Kitajski izdelovalci robotskih sesalnikov so se zapletli v tekmovanje, kdo bo predstavil čim bolj fascinantno novost, medtem ko pomembne izboljšave, ki dejansko vplivajo na učinkovitost čiščenja, ostajajo v ozadju. Lani je bila takšna »roka« za pobiranje odvrženih nogavic, ki je našla pot celo na hrbet najmanj ene robotske kosilnice, letos pa sposobnost počasnega »plazenja« po stopnišču na štuporamo.

Podjetje Eufy si je zamislilo dva robota. Sesalnik, ki ima ohišje v obliki nepopolnega kroga, in »nosilec«, v katerega prvi zapelje, ko želi biti »odpeljan« v drugo nadstropje. Drugi robot je opremljen z gosenicami in štirimi daljšimi rokami, ki ga stabilizirajo med vzpenjanjem ali spuščanjem. Vgrajen ima zemljevid z označenimi stopnišči, zna jih tudi prepoznati, ko jih najde, in ve, kam mora sesalnik odnesti. Po končani »odpravi« parkira na svoji postaji in napolni baterijo.

Zelo podobno rešitev za težavo, ki je pravzaprav ni, je predstavil tudi Dreame. Razlika je le v oblikovanju nosilca. Namesto dveh gosenic, po eno na vsaki strani, ima kar štiri. Ko se premika po ravnini, so zložene ob telesu, pred stopniščem pa se iztegnejo. Najprej robota dvignejo, nato pa mu olajšajo gibanje po stopnicah.

Dokaj jasno je, da sposobnost prehajanja med nadstropji poveča zapletenost naprave. Trenutno sta potrebna kar dva robota, poleg tega takšna rešitev nikakor ne more biti poceni. Veliko bolj elegantno in prijazno do družinskega proračuna je, da robota preprosto sami prenesete gor in dol ali pa kupite dva cenovno ugodnejša in vsakemu namenite po eno nadstropje. Tega seveda ne eno ne drugo podjetje ne bo priznalo na glas!

The post Bi robotu pustili, da pleza po stopnišču? appeared first on Tehnozvezdje.

Za razliko od lani testirane Ecoflow Blade (ta očitno ni več v prodaji, povsem verjetno jo je prav tako »ubila« daleč pretirana cena) ima Drame A1 precej bolj klasičen izgled. Večina tehnike je namreč skrite pod plastičnim ohišjem (»blatnikom«), zgolj zadnji kolesi delno štrlita ven. Na sprednjem delu je opazna bula, kjer je omenjeni lidar za skeniranje okolice, s čimer si naprava riše 3D-sliko in se tako lahko premika po »zemljevidu« oz. tlorisu, ki ga zarišemo na začetku. Na hrbtišču ohišja je dokaj velika rdeča tipka z napisom stop, ki ob pritisku nanjo kosilnico ustavi in odpre manjši pokrov, pod katerim je zaslonček, nekaj tipk in vrtljiv gumb. Ta služi tudi kot način vnosa kode PIN za odklepanje kosilnice (po pritisku rdečega gumba in tudi po prestavljanju se samodejno zaklene). Mimogrede, kakšne druge zaščite pred krajo žal nima. Spodaj je klasična okrogla jeklena plošča s tremi majhnimi rezili, ki jih sila vrtenja vleče ven, da opravljajo svoje delo. Nekaj rezervnih je priloženih, skoraj zagotovo pa si boste morali omisliti dodatno zalogo in sproti skrbeti, da bodo nabrušena, kajti hitro srečajo kakšen kamen ali kaj drugega, zaradi česar se obtolčejo in postanejo topa. Spredaj sta še majhni kolesci, pogon je pač na večji zadaj.

Vse skupaj deluje dokaj preprosto, ne preveč sofisticirano in tudi ne daje vtisa visoke kakovosti. Celotna školjka, ki prekriva notranje dele, se tudi dokaj hitro opraska, ko robot srečuje različne ovire po svoji poti, in glede dolgoživosti naprave imam nekaj pomislekov. Tega sicer ne morem ocenjevati in v času, kolikor se je sprehajala po našem vrtu, se ji ni zgodilo nič posebnega, pa vseeno bi rad videl, da bi bila sestavljena nekoliko bolj robustno in »dražje.« Navsezadnje ni poceni in tehnološka plat ne more biti edina, ki upravičuje postavko dveh evrskih tisočakov.

Za razliko od tistih z drogovi za lokalno »satelitsko« navigacijo ima torej ta kosilnica zgolj klasično priključno postajo, tako kot denimo robotski sesalniki. In tudi vede se podobno, le da jo je na začetku treba ročno peljati po mejah zelenice, medtem ko sesalnik lahko spustimo po stanovanju in bo sam izrisal tloris. Zunaj pač ni sten, ki bi jih lidar videl, in na osnovi tega začrtal meje, kje bo kasneje njegovo delovno območje. Vsekakor pa odsotnost drogov bistveno poenostavi postavljanje priključne postaje. Še posebej v lanskem primeru, ko je bila »palica« s kablom povezana na priključno postajo, in ker mora oddajnik pokrivati celotno površino vrta, sicer se robot »izgubi,« to pogojuje tudi lokacijo priključne postaje, do katere je seveda treba speljati napajanje. Postaja za Dreame A1 je lahko nekje v kotu, kjer je vtičnica blizu, in tudi morda ni tako izpostavljena vremenskim pojavom ter potencialnim vsiljivcem ali nevoščljivim pogledom.

Robot kosi na osnovi »zemljevidov,« ki jih ima shranjene v pomnilniku in jih je seveda treba najprej ustvariti. Ni nujno, da ima ves čas povezavo v domače brezžično omrežje, vsaj na področju priključne postaje pa jo mora imeti. S tem imate možnost upravljanja robota prek aplikacije (Dreame), posodabljanja vdelane programske opreme in drugih nujnih funkcij. Ko so začetni koraki z zemljevidi in tem opravljeni, sicer lahko nastavitev urnike in se vam s kosilnico praktično ni treba ukvarjati, vseeno pa je fino, da v aplikaciji lahko pogledate, kaj počne. Ustvarjanje zemljevida poteka tako, da robota s komandami v aplikaciji (takrat je slednja v ležečem namesto v pokončnem položaju) vodimo kot avtomobil na daljinsko upravljanje in naredimo zaključeno zanko oz. celoto. Znotraj tega območja potem lahko zarišemo tudi manjša, kjer naj ne kosi, denimo za cvetlično gredo ali kaj drugega. V kolikor bo nekaj videl kot oviro, npr, peskovnik, se ji bo tako ali tako izognil. Mogoče je ustvariti več zemljevidov (do tri), če je vrt tak, da ga je bolj smiselno razdeliti na več ločenih predelov. Treba pa je med njimi nato zarisati še prehode, da robot zna zapeljati z enega območja na drugega. In potem mu je mogoče naložiti košnjo na posameznem zemljevidu in ali pa na vseh skupaj.

Pri določanju, kaj naj pokosi, je mogoče zapovedati tudi, naj gre na koncu košnje po celotnem zunanjem robu območja. Tudi s tem sicer malo pusti, ne gre čisto do roba ali celo malo čez, da bi zajel vse, tako da bo robove treba urejati ročno. Znotraj pa pokosi dokaj zgledno, najnižja nastavitev višine rezil je sicer 3 cm (najvišja pa 7 cm), morda bi lahko šlo tudi nižje. Kosi pretežno sistematično, v ravnih linijah (mogoče je v aplikaciji določiti smer), a ne povsem, saj na določenem delu večino opravi, a malo pusti, potem pa se kasneje vrne in oddela še preostalo. Linije vožnje so nekoliko zamaknjene, v nasprotno smer znova prevozi skoraj polovici prejšnje linije, da res zajame vse (in s tem tudi nameri večjo površino, kot jo ima vrt v resnici), še vedno pa lahko kdaj kje ostanejo kakšni posamezni šopi nepokošene trave. Še posebej, če začne z že dokaj visoko. Potem rabi nekaj obhodov, da jo spravi na nivo lepo pokošene trate, kar kasneje lahko vzdržuje z redno košnjo (npr. na vsake dva ali tri dni). Pokošena trava ostaja na tleh, tako ali tako naj bi je robot vsakič odrezal tako malo, da ni česa pospravljati. Nekaj je seveda ostaja v njem in občasno ga je že smiselno rahlo očistiti.

Tudi tam, kjer zazna oviro, se Dreame A1 ustavi nekoliko prej, kot bi bilo absolutno nujno, a to je vseeno bolje, kot če bi kam zaletel ali zapletel oz. pokosil nekaj neželenega. Ovire dobro prepoznava, če so le količkaj visoke. Zlahka namreč povozi kakšno vrv ali kaj drugega, kar leži na travi, in ga je nato treba »reševati.« Če je konfiguracija terena neravna, mu to ne povzroča težav, dokler klanci niso prehudi. Ne vem, koliko stopinj je to, pri nas je dokaj z lahko obdelal vse, je pa na določenih koncih pri obračanju pod klanci malce razkopal rušo. Med delovanjem je robot izredno tih, sliši se ga zgolj od blizu, na drugi strani vrta sploh ne bi vedel, da je v pogonu, če ga ne bi videl voziti sem ter tja.

Pomembna lastnost pri robotskih kosilnicah je baterija, saj mora vsaj približno zadoščati za velikost trate, sicer se mora robot prepogosto vračati na polnilno postajo, kjer se potem uro do dve polni (namesto, da bi kosil), pa tudi hitreje bo baterija izgubila polno zmogljivost. V konkretnem primeru je robot ob koncu košnje celotne površine, ki smo mu jo namenili, obelodanil približno 150 m² (v praksi jih je nekaj manj, a kot rečeno, se poti robota nekoliko podvajajo), ostala pa mu je še dobra četrtina zaloge. Čez prst lahko torej rečemo, da je primeren za trate do morda 200 m², pri večjih bi imel že preveč vračanja na polnjenje.

Večjih »porodnih krčev« med testiranjem – v tem času sta za robota prišla vsaj dve posodobitvi – nisem opazil, le enkrat ali dvakrat na začetku ni »našel« lidarja in se je brezglavo vrtel, in to kar na priključni postaji, niti naravnost nazaj iz nje ni uspel zapeljati. V dveh ali treh drugih primerih pa je imel robot težave z vstopanjem na postajo, kar pa se kasneje ni ponavljalo. V vsakem primeru je treba podstavek postaje s priloženima zatičema pritrditi, da ne štrli v zrak, kajti v tem primeru se robot čez »stopnico« ne bo uspel skobacati.

Dreame A1 je ena od robotskih kosilnic, ki kažejo, kakšno bo to področje čez nekaj let. Ne potrebuje nobenih dodatkov za spodobno opravljanje svojega dela, ne žice, ne droga ali česa tretjega. Morala bi zgolj biti nekoliko kvalitetneje izdelana in cenejša. Glede na zasnovo je nekje na ravni tistih za cca 500 evrov, zato je 2.000 € zanjo odločno preveč. Za polovično ceno pa jo zlahka priporočim.

HVALIMO:

• Tehnologija z lidarjem deluje brez težav
• Spodobno opravi svoje delo
• Zelo tiha košnja
• Primerna tudi za klance
• Možnost nastavljanja vseh ključnih parametrov

GRAJAMO:

• Izdelava bi morala biti nekoliko bolj robustna
• Ne kosi dovolj do roba
• Občasno »izgubi« lidar
• Previsoka cena glede na zasnovo kosilnice
• PIN je edino varovalo pred krajo

The post Dreame A1: Za polovično ceno bi si jo takoj omislil (#video) appeared first on Tehnozvezdje.

Samsung je drugo leto zapored organiziral novinarsko konferenco, na kateri so veliko govorili, zajeli vsa mogoča področja, na katera so osredotočeni, od okolijske problematike in trajnosti, do aplikacije z recepti, pa nič resnično novega povedali. Morda nisem pravičen, vendar se takšnega občutka preprosto ne morem znebiti. Minili so časi, ko je Samsung sejem IFA izkoristil za predstavitve novih izdelkov na vseh mogočih tržnih segmentih, zdaj raje poudarjajo višje cilje, povezovanje in še marsikaj. Strinjam se z vsem, toda obenem je vse skupaj za moj okus preveč na načelni ravni, zatorej za marsikoga razmeroma nerazumljivo. Kaj so torej sploh hoteli povedati? Ni težko uganiti. Da so najboljši, da skrbijo za uporabnike in da se inovacije nikdar ne smejo ustaviti. Sem kaj odnesel od tam? Zagotovo. Takoj sem naložil aplikacijo Samsung Food, žal sem moral najprej v tiskovnem sporočilu najti povezavo, kajti v njihovi in trgovini Play je ni bilo, ter začel iskati zanimive recepte iz vsega sveta. Nekaterim utegne biti zanimiv tudi televizor iz serije The Frame v Disneyjevi preobleki in s stotimi ekskluzivnimi ozadji tega filmskega studia.

Še kdo ima težavo, kaj predstaviti, da bi vzbudil zanimanje obiskovalcev. Sejem je letos star 99 let, zatorej ni vrag, da zgodovina ne bi ponudila idej za sodobno reciklažo. Ko so bili televizorji še globoki, nekam je bilo treba stisniti zaslon s katodno cevjo, je pozornost pritegnil televizor v poslovnem kovčku. Podobna ideja se je zdaj utrnila podjetju LG. 27-palčnega so zapakirali v ličen kovček in ga ponudili vsem, ki se jih zdi ideja uporabna. Morda digitalnim nomadom, ki se ne morejo odpovedati televizorju.

Brez robotov tudi drugi dan obiska sejma ni šlo. Xiaomi, Roborock in Dreame so kapitalsko povezani. To ni skrivnost. Sumim pa, da skupaj snujejo izdelke ter oblikujejo falango, s katero bodo pokorili svet. Njihovi roboti so si nadvse podobni, a obenem vsak ravno toliko izstopa, da je zanimiv, in obenem ne pljuvajo drug drugemu v skledo in se tepejo za iste uporabnike. Za odtenek cenejši Roborock Q Revo je na primer nadvse podoben novemu modelu Dreame L20 Ultra, toda ta ima ravno prav izboljšav, ki jih prvi nima, da upraviči višjo ceno in temu ne hodi v zelje.

Poglavitna naloga L20 (Ultra je oznaka za samočistilno pomnilno postajo) je pomivanje tal, za kar je opremljen z dvema okroglima krpama, ki se vrtita v nasprotnih smereh. Ko robot pod sabo zazna tanjšo preprogo, ju dvigne za nekaj več kot 1 centimeter, v primeru, da je preproga debelejša in on to ve, potem ju preprosto pusti v postaji, ko se jo odpravi posesat. To pa ni edina novost. Desna krpa je na roki, ki jo robot po potrebi iztegne stan od sebe, da pomije tudi površino ob robovih zaključnih letev ali nog miz oziroma stolov. Takšne zmožnosti nisem videl še pri nobenem kombiniranem sesalniku in pomivalcu, saj večin njih preprosto tam tal ne pobriše. V Evropi Dreame za novega robota zahteva 1199 evrov oziroma 1299 s kompletom dodatkov za eno leto vzdrževanja robota (metlic, krpic, …). Dodatnih 199 evrov te stane še komplet za povezavo pomnilne postaje na dotok in odtok vode, da ti ni treba polniti posode s čisto in prazniti tiste z umazano vodo. Tovrstni priklop v slogu pralnega stroja smo videli še pri enem robotu (Switchbot S10, le da tam z dodatkom za čistilno postajo) in očitno bo to naslednja velika stvar v svetu kombiniranih sesalno-pomivalnih robotov. V takšnem primeru moraš le vsakih nekaj tednov preveriti zapolnjenost vreče za smeti v postaji, saj je, pričakovano, avtomatizirano tudi praznjenje koška za smeti.

Očitno podjetje Dreame ne bo ostalo pri izdelavi robotskih in paličnih sesalnikov. Na njihovem razstavnem prostoru sem našel še dva nadvse zanimiva robota. Kosilnico A1, ki ne potrebuje omejevanja prostora košnje z vkopano žico, ter bazenskega čistilca. Poletje se sicer poslavlja, a kot kaže, so ti roboti vse bolj vroči. Podjetje Aiper, iz njegovih logov smo poleti že preizkusili takega za čiščenje tal bazena, je tu predstavilo še »katamaranskega« za pobiranje nesnage in žuželk z vodne gladine, a o njem več prihodnjič.

• 
  TerraMow V1000: »Kapibara« mi je pojedla vso travo!
• 
  NEDELJSKI NASVET: Glede baterij s trdnim elektrolitom si je treba naliti čistega vina!
• 
  Logitech širi cenovno dostopnejšo serijo G3 z novo miško in tipkovnico
• 
  SOBOTNO IZBIRANJE: Svetoskrunjenje ali balzam za ušesa?
• 
  Začetek projekta ShieldHealthAdria: Telekom Slovenije vodi evropski projekt za večjo kibernetsko varnost in odpornost zdravstva

The post IFA 2023: Od praznega besedičenja do inovacije s smislom appeared first on Tehnozvezdje.