Televizijski signal je neodvisno od prenosne poti digitalen in stisnjen s kodekom za stikanje podatkov MPEG-4. Brez stiskanja ne gre pri polni razločljivosti HD, kaj šele pri 4K, saj bi drugače zahtevane hitrosti prenosa posegle v »gigabitni« razred. Stisnjeni televizijski signal na viru je torej enak, pa če je distribuiran preko omrežja IP ali preko kabelskega omrežja. V obeh primerih operater iz strežnika signale televizijskih programov v svoji ponudbi na enkrat pošlje po omrežju proti uporabnikom. Jih v omrežje oddaja (multicast), kar pomeni, da so enaki za vse naročnike storitve za razliko od načina unicast, kjer strežnik odda vsakemu uporabniki posebej lasten signal (podatkovni tok). Primer slednjega je na primer storitev ogleda za nazaj, ki kajpada ne more delovati po načelu sočasnega oddajanja, saj je vsak unikaten v času. Tudi, če na primer več uporabnikov za nazaj gleda isto oddajo, še ne pomeni, da so jo vsi začeli gledati hkrati. V kabelskem omrežju, ki uporablja standard za prenos DVB-C, in v omrežjih IP najdemo oba načina distribucije, vendar so med njima tudi razlike. Kakšne so in kako vplivajo na druge storitve komunikacijskega paketa trojček, ki jih naročniki prav tako dobijo preko »kabla« in sočasno uporabljajo?

IPTV – do uporabnika le signal izbranega programa

Uporabnik je na omrežje operaterja priključen preko kabla do najbližje točke (centrale, vozlišča), do koder seže omrežje operaterja. Kabel do uporabnika je lahko optičen, v tem primeru ni nobenih težav glede najvišjih hitrosti podatkov, ali bakreni (tehnologije xDSL), kjer je dosegljiva hitrost odvisna od tehnologije, ki je na voljo (ADSL, VDLS, VDSL2) in dolžine (razdalje med uporabnikom in centralo operaterja). Znotraj omrežja, ki je razvejeno po celi državi, televizijske signale operater oddaja po načelu »multicast«. Na krajni točki njegovega omrežja, kjer se začne kabel do uporabnika, pa oprema operaterjev izlušči signal tistega, ki ga uporabnik želi. Če želi gledati prvi program televizije Slovenije, dobiva samo ta signal, ko preklopi recimo na Kanal A, pa digitalni sprejemnik pošlje zahtevo, da iz omrežja operaterja začne pritekati ta signal. Postopek se ponavlja vedno, ko preklapljate med programi.

Dokler ima uporabnik optični kabel, princip delovanja ne povzroča ozkih grl, tudi če sočasno gleda televizijske programe na več sprejemnikih, saj pasovna širina (največja možna hitrost prenosa podatkov) prekaša vse potrebe. Drugače pa je z bakrenim kablom in tehnologijami xDSL. Vzemimo primer, da je najvišja dosegljiva hitrost zaradi dolžine kabla 15 Mb/s v smeri k uporabniku, ter da televizijski signal potrebuje 5 Mb/s. V tem primeru za dostop do interneta ostane stalnih 10 Mb/s, kar je minimalna hitrost, ki jo še priporočamo. Kaj pa pa, če je najvišja hitrost 10 Mb/s? Tudi v tem primeru je hitrost dostopa do interneta še vedno lahko 10 Mb/s, vendar samo dokler je televizor ugasnjen. Ko ga prižgete televizijski signal porabi 5 Mb/s, zato za internet ostane samo še 5 Mb/s. V tem primeru televizijska storitev vpliva na kakovost (oziroma hitrost) storitve dostopa do interneta. Tretja storitev, telefonija, ne zahteva velike hitrosti, poredko jo uporabljate, zato jo lahko zanemarimo. Koliko internetna storitev moti televizijsko je odvisno od najvišje hitrosti, ki je pri uporabniku mogoča, vsekakor pa so storitve med seboj mnogo bolj povezane in bolj vplivajo ena na drugo, kot v kabelskem omrežju.

Kabelska televizija – na kablu vedno čisto vsi programi

Hibridna kabelska omrežja HFC (Hybrid Fiber-Coax) so večinoma sestavljena tako, da imamo center, od katerega potekajo optične povezave do večjih naselij oziroma vozlišč, od tu naprej do uporabnika pa povezave potekajo prek koaksialnih kablov. Tega si sicer lahko deli več zaporedno priključenih uporabnikov, a če jih ni preveč, potem kakovost storitev ne trpi, če pa jih je preveč, potem se lahko to pozna v nižji hitrosti dostopa v internet, saj si več uporabnikov deli najvišjo hitrost, ki je na voljo. Koaksialni kabel ima širšo pasovno širino (najvišjo hitrost prenosa podatkov) kot bakreni, zato tu stvari potekaj drugače. Pasovna širina je razdeljena v bloke (frekvenčna območja), ti pa so namenjeni različnim storitvam. Eni nosijo televizijske programe, drugi radijske, tretji pa so namenjeni dostopu v internet. Storitve so shranjene v blokih in se med seboj ne motijo – nimajo nikakršnega vpliva ena na drugo, posledica tega pa je, da so na kablu sočasno pri uporabnikih vsi programi. Od roba omrežja operaterja pa do sprejemnika v televizorju ne prihaja le signal enega programa linearne televizije, temveč so mu sočasno na voljo vsi.

V bloke pa je stisnjen tudi dostop do interneta, kar za seboj prinese drugačne težave. Zanj ni na voljo vsa pasovna širina koaksialnega kabla, s tem pa je omejena tudi največja hitrost, ki jo določa operater. Ker pa je njegova želja, da so hitrosti do uporabnika čim večje, dodeli prenosu podatkov v nasprotno smer manj blokov, zato je asimetrija hitrosti v kabelskih omrežjih običajno višja. Bloki za storitve so določeni in stalni, zato ni možnosti, da bi na primer za dostop do interneta imeli na voljo večje hitrosti, ko je televizor ugasnjen. Enako tudi vklop enega ali več televizorjev ne vpliva na hitrost dostopa v internet.

Dejal sem, da gledanje televizije v kabelskem omrežju ne moti hitrosti dostopa v internet, kar ni čisto res. Storitev ogleda za nazaj gre namreč preko internetnega dela, zelo podobno, kot se pretaka signal pri televiziji IP (unicast). V tem primeru pa se celotni podatkovni tok te storitve zažre v storitev dostopa v internet in na neki način zniža hitrost, ki je na voljo za druge internetne storitve.

Ko govorimo o nosilcih, preko katerih dobivamo moderne storitve elektronskih komunikacij, jih vedno razvrščam takole. Najboljša je optična povezava, ker optični kabel omogoča največje hitrosti in je zatorej pripravljen tudi za potrebe v prihodnosti, ko bomo morda hoteli tudi doma gigabitne hitrosti. Sledi koaksialni kabel. Pa ne zato, ker so vsi televizijski programi na njem sočasno, padla pa je tudi prednost, da ne potrebujemo dodatnega sprejemnika, saj DVB-C zna sprejemati vsak televizor. Zaradi ogleda za nazaj namreč potrebujejo dodatni sprejemnik. Glavna prednost koaksialnega kabla je v tem, da je robustnejši in zato omogoča hitrejšo povezavo. Šele na koncu pa pride na vrsto bakren telefonski kabel.

Naslovna fotografija: Deposit Photos

The post Tehnologiji, ki sta spremenili načine distribucije televizijskega signala appeared first on Tehnozvezdje.

Sejem IBC 2019 je očitno ploden za slovenska operaterja, saj je nagrado prejel tudi Telemachov digitalni televizijski sprejemnik Eon. Izbrali so ga namreč za najboljšega v kategoriji tehnologij za domačo zabavo (Custumer Premise Technology). Namenjen je najmanj trgom držav nastalih iz nekdanje Jugoslavije, kar pomeni nekaj milijonov potencialnih gospodinjstev in upam temu primerno sredstev in virov za razvoj. Pri tovrstnih napravah, pa naj bodo Applove, Googlove ali naprave v globalnih razmerah manj pomembnega operaterja, je nadgrajevanje in dodajanje funkcij namreč celo pomembnejše od prve predstavitve.

Po enem letu sem z delovanjem sprejemnika bolj kot ne zadovoljen, večjih težav namreč nisem zasledil, čeprav v hiši nimam najboljšega signala. Krivda je moja, ker bi moral menjati koaksialne kable, pa preprosto ne najdem časa. Glede stabilnosti naprave pa imam mešane občutke. Prvih nekaj mesecev ni bilo nikakršnih težav, delovanje je bilo stabilno in kot bi dejali v žargonu, »bp«. Po tem je naprava zaplavala v nekakšno megleno obdobje. Ni bilo večjih težav, vendar je občasno prišlo do sesutja in ponastavitve naprave, takrat je bilo gledanje moteno, a vsakič manj kot za minuto. Postopek je bil namreč dokaj hiter, hitrejši, kot če napravo ugasnete in ponovno prižgete. Razlog za to je, tako vsaj ocenjujem, lahko tudi v omenjenem slabšem signalu, kajti težave so se vedno pojavile med gledanjem televizije v živo, ko je naprava signal prejemala preko koaksialnega kabla, nikdar med gledanjem za nazaj, ko vsebino dobiva preko internetnega priključka. Tako je bilo. Kajti zadnji mesec spet opažam stabilnejše delovanje. Verjetno imate podobne izkušnje tudi vi, so pa mi na Telemachu potrdili, da so bile ponekod težave, a so jih odpravili. To so moja opažanja, podkrepljeno z zahtevnim delovanjem naprave, ki je dnevno prižgana vsaj pet ur (včasih pa celo več). Smo namreč ena tistih družin, pri kateri je televizor vključen, če je le kdo doma.

Daljinski upravljalnik je s sprejemnikom povezan preko Bluetootha, zato deluje, tudi če ni neposredno usmerjen v napravo. Žal pa ni tipke »nazaj«, da z enim pritiskom skočiš nazaj na program, ki si ga gledal pred spremembo. Manjša »stvar«, ki pa jo pogrešate šele, ko ni na voljo. Predvidevam, da bi se verjetno dalo težavo rešiti tudi z nadgradnjo programske opreme.

Osnova naprave je Googlov sistem Android, na katerem teče aplikacija Eon. »Konfiguracija« ima nekaj prednosti, med drugim preprostejše predvajanje vsebin iz pametnega telefona (prek protokola Chromecast) in možnost povezave z Googlovim pomočnikom. Sicer pa ima tudi Eon solidno prepoznavo slovenskega govora, slabše pa je, kar sledi potem. Večino vsebin namreč najde na Youtubu, le redko tudi v aplikaciji Eon (oddaje na televizijskih programih ali v videoteki). Pričakujem, da bodo z izboljšavo elektronskega vodiča, katerega baza je osnova, rešili tudi to slabost. Znotraj sistema je tudi tržnica z aplikacijami, vendar prečiščena. V njej žal ne najdete aplikacije za Netflix, ki je ena izmed nujnih, da bo sprejemnik popolnoma zamenjava za pametni televizor. Ta je še vedno potreben zaradi omenjene in njej sorodnih aplikacij. Je pa v tržnici medijski predvajalnik Kodi, ki dostop do različnih vsebin dvigne čisto na novo raven.

Sprejemnik EON Smart Box in paketi EON so na voljo vsem uporabnikom v Sloveniji, ne glede na to ali so v omrežju Telemacha ali izven njega in ne glede na ponudnika interneta.

Med delovanjem se naprava pretirano ne greje, strojno pa je dovolj zmogljiva za sodobne razmere, saj sta med televizijskimi programi dva razločljivosti 4K. Je hibridne zasnove, tako da linearno televizijo sprejema preko koaksialnega priključka, vsebine na zahtevo in vsebine storitve ogleda za nazaj, pa preko internetnega. To dvoje dobro sobiva in sinhrono deluje, glede uporabniškega vmesnika in možnosti, pa tudi nimam večjih pripomb. Pogrešam pa vmesnik Wi-Fi. Priklop bi bil udobnejši, saj nimajo vsi naročniki ožičenega priključka poleg televizorja. Kot verjetno veste, televizijsko omrežje Telemacha temelji na kabelskem omrežju in prenosnem standardu DVB-C in ne na tehnologiji IP-TV kot ponudba tekmecev. Od tod tudi potreba po obeh priključkih, da ima uporabnik na voljo vse sodobne funkcije.

Naprava Eon je tipični digitalni sprejemnik, ki jih je na globalnih trgih veliko, večini pa je najbolj poznan Apple TV, čeprav ni neposredno povezan z linearno televizijo. Temu primerna so tudi pričakovanja uporabnikov po rednih nadgradnjah funkcionalnosti, krpanje varnostnih lukenj, vsake nekaj let pa tudi po nadgradnji strojne opreme. Verjetno Eon ne potrebuje zvezdišča pametnega doma, to je lahko prav tako del domačega brezžičnega usmerjevalnika, gotovo pa bodo pričakovali več aplikacij v tržnici ter izboljšavo stvari, ki sem jih omenil.

The post Sprejemnik Eon: Potencial v širokem bazenu uporabnikov appeared first on Tehnozvezdje.