Po skoraj enem letu uporabe, približno polovico tega obdobja v vlogi primarnega telefona, lahko brez zadržkov trdim, da je to najbolj kakovostno izdelani in za uporabo najprijetnejši Flip doslej. V marsičem je skoraj idealen telefon zame in verjamem, da še za koga. Izpostavim pa lahko tudi nekaj lastnosti, za katere bi si želel, da bi jih pri nasledniku oz. naslednikih (ne verjamem, da bi vse to opravili v enem zamahu) izboljšali ali spremenili. Zaradi ene od njih ima glavno kartico SIM ta čas v drugem, povsem drugačnem telefonu. Toda pojdimo po vrsti in začnimo s tistim, kar mi je pri peti generaciji tega preklopnega telefona res všeč.

Glavni pridobitvi petice sta nedvomno nov mehanizem zapiranja (oz. odpiranja) in konkretno večji zunanji zaslon. To smo lahko ugotovili že takoj, po daljšem času uporabe pa je še toliko bolj očitno. Za razliko od prejšnjih sta pri zaprtem stranici povsem skupaj, ni več zajetne špranje (oz. stikajo se zaščitni robovi okrog zaslona, če bi gledali kovinsko ogrodje je še vedno malenkost razmaka). Tako je telefon tanjši, prijetnejši za držanje in tudi manj možnosti je, da v žepu ali kje drugje pridejo vanj kakšne smeti, drobtine ali kaj drugega. Še vedno je tak debelejši od klasičnih in se ga lahko bolj občuti v kakšnih nekoliko oprijetih hlačah, vendar pa je po drugi strani toliko manjši, da gre v vsak žep, medtem ko kakšnimi večji »statični« lahko predstavljajo težavo. To je tudi glavna prednost preklopnega. Tudi v kakšne manjše odlagalne predale v avtomobilih ga je mogoče pospraviti in podobno. Ponta pa je, da je zdaj, brez špranje, tak, kot mora biti.

Zunanji zaslon je dovolj velik, da je dejansko uporaben, in marsikaj se da postoriti na njem, brez da bi odpiral telefon. Ne samo, da se s tem uporabnik manj obremenjuje tečaj in notranji (prepogljivi) zaslon, tudi zelo priročna je taka uporaba. Bolj sigurno ga držim in skoraj ni mogoče, da bi mi padel iz rok. Telefon ima nekaj prask na hrbtišču, ki pa večinoma niso nastale med mojo uporabo, temveč že preden je prišel do mene, in seveda niso nič neobičajnega. Drugače pa bi rekel, da daje vtis vzdržljive naprave, morebiten padec zaprtega sploh ne bi bil problematičen, odprtega morda malo bolj.

Telefon je hiter, procesor Snapdragon 8 druge generacije se obnese podobno dobro kot drugod, vsaj v kratkih »šprintih.« Če mora delati na dolge proge, se začne poznati omejevanje zmogljivost in segrevanje zgornje polovice ohišje, to je pač fizična omejitev preklopne zasnove, pri kateri je vsaka od polovic dokaj tanka, kar že tako otežuje konkreten hladilni sistem, toplota pa se tudi ne odvaja čez tečaj v spodnjo polovico. Vseeno je za običajno uporabo, če odmislim grafično zahtevne igre ali montiranje videa, izkušnja odlična.

Zaslon je tisti del, pri katerem sem najbolj razdvojen. Dobra stvar je seveda v tem, da se prepogne, a iz tega izhaja tudi kakšna slaba, o tem več kasneje. OLED je sicer izjemno lep in svetel, praktično ne zaostaja za klasičnimi. Med moti guba in neravna površina? Niti ne. Osrednjo gubo oz. bolj luknjo se seveda opazi, vsaj zame pa ni moteča. Medtem ko sem se majhnih grbin, čez katere potuje prst med uporabo, navadil zelo hitro. Prejšnji preklopni telefon, ki sem ga prav tako uporabljal približno eno leto, je sicer imel bolj zglajen zaslon, zato sem prepričan, da tudi Samsung to še lahko izboljša. Glede vzdržljivosti zaslona pa za zdaj nimam česa pripomniti. Niti za odtenek slabše ne izgleda kot na začetku, tudi nimam občutka, da bi bil tečaj že kaj zrahljan (pri tistem drugem je malenkostno, vendar komaj opazno) ali da bi oddajal kakšne nenavadne zvoke.

Baterija med običajno uporabo zdrži solidno, vendar realno več kot »enodnevna« ni. Kadar sem bil cel dan na terenu in sem veliko zadev počel na telefonu, dodatna zaloga v zunanji bateriji ni bila odveč. Če držijo napovedi o konkretnem povečanju kapacitete baterije pri nasledniku, bo to vsekakor zelo dobrodošlo.

O kamerah bom več povedal kasneje, za zdaj le toliko, da so zadovoljive, vendar ne na nivoju drugih (neprepogljivih) telefonov s podobno ceno. Bolje sicer od modelov razreda Galaxy A, morda na ravni modela FE. Programske posodobitve prihajajo redno, tudi nadgradnja na vmesnik One UI 6.1 je že na testnem Flipu in z njo funkcionalnosti umetne inteligence. S svojim podolgovatim zaslonom je sicer to zelo primerna naprava za večopravilnost, kajti dve aplikaciji naenkrat si nista v napoto. Na zunanjem zaslonu pomaga dodatek (zaganjalnik) Good Lock, ki omogoča poganjanje katere koli aplikacije tudi tam, čeprav so najprej predvideli zgolj peščico pripomočkov, kot so vreme, štoparica ali časovnik. Kot sem že omenil, je prav fino odpreti denimo sporočila ali e-pošto ali klepetalno storitev in preveriti, kaj je prispelo nazadnje, pridobiti kodo za dvostopenjsko preverjanje, nastaviti parkirni »listek« ali zagnati spremljanje vožnje oz. vadbe. In to priročno s palcem, ki doseže vse kote zaslona.  

Nujne izboljšave

Znano je moje mnenje, da je zaslon te linije telefonov nekoliko preozek. Že pri običajnem Galaxyju S24, ki je sicer med klasičnimi dokaj majhen, je širši. Vsaj toliko širine, nekaj mm več kot jo ponuja, bi rad tudi tu. Vsebina v aplikacijah bi lepše zadihala, tipkovnica ne bi bila tako stisnjena in razmerje stranic zaslona bi bilo bolj primerno za gledanje videa. Toda proporci so odločitev proizvajalca in kar bi se meni zdeli izboljšava, bi se morda komu drugemu poslabšanje.

V vsakem primeru pa bi napredek predstavljal zaslon brez folije. Vse tovrstne naprave imajo prepogljivi zaslon zaščiten s folijo, ki naj je uporabnik ne bi odstranil. Tega navodila se držim, čeprav vem, da se nekateri ne. Jasno mi je, zakaj so raje brez, kajti občutek pri uporabi je daleč od drsenja prsta po utrjenem, zaščitnem steklu s premazom proti prijemanju prstnih odtisov. Tudi te sicer nekateri prelepijo s folijo in so na istem kot če bi imeli Flipa, vendar tega sam pri običajnih telefonih ne počnem. Steklo res daje neprimerno boljšo izkušnjo in na njem se maščoba s prstov in vse ostalo ne pozna v takem obsegu in še lažje je vse to obrisati. Na prepogljivih je zaslon (oz. to, kar ga prekriva) ves čas nekoliko zamaščen. Na srečo vsaj ta zaščita ne odstopa na robovih, kot se je to dogajalo pri nekaterih prvih generacijah Flipov in Foldov. V tem pogledu smo torej že bili deležni napredka.

Omenil sem že, da bi baterija morala biti večja, pa tudi polnila bi se lahko z vsaj 45 W namesto z ubornimi 25 W. Čeprav je kapaciteta majhna, se polni dlje od večine drugih telefonov, ki jih redno priklapljam na napajalnike ali odlagam na brezžične polnilnike. In zaradi tuljave za brezžično polnjenje na spodnji polovici razprtega telefona, ne na sredini, kot je običajno, ga na nekaterih pokončnih polnilnih podstavkih ni mogoče polniti (primer je denimo tisti v avtomobilih Tesla).

Tisto glavno, zaradi česar imam še pomisleke glede uporabe in tudi nakupa takega telefona (za priporočenih 1200 evrov), pri tem Flip5 ni nikakršna izjema, so kamere. Nobena od trojice, dveh zunaj in ene notri, ne izstopa. Toda dve, notranja in zunanja širokokotna, sta še posebej povprečni. Glavna zunanja je solidna in večino časa daje všečne in dokaj kakovostne rezultate. Pozna pa se, da je vpletene precej »računske« pomoči, da iz že precej starega in nizkoločljivostnega (12-milijonskega) tipala iztisne nekaj spodobnega. Želel bi si več detajlov in manj poseganja algoritmov za izboljševanje, tudi nekoliko večjega dinamičnega razpona in bolj naravnega prikaza (ali pa vsaj možnosti med naravnim in bolj nasičenim, kot dajejo nekateri drugi proizvajalci). Predvsem detajlov hitro zmanjka, kar se še kako vidi že pri dvakratni povečavi, pri večjih še toliko bolj. Zelo prav bi prišla nadgradnja vsaj na 50-milijonsko tipalo iz serije Galaxy S. Nenazadnje za video, ki je v 4K sicer v redu, brez večjih slabosti (kot denimo nekateri proizvajalci pretiravajo z ostrenjem ali z nasičenostjo barv, in imajo težave z lepim umirjanjem slike), vendar ne ravno dovolj dober za kakšno resno uporabo Tudi široki pogled bi potreboval skok v moderne čase z več megapikami, čeravno sploh ni napačen in nikakor za razred ali dva slabši od glavne kamere, kar vidimo pogosto, in seveda ne bi bil odveč teleobjektiv. A že uporaben dvakratni »zum« iz glavne kamere bi v marsičem popravil zdajšnji vtis.    

Kmalu bomo videli, na kaj od naštetega so se za šesto generacijo osredotočili v Samsungu. Za tako ceno, kot je na voljo zdaj – 800 evrov za različico z 256 GB prostora za podatke – pa tudi Galaxy Z Flip5 še ni za odmet, temveč velja razmisliti o njem, če se vam ideja preklopnega telefona zdi atraktivna. Meni definitivno je, nadejam pa se boljših kamer v bližnji prihodnosti.

The post ENOLETNI TEST: Uživam v uporabi, toda še dvoje mu manjka, da bi bil zares zanimiv za širši krog kupcev appeared first on Tehnozvezdje.

Ena od možnosti bi bil kar Galaxy S8, ki sem ga za nekaj mesecev tudi imel na preizkusu, vendar me je motilo precej povprečno trajanje baterije, nervirala me je obupna pozicija čitalnika prstnih odtisov in vedel sem, da bi se glede nadgradenj čez eno leto zgodba ponovila. Edino malo manj bi bil na izgubi, ker je cena osmici jeseni že konkretno padla. S7 edge sem namreč kupil kmalu po začetku prodaje, po letu in pol pa sem ga prodal za precej manj kot polovico začetne priporočene cene. Glavni kandidat za zamenjavo bi bil iPhone X, če ne bi bil resno predrag, še posebej brez vezave, ki je nočem in ne nameravam podpisovati. In ko sem razmišljal, katere opcije še imam, pa malo čakal na LG-jev V30, sem začel resneje uporabljati Huawei Mate 10 Pro in ugotovil, da je to prvi mobilnik te znamke, ki ga lahko brez večjih zadržkov sprejmem za svoj glavni žepni multipraktik. LG-jev pretendent se ni izkazal za boljšega in je (bil) predrag. Vmes je prišel še Oneplus 5T, ki je za (dobrih) petsto evrov zanimiv izdelek, toda če človek že ima v ključnih lastnostih rahlo boljšo napravo, ga kitajski povzpetnik ne more zelo prevzeti. Enako Xiaomi Mi Mix 2, ki je sicer nekaj posebnega in atraktiven, a tudi zaostaja pri zaslonu in fotoaparatu ter ni vodoodporen. Tako je Mate 10 Pro nepričakovano zdržal skoraj pol leta, z rahlimi prekinitvami, v vlogi mojega osebnega telefona. Tako lahko povem malo bolj podrobneje, kako se je obnesel. Najbolje zdaj, ker celega leta v omenjeni vlogi zagotovo ne bo oddelal, tudi če bo še naprej ostal z mano.

Verjetno sem že nekje omenil, da mi je ta, recimo mu premijski Huawei že v prvih tednih počasi zlezel pod kožo, česar po dokaj medlem Mate 9 nisem pričakoval. Toda hardver je tu res soliden in občutek v roki tudi dlani. S sprednje strani oblika res ni kaj posebej navdahnjena, toda z zadnje daje drag vtis. V moji (»moka«) rjavi barvi še malo izstopa. In steklo, ki se lepo, rahlo ukrivljeno zliva s kovinskim obodom, je prav prijetno, celo ne drsi pretirano. Na prejšnjem telefonu sem imel nalepko (»skin«) dbrand, tudi tu sem poskusil, a po treh sekundah ugotovil, da bi delala krivico tako lepemu izdelku. Tudi ovitek uporabljam zelo redko, pretežno samo takrat, ko valjam po žepih več telefonov, ali denimo na sejmu MWC, kjer so obremenitve in nevarnosti za praske malo večje. Kar se teh tiče, se Tovariš za zdaj kar dobro drži.

Verjetno me je ta reč najbolj zasvojila z zaslonom. Zdaj imajo že skoraj vsi žepni kalkulatorji razpotegnjen šestpalčni prikazovalnik, ta pa je bil eden prvih. Malo brade in čela, ne preveč, vse ostalo pa lepota OLED-a. In tu se celo da nastaviti črno ozadje, čeprav je ta opcija skrita nekje v izbirnikih. Pravo veselje je imeti toliko gledljive površine in tako kakovost prikaza. Se da zlahka prilagoditi tudi na malo večje ohišje. V bistvu se mi to zdaj že zdi čisto običajna velikost, pa sem bil prej velik zagovornik manjših mobilnikov. Je pa vseeno treba priznati, da čisto tehnično gledano ta ekran kar zaostaja za najboljšimi Samsungovimi (je prav tako od tam, ampak Korejci pač najboljše zadržijo zase ali zasoljeno prodajo Applu). Ob vsem spreminjanju barvnih nastavitev vse skupaj še vedno malo vleče na modro in črna je za OLED presenetljivo – nečrna. Drugi tovrstni zasloni, denimo pri Oneplusu 5T, omenjenem LG-ju ali Pixlu 2 XL imajo ob izključenih pikah precej bolj temno, globoko črnino.

Vseeno pa ni bil toliko krivec zaslon, kot baterija, seveda poleg spodobnega fotoaparata, da sem Mate 10 Pro sploh sprejel za svoj primarni telefon. Kadar ga pustim malo bolj pri miru, lahko med polnjenjema drži dva dni, ob običajni uporabi dan in pol in tudi pod najhujšimi obremenitvami brez težav do spanja, niti enkrat v skoraj pol leta mi ga ni bilo treba dodatno polniti pred koncem dneva. Ne bom ravno rekel, da me je to rešilo na sejmu MWC, ker se vedno najdejo rešitve (zunanja baterija, dodaten telefon v žepu ali nahrbtniku), toda povsem mirno sem šel v Barcelono z enim samim telefonom. Ker sem tokrat imel še iPada z mobilno povezljivostjo in ker sem računal, da bo Huaweijev tovariš brez pritoževanja zdržal energijske obremenitve, ni bilo potrebe po še drugem fonu. Huaweija lahko pohvalim, da je izpolnil moja pričakovanja. Nikoli ga zvečer (ponoči) nisem priključil na kabel z manj kot petnajstimi odstotki soka. Kljub temu pa hitrost ne trpi, čeprav sistem dokaj agresivno zapira aplikacije v ozadju in omejuje njihovo klicanje procesorja. Doslej se situacija tudi ni začela slabšati, kar je bila tako ali tako ena od Huaweijevih obljub, res pa je, da bi za to najbrž moral počakati vsaj še dodatne pol leta. In še hecno dejstvo glede baterije – ko v telefonu ni kartice SIM porablja bistveno več energije kot takrat, ko je v redni službi.

V svojem prvotnem testu tega telefona sem izpostavil tri glavne faktorje, ki bi lahko potencialnega kupca prepričali, da res odrine evre za ta izdelek. Dva sem tule že obdelal, na vrsti je tretji, zame osebno najbolj pomemben. Navsezadnje pa tudi tisti, ki me najbolj odvrača, da bi še naprej uporabljal kitajskega povzpetnika. Na papirju je vse videti super. Dva objektiva, domnevna ekspertiza inženirjev podjetja Leica (o tem si mislim svoje), dobra zaslonka, umetna inteligenca in strojno učenje. Ni, da ni. Kot je pokazala moja primerjava z Galaxyjem S9 in še dvema izmed najboljših se Mate 10 Pro kar dobro drži, površen pogled ne razkriva večjih razlik. Res sem bil s fotografijami precej zadovoljen, ostal sem vsaj na enakem nivoju, kot mi ga je prej zagotavljal Samsungov fon. Toda. Že v tisti primerjavi podrobnejši pogled razkrije manjšo dinamiko in precej nepravilne barve na večini posnetkov. Sploh to z dinamičnim razponom mi pri Huaweiju ni jasno. Fotoaparat naj bi sam prepoznal vrsto motiva in dejansko jo ter prilagodil nastavitve. Toda obstaja še ločen način HDR, kakšne zaznavne razlike med njima pa ni in glede dinamike so ostali trije v primerjavi pogosto precej spredaj, včasih pa niti ne. Ni pravila.

Predvsem pa me moti dvoje. Najprej to, da mi fotografije, čeprav so tehnično res čisto na ravno ostalih najboljših, nekako niso preveč všeč. Niso po mojem okusu, pogosto se mi zdijo preveč »umetne«, iPhone ali Pixel z bolj naravnimi rezultati mi precej bolj ugajata. In med razmišljanjem kaj izpostaviti v tem opisu me je prešinilo, da se v tem polletnem obdobju ne spomnim prav veliko posnetkov, ki bi mi res nekaj pomenili. Takih, pri katerih bi me sezulo nad tem, kaj ta fotoaparat zmore. Ne dvomim, da bo 99 odstotkov kupcev več kot navdušenih nad fotografijami, ki jih bodo zajemali z Mate 10 Pro, meni pa nekako niso blizu. Pač stvar okusa. In nenazadnje sem skoraj cel sejem MWC v Barceloni tokrat fotografsko oddelal s pravim fotoaparatom, Sonyjevim RX100 IV (več o njem kmalu).

Z ne čisto idealnim fotoaparatom se kajpak da potrpeti. In čez video ter zajem zvoka med snemanjem se res ne morem pritoževati. Zraven ta telefon ponuja še marsikaj drugega, kar pretežno upravičuje njegovo ceno (oz. jo je, čas bi bil za kakšno prilagoditev). Dobra sta denimo zvočnika. Tudi v vlogi diktafona se odlično obnese s svojimi mikrofoni, ki lovijo v vse smeri. Vgrajenega prostora za podatke je 128 GB. Čitalnik prstnih odtisov je eden najhitrejših sploh. Na razpolago je infrardeči vmesnik. Na zaslonu so lahko vedno glavne informacije (»always-on display«), ki pa so malo okrnjene v primerjavi s tem, kar ponujata LG in Samsung. In tudi to možnost je v nastavitvah težko najti.

Je pa, kot po navadi, nekaj vidikov, ki so manj razveseljivi. Prostora je s 128 GB načeloma dovolj in zapolnil ga nisem še niti polovico, toda reže za kartico microSD tokrat ni, zato je omenjena količina končna. Prav tako je izpadel izhod za slušalke in, če sem prav seznanjen, iz prodajnih kompletov tudi prilagojevalnik iz vmesnika USB-C. Priložene slušalke so bolj povprečne in adapter, ki sicer deluje brezhibno, bi res moral biti zraven. Z bluetoothom večinoma nimam težav, razen v avtu, kjer mi občasno »pade« predvajanje zvoka in se to nadaljuje na telefonovih zvočnikih.

Doslej sem večinoma govoril o hardveru, ki je res na nivoju. Na žalost pa tega ne morem trditi za softver. Ta je pravzaprav največji razlog, da znova razmišljam o drugem telefonu. Omenil sem že čudaškosti pri fotografiranju, ki bi jih skoraj v celoti lahko odpravili v eni od naslednjih revizij programske opreme. Nekaj napak, denimo z nedelovanjem urnika za prikaz informacij za izključenem zaslonu, je še bilo, a so jih v posodobitvah odpravili. So pa posodobitve svoja, ne preveč svetla zgodba. Tri sem naštel v vsem tem času, kar je absolutno premalo, še posebej za izdelek z vrha cenovne lestvice. Različica Androida že ves čas vztraja na 8.0.0, nič ne kaže, da bi drugačna zgradba Orea kaj pripomogla k hitrejšim, ažurnejšim nadgradnjam. Niti pri varnostnih popravkih, nameščenega imam trenutno januarskega, medtem ko je seveda »zunaj« že aprilski.

In potem pridem še do same androidne preobleke Emotion UI (EMUI). Na kratko – ni mi všeč. Malo se da pomagati s črnim ozadjem in katero od tem, vseeno pa mi velike risankaste ikone, slaba izkoriščenost zaslona, iphonovski slog ali preživet način dostopa do celotnega seznama aplikacij (navidezna tipka namesto potega s prstom navzgor) ne dogajajo. Zato je po nekaj mesecih vse skupaj zamenjal »zaganjalnik« Nova Launcher in takoj sem si vsaj malo oddahnil. Nisem pa se s tem znebil nekaterih drugih nadležnih vidikov. Denimo stalnega opozarjanja na porabo baterije, ker telefon dejansko uporabljam. Podvojenih obvestil, čeprav uporabljam Googlove, ne Huaweijevih aplikacij (za dogodke v koledarju in še kaj). Nezmožnost odklepanja telefona na osnovi lokacije ali z obrazom, če leži na mizi, še naprej ostaja. Nekatere aplikacije, med njimi tiste za ure ali zapestnice, se med obvestili vedejo čudno. Dvojni trepljaj za zbujanje zaslona ne deluje. Na zaklenjenem zaslonu in med obvestili vidim podatke prehojenih korakih, če pa bi jih hotel preveriti podrobneje, bi se moral vpisati v neko Huaweijevo aplikacijo. Pa še kaj bi lahko našel. Ampak moja glavna zamera je res v tem, da mi telefoni tega proizvajalca ne dajo miru. Podobno kot pri Samsungu in LG-ju tudi tu ves čas nekaj hoče pritegniti mojo pozornost in to sčasoma res postaja naporno, če vsaki od teh zadev ročno ne prepovem prikazovanja obvestil.

Po pol leta tako lahko zaključim, da se Mate 10 Pro zelo dobro stara in da je strojno še vedno na ravni najboljših. Najedljiva različica Androida, počasnost s posodobitvami in rahle, a zame pomembne slabosti pri fotoaparatu pa me počasi odvračajo od tega, da bi bil to še naprej moj primarni telefon. Nikakor pa ni nujno, da še kdo deli te občutke z mano.

The post Huawei Mate 10 Pro po pol leta – objektivno zelo dober, subjektivno občasno nadležen appeared first on Tehnozvezdje.