Zadnje čase se mi pogosto po glavi mota Štoparski vodnik po galaksiji. V njem je na kup zmetano toliko norosti, da še kakšna, nikogar ne preseneti. Dajmo. Če bi Borna želel primerjati z vesoljskimi ladjami, potem mu je najbližja Zlato srce. Ne, ker bi bil tako zelo tehnično izpopolnjen, temveč ker sem se v njem počutil približno tako, kot da bi imel pod sedežem neskončni neverjetnosti pogon. Neverjetno, kolikokrat me je ta avto presenetil. Naj bo v pozitivno ali negativno smer. Bom pa raje tiho, kateri me spominjajo na popolnoma nedomišljeno Vogonsko ladjevje. Ker se nikomur ne bi rad (preveč) zameril in ker je slutnja subjektivna in plod moje domišljije, ter morda nima stika za realnostjo.

Težko bi Borna označil za družinski avtomobil, toda ne pozabimo, da smo se nekoč prevažali v Jugotih, pa ni bilo večjih težav. Oziroma smo bili navajeni potrpeti, kar danes vse manj pogosto prisotna vrlina. Torej! V Bornu prostora ni za odmet, še posebej na zadnji klopi in v prtljažnem prostoru, a par bo v njem tako ali drugače užival. Dvomim, da se bodo prodajniki Cupre pretirano razburjali s takšno oceno, saj je v koraku s podobo dinamičnega vozila za mlade, ki se ne branijo pustolovščin na katere jim ni treba vzeti priročnika za štopanja in brisače. Obljubim, da je to predzadnja navezava na Douglasovo trilogijo v štirih delih. Še eno imam. Pretežno trapasto je, da je avtomobil registriran samo za štiri – za voznika in trojico štoparjev.

Born naju je močno presenetil. Čeprav gre praktično za enako vozilo, so občutki boljši kot v Volkswagnu ID.3. Kljub temu da je ta že prenovljen in Born še ni. Ker oba izdelujejo v isti nemški tovarni na enaki osnovi, je to morda malo čudno. Ali pač ne. Drugačno zunanje in predvsem notranje oblikovanja dodata žmoht in mladost, kar prvemu primanjkuje. Tega ne znam podrobneje razložiti. Vseeno bom poskušal. Dober primer je zaslon, ki kraljuje na sredini armaturne plošče. Videti je kot zastava trobojnica, ko je vodoravno razdeljen v tri segmente. Barve kar žarijo z njih. Priznam, da me je to na začetku motilo, saj sem se počutil, kot da gledam risanko namesto menija infozabavnega sistema. Kasneje sem se navadil. Celo dojel, da se kričeče barve lepo zlijejo v celoto. Kljub temu imam pripombo, ki leti na celotno avtomobilsko industrijo. Če nas že posiljujete z zasloni namesto tipkami in fizičnimi merilniki, potem vsaj omogočiti več možnosti prilagajanja. Vsakemu telefonu in tabličnemu računalniku zlahka spremenite temo, čemu tega ne morem narediti tu? Zakaj ne bi mogel uživati v pastelnih barvah, če bi hotel?

Gotovo je največje pozitivno presenečenje poraba. Čeprav ni najnižja, kar sva jo do zdaj zabeležila, v kombinaciji z veliko baterijo nudi razmeroma malo tesnobnosti ob pogledu na upadanje vrednosti ob ikoni baterije. Na »uč« bom dejal, da v optimalnih razmerah 450 kilometrov in 350 kilometrov po avtocestah brez pretirane pazljivosti na hitrost ni misija nemogoče. Matjaž se je kar namučil, da je pravočasno spravil baterijo pod 20 odstotkov napolnjenosti za test polnjenja. V tabeli je podatek o povprečni porabi v tednu dni in prevoženih dobrih osemsto kilometrih po zelo raznolikih cestiščih. Lepo sliko prav tako kaže najin tesni referenčni krog dolžine slabih sto kilometrov. V za električni avtomobil ne najbolj optimalnih temperaturnih razmerah med 4,5 in 10 stopinjami Celzija se je poraba Borna na koncu ustavila pri 17,5 kilovatnih urah. Kar je mimogrede predstavljajo 22 odstotkov energije v bateriji (od tu najina ocena o dosegljivem dosegu).

Krivulja polnjenja je podobna krivuljam električnih avtomobilov koncerna, toda, to je manjša enigma, z višjo začetno močjo. Posebej zanimiva je primerjava z modelom ID.4 z enako baterijo. Kljub temu in veliki bateriji bi si želel, da bi bil padec moči manj strm in da bi se hitreje od trideset minut v baterije steklo energije za porast napolnjenosti spet na 80 odstotkov. To je še posebej pomembno, ko ste na dolgi poti. Za primerjavo sem dodal še krivuljo Tesle 3.

Če pustim vse drugo ob strani, je »vožnja« tisto, kar me najbolj prepriča. Že nekaj časa imam težave, ko se vrnem za volan »običajnega« avtomobila, saj se vedno počutim, kot bi se znašel v počasnem posnetku. Vožnja z Bornom je uživanje v skokih in hitremu prilagajanju razmeram na cestah, agilna in vsaj za malenkost boljša od vožnje s precej anemičnim ID.3. Na razgibanem testnem krogu se je zato dobro obnesel. Ravno prav trdno podvozje je blažilo tresljaje makadamskih cest globoko v gozdovih ter na boljših cestah omogočilo natančno krmiljenje v ovinkih. O kakšnih nepričakovanih, celo nevarnih »spodrsljajih« ni bilo ne duha ne sluha. Podobno velja za pomočnike. Vsi so, ki jih pri tej ceni pričakuješ ter dobro delujejo. Če kaj, potem sem pogrešal močnejšo rekuperacijo – povrnitev energije med zaviranjem – oziroma možnost, da izbiram med več stopnjami. In še možnost hitrejše vožnje od 160 km/h (po »Autobahnu»), kajti tako hitra blokada znamki ne pritiče. Nič posebnega pa niso vozni načini, kajti z izjemo »ekološkega» pri drugih, kot tudi pri famoznem gumbu na volanu za naval dodatne energije, praktično nisem čutil pomembne razlike.

HVALIMO:

• Dinamične vozne lastnosti
• Kapaciteta baterije
• Mladostni videz
• Dokaj hitro polnjenje med 20 in 80 odstotki

GRAJAMO:

• Previsoka cena (po ceniku)
• Registriran za štiri
• Omejitev najvišje hitrosti na 160 km/h

Naslovna fotografija: Iztok Medja

The post KRATKI TEST Cupra Born: Čeprav ga delajo Nemci, je španski temperament nezgrešljiv appeared first on Tehnozvezdje.