Da se bo ideja z digitalnimi boni izrodila, smo vedeli vsi. Daleč od tega, da bi bili namenjeni zmanjševanju digitalnega razkoraka, kot je prejšnji minister brez listnice obešal na velik zvon. Ustvarili so bombonček, s katerim so želeli prepričati mlade, da bi volili »ve se, katere stranke«. Epilog je jasen. Plačali smo milijone, da so kupovali slušalke, ponajprej Applove, ki za dvig digitalne pismenosti ne storijo absolutno ničesar, starejši od 55 let, ki pravzaprav zakon še najbolj potrebujejo, pa so milo rečeno ostali na suhem. Tudi to je lahko dokaz, da je bil vse skupaj en velik predvolilni nateg, za katerega nihče ne bo odgovarjal. Pa bi moral. Ker so največ proračunskega denarja poklonili globalni korporaciji (Applu), ki se požvižga na slovenski jezik, in ker niso z boni dosegli absolutno ničesar!

Digitalnega razkoraka, ki obstaja, in ni namišljen, ne moremo popolnoma preleviti na pleča ljudi, kajti potem bi živeli v Združenih državah, ne v Evropi. Ne moremo preprosto reči, ne zanima nas, ali imajo digitalne veščine, kajti na trgu je dovolj plačljivega izobraževanja in trgovine so polne primernih naprav. Če jih nimajo oziroma si jih ne morejo privoščiti, potem je to njihov problem. Tako ali drugače ogroženi morajo imeti na voljo dovolj brezplačnih načinov pridobivanja veščin in znanja. Če se jih udeležijo ali ne, pa je njihova odločitev. Težji oreh so naprave. Vse dražje so, kar je lahko za marsikoga prevelika ovira. Ne zgolj za starejše, ravno tako za finančno ogrožene družine in posameznike. Kako njim jih zagotoviti pomoč pri nakupu, je vprašanje, ki je na tnalu že vsaj desetletje. Nedvoumno je bilo veliko narejenega, od souporabe računalnikov v šolah do spodbujanja darovanja starejših naprav, toda novi časi zahtevajo nove pristope. Nenazadnje je postalo nekaj popolnoma samoumevnega, da imamo vedno pri sebi napravo z dostopom v internet, vredno vsaj nekaj stotakov.

Vladna služba želi spodbuditi digitalno vključenost na celovit način z razširitvijo možnosti in pristopov ter skupaj s civilno družbo.

Zakon o spodbujanju digitalne vključenosti je bil sprejet marca letos. Med drugim je prinesel digitalne bone v vrednosti 150 evrov. Najprej so jih za nakup računalniške opreme lahko koristili osnovnošolci zadnje triade, dijaki in študentje. Jeseni se jim je pridružilo še 67 oseb v starosti 55 let ali več, ki so opravile zadostno število ur usposabljanj s področja digitalnih kompetenc. A ker je prišlo do resnih težav z izvedbo izobraževanj, je bil septembra razpis razveljavljen. Zdaj je vladna služba za digitalno preobrazbo v medresorsko usklajevanje in javno obravnavo poslala osnutek predloga novele zakona o spodbujanju digitalne vključenosti, ki poleg načela enakosti in regijsko enakomerne dostopnosti do usposabljanj uvaja tako imenovani računalniški sklad.

Ne sanja se mi, kako so si ga zamislili. Morda kot nekakšen učbeniški sklad, le da si bodo v njem upravičenci za določen čas in pod določenimi pogoji izposodili naprave. Kakšne bodo na voljo, nove ali obnovljene, kaj v primeru poškodb ali okvar, ki so še kako možne, kako bo sklad obnavljal zbirko, …? Kavelj 22 je kot vedno v vladni uredbi, ki bo uredila podrobnosti, vendar še ni spisana. Upam, da se nam spet ne pripeti kapitalna neumnost, kot je bilo spodbujanje nakupa slušalk z digitalnim bonom. Predvsem pa, kdo bo dobavitelj? Vemo, da javni razpisi niso nujno jamstvo kakovosti in nizkih cen. Prej dokaz sposobnosti lobijev, da vsilijo svoje.

»Zaradi racionalne porabe javnih sredstev ter učinkovitega in hkrati čimprejšnjega začetka izvajanja noveliranega zakona za izvajanje računalniškega sklada ne predlagajo ustanovitve nove institucionalne oblike, temveč podelitev nalog obstoječemu Javnemu štipendijskemu, razvojnemu, invalidskemu in preživninskemu skladu RS«, je v sporočilu za javnost pojasnila ministrica Emilija Stojmenova Duh.

Morda je res že čas, da po vzoru Novozelandcev od vladnih organizacij prepovemo uporabo nerazumljivega žargona in zahtevamo uporabo preprostega jezika. Imamo pravico razumeti, kaj nam vlada nudi in kaj zahteva, ne pa da to zakrijejo v težko razumljivo in dvomljivo besedilo, spisano v pravniškem in uradniškem duhu. Tako pa smo spet v zraku. Novela ima potencial poenostaviti dostop do izobraževanj, sklad lahko pomaga premostiti digitalno vrzel, a hkrati je hudič v podrobnostih, ki še niso dodelane. Te lahko stvar zapeljejo v čisto druge smeri in bomo spet ustvarili »digitalni bombonček« brez vpliva na reševanje težav, s katerim se kot družba zagotovo soočamo.

Naslovna fotografija: DepositPhotos

The post Ali vlada skače iz ene skrajnosti v drugo? appeared first on Tehnozvezdje.

Minister Poklukar trdi, da je čakanje na digitalno potrdilo ali avtorizacija smspassa posledica povečanja števila vlog. Po njegovih besedah jih je približno dvakrat več kot lani, kar po mojem mnenju ne bi smelo povzročati večjih težav glede na število upravnih enot in referentov, ki tovrstne zadeve urejajo. Težave so torej drugje. In zdi se mi, da vem kje. Družinsko smo obiskali upravno enoto Vrhnika, kjer so mimogrede izredno prijazno čisto vsi, od vratarja do referentov. Vsa čast, glede na koronski čas, nošenje mask ves delovni čas, povečanja števila vlog in (verjetno) neprimernih izpadov nekaterih državljanov, ki ne dobijo zahtevanega takoj ali kot oni menijo, da bi ga morali. Sin in žena sta tam dokazala svojo istovetnost.

Postopek je preprost. Pokažeš osebni dokument, referentka ga skenira, da se ji na zaslonu odpre ustrezen obrazec, obkljuka neko polje v njem, stisne »shrani« (ali kar koli že tam piše) in počaka, da tiskalnik izpiše potrdilo. 15 sekund dobro minuta, da si izmenjate vljudnostne fraze in poveste, kaj hočete. Praksa. Deset minut ali še več. Namreč ko je referentka obrazec zaključila, je računalnik začel mleti. Saj poznate primere, ko se na zaslonu pojavi vrteč krog, ki kaže, da se v ozadju nekaj dogaja in je treba čakati. Medtem ko se je zaledni sistem mučil, menda druga referentka vanj ni mogla. Z drugimi besedami bil je prezaseden. Od tu naj si vsak misli svoje. So ga oblikovali glede na zgodovino uporabe digitalnih storitev ali na podlagi predvidevanja prihodnje rabe? Kajti evidentno je, da je poddimenzioniran za trenutne potrebe.

Preview in new tab

Postopek pridobitve in uporabe smspassa je dovolj preprost in razumljiv, da ga razume večina, medtem ko je v primeru digitalnega potrdila SIGEN-CA takšen, kot da imajo vsi državljani doktorat iz informacijske varnosti!

Ko je postopek za vami, lahko uporabljate storitve javne uprave, ki smspass podpirajo. Med njimi je trenutno daleč na prvem mestu zdravstveni portal zVEM. Čeprav ste svoj poštni naslov potrdili že ob oddaji vloge, ga morate od prvi prijavi še enkrat. Po prijavi z uporabniškim imenom in geslom ter vpisom prejete enkratne kode, vam državni sistem pošlje v elektronski poštni predal potrditveno povezavo. Po mojem mnenju je dodatni korak nepotreben, a ker ne traja dolgo in če so zaradi njega državni pravniki in informatiki zadovoljni, naj bodi!

The post NEDELJSKI NASVET: Mar slab zaledni sistem preprečuje hitro potrjevanje za smsPass? appeared first on Tehnozvezdje.

Delovanje državne infrastrukture se je po težavah na začetku vnovičnega šolanja na daljavo stabiliziral. Ste se kdaj vprašali, zakaj je do težav sploh prišlo. Poglejmo takole. Menda so imeli kapaciteto za nekaj več kot pet tisoč sočasnih uporabnikov, ki pred koronakrizo nikdar ni bilo več kot polovično zasedena. Nato je preko noči število uporabnikov naraslo nad deset tisoč. Številke niso absolutne, važno je razmerje. Če je razumljivo, da pred pomladjo nihče ni mogel napovedati tolikšnega porasta uporabe, je toliko manj razumljivo, da do jeseni ozka grla niso bila odpravljena. Celo poletje niso naredili ničesar, da so potem naredili čudež v tednu dni (ali še prej). Kdo bi vedel, morda je bil ravno to cilj?

Ne bi bilo gospodarno zgraditi in upravljati infrastrukture za sočasnih 2 milijona uporabnikov. Niti za 20 tisoč, če je višek obremenitve morda desetina tega. Lahko pa bi, to vendarle ni velika umetnost, pogledali podatke o zasedenosti sistema v pomladanskih mesecih in ga temu primerno nadgradili, saj je bilo že poleti jasno, da se bolj ali manj rigoroznemu zapiranju države ne bomo mogli izogniti. Nekdo torej ni naredil »domačih nalog«, kar me pravzaprav ne preseneča.

Od začetka razvoja državnih spletnih storitev vidim enako modus operandi. Zamislijo si uporabniški vmesnik in proces delovanja, nakar zahtevajo, da se uporabniki prilagodimo. Ne da bi nam prilagodili storitev. Programerjem je vse jasno, razumljivo in lahko. Takisto informatikom in uradnikov v državni upravi, ki običajno storitev preizkusijo, preden jo odprejo za nas. Je res tako? Poglejmo naslednji primer.

Ker spoštujem ukrepe države, čeprav se z nekaterimi ne strinjam, se ne družim in nujna opravila krčim na minimum. Zato sem po dolgem času vlogo za podaljšanje prometnega dovoljenja oddal po spletu. Zadnjič sem to storil pred več kot desetimi leti. Če me spomin ne vara, tedanji uporabniški vmesnik ni bil minimalistično oblikovan, brez nepotrebnih besedil, ki medejo uporabnika. Pohvalno. Kot tudi vizualna podoba, ki obljublja izredno lahkotnost uporabe storitve. A je zaškrtalo že na prvi strani, pri le dveh poljih – za vnos vrste prometnega dovoljenja, kjer je že ponujena črka »P« in številke. Bi moral vedeti, kako država označuje listino? Očitno! Poleg polja za vnos številke je slikovni prikaz, kje je ta zapisana. Črka B, ki ji sledijo številke. Nič neobičajnega. Še nekateri drugi dokumenti so označeni z nizom črk in številk, tako da sem v polje prepisal cel niz, v zgornjem pa pustil »P«. Če mi je sistem to črko ponudil, potem je verjetno prava. Ni bila. Čakaj malo. Morda je črka v oznaki vrsta in desno od nje številka. Preblisk, natanko tako je prav. Ali je res težko potegniti puščico od tam, kjer je razlaga do obeh polj, da bi bilo vsakemu jasno, kaj je kaj?

Številke zavarovalne police v naslednjem koraku nisem prepisal, prekopiral sem jo iz dokumenta pdf, da bo zagotovo prava. Povpraševanje v bazi ni vrnilo pozitivnega rezultata. A sem lahko z oddajo nadaljeval. Sledilo je plačilo povračila za ceste, ali kakor koli se že dajatev imenuje, kjer ni bilo nikakršnih težav. Jasno država potrebuje denar. Vlogo sem oddal v upanju, da bo vse steklo, kot je. Saj je, a ne brez referenta. Ta je poklical naslednji dan (petek), ko sem bil ravno od doma. Še dobro, da skoraj nikamor ne grem brez prenosnika v bližini in sem mu lahko hipno poslal tokrat kar cel dokument. Ni minila niti dobra ura, ko mi je že javil, da je težava urejena in bom dovoljenje prejel po pošti.

Sistem v ozadju pa žal ni bil tako kooperativen. Zvečer namreč dobim samodejno sporočilo: »od slovenskega zavarovalniškega združenja smo prejeli informacijo, da za številko zavarovalne police, ki ste jo vpisali v portalu, zavarovanje ne obstaja«. Morda sem se pri kopiranji številke res zmotil, a nekaj ur prej sva težavo ne glede na razlog, rešila z referentom. Ker so mi poznana stranpota informatike, sem sporočilo zavestno spregledal. Dovoljenje je kajpada v obljubljenem času prinesel poštar. Nekateri pa ga ne bi zanemarili. Čemu nepotrebni zapleti, ki le jezijo uporabnike in ki jih je preprosto odpraviti. Pod pogojem, da razlog dvojnega informiranja ni v odsotnosti povezave med spletno storitvijo in programom referenta. Ne rečem. Izpolnjevanje vloge je preprosto in hitro in listino sem prejel, vendar zakaj so potrebe manjše napake, ki bi morale biti že davno odpravljene. Storitev je namreč na voljo že več kot desetletje!  

The post Upravičeno ste lahko jezni na državo, ki ji ni mar za vaše zadovoljstvo! appeared first on Tehnozvezdje.