, vključno z nepotrebnim 15-minutnim predavanjem o zeleni in modri, namenili obdelavi aluminija, iz katerega je izdelano ohišje, in barvnim kombinacijam. Trdijo, da je reč izdelana tako, da se na njen ne poznajo praske, prstni odtisi in da ne polzi iz rok. Razen prask, ker telefona na testu še nimam dovolj dolgo, to lahko potrdim. V primerjavi s kakšnim drugim magnetom za prstne odtise je P10 na pogled res ves čas enak, iz rok pa mi tudi ne pada. Glede ergonomije torej pohvale, barvnih izbir je tudi več kot običajno, zelena in modra se mi zdita zanimivi, črna izgleda najbolje, pogrešam pa rdečo, kakršna je bila pri P9 (a ne v Sloveniji).

Strojno je novinec zelo podoben večjemu Mate 9. Procesor je enak, prav tako konfiguracija dvojnega fotoaparata z glavnim tipalom z 12 milijoni točk in črnobelim z 20 megapikami. Le pri večjem P10 Plus so izboljšali zaslonko objektiva z 2,2 na 1,8. Plus ima poleg tega večji zaslon (5,5 namesto 5,1 palca) z ločljivostjo QHD in večjo baterijo, mali P10, ki bo verjetno v Sloveniji bolj aktualen, pa ostaja pri polni visoki ločljivosti. Zaslon je dober, manjka pa mu nekaj kontrasta in dinamičnega razpona Samsungovih amoledov.

Fotoaparat zdaj ponuja še en dodaten učinek z dvojnim tipalom. Poleg zamegljevanja ozadja, ki ga že poznamo, in deluje podobno, je tu še način portret. Tudi zanj so zamisel dobili nekje drugje, ideja pa je taka, da aplikacija sama prepozna obraz in ga postavi v ospredje, tisto zadaj pa lepše ali malo manj lepo zabriše. Sicer fotoaparat zajema kar lepe fotografije, dinamičnega razpona je za telefon precej, je pa občasno osvetlitev motiva malce premočna in kakšen konkurenc zna izdelati bolj dramatičen posnetek. V slabi svetlobi je P10 blizu, ne pa tudi superiornejši kot Samsungov Galaxy S7, ki je v teh razmerah verjetno še vedno najboljši.

Sprednji fotoaparat deluje kar obetavno, prav intenzivno pa ga še nisem preizkusil. Končno je na voljo snemanje videa v razločljivosti 4K, ki izgleda precej lepo.

Po novem je čitalnik prstnih odtisov spredaj, kar se mi zdi bolj primerna lokacija. Lažje ga je doseči in telefona za odklepanje ni treba vedno prijeti v roko. Čitalnik je v navidezni tipki, ki pa je samo steklena površina. Ampak lahko deluje tudi kot večnamenska tipka, saj je mogoče izključiti zaslonske tipke in za domov malce dlje pridržati prst na tipalu, za nazaj se karto dotakniti, za preklapljanje med aplikacijami pa potegniti s prstom v levo ali v desno. Na predstavitvi se mi je to zdelo kot še ena nepotrebna funkcionalnost, a sem jo potem preizkusil in se nanjo hitro navadil, na zaslonu pa tipke ne zasedajo dragocenega prostora.

Priključek je seveda USB-C, ostal je, hvalabogu, tudi izhod za slušalke.

Mali P10 bo s 64 GB prostora za podatke – ima tudi režo za pomnilniško kartico, ki pa je marsikdo verjetno niti ne bo rabil – in 4 GB pomnilnika v prosti prodaji stal 650 evrov (večji bo 700 ali 750, glede na konfiguracijo). To je ceneje od LG-ja G6, a vendar ne zelo ugodno. Še posebej ob upoštevanju dejstva, da napredek v primerjavi s predhodnikom in sploh Mate 9 ni tako zelo velik. A vseeno, če bodo operaterske cene zanimive, bi znala biti Huaweijeva desetica kar privlačna možnost, ker je dobro izdelana. Toda P10 ostaja v okvirih znanega, korejska konkurenca pa tudi Sony s svojimi tehnološkimi novostmi pa poskušajo polje pametnih telefonov premakniti malo naprej, naj si bo to z zasloni čez skoraj celotno sprednjo površino ali (hitrostnimi) izboljšavami pri fotoaparatu.

The post Huawei P10: Največji napredek je v obliki appeared first on Tehnozvezdje.

Dolgočasje je precej subjektivna kategorija. In kar se nekomu zdi nezanimivo, je lahko za nekoga drugega silno razburljivo. Če samo pomislimo na šah, vezenje gobelina ali reševanje križank. Sam ne bi rekel, da so bili letošnji telefoni pretirano dolgočasni ali nezanimivi. Prej je bila letina boljša od lanske, ker smo dobili bistveno več posrečenih modelov in takih, ki bodo pustili trajnejši pečat. Katerega od lanskih se sploh še kdo spomni in bi ga še zdajle lahko priporočil kot dober nakup? V svetovalnem članku sem našel kvečjemu iPhone 6s, dosti drugih ne več. Dolgčas in monotonijo sta vsaj nekoliko prebijala tudi modularna koncepta LG-ja in Lenova (Motorole), ki res nista prinesla kakšne večje dodane vrednosti, nekaj zanimivosti pa zagotovo. Škoda je samo, da kapitalistična logika po enem neuspelem takem poskusu zapove vrnitev v varne ziheraške vode. Kdor se je dolgočasil ob preizkušanju ali vsaj branju o dvookih fotoaparatih, je tudi slab tehnološki navdušenec. Nekaj takega smo pričakovali in čakali že nekaj let in čeprav prvi rezultati niso najbolj navdušujoči, ni mogoče zanikati, da je to tehnološko in uporabniško nekaj novega in vznemirljivega.

Končno smo tudi dobili res super telefone tako v srednjem kot celo v nižjem cenovnem razredu. Izdelki, kot so Oneplus 3, Honor 8 ali Huawei P9 lite so res lepo zaokroženi, brez večjih slabosti (glede na ceno). Nasploh je tudi za nižjo ceno zdaj že skoraj običajno kovinsko ohišje. Dobro, malo slabše prenašajo padce, ampak če kdo trdi, da je prehod z neugledne, cenene plastike na elegantno kovino in steklo slaba stvar, se lahko kvečjemu strinjava, da se ne strinjava. Letos med priporočljive nakupe lahko uvrstim nekajkrat več modelov kot lani. Tehnološki in cenovni napredek je očiten. Če je to dolgočasno, tudi prav.

In predvsem smo letos z Galaxyjem(a) S7, HTC-jem 10, iPhonom(a) 7, Googlovima Pixloma in nesojenim Note7 sploh prvič dobili telefone – žepne računalnike, če hočete –, pri katerih tudi najbolj zahtevni uporabniki in kupci ne pogrešajo ničesar bistvenega. Vse, od hitrosti in izvrstnega fotoaparata, prek sijajnega zaslona, spodobnega trajanja baterije, možnosti povezovanja v vsa mogoča omrežja in hitre biometrične prepoznave, do stilskih ohišij in vodotesnosti ponujajo ti izdelki. Lani je bilo mogoče vsakemu od najboljših očitati to ali ono resno slabost ali vsaj pomanjkljivost. Letos smo morali biti pri ocenjevanju že precej pikolovski, da smo našli kaj za rubriko z minusi. Po navadi je bilo kaj povezanega s programsko opremo, androidno preobleko, ceno in čim podobnim. Ali pa našimi previsokimi pričakovanji.

Vedno je tako, da takrat, ko izdelki postanejo zreli, dovršeni, se znebijo večine začetnih napak, giki vse skupaj proglasijo za izpeto, in gredo iskat naslednje vznemirjenje. Kar je po svoje logično, ker je prej napredek bolj očiten, čeprav je spraviti nekaj zelo dobrega do perfekcije še precej težje. Sam mislim, da je pri telefonih še vedno precej zanimivega, atraktivnega, tudi novega in da bodo še kar nekaj časa glavne naprave. Prihajajo modeli brez roba okrog zaslona, mogoče upogljivi, s prepoznavo prstnih odtisov, vgrajeno v zaslon, novimi fotografskimi inovacijami, mogoče še kakšno baterijsko (če se le da, nevnetljivo) in še čim. Predvsem pa bi se morali vsi skupaj veseliti dejstva, da skoraj ni več mogoče kupiti slabega telefona, kot že nekaj časa ni več slabega avta. Kar pa seveda ne odvezuje proizvajalcev in njihovih oblikovalcev od iskanja novih zamisli.

The post Pametni telefoni so postali dolgočasni … in odlični appeared first on Tehnozvezdje.

V neskončnost se lahko prepiramo, kateri je najlepši. Tudi o tem, ali so boljši zaobljeni ali bolj oglati robovi. Težko pa kdorkoli zanika eleganco Huaweija P9, nenazadnje je eden redkih vrhunskih telefonov s kovinskim ohišjem iz enega kosa in brez izbokline za fotoaparat. Nova barva, ki glede na svetlobo prehaja od živomodre do sive, pa tudi vnaša nekaj svežine v črno-belo-srebrno monotonijo pametnih telefonov. Škoda samo, da Huawei v Slovenijo ni pripeljal še kričeče rdeče, prav tako predstavljene na letošnji Ifi.

Seveda pa kakovostni materiali in izgled nista dovolj za izdelek, ki v prosti prodaji stane 600 evrov, odlikovati ga mora še kaj drugega. Pri kitajskem proizvajalcu še posebej izpostavljajo dvojni fotoaparat, ki se kiti tudi z nazivom Leica, in hitro polnjenje. Sploh fotoaparat v enem pravih dvookih telefonov sem z velikim zanimanjem preizkusil še enkrat, ker prvič morda nisem bil pozoren na določene podrobnosti in ker sem si želel ustvariti bolj celovito sliko. Še vedno težko potrdim, koliko drugo, črnobelo tipalo prispeva k boljši kakovosti posnetkov. So pa fotografije v vsakem primeru dobre, dinamični razpon je povsem na ravni drugih vrhunskih modelov, mogoče malenkost zmanjka pri prezentaciji podrobnosti in tudi od algoritma hdr bi si želeli bolj opazne spremembe glede na fotografije brez njega. Nekaj, kar Huaweijevim in Leicinim inženirjem še ostaja za P10 in prihodnje telefone. V fotografski aplikaciji, ki ponuja obilo možnosti, načinov in tudi nekaj ročnih nastavitev, pa bi lahko končno ponudili možnost samodejnega hdr, zdaj se mora namreč uporabnik vsakič sproti odločati, ali bo fotografiral z njim ali brez. Naj to oceni telefon sam.

Po mojih izkušnjah je treba na dvojni fotoaparat v Huaweijevi izvedbi gledati kot na orodje za večjo kreativnost. Način »odprte zaslonke«, ki simulira globinsko neostrino precej bolj resnih fotoaparatov, je zabaven. Uporabnik lahko z določanjem vrednosti zaslonke (seveda s tem zgolj izbira intenzivnost softverskega učinka) ukaže zamegljevanje ozadja (ali ospredja) motiva. Rezultati variirajo od dobrih, prek povprečnih do ne ravno posrečenih, vseeno pa tako možnost ponuja malo pametnih telefonov. Druga edinstvena lastnost je zajemanje črnobelih fotografij, za kar poskrbi drugo tipalo. Te fotografije dejansko izgledajo bolje, večinoma bolj dramatično, kot če bi zgolj barvno fotografijo pretvoril v črnobelo in se v urejevalniku fotografij igral s kontrasti. Zdaj imamo vsaj tri zasnove dvojnega fotoaparata v telefonu, vsako s svojimi prednostmi. Verjetno bo kmalu kakšen model združil dodaten širokokotni objektiv in zum, Huaweijeva zasnova pa tudi ima svoj čar, samo še nekaj izboljšav rabi.

Pri snemanju videa se telefon obnese kar solidno. Posnetki izgledajo dobro, umirjanje slike je zgledno, tudi prilagajanje spremembam svetlobe. Je pa letos zadnje leto, ko še lahko toleriramo full HD kot najvišjo razločljivost. Tega se zaveda tudi proizvajalec, ki je v vseh svojih novejših telefonih (Nova, Nova plus, Mate 9) že omogočil snemanje v 4K.

Hitro polnjenje z devetimi volti čez priključek usb-c bo dobrodošlo za vse, ki svoj telefon maksimalno obremenjujejo. Baterije bi po mojih testiranjih sicer moralo biti dovolj za cel dan, toda če je ni, lahko že 15 ali 20 minut polnjenja prinese od 15 do 25 odstotkov, odvisno od tega, kako prazna je že baterija – bolj prazna se polni hitreje. Med obešanjem perila se bo telefon zagotovo napolnil dovolj za naslednjo uro brskanja po spletu ali gledanja videa. Koliko to vpliva na dolgoživost baterije pa težko sodim.

Še ena od odlik Huweijevih telefonov je že vsaj dve leti čitalnik prstnih odtisov. Tudi ta v P9 je hiter in zanesljiv, možno ga je uporabljati za določene drobne trike, še vedno pa si želim, da bi bil spredaj, ne zadaj. Ker Huawei v nastavitvah onemogoča možnost pametnega odklepanja telefona glede na lokacijo, in je tako treba ali vpisovati pin ali vedno prijeti telefon v roke.

Verjetno se bo malo kupcev pritoževalo glede hitrosti. Procesor je za vsakdanja opravila več kot dovolj zmogljiv, pomnilnika je dovolj in tudi androidna preobleka telefona vidno ne obremenjuje, le o njeni všečnosti je spet mogoče razpravljati. Če kje, se osrednjemu čipu rahlo zatakne v grafično zahtevnih igrah, ampak mu pomaga dejstvo, da je ločljivost zaslona 1080p. Zaslon je lep, manjka mu mogoče nekaj živahnosti tistih s tehnologijo AMOLED, in prihodnje leto bo tudi ta proizvajalec kljub pomislekom o večji energijski potratnosti skoraj moral preiti na ločljivost QHD (1440p), ki jo ponujajo že skoraj vsi tekmeci in ki tudi opazno izboljša prikaz v očalih za navidezno resničnost. Glede zvočnika je P9 nekje na ravni ostalih, tudi pozicija je enaka na dnu ohišja.

Kitajski proizvajalec doslej ni bil najhitrejši pri zagotavljanju nadgradenj in varnostnih popravkov za sistem android, ampak če želi v naslednjih letih po prodaji telefonov res prehiteti najprej Apple in nato še Samsung, bo ta vidik pač moral izboljšati. Že letošnji rezultati korporacijo očitno navdajajo z optimizmom, da morda res lahko doseže omenjena cilja. Samo tako samozavestna podjetja lahko sprožijo kampanjo, kot je #BePresent. V njej Huawei sporoča, da je praznični čas priložnost, da odložimo telefone in najlepše trenutke preživimo s svojimi najbližjimi. Podpiram tako razmišljanje.

Kdor pa se bo še pred tem (ali tudi kasneje) odločal o nakupu telefona, P9 težko spregleda. Nekateri modeli drugih znamk so tehnološko še vedno nekoliko spredaj in mogoče kakšen, navsezadnje celo Huaweijev lastni Honor 8, ponuja še nekoliko boljšo vrednost za ceno. Ima pa devetica nekaj nespornih atributov in najmanj sto evrov nižjo ceno od večine konkurentov.

The post Huawei P9: Dvooka eleganca appeared first on Tehnozvezdje.

The post Kakšen video snema iPhone 7 Plus? appeared first on Tehnozvezdje.

Letos so telefoni, ki nas najbolj zanimajo, pritegnejo, ki jih najtemeljiteje preizkušamo, taki z dvojnim. Fotoaparatom, seveda. Najprej je prišel LG-jev G5, za njim Huawei P9 (in Honor 8) in zdaj še večji od dvojice z oznako iPhone 7. Samo Plus ima na zadnji strani dve tipali – in zato večjo izboklino – in še tretji različen pristop. Na papirju in tudi med samo uporabo po mojem mnenju kombinacija, ki jo ponuja, prinaša največ koristi.

LG-jeva ideja je bila v ultraširokokotnem objektivu. Poleg že tako dovolj širokega pogleda z, recimo temu osnovnim fotoaparatom. Saj izjemno široki posnetki dodajo svojevrsten učinek, lahko so dramatični, ampak taka perspektiva pride prav manj pogosto kot približevanje motiva. In zateči se je mogoče tudi k funkcionalnosti panorame. V vsakem primeru se je treba sprijazniti z optičnim popačenjem. Huawei si je zamislil, da bi drugo tipalo zajemalo dodatne informacije in izboljševalo kakovost fotografij, kar se je po naših prvih testih poznalo predvsem v slabši svetlobi. Upamo na priložnost za dodatne preizkuse teh obljub. Ampak tu je iPhone 7 Plus, ki ima običajen širokokotni objektiv (preračunano 28 mm) in dvakratno optično povečavo (56 mm). Omogočal pa naj bi tudi trike z globinsko (ne)ostrino. Kako je z vsem tem med vsakdanjo uporabo telefona?

Večji iPhone se od manjšega v fotografskem načinu loči po dveh funkcionalnostih. V običajnem pogledu in pri snemanju videa ima možnost zumiranja, od različice iOS 10.1 naprej pa še portretni način (portrait mode), ki pri fotografiranju bližnjih motivov zamegli ozadje za bolj “fotografski” učinek. Zumiranje deluje na dva načina. S preprostim pritiskom na številko v krogcu uporabnik preklaplja med širokokotnim (1x) in približanim (2x) pogledom. Takrat deluje optika in toplo priporočam, da se uporabnik drži tega načina. Če prst pridrži na številki in ga potem premika gor ali dol, pa lahko zvezno, po desetinkah spreminja goriščnico. Vsaj tak vtis bi lahko dobil, ampak v resnici je to čisto navadni digitalni zum, tudi med ena in dve. Njegovo uporabo odsvetujem, saj ne stori drugega kot naredi izrez iz fotografije in jo poveča, interpolira v ločljivost fotoaparata. Kakovost v takem primeru neizbežno trpi, čeprav večinoma, po pravici povedani, ni slabo.

Sama uporaba teh funkcionalnosti je enostavna, čeprav »zumiranje« ni očitno na prvi pogled in si je treba zapomniti, v katero smer se motiv približuje in v katero oddaljuje. Ampak, kot rečno, najbolje se je omejiti na preklapljanje med ena in dve. Vse ostalo je mogoče enako kvalitetno storiti v postprodukciji. Portretni način po drugi strani zahteva nekaj vaje in prilagajanja. Aplikacija pove, kdaj je telefon v pravi oddaljenosti od motiva, da vse skupaj sploh deluje – rumeno se izpiše depth effect (globinski učinek) ali pa z belo napotek, da se je treba malo približati ali oddaljiti. V nastavitvah (kdaj bo Apple vse to končno prestavil v fotografsko aplikacijo?) pa je mogoče določiti, ali telefon shrani obe fotografiji, izvirno in zamegljeno, ali samo slednjo.

V redu, kaj pa rezultati? Splošna kakovost posnetkov je taka, kot pri sedmici z enojnim fotoaparatom. Na dnevni svetlobi med boljšimi, barve so precej naravne, včasih celo nekoliko blede, ostrenja robov je dokaj malo, detajlov in dinamike glede na velikost tipala dovolj, zajemanje fotografij je hitro. Razen pri digitalnem zumu lahko traja nekoliko dlje. Zanimivo je, da tipali isti motiv lahko zajameta malo drugače, z različnima nastavitvama beline, kar pomeni, da barvni odtenki niso enaki. Kar je po svoje logično, ker pri širokokotnem pogledu lahko na oceno samodejnega načina vpliva še kakšna svetloba v ozadju, ki pri približanem motivu odpade. V slabi svetlobi je iPhone zdaj za konkurenco, na kar je nakazoval že naš prvi test. Ko je svetlobe premalo, morajo algoritmi toliko zviševati občutljivost tipala, da vse skupaj postane pastelno in se podrobnosti drastično izgubljajo. Samsungov Galaxy S7 (edge) se takrat odreže občutno bolje. S portretnim fotoaparatom (2x) je v mraku še slabše. Manjše tipalo in slabša zaslonka pomenita še več šuma, še manj podrobnosti in še bolj obledele barve. V običajnih svetlobnih razmerah sicer ni velike razlike v kakovosti, treba se je zelo potruditi pri iskanju kakšnih malenkosti v podrobnostih.

Dvojna optična povečava prinese nekaj manevrskega prostora, ni pa tako zelo nepogrešljiva, kot smo mogoče upali. Še najbolj pride prav takrat, ko dejansko fizično ni mogoče več stopiti naprej, recimo zaradi ograje, vode ali česa drugega. In je lahko tisto, kar fotografiramo, večje, bolj izpostavljeno. V večini primerov, ko takih preprek ni, pa se da stopiti nekaj korakov naprej z osnovnim fotoaparatom doseči isti učinek. Kot rečeno, vse tisto, kar je vmes, kar aplikacija ponuja kot zvezno zumiranje, je digitalni trik. Kako to vemo? Ker imajo vse fotografije do 1,9-kratne povečave v metapodatkih (exif) kot goriščnico označeno 3,99 mm, kar pomeni, da je zumiranje doseženo z izrezom in povečevanjem iz osnovnega širokokotnega motiva. Pri dvakratni optični povečavi in naprej je goriščnica 6,60 mm. Poleg tega pa je v primerjavi fotografij z enojno ali dvojno povečavo in tistih z vmesno očitno, da so slednje digitalno obdelane, rezultati so enaki ali podobni, kot če na računalniku izvedemo isti proces. Vseeno pa poslabšanje kakovosti ni drastično in na prvi pogled komaj opazno.

Slabše se odrežejo Applovi algoritmi za zamegljevanje ozadja. Jasno je, da iPhone nima dovolj velikega tipala in objektiva za doseganje globinske neostrine. Iz originalne fotografije je dobro razvidno, kako malo je v bistvu neostrine. Nekateri telefoni jo že brez trikov ponujajo več. Bluranje ozadja pa je včasih bolj, včasih manj učinkovito. Odvisno od motiva in oddaljenosti tistega zadaj. Včasih je zamegljeno vse, včasih skoraj nič, včasih samo določen del ozadja. Skoraj brez izjeme pa se ob tem izgubi nekaj podrobnosti ob robovih motiva, ki naj bi bil oster. Lahko so to lasje (za ilustracijo imamo primer fotografije od zadaj, pravega portreta zaradi varovanja zasebnosti ne bomo objavljali), lahko rob obleke ali kaj drugega. Včasih je izguba že skoraj prevelika. Kako pri vsem skupaj pomaga drugi objektiv ne vem, daje pa denimo S7 z enim samim fotoaparatom podobne rezultate. Tudi tam je ob robovih sprednjega motiva opaziti napake, včasih hujše, drugič pa manj očitne kot pri jabolčnem telefonu. Mislim, da bo s portretnim načinom podobno kot z živimi slikami. Uporaben je za marketinške materiale, zanimiv za začetno preizkušanje, potem pa gre kmalu v pozabo, ker to pač ni to.

Za video je iPhone še vedno odlična naprava. Kakovost je zgledna in pri videu tudi z zumiranjem ne trpi pretirano, ker je tako ali tako v uporabi največ osem milijonov točk. Se je pa treba zavedati, da je rezerve hitro konec, ker je ločljivost tipala 12 milijonov točk. Predvsem navdušuje odlično umirjanje posnetka, pa tudi hitro prilagajanje svetlobnim spremembam. Se pa pri preklopu na portretni objektiv – tudi med snemanjem delujejo vse možnosti zumiranja – pozna padec svetlobne moči. Če je malce bolj temačno, je kakovost videa hitro bistveno slabša, v ospredje spet stopi pastelni način. Če je svetloba dobra in si privoščimo še nekaj digitalnega zuma od dvakratnega naprej, pa je lahko motiv že spodobno približan.

Pred začetkom preizkušanja sem upal, da bo 7 Plus pokazal, zakaj se splača nujno kupiti novi iPhone, ne cenejšega 6s ali celo 6. Pa nisem prepričan, da mu je to res uspelo. Drugi objektiv je dobrodošel in bi ga rad imel v vsakem telefonu, a dokler se ne pogovarjamo o konkretni optični povečavi, je še vedno pogrešljiv. Še posebej, ker je njegova svetlobna moč v Applovi implementaciji dokaj povprečna. In boljša pri tako majhnem objektivu tudi ne more biti. Portretni način je podobno umeten kot pri vseh drugih telefonih, ki ga omogočajo. Vse ostalo pa enako dobro (ali manj dobro) počne manjši iPhone 7, še vedno veliko prijetnejši telefon za vsakdanjo uporabo od predimenzioniranega Plusa, ki ga niti v tretje niso uspeli (niti poskusili!) prav nič zmanjšati in je za določene priložnosti, ko bi človek vzel s seboj fotofon za v žep, nobene druge fotografske navlake, s svojo širino že kar malo nadležen.

The post Dvojni fotoaparat v iPhone 7 Plus prinaša manj od pričakovanj appeared first on Tehnozvezdje.

Tehnozvezdje je še pred začetkom prodaje v Sloveniji imelo priložnost na kratko preizkusiti iPhone 7 in 7 Plus in tako lahko delimo prve vtise. Na pogled je edina razlika spodaj, kjer je bil prej izhod za slušalke, zdaj pa so malo večje reže za zvočnik in mikrofon. Z vseh ostalih kotov sta sedmici enaki kot iphone 6 ali 6s. No, črte za anteno so samo še ob robu telefonov, kar je mnogo bolj estetsko kot prej, ko je bila še vodoravna črta pod fotoaparatom. Nove črne različice nismo videli, oba telefona sta bila srebrna, tako da o tej novosti ne moremo povedati kaj dosti. Razen tega, da ameriški ocenjevalci poudarjajo, da se hitro poznajo praske.

Drugačna je samo še izboklina za fotoaparat pri modelu Plus, ki je seveda večja, ker je fotoaparat dvojen. Z dvema tipaloma in dvema objektivoma, enim širokokotnim in drugim z dvakratno optično povečavo. To se nam zdi doslej najbolj posrečena implementacija dvojnega fotoaparata. Preklapljanje med obema pogledoma je enostavno, samo s pritiskom na 1x ali 2x na zaslonu, in tudi hipno. O kakovosti težko sodimo, fotografije z drugega tipala izgledajo malenkost bolj zrnate, ker je tipalo manjše in so zato tudi točke na njem manjše (obe tipali jih ima 12 milijonov), a je to še vedno bistveno bolje kot izrezovanje in povečevanje iz širokokotnega motiva.

V vsem ostalem je fotografska izkušnja pri sedmici enaka kot pri šestici ali 6s, le bliskavica je nekoliko močnejša in ima več odtenkov, sprednji fotoaparat pa ima zdaj sedem milijonov točk. Za bolj podrobne selfije. Pri malem iphonu sta tipalo in svetlobna moč (f/1,8) prav tako izboljšana, ni pa dvojnega pogleda, ker najbrž v tako majhnem ohišju za to ni prostora. Sprednji fotoaparat je enak kot pri Plusu.

Druga večja sprememba je tipka pod zaslonom, ki ni več fizična tipka, ampak na dotik občutljiva površina. Podobno kot pri nekaterih androidnih modelih, recimo htc 10 ali oneplus 3, le da tu daje povratne informacije z vibriranjem in jo je mogoče pritisniti na različne načine. Prvih nekaj pritiskov bo zanesljivo napačnih, ker se je zadevi treba privaditi. Za skok domov je treba pritisniti s konico prsta, daljši pritisk pa prikliče glasovno upravljanje. Pri prvem tipka klikne, pri drugem pa konkretno zavibrira. Za dvoklik je treba uporabiti enako taktiko kot pri enem kliku. Samo dotik te površine ne naredi ničesar. Razen pri odklepanju zaslona, ko je dovolj prst samo prisloniti na čitalec.

Naslednje večje novosti, hitrosti procesorja nismo mogli preizkusiti, domnevamo pa, da se bo predvsem poznala v igrah. Med običajno uporabo vse izgleda tekoče in gladko. A tako je bilo že prej. Prav tako je že prej odlično izgledal zaslon in težko je brez intenzivnega ogledovanja fotografij, spletnih strani in še česa oceniti, koliko je novi, s širšim barvnim spektrom, res kvalitetnejši. V sistemu ios 10, ki so ga deležni vsi iphoni od petice naprej, so najbolj opazne novosti povezane s prikazovanjem obvestil in pomočnico Siri.

Ker Apple še naprej vztraja pri enaki obliki, to pomeni, da je predvsem model plus precej velik v primerjavi z drugimi telefoni z enako, petinpol palčno diagonalo zaslona. Pri Applu niso zmanjšali robov ali povečali zaslona in tako bodo v dvojnem fotoaparatu uživali samo tisti, ki se bodo sprijaznili z nošenjem verjetno malo prevelikega (ampak tankega) telefona. Več o tem pa bomo seveda lahko povedali, ko obe sedmici konkretno stestiramo med vsakdanjo uporabo.

The post Prve pol ure z iPhone 7 in iPhone 7 Plus appeared first on Tehnozvezdje.