Ko sem dobil prvega, sem bil milo rečeno navdušen. Zapolnil mi je nekaj prostega časa, nato pa je obležal v predalu kletne omare, kamor spravljam stvari, ki jih bom morda še kdaj uporabil. Dokler končno ni romal v smeti, ker sem vmes pozabil na baterijo. Bila je igračka, da ne bo pomote. Daleč od DJIvih ali modelov katerega drugega resnega izdelovalca, čeprav jih za civilni trg ni ravno veliko.

Občutno drugače je na področju dronov za vojaško rabo. Od milijone vrednih, ki si jih lahko privoščijo le najbogatejše države, prek manjših, a še vedno zmogljivih letalnikov za nadzor in reševanje, tako jih vsaj uradno imenujejo, na področju katerih sta pri nas dejavni podjetji C-Astral in ElevonX, do manjših prvoosebnih, ki na sovražnikove vojake mečejo bombe. Najprej so predelali modele, namenjene civilnemu trgu, nato pa so jih po vojaških zahtevah začela razvijati podjetja, ki rastejo kot gobe po dežju. Ukrajinsko bojišče požre vse, kar tja pride.

Celo najmanjši droni so primerni za vojaško rabo. Obenem pa ravno zaradi spopadov, ki divjajo po svetu, razvoj napreduje hitreje, kot bi v času miru. Iščejo načine, kako poceniti izdelavo naprav za enkratno rabo, povečati odpornost na elektronske motnje, izboljšati tipala, podaljšati avtonomijo leta, vključiti umetno inteligenco in, kar je morda najbolj zanimivo ter hkrati nevarno, oblikovati usklajeno delovanje rojev.

Žal ni videti konca trenutnih spopadov, a vsak se enkrat konča. Prej se bodo še Iranci in Ukrajinci hvalili, kako so sestrelili sovražni, milijone vreden najnovejši dron ali zlata vredno opremo, Kitajci pa bodo gledali od strani ter pošiljali tehnologijo, kjer so v ospredju, svojim zaveznikom, da jo preizkusijo v realnih razmerah na bojišču. Po domače rečeno, od pamtiveka se nismo dosti spremenili. Še vedno so med nami idioti, ki zaradi samo njim razumljivih, za lase privlečenih razlogov sprožajo vojne.

Ves ta razvoj vsaj ne bo zaman. Prelil se bo na civilno področje hitreje od pričakovanj. Tu ne mislim le na letalnike, temveč še na kopenske in morske robote, ki poleg škode zmorejo narediti veliko dobrega. Kar je bilo razvito za uničenje, odpira nove možnosti zaščite pred nesrečami, v logistiki, nadzoru infrastrukture in še na številnih drugih področjih.

Najpomembnejši napredek zadeva predvsem področja umetne inteligence, navigacije in tipal. Sodobni droni obdelujejo velike količine podatkov v realnem času, ki jih zagotavljajo kamere visoke razločljivosti in druga tipala na krovu. Mnogi so sposobni navigacije v razmerah brez signalov satelitske navigacije, tako da oblikujejo zemljevid okolice in natančno določijo svoj položaj v njem. Gre za postopek hkratnega lociranja in kartiranja, znan kot SLAM, ki ga uporablja že večina robotskih sesalnikov. Napredujejo tudi tipala. Poleg običajnih kamer je vse več naprav opremljenih z večspektralnimi tipali, ki zaznajo očem nevidne predmete ali osebe.

Posebno pomembno civilno področje uporabe je zaščita pred nesrečami. Po potresih, poplavah ali gozdnih požarih so ceste in mostovi pogosto uničeni ali neprehodni. Droni v takih razmerah hitro zagotovijo pregled nad velikimi območji. Že pred leti je Telemach Gasilski zvezi Slovenije za ta namen predal brezpilotni letalnik DJI Matrice 30. Ta v kratkem času ustvari visokoločljive zračne posnetke prizadetih območij. Reševalci dobijo informacije o poškodovanih stavbah, blokiranih cestah in morebitnih nevarnih mestih. Toplotne kamere obenem pomagajo pri iskanju ljudi, ujetih pod ruševinami. Pomembno področje je tudi logistika. V odmaknjene kraje dostavijo manjše pakete hitreje kot običajna vozila, zlasti v zdravstvu, kjer takšni sistemi veljajo za obetavne. Nekaj izkušenj ima pri nas podjetje OneDrone z rešitvijo DJI FlyCart.

Poleg civilne zaščite in logistike se odpirajo še druga področja uporabe. V kmetijstvu droni že pomagajo pri analizi rastlinskih nasadov, energetska podjetja jih uporabljajo za pregled električnih vodov in vetrnih elektrarn. Vse pogosteje služijo tudi spremljanju okolja, na primer opazovanju živalskih populacij ali dokumentiranju nezakonite sečnje. Največ izzivov ostaja v urbanih »džunglah«, kjer navigacijo otežujejo visoke stavbe in številne premikajoče se ovire. Prav tu bodo koristile rešitve, razvite za sodobna bojišča!

Naslovno sliko je po mojih navodilih oblikovala umetna inteligenca!

The post Nekaj čudnega se dogaja nad našimi glavami! appeared first on Tehnozvezdje.

Prvi se je preizkusil Sony, čez čas mu je sledil Insta360 in zdaj še DJI. Če smo čisto natančni, slednji ima skoraj enopalčno tipalo, meri namreč 1/1,1 palca, a mu bomo pogledali skozi prste in ga šteli med akcijske kamere z večjim tipalom. Manjka začetnik trenda tovrstnih naprav, Gopro, za katerega smo dobili občutek, da se nikakor ne more pobrati in ga kitajski proizvajalci prehitevajo po levi in desni.

V tem, lahko bi rekli prenatrpanem segmentu, lahko z gotovostjo rečemo, da uspeh ni sam po sebi zagotovljen. Vsi se trudijo z takšnimi ali drugačnimi rešitvami, tako strojnimi kot programskimi, DJI tu ni izjema. Slednji z majhnim vmesnim preskokom med prvo in tretjo različico vztraja pri klasični kvadratni obliki z zaobljenimi robovi in zaslonoma na prednji in zadnji strani. S tem so ubili več muh na en mah, zadovoljili so vse, ki prisegajo na selfije in obenem tudi vlogerje, ki lahko na ta način zelo dobro določijo kadre. Dva gumba, za vklop in sprožilec sta poleg 2,5-palčnega zaslona na dotik dovolj za vse nastavitve. Ko si enkrat nastavite kamero po meri, lahko te nastavitve shranite pod lastne nastavitve, ki jih preklapljate z gumbom za vklop. Slednje pride prav še posebej pod vodo, ko je zaslon na dotik praktično nemogoče uporabljati.

Tipalo je tokrat takšne vrste, da omogoča snemanje v kvadratnem razmerju in s tako ležeče kot pokončno kadriranje. Najvišja ločljivost posnetkov je 38 milijonov točk oziroma pri videu 8K. Pri snemanju 8K kamera sicer zmore 30 sličic na sekundo, pri 4K oziroma HD-ločljivosti pa do 120 oz. 240. Najkrajši čas zajema je 1/8000 sekunde, najdaljši 30 sekund in zmore zajeti do 10 posnetkov na sekundo v načinu JPEG. Kar novinca še dodatno ločuje od konkurence je spremenljiva zaslonka v razponu od f/2 do f/4. V fotografskem svetu dokaj malo, a vendarle dovolj, da ne potrebujete takoj sivega (ND) filtra, na nočnih posnetkih pa dobite zvezdice pri točkovnih virih svetlobe. Dokaj impresivne številke za napravo, veliko 72,8 × 47,2 × 33,1 mm in težko 147 gramov. Tudi avtonomija baterije do štirih ur snemanja v razločljivosti HD ali ure in pol v 4K govori v njen prid.

Poleg klasičnih načinov zajema videa pozna Action 6 tudi nočni način, portretni način, hyperlapse, sledenje objektu ter za resno obdelavo videa profil D-Log. A tisto najbolj zanimivo je, kot rečeno, snemanje v kvadratnem načinu, kjer vsaka stranica premore 3840 pik. S slednjim lahko z enim posnetkom naredite tako ležeči kot pokončni video, ne da bi izgubili kvaliteto. Umirjevalnik slike je seveda elektronski in svoje delo odlično opravi, čeprav znate občasno videti kakšne čudne preskoke. Ker je kot zelo širok praktično ne rabite dodatnega stabiliziranega stojala, dovolj je roka. Video del je vsekakor več kot zadovoljiv, malo več smo pričakovali pri fotografskem, predvsem na račun zaslonke. Iz nam neznanega razloga kamera zelo rada posega po kratkih časih in s tem višjih občutljivostih, ki se v načinu RAW hitro spremenijo v šum. Ta je sicer dobro nadziran tudi pri višjih občutljivostih, do ISO 6400, a tam pride do težav v temnih in svetlih delih, kjer  se vidi, da jim tipalo ni kos. Vsekakor bolje kot pri predhodnikih, a tu je še kar nekaj možnosti za izboljšavo.

Kamera je vodotesna do globine 20 metrov, kar je več kot dovolj za potapljanje na dah, za več je potrebno poseči po dodatnem ohišju. Med zanimivejšimi dodatki sta na voljo dve predleči, makro in ultraširokokotna, ki razširi vidni kot iz 155 na 182 stopinj. Action 6 ima seveda podporo za DJI snemalnike zvoka, z njimi se poveže preko Bluetooth povezave, a preverjeno delujejo tudi druge naprave, ki jih priklopimo na vhod USB-C.

DJI-jeva novinka je torej skočila konkreten korak naprej, ki jo naredi zanimivo za široko paleto uporabnikov. Tudi cena (379 evrov) je konkurenčna in primerljiva z drugimi, vprašanje je le, kako boste izkoristili vse nove možnosti.

Posodil: Onedrone, d. o. o.

HVALIMO:

• Možnost snemanja v razmerju 1:1 pri ločljivosti 4K
• Spremenljiva zaslonka
• Solidna kakovost slike

GRAJAMO:

• Poseganje po kratkih časih pri fotografiji in s tem visoki občutljivosti
• Snemanja 8K ni v »kvadratnem« načinu

The post DJI Osmo Action 6: Kvadrat za srečno šestico (#video) appeared first on Tehnozvezdje.

Pri liniji Romo gre pravzaprav za enega robota s samočistilno postajo, ki pa ga lahko dobite v treh rahlo različnih izvedbah. Ponaša se z visoko sesalno močjo, obijem tehnologije za navigacijo v prostoru in izogibanjem predmetom, ki jih ne sme posesati, dvojno krtačo in dvema metlicama (tega že dolgo nismo videli), obema celo na iztegljivih rokah, da lahko sežeta v »skrite« kotičke, vrtečima se krpama in samodejnim doziranjem vode za pomivanje tal.

Letalniki DJI so znani po tem, da se izredno dobro izogibajo oviram, kar seveda počnejo pri mnogo višjih hitrostih, kot jih lahko dosega talni robot v stanovanju. Tudi vanj pa so vgradili dvojno širokokotno kamero in LiDAR, ki gleda naravnost, podobne srečujemo pri nekaterih robotskih kosilnicah. Skupaj z algoritmi za strojno učenje lahko sesalnik prepoznava tudi zelo majhne in tanke predmete, menda celo igralne karte, in se jim izogne. Prav tako sprva tudi sam izriše tlorise in jih nato prilagaja.

Sesalna moč robota znaša 25.000 Pa in pretok zraka 20 l/s. Za učinkovito pobiranje smeti in las skrbita dve krtači, za pomivanje pa krpi na vrtečih se ploskih nastavkih. Čistilne postaja se menda tudi pol leta ni treba dotakniti in vse opravlja sama.

Modeli so trije, vsi z omenjeno postajo za vodo in praznjenje koška ter enakimi tehnološkimi lastnostmi, označeni enočrkovno – S, A in P. V takem, namesto abecednem redu smo jih zapisali, ker so tako umeščeni cenovno. Najcenejši S na uradni strani stane 1.209 evrov, A za dodatnih 300 evrov dodaja prozorno ohišje robota in drugačni krtači, P pa za še 200 evrov doplačila tudi prozorno čistilno postajo in poseben razdelek za dišavo, ki jo robot nanese na tla po pomivanju. Povsem vseeno je torej, če se odločite za vstopno različico, v kolikor vas je zamikala DJI-jev konkurent Roborockom in podobnim.

Risbe: DJI

The post Osvojili so nebo, zdaj bi radi še vaša stanovanja appeared first on Tehnozvezdje.

Medtem ko Apple in Samsung telefone predstavljata sočasno za celotno zemeljsko kroglo (a ne vedno po enakih cenah), jih kitajski proizvajalci pogosto doma pokažejo in pošljejo v prodajo več mesecev prej. Honor je julija predstavil zložljivi telefon Magic V5, ki ga pri nas pričakujemo konec avgusta oziroma v začetku septembra. Še večji patron je Xiaomi. Lani so družino Xiaomi 15 daleč na vzhodu predstavili konec leta (kaže, da bo letos enako), nato pa naredili še globalno predstavitev, do katere naj ne bi preveč govorili o sposobnostih in zmogljivosti telefonov. Čeprav smo o njih vedeli praktično vse, kar je treba vedeti. Še bolj »perverzno« je pošiljanje sporočil o dosežkih Xiaomijevih modelov avtomobilov SU7 in podiranje rekordov na evropskem dirkališču Nürburgring, ko je vendarle jasno, da jih še nekaj časa ne bomo srečevali na evropskih cestah. Razumljivo je, da zaradi omejenih proizvodnih zmogljivosti marsikaj ne more biti dostopno sočasno povsod po svetu, vendar ni mogoče spregledati sporočil o pomenu trgov, ki nam jih subtilno pošiljajo Kitajci.

Dokaj podoben odnos je mogoče čutiti tudi na trgu avtomobilov. V trenutni fazi bi Kitajci radi preplavili trg z bogato opremljenimi, cenovno dostopnimi modeli, pri čemer ne obešajo na veliki zvon, da nam pravzaprav nudijo »starejše« tehnologije. Modeli z bencinskimi motorji dosegajo primerljive zmogljivosti z evropskimi zgolj, če so opremljeni s hibridnim pogonom. Vse lepo in prav, dokler je baterija polna. Ko ni, se bo avto vzpenjal na vrhniški klanec podobno hitro kot tovornjak z maso konkretno preko dovoljene. Nadalje me motijo počasnost zaslonov infozabavnih sistemov, ne najbolj na mojo kožo oblikovana okolja, digitalni radijski sprejemniki, ki pogosto izgubljajo signal, ali klimatske naprave, ki v kombinaciji z ne najbolj posrečenimi zasnovami zračnikov ves čas hladen zrak usmerjajo v glave potnikov. Električni modeli so, vsaj kar se tiče pogona, sodobnejši, a jih ravno tako vsaj malo mučijo opisane težave.

Ni pametno, da pozabimo zgodovinsko lekcijo. Gledano iz primerne časovne distance, se kaže enak način kitajskega prodora na tuje trge. Ko se je pred desetletjem in pol začela rast Huaweija, je ta nastopil na slovenskem trgu s cenovno nadvse zanimivimi telefoni, ki so bili slabši od tekmecev, podjetij, od katerih jih dobršen del danes ne izdeluje več (HTC, LG, delno Sony). Iz leta v leto so nato izboljševali kakovost izdelave in zmogljivosti, vendar se je hkrati dvigovala tudi cena. Podobno se je kasneje ponovilo še na trgu robotskih sesalnikov, kjer so kitajski izdelovalci, to ni več skrivnost, nadigrali ameriškega iRobota.

Robotski sesalniki so zanimivi še iz enega zornega kota. Zelo so si podobni, saj kitajski izdelovalci sodelujejo s ciljem nižanja stroškov in »skupnim« nastopom proti konkurenci. Sodelovanje je opaziti povsod in je verjetno glavni razlog, da je Xiaomiju v treh letih uspelo izdelati odličen avtomobil, medtem ko je Apple po desetih letih zaustavil razvoj. Preprosto so vzeli obstoječe komponente, dodali svoje z velikim poudarkom na programski opremi ter jih sestavili v zanimivo celoto. Princip snovanja telefonov so prenesli v avtomobilsko industrijo.

Članek o robotskih sesalnikih v vlogi nadzora domačih ljubljenčkov najdete na portalu »Vse bo v redu« zavarovalnice Triglav.

Kaže, da imajo podjetja z Daljnega vzhoda srečnejšo roko pri širjenju dejavnosti od zahodnih tekmecev. GoPro se je pred časom skušal iz posla z akcijskimi kamerami razširiti na posel z droni (brezpilotnimi letalniki). Stopil je na področje, ki ga je že tedaj obvladalo DJI, in razmeroma kmalu obupal. Se pa zato širi omenjeni. Čeprav obvladuje trg z letalniki, ki je trenutno zaradi porasta kriznih žarišč še kako zanimiv, ter bolj ali manj trg stabilizatorjev za kamere in telefone (gimbal), so poleti najprej izdali še 360-stopinjsko kamero in zdaj še robotski sesalnik DJI Romo. Na prvi pogled dokaj nelogična poteza, kajti leteče in plazeče stvari so v osnovi zelo različne. Ali kakor trdijo oni, niti ne. Na podoben način se izogibajo stvarem in dojemajo okolico. Namesto izbokline na hrbtu ima tri širokokotne laserje na strani ohišja, s katerimi pokriva okolico, in dvojno kamero s pogledom ribjega očesa na sprednjem delu. Z njo vidi in prepozna celo tanke plačilne kartice in kable debele le 2 milimetra. Od vrste predmeta na tleh je odvisna strategija sesanja in brisanja tal. Predmetom, za katere meni, da ne predstavljajo groženj, se približa, medtem ko do drugih, na primer nogavic, ki se zlahka zagozdijo v krtačo, drži varno razdaljo. DJI ne bi bil pravi, če ne bi omenil velike sesalne moči 25 tisoč paskalov, zanimiv pa je še zaradi prosojnega ohišja v eni od izvedb in video toka v živo, zaradi katerega je uporaben v vlogi vozeče nadzorne kamere.

The post Ali evropski trgi za kitajska podjetja postajajo drugorazredni? appeared first on Tehnozvezdje.

Brezpilotni letalniki (droni) že davno niso več igračke za priložnostno igranje z njimi, saj celo cenovno dostopnejši omogočajo zadovoljive zmogljivosti v vlogi »kamere v zraku«. Marsikaj je mogoče storiti že z modeloma DJI Neo ali Flip, a ko njune letalne in snemalne zmogljivosti ne zadoščajo, bo treba poseči po višji instanci letalnikov, dostopnih običajnim smrtnikom, kjer zdaj kraljuje DJI Mavic 4 Pro. Dobro je videti, da kljub povpraševanju po dronih iz kriznih žarišč (ali ravno zaradi tega) razvoj komercialnih izdelkov ni zastal. Poudarek je na umetni inteligenci in zmogljivostih kamer.

Napredek v letalnih zmogljivostih in avtonomiji leta ni nezanemarljiv, a stopica v ozadju napredka fotografskih in snemalnih zmogljivosti. Dron je opremljen s tremi kamerami v stabiliziranem 360-stopinjskem držalu, ki pokrivajo goriščnice 28, 70 in 168 milimetrov. Z naskokom je v ospredju Hasselbladovo 100-milijonsko tipalo standarda štiri tretjine z zaslonko med f/2,0 in f/11. Sledi 48-milijonska (1/1,3-palčna) kamera z goriščnico 70 milimetrov (f/2,8) in 50-milijonska (1/1,5-palčna) z goriščnico 168 milimetrov (f/2,8). Ponašajo se še s tehniko zlaganja do petih posnetkov v golem formatu, s čimer zagotavljajo optimalno kakovost v različnih svetlobnih razmerah.

Snemanje večinoma poteka v ločljivosti 4K s 60 sličicami na sekundo, kar tolikšno kakovost brez težav podpirajo vse tri kamere, le glavna pa po zaslugi boljšega tipala lahko ločljivost dvigne na 6K ob enakem številu sličic na sekundo. V primeru počasnih posnetkov bo glavna kamera snemala v ločljivosti 4K s 120 sličicami, kamera s 163-milimetrsko goriščnico pa s 100 sličicami na sekundo.

Boljša aerodinamika letalniku z baterijo kapacitete 95 vatnih ur zagotavlja, da v zraku ostane do 51 minut, doseže hitrost 90 kilometrov na uro in ima doseg 41 kilometrov. Na telesu je nameščenih šest tipal (ribja očesa) za samodejno izogibanje oviram v zraku v vseh smereh, celo v šibki svetlobi in do hitrosti 18 metrov na sekundo. To in še marsikaj drugega nekaj stane. Za DJI Mavic 4 Pro boste odšteli najmanj 2.120 evrov.

The post Kljub uzurpaciji trga Kitajci ne nehajo PRESENEČATI! appeared first on Tehnozvezdje.

DJI je ponovno predstavil zanimiv letalnik, ki se v zmogljivostih uvršča med lani predstavljeni model Neo, ki se mi je dopadel zaradi cene in preprostosti, ter modele Mini različnih generacij. Ob tem, da je opazno cenejši. Z daljinskim upravljalnikom RC-N3 in eno baterijo ni dosti dražji od paketa z letalnikom Neo, upravljalnikom in tremi baterijami.

Poleg dejstva, da je letalnik večji in ima močnejše motorje, ter lahko leti v močnejšem vetru, se od Nea razlikuje še v zmožnosti izogibanja oviram v zraku in kameri razločljivosti 4K, ki ne zaostaja prav dosti od one v modelu Mini 4 Pro. Ker kljub temu tehta manj od 250 gramov, z letenjem z njim, ob upoštevanju pravil, ne potrebujete dovoljenja ali izpita (čeravno ni napak, da ga imate).

Poleg običajnega krmiljenja z radijskim upravljalnikom ali aplikacijo DJI Fly na telefonu, Flip vzleta iz dlani po prej izbranem vzorcu. Enako kot to počne Neo in kar mi je bilo pri njem najbolj všeč. Ob tem, da ga je mogoče prijetno zložiti, takšnega imate zlahka vedno ob sebi in da so lopatice rotorjev zaščitene s plastičnim ščitnikom (ni ga mogoče odstraniti). Njegove črne naperi so vrvice iz ogljikovih vlaken, da je teža manjša. V primeru trku ali padca je tako manj možnosti, da bo letalnih dlje časa prizemljen.

Za razliko od modela Mini 4 Pro, ta je opremljen s tipali, ki nadzirajo prostor v vseh smereh, ima Flip zgolj naprej obrnjeno infrardeče tipalo. Zadošča za izogibanje oviram med letenjem naprej. Ko letite bočna ali nazaj pa ni ničesar, kar bi preprečevalo trke.

Kamera je zgrajena okoli 48-milijonskega 1/1,3-palčnega tipala, ki snema videoposnetke razločljivosti 4K s 60 sličicami na sekundo (fps) ali s 100 sličicami v primeru načina počasnega posnetka, medtem ko so fotografije ločljivosti 12 ali 48 milijonov pik (formata jpg ali raw). Kamera je nameščena na tri osnemu mehaničnemu umirjevalniku, ki ne dovoli, da bi jo obračali levo ali desno (za 90 stopinj), zgolj v smeri proti tlom.

The post DJI Flip: Zdaj še Neo na STEROIDIH appeared first on Tehnozvezdje.

Morda sem bil na začetku rahlo skeptičen. Majhen je, z malimi motorji, torej ga bo odpihnil že vsak manjši piš. Nisem ga sicer spuščal v nevihtnih razmerah, a tudi ne v bonaci. Ob močnejšem vetru se je videlo, kako se trudi ostati na mestu, in tedaj je kamera malce zaplesala levo in desno. Nič hujšega, saj me je zanesljivo ohranil v središču prizora.

DJI Neo je majhen kompaktni letalnik, ki ga zlahka imate ves čas v torbi oziroma nahrbtniku, ne da bi se ob tem bali poškodb. Majhni propelerji so zaščiteni v kletki, ki ji je mogoče sneti zgornje plastične rešetke. S tem se avtonomija leta nežno poveča, a ne toliko, da bi zaradi nezaščitenosti tvegali poškodbe. Poleg tipal višine na trebuhu ima spredaj na nosilcu kamero, ki gleda naprej, navzdol oziroma kamorkoli med tema skrajnima pozicijama. Usmerjenost kamere je odvisna od načina in višine letenje, saj mora biti med uporabo samodejnih funkcij ves čas usmerjena proti »pilotu«. Ležišče za manjšo baterijo je na spodnjem delu. Preprosto jo je zamenjati, in ker je njena avtonomija relativno kratka, je v primeru dolgotrajnejšega snemanja smiselno imeti v žepu še kakšno.

Kot za vsak drug dron, je upravljanje omogočeno preko radijskega krmilnika (ta je del kompleta, v osnovi ni priložen), pri čemer največ užitka daje letenje z očali, ki prikazujejo sliko sprednje kamere. Vendar me tokrat ni zanimalo klasično upravljanje, kajti če bi želel resnega letalskega uživaštva, potem bi se raje odločil za katerega od večjih in močnejših modelov. Zanimale so me njegove samodejne funkcije in kako preprosto jih je uporabljati. Z aplikacijo na telefonu ali brez nje.

Uporabna brez aplikacije (a s snemanjem) je smiselna samo v primeru, da ne nameravate sočasno s sliko snemati še zvok. Letalnik najprej prižgete z daljšim pritiskom tipke na zadnjem delu hrbta in nato s sprednjo izberete enega izmed šestih programov, ter potrdite vzlet. Ta čas mora ta biti na dlani v višini obraza, da vas kamera vidi. Če ne zazna obraza, bo vzlet prekinjen. A ko vse naredite prav, bo vzletel in se obnašal glede na izbrani program. Potem je dovolj, dvignete dlan pod trebuh in ta bo na njej nežno pristal. Med letom je kamera snemala video in ga shranila na vgrajeni pomnilnik, od koder ga kasneje prenesete kamorkoli želite.

Poleg »ročnega« načina ga je možno upravljati iz aplikacije, s tem, da vzlet in pristanek še vedno poteka na opisan način. Prednost aplikacije je prenos video posnetka s pomnilnika povezanega letalnika na pomnik telefona, prilagajanje parametrov samodejnih načinov (kot je višina ali oddaljenost leta) in snemanje zvoka. Med letom v takšnem primeru zajema vgrajeni ali na telefon priključen dodatni mikrofon, aplikacija pa ga sinhronizira s sliko kamere. Kakovost zvoka je odvisna od zmogljivosti mikrofona. Za dobre rezultate predlagam brezžičnega ali žičnega, ki ga namestite na ovratnik (t. i. bubico). Ob tem aplikacija omogoča še glasovno upravljanje, v kolikor bi ga želeli med snemanjem oddaljiti od sebe in ne bi tega radi počeli s telefonom v roki.

Zdi se mi, da boste največkrat uporabili letalni program sledenja. Letalnik vam sledi, prepričal sem se, da to počne dobro, ko hodite pred njim. Vseeno je, ali gledate vanj ali vanj obrnete hrbet. Sledi, dokler je v bateriji dovolj »soka« ali dokler leta ne prekinete. Ni pa to edini način njegove izrabe. Morda želite, da se po vzletu oddalji na nastavljeno razdaljo, tam postoji in se spet vrne ter posname dva posnetka. Za vsako pot enega. Dva posname, ko šine v višave, da bi snemal iz ptičje perspektive. Zahtevate lahko, da vas snema, ko vas obkroži na spet prej določeni razdalji, ali da stoji na mestu ter se premika okoli navpični osi, ter vas ohrani v središču prizora, ne glede, kakšne vragolije počnete pred objektivom. Morda boste celo posegli po zadnjem (šestem) načinu, ki prinaša bolj sofisticirano sledenje (sledenje s strani, bumerang). Katerega boste izbrali in kakšne parametre nastavili, je v celoti odvisno od vas in tega, kaj pravzaprav želite početi. Paziti morate le na eno. Neo se ne zna samodejno izogniti oviram, zato se bo preprosto rečeno zabil v vejo ali steno, če se bo pojavila na njegovi poti. Za hip sem na to med letenjem v prostoru pozabil in že se je znašel na tleh. Na srečo brez poškodb.

Video posnetki na prostem in v dobrih svetlobnih razmerah so razmeroma dobri. Vas bo pa hitro zmotila težnja po pretiravanju z nasičenjem barv. Čeprav bi si želel, moja trata ni tako lepo kričeče zelena kot v pričujočem videu.

Mislili boste, da je DJI Neo popoln. Seveda ni. Nobena sodobna igračka ni, in hitro se najdejo področja, ki bi se jih dalo izboljšati. Ker skoraj nihče ni več pred objektivom pri miru, bi se spodobilo snemanje s 60 sličicami na sekundo ob izboljšanju kakovosti posnetka v slabših svetlobnih razmerah. Ravno tako ne bi bil odveč način, v katerem bi prosto po Prešernu oblikoval program oziroma način, kako želim, da me letalnik posname. Prej ali slej bodo naredili različico Neo 2 in upam, da bo še veliko boljši letalnik od obstoječega, saj že ta zlahka zamenja telefon na selfi palici in kamero na fotografskem stativu. Vsaj dokler je ozračje dovolj mirno.

HVALIMO:

• Za uporabo niso potrebne nikakršne veščine (razen kmečke pameti)
• Odlična cena (predlagam še nakup dodatnih baterij)
• Majhne mere in kompaktne izdelava (preprosta prenosljivost)

GRAJAMO:

• Želel bi, da kamera snema s 60 sličicami na sekundo
• Nima sposobnosti samodejnega izmikanja oviram
• Namesto vgrajenega pomnilnika bi bila bolj na mestu kartica

Mimogrede, kako je Alan izkoristil letalnik za test avtomobila, si poglejte v spodnjem videu.

The post DJI Neo: Daleč najboljši dron za dva stotaka (#video) appeared first on Tehnozvezdje.

Zdi se, da je DJI spet zadel željico na glavico. Zakaj že? Zato, ker si ne znam predstavljati vplivneža ali pa vsaj dovolj vase zagledanega, ki bi se branil zvestemu sledilcu in snemanju iz ptičje perspektive. Ob tem, da trot oziroma dron DJI Neo vse počne sam, ne da bi ga kdorkoli nadzoroval z radijskim krmilnikom. Naj bom jasen in kar se da preprost. Vzleti iz dlani, ti sledi, ne glede kakšne afne guncaš pred objektivom, snema in nato spet pristane na dlani, ko to pomoliš podenj. Se vam svita! Meni se. Če se bo v praksi izkazal in nudil, kar obljublja, potem bodo kmalu brenčali vsepovsod, saj nikomur ne bo treba telovaditi s telefonom na palici, da bi izpadel popoln iz ptičje perspektive.

DJI Neo ima kup atributov, ki mu govorijo v prid. Razločljivost in objektiv obljubljata kakovostni video posnetek v dnevnih razmerah (za nočne ne bi stavil) ob ceni zgolj 200 evrov. Vemo, koliko stane naslednji v ponudbi, ki obenem ni tako preprost. Poleg tega je lahek in ga imate zlahka povsod pri sebi. Majhnost in lahkotnost ima žal slabo plat. Motorji so dovolj močni za lebdenje, če hitrost vetra ne preseže 8 metrov na sekundo (kar ni ravno veliko) in baterija zadošča za samo 17 minut letanja. Čeprav je majhen preprost in poceni, vseeno omogoča povezavo z radijskim krmilnikom RC-N3 (opremljen je z enim oddajnikom in dvema sprejemnikoma), v tej konfiguraciji leti dlje in enako kot večji »bratje«, in celo z očali dodane resničnosti Goggles 3 ter se je sposoben sam vrniti na izhodiščno točko. Marsičesa žal tudi ne zna. Na primer ne zazna ovir v zraku in se jim ne more samodejno izmakniti Še dobro, da so propelerji zaščiteni v plastični »košari« in bolj odporni proti poškodbam od »razkritih«. Nežno sem še začuden, da kamera nima portretnega načina. Zagotovo se ne boste ves čas le snemali temveč se boste tudi fotografirali. Ker gre za programsko funkcijo, ni vrag, da je ne dobimo prek katere od posodobitev programske opreme.

Po videnem je upravljanje nadvse preprosto. Neo poleti in pristane na dlani in obenem omogoča nadzor z glasom in aplikacije DJI Fly preko neposredne povezave Wi-Fi. Dobra plat tega je snemanje zvoka z mikrofonom povezanega telefona, ki ga aplikacija samodejno sinhronizira z videom kamere na trotu.  

• 
  Logitech širi cenovno dostopnejšo serijo G3 z novo miško in tipkovnico
• 
  SOBOTNO IZBIRANJE: Svetoskrunjenje ali balzam za ušesa?
• 
  Začetek projekta ShieldHealthAdria: Telekom Slovenije vodi evropski projekt za večjo kibernetsko varnost in odpornost zdravstva
• 
  Pri izbiranju »televizijskih« vsebin sem očitno popoln dinozaver
• 
  Ali bo »streaming« ubil televizijo?

The post Selfijevski letalnik DJI Neo bo hotel imeti čisto vsak vplivnež (mi smo ga že naročili) appeared first on Tehnozvezdje.

Nihče se več ne sprašuje, ali so brezpilotni letalniki uporabni ali ne, prej, kdaj jih bomo začeli v večjem številu porabljati za vsakdanja opravila, kot je dostava stvari. Razlog, da tega še ne počnejo, je v gospodarnosti. Medtem ko cena ure letenja zlahka upraviči zračno fotografiranje, reševanje in nadzor prostora, ga ne more dostava nekaj evrov vrednega paketa. A kljub temu smo bili ravno temu priča. Letalnik je poletel v središču Ljubljene in čez slabi dve minuti dostavil burek in jogurt lačnemu županu. Kar je lepo zabeleženo v spodnjem video posnetku, delu fotografa in režiserja Aleša Bravničarja.

Podvig je omogočilo podjetje OneDrone, ki je z izjemno natančnostjo in skrbjo za varnost izvedlo polet. Sladno z vsemi predpisi, zakonodajo in operativnim dovoljenjem ob upoštevanju vseh zahtevanih varnostnih standardov. Zakonodaja s področja brezpilotnih letalnikov je še posebej zahtevna pri izvajanju operacij v urbanih področjih, zato je takšna dostava preko strogega centra mesta velika prelomnica tudi v širšem evropskem merilu. 

Pred dobrim letom so prvega profesionalnega, poklonil ga je Telemach, medtem ko je podjetje OneDrone poskrbelo za izobraževanje upravljavcev, dobili slovenski gasilci. Zdaj jih imajo v floti že več, saj so se izkazali kot nezamenljivi. Tedaj sem omenil, da je podjetje DJI napovedalo samodejni mali avtonomni »heliodrom«, katerega delovanju sem bi zdaj tudi na kratko priča. Upravljavski program poleg ročnega upravljanja omogoča še vnos misij, ki jih letalnik na zahtevo od daleč opravi. Medtem se operater, namesto na let, osredotoči na tisto, kar vidijo kamere na krovu. Popolna rešitev za nadzor velikih površin podjetij, oddaljenih lokacij in nenazadnje tudi dostave vrednejših paketov na krajših razdaljah.

The post Diši na škandal, kako so ljubljanskemu županu dostavili burek! (#video) appeared first on Tehnozvezdje.

Bilo bi smešno, če ne bi bilo tragično. V Ukrajini »igrače« uporabljajo za izvidnice in v skrajnem primeru metanje pasjih bombic, ki dosti več od psihološke škode ne naredijo. Manj znano je, da v podobnem obsegu civilne drone enega in istega izdelovalca uporabljajo tudi agresorske ruske sile. V normalnih razmerah bi morala biti jasna ločnica med vojaško in civilno sfero. A kaj, ko svet ni več normalen in se marsikje vse pogosteje zatekajo k reku, da v sili še hudič muhe žre. Uporaba civilnih dronov v vojni pa ni ostala brez odziva. Ameriško ministrstvo za obrambo je kitajsko podjetje DJI uvrstilo na črno listo zaradi povezanosti s kitajsko ljudsko armado. Čas bo pokazal, kaj bo to zanj pomenilo.

Naslednja »težava« pa je drugačnega tipa in pravzaprav niti malo unikatna. Pred dobrimi dvajsetimi leti smo noreli za osebnimi organizatorji, majhnimi napravami za upravljanje urnika in pisanje beležk. Marsikateri izdelovalec je poskušal prepričati kupce. Celo Microsoft in Apple. Ni jima uspelo s trona vreči podjetja Palm z več kot šestdeset odstotnim tržnim deležem. Niso ga uničili tekmeci. Uničilo ga je arogantno prepričanje o večvrednosti, zato so spregledali rojstvo pametnih telefonov. Ko so končno dojeli, je bilo prepozno. Zakaj sem primer izbrskal na plano? Ker ima danes na področju samodejnih letalnikov daleč prevladujoč tržni delež (okoli 70 odstotkov) ravno DJI. Tu se podobnost konča. Nudi namreč široko paleto izdelkov in razlogi, da mu drugi izdelovalci ne pridejo blizu, so drugačni in vsaj nežno povezani z njihovim podcenjevanjem potreb uporabnikov in poveličevanjem vrednosti svojih izdelkov. Če bi Apple izdeloval drone, potem vemo, koliko bi zanje zaračunal.

Kateri je najboljši zame?

Posledica je na dlani. Če bi radi imeli dobrega drona, potem bo gotovo kitajskega porekla. Pravo vprašanje ni DJI ali kaj tretjega, temveč kateri model. Poglejmo na vprašanje nekoliko drugače. Ponudba je pestra, ker gre za podobno ali celo enako ogrodje, z raznolikimi tipali in kamerami ter programskimi funkcijami. Lahko bi nudili enega samega in nadvse izpopolnjenega (kot nekoč), toda potem ne bi imeli predstavnika v vseh cenovnih razredih.

DJI Mini 2 je najboljši cenovno dostopni dron! Da je majhen in poceni, ne pomeni, da ima slabšo opremo in pamet, prej, da zaradi nižje teže in manj močnih motorjev ne more leteti v slabših vremenskih razmerah. Omogoča polurno avtonomijo letanja ter ima na krovu satelitski sprejemnik in kamero razločljivosti 4K z možnostjo fotografiranja v ločljivosti 12 milijonov pik, čeprav tehta 249 gramov. Nižja teža obenem pomeni, da so zakonski okvirji za letenje z njim najbolj ohlapni. Zanj boste odšteli 460 evrov.

DJI Mini 3 Pro je najbolj uravnotežen model. Ravno tako tehta 249 gramov, razen če ga opremite z večjo baterijo za 45-minutno avtonomijo leta, le da ima boljšo opremo. Nameščena kamera snema video razločljivosti 4K s 60 sličicami na sekundo, opremljen je s tipali za izogibanje oviram in ima način samodejnega leta (avto pilot). Cena je 850 evrov.

DJI Air 2S je najbolj primeren za fotografe. Ravno tako nudi dobre pol ure leta ter ima sprejemnik GPS in tipala za izogibanje oviram, toda njegova poglavitna lastnost je kamera z eno-palčnim 20-milijonskim tipalom, ki snema video do razločljivosti 5,6 K. Dron ravno tako sodi v družino Mini. Od tu podobne mere in zmogljivosti. Zanj hočejo dobrega tisočaka evrov. 

DJI Mavic 3 je najboljši za snemanje videa. Med vsemi droni z »recimo temu« dostopno ceno ima na krovu najboljšo kamero za snemanje videa. Opremljena je s CMOS tipalom 4/3 z barvnim profilom Hasselblad. Ima satelitski sprejemnik in tipala za izogibanje oviram ter je stabilen v zraku. Avtonomija leta je približno 40 minut. Cena je tokrat nekoliko višja, in sicer 2200 evrov.

DJI Avata je najboljši za adrenalinske odvisnike. Medtem ko so si do zdaj omenjeni droni na zunaj zelo podobni, je Avata drugačen. Propelerji so zaščiteni z okvirjem, hitrost leta je večja, medtem ko sliko sprednje kamere razločljivosti 4K in s 155° vidnim kotom lahko prenašata na očala navidezne resničnosti (VR). Na ta način je omogočeno drugače pogled, vodenje z gibi in akrobatsko letenje. Tehta 410 gramov in lahko leti nizko nad tlemi. Zanj zahtevajo 580 evrov.

DJI Tello je najboljši za otroke. Zelo preprosti letalnik tehta le 90 gramov in je primeren za letenje v prostoru. Opremljen je s kamero visoke razločljivosti (720p) in nudi 13 minut leta, pri čemer ga upravljamo preko tablice ali telefona. Omogoča tudi programiranje s programskim jezikom Scratch.

Razlog, da sem se osredotočil izključno na DJI-jeve izdelke, je preprosto dejstvo, da jih je mogoče kupiti v Sloveniji in so zanje na voljo tudi potrebni rezervni deli. Nesreče so namreč sestavni del letenja. Če ničesar drugega, boste pogosteje potrebovali najmanj propelerje. Po drugi strani tokratno sobotno izbiranje dokazuje dominantni položaj enega izdelovalca, kar dolgoročno zagotovo ni dobro.

The post SOBOTNO IZBIRANJE: Če želiš dobrega TROTA, potem izberi KITAJCA appeared first on Tehnozvezdje.