Radikalne spremembe koncepta šesti del dirkaške serije po pričakovanjih ne prinaša, tako pri zgodbi in zasnovi odkrivanja »sveta,« tokrat torej Japonske, kot tudi pri sami vozni dinamiki. Ta je še vedno bolj na strani preproste obvladljivosti kot realizma, vendar deluje, ker je predvidljivemu in zanesljivemu vodenju, seveda v odvisnosti od lastnosti posameznega avtomobila, vendarle dodan prepotreben ščepec realnosti, fizike, sledenja naravnim zakonitostim. Nekatere dirkaške igre se brez volana komajda da igrati, ker enostavno ne nudijo pravega občutka in odziva, igralec ne more dovolj dobro predvidevati, kaj se bo naslednji trenutek zgodilo z avtomobilom, in ta se ne obnaša po pričakovanjih. Forzo Horizon je zlahka zapopasti, a vendarle uspeh v višjih težavnostnih stopnjah proti računalniku ni zagotovljen.

Kljub temu, da igra pri obnašanju avta približno upošteva fizikalne zakone, pa je še vedno mogoče brez škode na avtomobilu (razen vizualne) podirati skoraj vse, od dreves in ograj do marsičesa drugega, do določene mere to igra celo spodbuja, a nekatere ovire so trdne in vanje se ni pametno zaleteti. Takrat sicer pomaga skok nazaj, tako da igralec lahko popravi napako. Smisel Forze Horizon je bil vedno v dirkaškem uživanju, odkrivanju vedno novih cest, dirk, izzivov in še marsičesa, ter v napredovanju po točkah, denarju, vsebini garaže in rangu (tokrat tudi barvi zapestnic), ne pa v realizmu po vzoru iger, kot sta Assetto Corsa ali Gran Turismo.

Še naprej je to igra odprtega tipa, nima vnaprej predvidene strukture in zgodbe, kot je pogosto v dirkaških igrah, ko ena dirka (z uvrstitvijo na »stopničke«) odpre naslednjo in nič dosti več. Tu se igralec res sam odloča, kam bo šel naprej, in čemu se bo sploh posvetil, kajti možnosti je vedno več, niso samo dirke, lahko je odkrivanje zapuščenih avtomobilov v barakah sredi gozda, neposredna tekmovanja, celo razvažanje pic in še marsikaj. Če je prej koga nekoliko nerviralo, da je moral vse odkrivati na zemljevidu, bo zdaj verjetno vesel predlogov vsake toliko časa. Še vedno se je treba pripeljati do lokacije posamezne dirke oz. izziva, vendar pa mogoče tako usmerjanje malce pripomore k temu, da igra ni zgolj brezglavo »blodenje« po japonskih cestah. Slednje je sicer tudi lahko zanimivo in vmes se da marsikaj najti in pridobiti veliko točk. Te so pomembne za kupovanje novih avtomobilov, a niso zelo nujne za napredek.

Avtomobilov oz. bolje rečeno vozil (ta so namreč različnih vrst) je znova na voljo ogromno, pridobivati jih je mogoče na različne načine. Nekatera so bolj zanimiva kot zbirateljski primerki, druga, vendar redkejša, pa za dejansko dirkanje in tekmovanje. Za te namene morajo namreč imeti dobre vozne lastnosti (»handling«) in pospeške, brez tega je z njimi težko kaj opraviti. Z denarjem se da tudi »frizirati« posamezne avtomobile iz garaže, seveda pa je zanimivo tudi trgovanje z njimi.

Grafična podoba Forze Horizon je bila vedno osupljiva z vsem, kar stoji in se dogaja ob progi, pa tudi detajli na samih cestah in avtomobilih, tokrat je še nekoliko bolj, sploh z vključenim HDR-jem in senčenjem Ray Tracing. Seveda je stopnja spektakularnosti grafične podobe odvisna od strojne opreme, dobra novica pa je, da za tekoče delovanje ni nujen izjemno zmogljiv računalnik. Podobno je bilo sicer že v prejšnjih delih, tudi v štirici in petici je bilo na PC-ju dokaj lahko preseči sto sličic na sekundo. Šestica je nekaj zahtevnejša, na enaki strojni opremi se pri podobnih nastavitvah pozna za kakšnih 10 sličic na sekundo, morda nekoliko več. Vsekakor bi z grafičnimi nastavitvami ciljal na povprečje vsaj nekje med 80 in 90 fps. Na Xboxu sta na voljo dve nastavitvi, Quality in Performance. Prva daje izvrstno grafiko, sploh v 4K in načinu Dolby Vision, vendar je omejena na 30 fps, kar se pozna pri vodljivosti vozila, druga nekoliko zniža detajle, senčenje in vse ostalo, da dosega do 60 fps, in za tekoče ter konkurenčno igranje je ta nastavitev bolj smiselna.

Cena igre je od prejšnjič zrasla za deset evrov, morda se splača počakati na kakšno akcijo, a igra je ena tistih, pri katerih tudi polne cene ne boste obžalovali. Seveda za osnovno različico, Deluxe in Premium lahko pustite pri miru.

Kaj: Forza Horizon 6, dirkaška igra »odprtega tipa«

Kje: PC, Xbox, kasneje tudi Playstation 5; za  najmanj 70 evrov

Ocena 4: Igra bi si morda zaslužila celo 4,5, vendar ji zaradi dejstva, da smo že pri šestem delu serije in da veliko prelomnih novosti v igri ni, dajem štiri.

Priporočilo: Igra je po vsebini in tudi težavnosti primerna za vse starosti

The post Forza Horizon 6: Nisem pričakoval, da bo igra tako globoko v seriji znova navdušila appeared first on Tehnozvezdje.

Doslej sta obe glavni okolji imeli vsaka svojo »paradno« igro za navdušence nad hitrimi avtomobili, iz ene in druge »hišne« razvijalske ekipe. Sonyjev Playstation se lahko pohvali s serijo Gran Turismo, Microsoftov Xbox pa s franšizo Forza (ta se deli na »rekreacijski« Horizon in nekoliko bolj resno dirkaški Motorsport). Toda Microsoft se je pred časom odločil, da nima smisla držati igre samo na svoji konzoli in PC-jih, saj je verjetno tudi na drugi strani priložnost za dodatni zaslužek.

Tako je zdaj Forza Horizon 5 na voljo tudi v Sonyjevi trgovini za konzolo Playstation 5. Kot drugod lahko igričarji izbirajo med tremi različicami – Standard (69,99 evrov), Deluxe (89,99 €) in Premium (99,99 €), slednji prinašata več vozil, stez in še česa. In kot na Xbox-u serije X je mogoče izbirati med dvema načinoma delovanja. Quality zagotavlja najlepšo grafično podobo, vendar je omejen na 30 sličic na sekundo (seveda v razločljivosti 4K), Performance pa žrtvuje nekaj podrobnosti in učinkov pri grafiki za doseganje 60 sličic na sekundo.

Namesto razdelka Horizon Festival je zdaj tu Horizon Realms (»področja«). Ta uvaja dvanajst »edinstvenih okolij, vključno z enajstimi priljubljenimi lokacijami oboževalcev, ki so bile prej omejene na določen čas v prejšnjih posodobitvah Evolving World, in novi Stadion Track.« Ta področja je mogoče prevoziti v prostem načinu ali v načinu spretnosti (angl. Skills), ki prinaša točke in dodatne nagrade. Tri leta in pol po izidu te igre jo tako Microsoft še naprej poskuša ohranjati svežo, kdaj bi lahko pričakovali kakšno nadaljevanje serije, pa za zdaj ni informacij.

The post Forza Horizon 5 je skupaj z novimi izzivi prihrumela na Playstation 5 appeared first on Tehnozvezdje.

Horizon je bolj »odprte« narave, v igri se lahko voziš naokrog in odkrivaš nove izzive, morda koga izzoveš na dvoboj ali najdeš kakšno nalogo, lahko pa tudi izbereš nove vnaprej pripravljene tekme z zemljevida. V vsakem primeru pa je dirkanje pretežno nerealistično in precej odpušča napake. Motorsport je drugačna igra. Bolj zaresna simulacija dirkanja, čeravno ne tako dosledna kot na primer Asseto Corsa. Toda različni avti se tu obnašajo različno, tudi nadgrajevanje in spreminjanje nastavitev pomembno vpliva na to, kako se obnašajo na stezi, predvsem pa se noben ne drži asfalta kot formula in če igralec pretirava, mu hitro vsaj zapleše zadek ali je v pesku in nato ograji. Od prejšnjič so zelo izboljšali občutek, kaj se dogaja z avtom, in njegovo obnašanje na progi. Igra zahteva nekaj učenja, pridobivanja fine motorike in tudi spodbuja čim bolj natančno vožnjo in lepo linijo z nagradnimi točkami za posamezne fino odpeljane odseke, a prav je tako, saj bi bilo v nasprotnem primeru vse skupaj prelahko. Hkrati pa ni pretežko in si v bistvu težavnost zvišuješ predvsem z drsnikom, kako dobri so »računalniški« tekmeci (zdaj bi jim rekli tudi umetna inteligenca), in z izbiro ene od treh možnosti, ki določajo, koliko se poznajo poškodbe avta, ali lahko uporabljaš prevrtavanje nazaj in podobno. Tudi omenjeni tekmeci so zdaj nekoliko manj robotski. Vozijo večinoma konstantno, a tudi delajo napake, in niso nepremagljivi, kot so nekateri izgledali v prejšnji igri.

Do sem vse super. Tudi grafična in zvočna podoba si zaslužita podobno oceno. Kot vedno je igra na voljo za PC in konzole Xbox, pri čemer je najlepša skoraj zagotovo na Xboxu serije X, kjer je slika 4K Dolby Vision na podobnem nivoju kot pri Forzi Horizon 5. Mogoče malce manj spektakularna zaradi manj atraktivnih lokacij, dirkanje pač poteka na pravih dirkališčih, ampak pritoževati se res ne morem. Sploh ne na televizorju OLED (LG C3). Zdaj tudi teče z gladkimi 60 sličicami na sekundo. Razen pri vklopljenem senčenju Ray Tracing v 4K, kar še za odtenek polepša prikaz, ampak spusti število sličic na 30 na sekundo. Komur se zdi 60 fps premalo, vendar po mojih občutkih v tej igri ni, lahko na PC-ju poskuša doseči več. Prišel sem do 120 fps, vendar pri sliki polne visoke razločljivosti in srednjih podrobnostih, ali pri 1440p z izboljševanjem razločljivosti FSR. S kakšno hujšo grafično kartico (in seveda vsem ostalim na ustreznem nivoju) bi prišel še kam dlje, a zdi se, da igra zahteva kar močan hardver. Priporočam vsaj kakšen Geforce RTX 3060 ali še bolje katerega iz serije 4000 oz. Radeon 6750 XT ali novo serijo 7000. Pri večigralskih dirkah prek interneta igra spusti število sličic na 60, da imajo vsi sodelujoči enako izhodišče, sicer bi bil kdo v prednosti zaradi bolj gladkega premikanja avta in s tem bolj natančnega upravljanja.

Večigralski način je tudi brez dvoma najbolj vznemirljiv, ali pa frustrirajoč, ker voziš proti tekmecem, ki večinoma obvladajo, a tudi lahko povsem po človeško pretiravajo in zletijo s steze. Toda lahko pet krogov voziš nekomu za spojlerjem in ne moreš priti mimo. Težava je le v tem, da ta način zahteva naročnino na Game Pass (vanjo bo igra, ko v torek izide, tudi vključena). PC Game Pass je v Sloveniji od lani na voljo, na Xboxu pa se nanj naročiš »nelegalno«, četudi plačaš povsem pošteno in enako. Še manj mi je všeč, da ni možnosti razdeljenega zaslona, in se tako ne morem pomeriti z otroci ali pa s kom, ki bi prišel na obisk (morda ravno zaradi Forze).

Kdor nima naročnine, mu od resnega igranja ostane karierni način. Ta je seveda dovolj obsežen za ure in ure cviljenja gum, a že precej prej postane nekoliko monoton. Različnih serij, ki jih je treba preigrati, je res veliko, znotraj vsake je po pet ali šest dirk, med njimi z uspehi pridobivaš točke in nadgradnje ter lahko izboljšuješ avto, celo toliko, da je proti koncu serije že skorajda neprepoznaven. Toda vse skupaj se začne malo ponavljati, kajti stez je 20, kar ni ravno ogromno, in tudi skrajšane ali obrnjene tega ne omilijo povsem. Manjkajo domišljijske iz predhodne igre, ki so bile nekatere res fine in razgibane, pa tudi grafično pestre. In še pred vsako dirko igra zahteva tri kroge treninga in kot izziv vedno da določen čas kroga, nič drugega, nobene izvirnosti, ki je pred šestimi leti tudi bila. Ne rečem, da se ni v zadovoljstvo prebijati skozi kariero, proge so dobre, nekateri avti zanimivi – skupaj jih je v igri za zdaj 500, dirkališč pa 20 –, pa vendar manjka raznolikosti in domišljije snovalcev. Mogoče pa skozi popravke in dodatke še kaj od tega, kar pogrešam uvedejo.

Naročniki na Game Pass Forzo Motorsport obvezno vsaj preizkusite, morda vas zagrabi dirkaška mrzlica. Tisti brez naročnine pa na morebiten nakup počakajte, da bo v akciji za polovično ceno.

Kaj: Dirkaška igra Forza Motorsport

Kje: PC in konzole Xbox

Ocena 4: Dirkanje samo je odlično, prav tako grafika in zvok, igra pa bi bila lahko bolj pestra in raznolika v enoigralskem načinu

Priporočilo: Avte lahko v digitalnem svetu vozi vsakdo, tudi otroci  

The post Forza Motorsport: Uživam v vožnji, ampak pri igri nekaj pogrešam appeared first on Tehnozvezdje.

Tokrat namreč nismo vozili oz. dirkali klasično, na kakšni stezi, med stožci, na čas. Pravzaprav smo dirkali in tekmovali, tudi stožci so bili postavljeni za zamejitev proge, toda na glavo so nam poveznili očala za navidezno oz. mešano resničnost. Ideja je po svoje kar nora. Za dirkaško video igro uporabiti pravi dirkaški avto. »Vozilo samo postane igralni krmilnik. V bistvu najhitrejši krmilnik na svetu,« so to opisali v podjetju BMW. Doslej smo izkusili kvečjemu simulatorje, ki sicer z velikimi zasloni ali prav tako naglavniki za navidezno resničnost, realističnimi sedeži in sofisticiranim večosnim premikanjem poskušajo poustvariti občutke, kakršne bi imeli na stezi. Tu pa smo bili na stezi (nekdanjem vojaškem letališču), vozili smo pravi in konkretno hiter avto (V6, 460 KM), simulacija pa je bila v tem, kaj smo gledali. Po začetnem uvajanju, ko smo videli mešanico zaresnega okolja in dodanih elementov, da smo se malo privadili temu, da vendarle gledamo v zaslona, ne neposredno v svet, so nas prestavili v popolnoma digitalno okolje, na stezo v igri, kjer nas je čakal še malo večji izziv, kot zgolj čim hitreje prevoziti raztegnjeno osmico.

»Če kdo sprašuje, kako bi lahko izgledala prihodnost navideznih doživetij na avtomobilskem področju, ima tu odgovor. Ljudje ta občutek morajo doživeti in z M Mešano resničnostjo ponujamo ustrezno rešitev,« je izpostavil direktor BMW-jevega »športnega« oddelka M Frank van Meel. Prav ima, tako igro je treba in se splača doživeti, ker je res nekaj edinstvenega. Gnati M2 po dirkališču je že samo po sebi navdušujoče in nepozabno, sploh za nas, ki nimamo pogosto priložnosti voziti podobnih avtomobilov in na takih prizoriščih, kar pa navidezna resničnost pridoda k golemu dirkanju, le še poveča zabavo in vznemirjenje.

Priznam, da nisem bil prepričan, kaj lahko pričakujem in kako se bo vse skupaj izšlo, ko sem spremljal kolege, ki so bili na vrsti pred menoj, in ko sem potem sam sedal v M2. Malce me je skrbelo, če bom dobro videl v očalih, kako bo sinhronizirano obnašanje avta na dejanskem asfaltu in na navidezni podlagi, ali bom morda imel kakšne čudne občutke (nekaterim VR povzroča slabost, in čeprav je meni doslej nikoli ni, človek pač ne more biti povsem miren), toda vse to se je hitro razblinilo. Že ogrevalni krog je pokazal, da bo vse v redu, ko sem začel prvega od treh pravih, pa je bilo dokončno jasno, da grem lahko na polno in da je edina prava ovira mokra steza. Tako je bilo treba v ovinkih kar paziti, sicer pa je bila ne glede na hitrost usklajenost delovanja in obnašanja avta v resničnem in navideznem svetu odlična. To so poudarili tudi v BMW-ju, saj da sistem upošteva kopico podatkov iz samega avta.

V igri ni bilo dovolj samo prevoziti proge, ampak smo morali vmes še pobirati žetone za bonus sekundo in se izogibati navideznim stenam, ki so prinašale kazenske sekunde, če smo jih vseeno prevozili. Jasno, da je šlo vsak naslednji krog hitreje, mogoče tudi na račun kakšnega izpuščenega žetona, prepričan pa sem, da bi v še nekaj poskusih odpeljal in hitro in natančno (glede žetonov). Toda po treh krogih je bilo žal konec, vendar izkušnje še dolgo ne bom pozabil. Tudi nisem prepričan, kdaj bom spet imel priložnost za tako igranje, kajti zdaj sem znova doma na tipkovnici za PC ali igralnem krmilniku za konzolo.

Seveda bi bilo odlično, če bi se lahko redno podal na kakšno stezo in odigral kaj podobnega. Mogoče tudi proti kakšnim navideznim tekmecem. Kje in zakaj bi se zunaj tega vozili z naglavniki na nosu, je seveda vprašanje. Prej bi si predstavljal, da bi jih uporabljali kot nekakšen kino v samovozečih avtomobilih, če bodo kdaj obstajali. Čeprav so v tem primeru mogoče tudi drugačne rešitve, a o teh kdaj drugič. Tokrat si oglejte še video, kako M Mešana resničnost dejansko izgleda.

• 
  Po toči nima smisla zvoniti
• 
  Preprosto omreževanje brez velikih naložb
• 
  Renault 4 Iconic: S Katro do Malinske in nazaj brez postanka za polnjenje
• 
  TerraMow V1000: »Kapibara« mi je pojedla vso travo!
• 
  NEDELJSKI NASVET: Glede baterij s trdnim elektrolitom si je treba naliti čistega vina!

The post Najbolj nepričakovana dirka, ki bi jo z veseljem še kdaj ponovil (#video) appeared first on Tehnozvezdje.

Forza Horizon 5 ne odstopa od zasnove prejšnjih delov. Tokrat so lokacijo festivala, znotraj katerega potekajo posamezne dirke, dueli (denimo med avtom in letalom) in po novem še vmesne naloge z iskanjem tega ali onega, postavili v Mehiko. Igralec še naprej lahko na zemljevidu izbira, kam bo še tekmovat, ali vozi v »odprtem« načinu, odkriva nove ceste in na njih točke, kjer vstopa v dirke ali naloge. Oba načina mi rahlo presedata že iz prejšnjih delov, ker sta z vidika uporabniškega vmesnika in izkušnje slabo premišljena in dolgovezna (ogromno je klikanja in vožnje v prazno). Veliko bolj všeč bi mi bil klasičen sistem s stopnjami in znotraj njih posameznimi dirkami, ter osvajanjem točk za napredovanje na naslednji nivo. Vem, da serija Horizon poskuša malce razbiti ta sistem, vendar tudi njen ni več inovativen in predvsem ga niso v vseh teh letih čisto nič izboljšali. Pestrost dirk je kar spodobna, a se tudi tokrat prej ali slej izpoje.

Igra sicer ponuja povsem spodobno dirkaško zabavo in je grafično še bolj bogata od prejšnjih delov te serije (kakopak, saj je vmes minilo nekaj let). Na PC-ju mi z zelo spodobnimi grafičnimi detajli na hardveru prejšnje generacije in širokem monitorju (3440 x 1440) deluje z vsaj 90 in tudi do 120 sličicami na sekundo. Vsekakor dovolj dobro za natančno in uživaško dirkanje, žal je situacija na konzoli precej drugačna. Zadeva ni pretežka, morda je dirkanje zunaj asfalta nekoliko zahtevnejše, a kdor je že vozil katerega od prejšnjih delov ali pa morda katerega iz serij Dirt in F1, se bo hitro počutil domače in mu bo kmalu jasno, kako se avtomobili obnašajo in kje so njihove meje. Kaj posebej novega v tem pogledu peti del ne prinaša. Glede avtomobilov – izbira je ogromna, a je hitro jasno, kater peščica je najboljša in najbolj konkurenčna, zato se najbolj splača oklepati teh, ostali pa samevajo v garaži. Veliko bolje bi bilo, če bi igra bolj striktno zahtevala določene »razrede« za posamezne dirke, in bi bil tako igralec tudi malo prisiljen v večjo pestrost.

Zdaj pa tisto, zaradi česar sem res razočaran. Microsoftov najodmevnejši igričarski naslov leta 2021 namreč postavlja žalosten mejnik. Je po mojih izkušnjah prva igra, ki se je ne da konkurenčno igrati na konzoli prejšnje generacije. Počakal sem cel mesec in vsaj tri gigantske posodobitve (od 1,5 do več kot 4 GB), a še vedno lahko zares dirkam zgolj na PC-ju. Na Xbox-u One S kljub omejenosti na 60 sličic na sekundo – ne glede na televizor ali monitor – preprosto ne teče povsem gladko. Ni tiste gladke sinhronizacije med sliko in pritiski na krmilniku, kot da igra ni sposobna povsem slediti dogajanju, in tako prehitro pristanem v ograji, drevesu ali kamnu, se zavrtim ali preprosto zaostanem, ker nimam prave, sočasne kontrole nad dogajanjem. Na PC-ju se da grafično podobo do onemoglosti prilagajati, na Xbox-u pa teh možnosti ne najdem. Prepričan sem, da bi bilo vse v redu, če bi lahko kakšno podrobnost izklopil in znižal kakovost senčenja. Morda bi kaj pomagalo, če bi izhodno ločljivost slike s konzole znižal na polno visoko ločljivost, a tega iz principa ne bom storil. Več kot pet let, vse odkar imam to konzolo, prikazuje sliko 4K, in tako bo tudi ostalo. Poleg tega je na konzoli ogromno čakanja, da se vse skupaj naloži, in prepogosto se na začetku prijavijo omenjene obvezne večgigabajtne posodobitve, zato ni z igro nikakršnega užitka. Pa bi jo res rad igral s kavča, za računalnikom že tako ali tako presedim preveč ur na dan.

Kaj: Forza Horizon 5, »odprta« dirkaška igra

Kje: PC, Xbox; za  najmanj 60 evrov

Ocena: 2,5 – Spodobna optimizacija za starejšo generacijo konzol bi prinesla dodatno oceno (točko), več od treh in pol pa si igra v nobenem primeru ne zasluži, saj avtorjem zmanjkuje idej

Priporočilo: V igri ni nič takega, kar ne bi bilo primerno za otroke, tudi pretirano težka ni

• 
  Po toči nima smisla zvoniti
• 
  Preprosto omreževanje brez velikih naložb
• 
  Renault 4 Iconic: S Katro do Malinske in nazaj brez postanka za polnjenje
• 
  TerraMow V1000: »Kapibara« mi je pojedla vso travo!
• 
  NEDELJSKI NASVET: Glede baterij s trdnim elektrolitom si je treba naliti čistega vina!

The post Forza Horizon 5: Ponavljanje enega in istega, še s slabo optimizacijo po vrhu appeared first on Tehnozvezdje.