Kabelska omrežja so bila narejena za prenos televizijskih programov in čeprav so se pri nas pojavila šele v zadnjem desetletju prejšnjega stoletja, so na razvitem zahodu stalnica mnogo dlje. Zanje je značilno, da uporabnik na svojem kablu sočasno sprejema vse programe in ne zgolj enega, kot pri televiziji IP. Preklapljanje med programi je hitrejše, programe pa preprosteje in z manj omejitvami mogoče spremljati na več televizorjih. Če uporabnik nima dodatnega sprejemnika, potrebujemo ga za funkcijo ogleda za nazaj (kar sicer zdaj rešujejo tudi aplikacije na televizorjih), potem potrebuje le »kartico« za v režo televizorja. Ker dobršen »del kabla« zasedajo televizijski in radijski programi, ti pa so bili nekoč analogni, je bilo težje nuditi dovolj hiter dostop v internet. To pa se je premenilo z vpeljavo tehnologije Docsis 3.0, ki je vključena v celo omrežje Telemacha ter digitalizacijo televizijskih ter nato še radijskih programov.

Hrbtenica kabelskega omrežja pa je enako kot katerikoli drugega, optična, zato jih imenujejo tudi hibridna omrežja optično-koaksialnih povezav (Hybrid Fiber-Coax). Iz središča potekajo optični vodniki do večjih naselij oziroma vozlišč, od tu naprej do uporabnikov pa koaksialni. In prav ti so bili ovira za uporabe hitrosti dostopa v internet. En koaksialni kabel (vejo) si je delilo več deset odjemalcev – uporabnikov. Ker so vsi zgolj sprejemali programe, je stvar delovala, da pa je bila kakovost slike na televizorjih dobra, so vmes bili še ojačevalci signala. Ko pa gre za dostop v internet, topologija ni več primerna. Zato ne, ker ima ena veja (en kabel od središča do uporabnikov) omejeno najvišjo hitrost prenosa podatkov, ki si jo delijo vsi nanjo priključeni uporabniki.

Ne da bi preveč posegli v tehnološke podrobnosti, si lahko kabelsko omrežje predstavljamo kot kolono popolnoma enakih tovornih vozil. Ker večina vozi iz centrale do uporabnikov, le par njih pa v obratni smeri, je »cesta« v smeri do uporabnikov večpasovna, nazaj pa le enopasovna. Od tu asimetrije hitrosti podatkov. Hitrost prenosa v smeri do uporabnika nekajkrat višja od hitrosti v obratni smeri. Večina vozil uporabnikom pripelje televizijske in radijske programe, vsi dobijo popolnoma enak tovor in težav ni. Eden ali več vozil pa vozi podatke dostopa v internet, ki pa niso za vse enaki. Uporabnik vzame le njemu namenjene »paket«, kar žal pomeni tudi, da več kot je uporabnikov, manjši so lahko ti, saj je prostor na vozilu omejen. Starejši standardi kabelskih omrežij so dovoljevali le eno »vozilo« za dostop v internet, novejši pa jih dovolijo več. A če uporabnikom operater želi ponuditi uporabne hitrosti priključka, potem jih na eni veji vseeno ne sme biti preveč (zagotovo ne več deset).

Prispodoba vozil tehnično pomeni naslednje. Običajna najvišja frekvenca večine kabelskih omrežij je 750 MHz. Pri nekaterih novejših omrežjih je ta zgornja meja dvignjena na 860 MHz, še višje, 1000 MHz, pa je običaj le na bolj obremenjenih delih omrežja. Uporaben frekvenčni pas je razdeljen na dva dela. Območje med 5–42 MHz je namenjeno prenosu podatkov od uporabnika, ostalo, območje med 54–750 MHz (ali višje) pa za prenos podatkov do uporabnika. To območje je razdeljeno na kanale. V Ameriki (standard DOCSIS) je kanal širok 6 MHz, v Evropi (Euro DOCSIS) pa 8 MHz. Izraženo v Mb/s to pomeni 42,88 oziroma 55,62 Mb/s na kanal. Tako »visoke« hitrosti so mogoče zaradi uporabe različnih shem modulacije. Pomembno je, da gre pri tem za tako imenovane bruto hitrosti, saj vsebujejo kontrolne podatke, tako da je uporabniku na voljo približno 38 oziroma 50 Mb. Z združevanjem več kanalov pa lahko operater ponudi višje hitrosti, ki smo jim priča v ponudbi Telemacha. .

Z združevanjem kanalov za prenos podatkov dostopa v internet v eni in drugi smeri, se dosežejo visoke hitrosti, tudi take, da lahko Telemach govori o 1 »gigabitnem« omrežju. Ker pa nima popolnoma prostih rok, kajpada ne želi zaradi tega osiromašiti ponudbe televizijskih in radijskih programov, so dostopne hitrosti nižje, a še vedno zavidljivo visoke. Najbolj sicer v smeri k uporabniku, a so izboljšali tudi hitrosti v obratni smeri, da so narasle na solidnih nekaj Mb na sekundo. Predvsem pa je koaksialni kabel bolj zaščiten in manj občutljiv na motnje, zato dosegljive hitrosti prenosa podatkov z naraščanjem oddaljenosti do uporabnika ne padajo tako hitro, kot v bakrenih »telefonskih« omrežjih. Docsis 3.0 pa ni najboljše, kar je možno v kabelskem omrežju. Na voljo je tudi različica 3.1, ki prenos podatkov prek kabelskega omrežja dvigne na še višjo raven.

The post Kabelski internet najboljša alternativa optiki appeared first on Tehnozvezdje.