Surface Laptop 4 bo znova na voljo v dveh velikostih, 13.5- in 15-palčnim zaslon in znova bo glede na konkurenco dokaj drag (konfiguracija s Core i7, 16 GB pomnilnika in 512 GB diska s 13,5-palčnim zaslonom bo v Nemčiji denimo stala 1649 evrov), kar pa bodo v Microsoftu zanesljivo opravičevali s prestižnimi materiali, izvrstnim zaslonom (na dotik) in še čim. Po drugi strani pa je možno v nasprotni smeri očitati vztrajanje pri skromnem naboru priključkov (samo en USB-C brez podpore za Thunderbolt 3 ali 4), majhni bateriji (povečali so jo za 2 Wh na 47 Wh) ter enem in istem ohišju že štiri generacije.

Razlika od prejšnje je sicer v tem, da bodo kupci pri obeh velikostih lahko izbirali med Intelovim ali AMD-jevim procesorjem. Toda rahlo protežiranje Intela ostaja, saj bodo izvedbe z več pomnilnika in diska na voljo zgolj s procesorji tega proizvajalca, gre sicer za čipe enajste generacije, na AMD-jevi strani pa se bo tudi treba zadovoljiti s prejšnjo generacijo procesorjev Ryzen (5 4680U in 7 4980U). Pohvalno je, da so končno opustili različico s 128 GB diska. Že res, da je s tem vstopna cena nekoliko višja, toda čez nekaj mesecev se za naprave Surface (v tujini) običajno začnejo akcije in v teh se večinoma znajdejo konfiguracije s spodnjega dela ponudbe. Dobro je torej, če so te vsaj približno sprejemljive z vidika uporabnosti.

V Nemčiji te dni prihaja v prodajo osveženi Huawei Matebook X Pro, v Sloveniji ga menda lahko pričakujemo sredi maja. Podobno kot Surface Laptop je tudi ta prenosnik že od predstavitve pred tremi leti oblikovno in funkcionalno nespremenjen, res pa je, da je bil takrat izjemno sodoben in je tako še zdaj atraktiven, vendar ne več enako izstopajoč. Je pa tudi Huawei prešel na Intelove procesorje enajste generacije in opustil ločeni grafični procesor Geforce MX zaradi bistveno zmogljivejše grafike Iris Xe v novih Intelovih čipih. Tisti Geforce zaradi tankega ohišja in slabotnega hlajenja nikoli ni imel veliko smisla in ni mogel izkoristiti svojega potenciala. Ironično pa so prav v tej generaciji posodobili sistem hlajenja, saj so dodali drugi ventilator, kar je neobičajno za ultralahke prenosnike. Tako se morda lahko nadejamo daljšega vzdrževanja polnih zmogljivosti in s tem hitrejšega opravljanja zahtevnejših nalog.

Dell je medtem XPS-u 13 9310, ki smo ga testirali nedavno, dodal še eno možnost pri zaslonu in tudi ta je v Nemčiji že naprodaj (vendar z dobavnim rokom približno dveh mesecev) za najmanj 1749 evrov pri konfiguraciji i7, 16/512 GB oz. 1849 evrov za 1 TB SSD-ja. Kar se sploh ne zdi pretirano in je v bistvu ceneje od tistega ekrana 4K, ki smo ga testirali. Gre namreč za zaslon OLED. Sicer z nekoliko nižjo ločljivostjo »3,5K« (3456 x 2160) in 400 kandelami svetilnosti (zaslon 4K je sicer svetlejši s 500 kandelami), vendar dobro pokritostjo barvnega prostora DCI-P3 in seveda izvrstnimi kontrasti ter pravo črnino. Prenosnik je sicer popolnoma enak tako na zunaj kot interno.

Fotografije: Dell in Microsoft

The post Pri prenosnikih se iz leta v leto spremeni malo, v petih letih pa precej appeared first on Tehnozvezdje.

S prehodom iz generacije z modelno oznako 7390 na 9300 je Dell opravil precejšen redizajn tega priljubljenega prenosnika. Ohišje je ostalo kljunasto, a je vsaj navidez malce manj zašiljeno in zgolj tanka zgornja površina pri tipkovnici je iz drugačnega materiala kot podnožje, prej je bila ta ločnica precej bolj na sredini (oz. se je spreminjala od zadnje strani proti sprednji). Drugačni so priključki, izginil je indikator napolnjenosti baterije s svetečimi diodami, predvsem pa je zaslon prešel iz 13,3-palčne diagonale in razmerja strani 16:9 na 13,4 palcev in uporabnejše razmerje 16:10. Tanke robove okrog zaslona in kamero v zgornjem je premogel že 7390, glede tega je napredek zgolj spodaj, kjer gre zaslon skoraj do podnožja oz. tipkovnice. Z 9310 niso pri obliki spreminjali ničesar, šlo je zgolj za osvežitev z novimi procesorji, morda še kakšno notranjo prilagoditev pri hlajenju ali razporeditvi komponent.

Računalnik vsekakor deluje atraktivno in materiali, pretežno aluminij, so kakovostni. Z vidika dizajna bi mi bilo sicer ljubše, če bi bil celoten spodnji del iz enega kosa, kot je denimo pri Applovih Macbookih ali Huaweijevih Matebookih, je pa površina iz ogljikovih vlaken (ali njihove imitacije) vsekakor zelo prijazna za uporabo, sploh med tipkanjem. Sam bi vsekakor izbral črno izvedbo, že zaradi potencialnih madežev po mesecih ali letih uporabe, še bolj pa zaradi tipkovnice, ampak do tega še pridemo. Tipkovnica se razteza skoraj od roba do roba, povsem desno zgoraj je prazna tipka za vklop s čitalnikom prstnih odtisov. Pokrov se zaradi zasnove tečajev, kadar je odprt, s koncem umakne za podnožje, vendar ne toliko, da bi privzdignil celoten računalnik, kot je zaradi boljšega pretoka zraka in nekaj naklona tipkovnice praksa pri nekaterih drugih prenosnikih. Morda taka rešitev ne bi bila napačna za odpravo ene od pomanjkljivosti iz uvoda. Vseeno pa se pokrov umakne dovolj, da je skoraj celotna površina, ki jo uporabnik gleda, zaslon. Kakšnih ostrih robov na ohišju ni, masa pa ni ekstremno nizka z 1,27 kg. Lenovo je v Yogo Slim 7 z le 80 g več uspel vgraditi večji, 14-palčni zaslon (resda brez podpore dotikom), občutno zmogljivejšo baterijo in konkretnejše hlajenje, tako pasivno kot aktivno.

Ne glede na vse ostalo je zvezda v tem paketu zaslon. Da je razmerje stranic uporabnejše za večino opravil, sem že omenil. Pogosteje namreč rabimo več višine kot širine, razen pri videu. Nekateri, denimo Huawei pri Matebooku X ali Matebooku X Pro ter Microsoft pri prenosnikih Surface uporabljajo še malce manj običajno razmerje 3:2, ki se mi tudi zdi zanimivo. Predvsem pa ekran v XPS-u navdušuje z ločljivostjo, barvnim prikazom in svetilnostjo. Govora je namreč o zaslonu 4K+ (3840 x 2400) s širokim barvnim razponom in posledično dokaj pravilnim prikazom in kar 500 kandelami svetilnosti. Večinoma ni nobene potrebe, da bi bila svetlost nastavljena na več kot dve tretjini, a zaslon je tako lep in jasen da kar kliče k malo višjim, četudi nepotrebnim nivojem svetlosti. Prepoznavanje dotikov seveda deluje brezhibno, »povečava« v sistemu Windows 10 pa se mi je zdela ustrezna na 225 odstotkih. S to nastavitvijo je bilo vse izjemno ostro in na zaslonu dovolj informacij. V nasprotnem primeru seveda taka ločljivost ne bi imela smisla, že tako je rahlo vprašljiva, kajti na porabo baterije nedvomno vpliva. Zelo! Podobno »težavo« ima tudi Matebook X (tam je ločljivost 3000 x 2000), a tisto je ekstremno lahek prenosnik z razmeroma majhno baterijo (42 Wh proti 52 Wh). Dell sicer ponuja tudi zaslon polne visoke ločljivosti (1920 x 1200), pri čemer pa je v Evropi mogoče kupiti samo različico brez podpore za dotike, medtem ko je ameriškim kupcem na voljo tudi zaslon na dotik z nižjo ločljivostjo. Ta bi bil verjetno moj izbor, če bi se ga dobilo, ker bi glede na diagonalo morala slika še vedno biti dovolj lepa.

Enajsta generacija procesorjev Core naj bi predstavljala lep korak naprej in v določenih vidikih tudi ga, še vedno pa v goli strojni moči konkretno zaostaja za AMD-jevimi konkurenti. Celo (prejšnje) serije 4000, kaj šele nove 5000. Od omenjenega Matebooka X s procesorjem desete generacije (sicer i5-10210U, testni XPS pa je imel i7-1165G7) je za več ko polovico »hitrejši«, a bolj ustrezna bi bila primerjava z nečim z aktivnim hlajenjem, in tam je pridobitve za kakšnih 15 do 20 odstotkov pri procesorski zmogljivosti, pri grafični pa zaradi novega jedra Xe dejansko za približno 50 odstotkov. To še vedno ne pomeni, da je to igričarski prenosnik ali kaj podobnega, lahko pa brez težav poganja »e-športne« igre in tudi za priložnostno montažo videa bo verjetno primeren, ko bodo programi začeli ustrezno izkoriščati grafične zmogljivosti. Že zdaj zelo lepo poganja programe za obdelavo fotografij ali za kompleksno programiranje, z vsakdanjimi opravili pa sploh nima težav. Takrat je prenosnik tudi večino časa tih in dokaj hladen, razen če uporabnik prestavi profil hlajenja na bolj agresivnega, potem se ventilator vrti pogosteje. Sicer pa to počne zgolj ob konstantnem obremenjevanju procesorja, toda takrat je kar slišen, prenosnik pa se konkretno segreje. To je tudi ena od tistih dveh zamer, kajti tega segrevanja je za računalnik, ki naj bi ponujal idealno kombinacijo prenosljivosti in zmogljivosti (bolje rečeno idealen kompromis med obojim), nekoliko preveč. Ne gre toliko za to, da bi me skrbelo za dolgoživost komponent (temperatura procesorja niti ne dosega res visokih vrednosti), kot da delo na kolenih postane nekoliko neudobno.

Novi XPS 13 se uvršča med prenosnike, za katere so proizvajalci zagotovili Intelovo nalepko Evo, kar naj bi med drugim jamčilo vsaj devet ur trajanja baterije. Sam se takemu rezultatu pri običajno svetilnosti zaslona in kombinaciji delovne ter zabavne uporabe žal nisem niti približal. Več kot petih ur med dvema polnjenjema nisem dosegel, večinoma manj. Z zniževanjem svetilnosti bi verjetno avtonomijo podaljšal za eno uro, nižja ločljivost zaslona pa bi morda pomagala, da bi se približal obljubi. Ta rezultat me je rahlo razočaral. Omenjeno segrevanje verjetno za večino, ki računalnika niti ne bodo pretirano obremenjevali, sploh ne bo opazno ali moteče. Povprečne avtonomije pa verjetno ne bo nihče spregledal. Škoda, ker bi bil z boljšo optimizacijo ali večjo baterijo ta prenosnik blizu takemu, kot bi si ga sam zamislil, če bi naredil seznam želja. Malce razočara tudi priloženi polnilnik, saj prenosnik polni z zgolj 45W, torej dokaj počasi. Da se ga sicer polniti tudi s 45W, vendar se tudi pri občutno segreva in morda je to razlog, da so se raje odločili za polnilnik z manjšo močjo.

Priključkov je le malenkost več kot pri Macbooku Air ali Matebooku X, saj je poleg dveh USB-C (ki sta tudi Thunderbolt 4) in izhoda za slušalke le še čitalnik pomnilniških kartic microSD. V škatli Dell prilaga razdelilnik z običajnim USB-jem, HDMI-jem in VGA (???). Precej čuden dodatek za leto 2021. Biometrično prijavljanje v sistem ponuja dve možnosti. Že omenjeni čitalnik prstnih odtisov, ki je pri mojih prstih odklepal v približno polovici primerov. Na srečo je bila precej bolj za stvar infrardeča kamera, tako da mi ni bilo treba vpisovati gesla ali PIN-a. Kamera za »Zoom« in ostale podobne koronske storitve je lep inženirski dosežek, ker so jo vgradili v res tanek rob okrog zaslona, a podobno kot večina v prenosnikih glede kakovosti slike ni nič posebnega. So pa mikrofoni in še posebej zvočniki presenetljivo dobri. Zvoku malce manjka basov, sicer pa je precej bolj poln in tudi glasen kot ga oddajajo mnogi večji, debelejši prenosniki.

Ne smem pozabiti na tipkanje, eno od ključnih opravil pri vsakem računalniku. Tipke so dovolj velike, všeč mi je pisava na njih in imajo več hoda, kot bi ga od tankega prenosnika pričakoval. Imajo tudi več »klika« kot marsikatere druge. Tipkanje je tako bolj podobno tistemu na konkretni zunanji tipkovnici kot pri kakšnem prenosniku z mehkejšimi tipkami. Osvetlitev je bela, v osnovi dovolj močna in skoraj nič ne pronica izpod tipk, problem pa je v slabem kontrastu. Tudi tipke so namreč bele in se jih zato precej slabše vidi, kot če bi bile črne. Sledilna ploščica je steklena, na spodnji strani prav tako ponuja nekaj klika (ugreza) in je zelo natančna in prijetna za uporabo. Ena boljših, kar sem jih doslej srečal.

Z malo manj segrevanja med obremenitvami in daljšim trajanjem baterije bi bil Dell XPS 13 z modelno oznako 9310 skoraj perfekten. Tako pa imam glede na precej visoko ceno nekaj dvomov. Mogoče bi jih razblinila konfiguracija z zaslonom polne visoke ločljivosti in podporo dotikom. Testirane z 32 GB pomnilnika tako ali tako nisem našel pri nobenem trgovcu, pa tudi podobno z zaslonom 4K v Sloveniji zgolj pri enem trgovcu, a še tam nisem prepričan ali gre za uradno prodajo ali sivi uvoz, tako da si lahko pomagam samo z nemškimi cenami, te pa pravijo, da je treba za 16 GB pomnilnika, zaslon 4K na dotik in 1 TB diska odšteti natanko dva tisočaka. Seveda so konkurenti, ki za podobne specifikacije zahtevajo še več, a vseeno ni poceni. In glede na to, da se pri nas prodaja izvedba z zaslonom polne visoke ločljivosti še za skoraj dvesto evrov več, ta naprava pade v ultra prestižno kategorijo. Večina bo o njej tako samo sanjala.

The post Dell XPS 13 (9310): Odličen prenosnik s hibama, ki ju za zahtevano ceno ne bi pričakoval appeared first on Tehnozvezdje.

Zadnji video, ki me je spodbudil k temu pisanju, je primerjanje več vidikov »hitrosti« Macbooka Air in najnovejšega LG-jevega ultralahkega prenosnika Gram 14 s procesorjem Intel Core enajste generacije na kanalu Max Tech.

Nimam namena polemizirati z Maxom, ki večinoma objavlja poglobljene videe z dobrimi nasveti in zaključki, tudi priporočam ogled tega prispevka, se mi pa vseeno zdi, da takšen poudarek zgolj na zmogljivostih in na navidez nedolžna vprašanja, »čemu bi sploh kupoval kaj drugega,« preveč poveličujejo en sam vidik in niso najboljša popotnica za raznolikost in konkurenčno okolje. Max resda ugotavlja, da je MBA v skoraj vseh pogledih »boljši« kot Gram, saj ima kakovostnejši zaslon, tipkovnico, zvočnike, ohišje in še kaj. Vendar morda ni izbral pravega računalnika za to primerjavo, predvsem pa »spregledal« ključni razlog obstoja LG-jeve linija Gram in zakaj bi kdo izbral enega od teh modelov. Dotični s 14-palčnim zaslonom (ki je, mimogrede, večji od Macbookovega) namreč tehta manj kot kilogram in je približno 40 dag ali za skoraj tretjino njegove mase lažji od Aira. S tem se uvršča v podobno nišno kategorijo kot Huaweijev Matebook X, ki sem ga testiral nedavno. Takega prenosnika nihče ne kupi za zahtevne naloge, kjer pride do izraza vsak atom zmogljivosti, temveč zaradi drugih vrlin. Ker je z njim izjemno prijetno delati na stegnih oz. kolenih, saj ga praktično ne čutiš. Ker ga ni problem prenašati naokrog. Ker imaš lahko dokaj velik zaslon (Gram obstaja tudi v 16- in 17-palčni izvedbi) brez davka pretirane teže.

Rezultati v tej primerjavi se sicer povsem skladajo s temi, ki sem jih tudi sam dobival med testiranjem Macbooka Air, Matebooka X in nazadnje Dellovega XPS-a 13 s podobnim procesorjem enajste generacije. Tudi ta v Geekbenchu pride na nekje 30 odstotkov zaostanka za Applovim računalnikom, bližje ne. Edino v Cinebenchu je za odtenek boljši kot Gram, in kar opazno boljši kot Matebook X, a še vedno ima skoraj pol slabši rezultat kot Macbook. Razlog za to, da preseže ostala dva je kajpak v konkretnejšem hlajenju, saj tu niso ciljali na največ kg mase. Tako lahko pri daljših obremenitvah drži procesor na nekoliko višjih frekvencah. Zaostanek za Applom pa je predvsem posledica tega, kako so v tem podjetju zasnovali celoten sistem na čipu in integracijo vseh ključnih komponent, kar izjemno vpliva na hitrost delovanja, ima pa slabe strani, do katerih še pridemo.

Rezultati programa Geekbench 5 za Macbook Air M1, Dell XPS 13 (9310 s procesorjem enajste generacije) in Lenovo Yoga Slim 7 s procesorjem AMD Ryzen 4800U.

Vse povedano seveda ne pomeni, da Macbook Air z M1 pomete z vsemi prenosniki, ki jih ne poganja ta procesor. Trenutno imamo na testu še prenosnik Lenovo Yoga Slim 7 s procesorjem AMD Ryzen 4800U in ta ima v večini »merilnih« programov podobne rezultate kot MBA, tudi pri delovanju z baterije (kjer je za odtenek počasnejši) je tam tam, in je nasploh prava zverina, glede na to, da prav tako tehta vsega 1,35 kg (pri 14-palčnem zaslonu) in nikakor ne sodi med igričarske, prenosne delovne postaje ali kakšno drugo hudo zmogljivo vrsto. Med tovrstnimi testi si precej pomaga z ventilatorjema, toda med običajnim delovanjem je tudi Yoga povsem tiha, saj večinoma potrebuje aktivno hlajenje zgolj pri zahtevnejših nalogah. Toda to je za zdaj realnost prenosnikov s procesorji AMD ali Intel. Lahko delujejo tudi s pasivnim hlajenjem, kot Huaweijev, vendar bo na daljše proge opazno upočasnjevanje zaradi segrevanja. M1 ga zaradi arhitekture Arm v bistvu ne potrebuje. Ker so inženirji skoraj vse, vključno s pomnilnikom vgradili na sam »procesor«, pa so s tem izničili skoraj vsako čakanje na podatke in to konkretno pohitri delovanje.

Macbook Air je vsekakor zelo dober nakup. Ima veliko dobrih plati in skoraj nobene res slabe. Še najbolj me motijo rahlo neizkoriščena površina za zaslon, Applovo zavračanje zaslonov na dotik v prenosnikih in dokaj drago povečevanje diska in pomnilnika. Vendar je Apple s prehodom na lasten »silicij« še bolj uveljavil mantro, da kupcu mora biti všeč, kar mu proizvajalec ponudi. Ne samo, da ni možnosti nadgrajevanja in da bo treba ob odpovedi česar koli zamenjati najmanj celotno osnovno ploščo in sistem na čipu na njej. Tudi glede nekaterih nišnih zmožnosti, kot je denimo priklapljanje več monitorjev, zunanje grafične kartice in še česa, bo izbira verjetno omejena na največ dva modela z različnima diagonalama zaslona.

Po drugi strani v svetu Windows 10 – pa vem, da nekateri na ta sistem absolutno nočejo, a velja tudi obratno – na srečo še naprej ostaja velika raznovrstnost in tudi koncept vsaj delne modularnosti. Tanjši in lažji imajo večinoma še vedno fiksno pritrjen pomnilnik, toda med nekoliko debelejšimi so zdaj znova stalna praksa klasične reže za pomnilniške module, od katerih je običajno ena prazna, vse več pa je tudi modelov, ki omogočajo najmanj zamenjavo osnovnega diska SSD (m.2 NVMe) ali pa celo dodajanje še enega, kot denimo omenjena Yoga (pa čeprav samo krajše dolžine 2242). Pri tej je mogoče za približno 80 evrov vgraditi še en 512-gigabajtni disk in tako za ugodno ceno priti do terabajta prostora. Ta prenosnik ima tudi večji nabor priključkov, prav tako ponuja zelo solidno avtonomijo pri delovanju z baterije (tudi več kot osem ur), tudi hitrejše polnjenje in celo nekaj igričarskih užitkov. Drugod se da najti še zaslone na dotik, izbire ločljivosti in hitrosti osveževanja, zanimive oblikovne rešitve, mehanske tipkovnice in še kaj.

Nazadnje je tu še cenovni vidik. Z ameriškega gledišča, kjer je začetna cena Macbooka Air (brez davka) 999 evrov, se ta vsekakor zdi izvrstna kupčija. Še s skokom na 512 GB diska, kar ga podraži na 1249 evrov, je še vedno v polju razumnega, če že ne ravno ugodnega. Toda tu je drugače. Začetna cena je malo manj kot 1200 evrov ali 1100 v večini zahodnih držav EU. Za model s 512 GB je v Sloveniji treba odšteti skoraj tisočaka in pol, v Nemčiji se ga dobi za 1300 evrov. Različica s 16 GB pomnilnika (sicer je 8 GB večinoma dovolj, a morda tudi ne) bi bila še 250 evrov dražja. Medtem na Amazonu napovedujejo LG Gram s terabajtnim diskom in 16 GB pomnilnika za 1600 evrov. Za podobno ceno se da dobiti še marsikaj zanimivega, omenjena Yoga pa stane malenkost manj kot vstopni Air.

Applu vsekakor priznavam fantastičen dosežek s čipom M1 in tudi dejstvo, da so z Macbookom Air izdelali zelo, zelo dobro zaokrožen prenosnik. Pa vendar nikakor ne nameravam trditi, da je edina smiselna ali najboljša izbira za vsakogar. Všeč mi je raznolikost in možnost, da vsakdo najde nekaj, kar čim bolj ustreza njegovim zahtevam. Prav tako mi je všeč, da ne diktirajo proizvajalci povsem po svoji volji, koliko stanejo gigabajti, ampak jih lahko uporabniki dodajo še kasneje. Zmogljivost pa navsezadnje ni tako bistvena, kot bi kdo rad prikazal. Za vsakdanja opravila je marsikateri, tudi starejši računalnik več kot dovolj »hiter«. Maloštevilni uporabniki redno izvažajo po več deset ogromnih fotografij naenkrat ali zapisujejo video 4K, če se pisarniški program ali spletna stran odpre kakšno desetinko sekunde kasneje, pa se to v praksi niti ne opazi. Vsi prenosniki, ki jih omenjam v tem članku, so povsem primerni za skoraj vsake potrebe, kdor počne nekaj res zahtevnega, se bo seveda tudi primerno opremil. Tudi v svetu Macbookov bo verjetno pogledoval proti modelom z oznako Pro.

The post »Ne splača se kupiti drugega prenosnika kot Macbooka Air« appeared first on Tehnozvezdje.

Zato pa precej sila zanimivih in obetavnih prenosnih računalnikov, tudi s prepogljivimi zasloni, četudi nisem prepričan, da imajo ti toliko smisla kot pri telefonih. Vendar so to naprave, ki jih še nekaj časa ne bomo kupili, vsaj večina od nas, zato pa bi nekateri drugi modeli utegnili že kmalu koga prepričati. Seveda ne bodo preobrnili trenda padanja prodaje, so pa vidne nove ideje, pa še AMD-jeve konkurence Intelu ne gre povsem zanemariti. Poglejmo torej, kateri od predstavljenih prenosnikov delujejo najbolj atraktivno.

Lenovo Thinkpad X1 Fold

Nedvomno zvezda sejma je pravzaprav velika prepogljiva tablica. Njej glavni element je 13,3-palčni upogljiv zaslon OLED, tako da je lahko reč razprta v tablico oz. priložnosti monitor, postavljena kot klasičen prenosnik, z neprekinjenim zaslonom na ležečem in pokončnem delu, lahko pa tudi povsem zapre. V tem položaju ima rahlo odprtino – prepogibanje ne more biti pod prehudim kotom, da se zaslon ne poškoduje –, ki pa jo zapolni priložena tipkovnica. Ta lepo prekrije spodnji del zaslon, če X1 Fold stoji kot prenosnik, mogoče pa jo je uporabljati tudi posebej, če je naprava na (priloženem) stojalu. Masa izdelka je manj kot kg, po zaslonu bo mogoče pisati z aktivnim pisalom, naprodaj pa naj bi bil ta Thinkpad od sredine leta naprej za dva tisočaka in pol. Nekaj čakanja je verjetno smiselnega, da Microsoft dokonča različico Windows 10X, ki bo namenja takim napravam.

Intel Horseshoe Bend

Intel je prav tako prikazal prenosnik s prepogljivim zaslonom, le da konceptnega in z večjim zaslonom. Njegova naprava ima namreč 17-palčni zaslon in je tako bližje velikosti pravega prenosnika (z 12-palčnim zaslonom), ko je postavljena v tak položaj. Uporabljala naj bi prihajajoči procesor Tiger Lake, novo generacijo v 10-nm proizvodnem procesu, ki bo menda prinesla resno pohitritev. Kaj dosti več pa o »podkvi« niso povedali, pokazali so naj najbrž pretežno zato, da bi potrdili tehnološko izvedljivost in spodbudili še druge proizvajalce, poleg Lenova, naj se lotijo tovrstnih naprav.

Dell Concept Duet

Dell si je zadevo zamislil nekoliko drugače. V bistvu podobno kot Asus pri prenosnikih Zenbook Duo, a še nekoliko bolj radikalno. Ta koncept ima namreč dva ločena zaslona, oba s precej minimalnimi robovi. Če »spodnjega« pa se bo tudi dalo povezniti magnetno tipkovnico, kadar bo uporabnik želel resno tipkati, in ne bo rabil tiste zaslonske površine za kaj drugega, denimo za časovni trak pri montiranju videa. Kdaj bi lahko duet videli v trgovinah, pa je neznanka.

Asus Zephyrus G14

Posebnosti tega modela so tri. Najprej možnost vzorca na zunanjem delu pokrova, ki ima vgrajeno množico (belih) svetečih diod, toda bolj pomembni sta uporaba procesorja AMD Ryzen 4800HS in masa zgolj 1,6 kg. Novi čip, ki deluje pri 35 W, bo menda omogočal podobne zmogljivosti kot Intelovi procesorji z oznako H, pa tudi dobro trajanje baterije (ta ima kapaciteto kar 90 Wh). Zraven je grafika Nvidia Geforce RTX – niso se odločili za AMD-jevo, ker ima Geforce trenutno med igričarji boljši sloves -, pri zaslonu pa sta opciji 4K 60 Hz ali FHD 120 Hz. Začetna cena naj bi se sukala okrog tisočaka in pol.

HP Spectre x360 15

HP je že pred koncem lanskega leta posodobil manjši vrtljivi Spectre, predvsem mu je poleg novih procesorjev namenil veliko boljšo sledilno ploščico. Zdaj s temi izboljšavami sledi še večji, 15-pačni model, ki pa so mu tudi konkretno sklestili robove okrog zaslona in je tako eden manjših predstavnikov svoje vrste. Prenosnik za resno ustvarjalno delo z dovolj velikim ekranom bo kmalu enako velik, kot so bili še nedavno modeli s 14-palčnim zaslonom. Začelo se bo pri podobnih ceni, kot jo bo imel zgornji Asus, a z dobro opremljenostjo bo hitro naraslo čez dva tisoč evrov.

Dell XPS 13

Pribljubljeni XPS 13 je komaj pred nekaj meseci doživel posodobitev, čemu torej že nova? Ker so mu tokrat spremenili zaslon. Diagonala je po novem 13,4 palcev, razmerje stranic pa 16:10, kar bo marsikomu zelo všeč, saj bo v navpični smeri videl več vsebine. Tipkovnica in sledilna ploščica sta enaki, kot ju je že dobil vrtljivi XPS 13 2in1, klasični je namreč doslej še imel stari, manjši izvedbi. Poleg tega pa so pri zaslonu opravili še eno pomembno spremembo. Kdor želi takega na dotik, mu ne bo več treba nujno izbrati ločljivosti 4K, temveč bo opcija upravljanja z dotiki tudi pri polni visoki ločljivosti. Seveda pa na vrhu ponudbe še naprej ostaja 4K. Tudi tu je cenovni razpon velik, od dobrega tisočaka do več kot dvakrat toliko.

Lenovo Thinkbook Plus

Kdo se še spomni modelov Yoga Book? Takrat je Lenovo vgrajeval zaslon s tehnologijo e-črnila namesto tipkovnico, vendar večjega uspeha ni požel. Tokrat je nekoliko prilagodil idejo, saj je dodaten »bralni in pisalni« zaslon na pokrovu prenosnika. Pravijo, da to pomaga k izboljšanju produktivnosti in večji osredotočenosti. Zaslon je mogoče uporabljati za ustvarjanje ilustracij in shranjevanje zapiskov s pisalom Precision Pen, namenjen pa je tudi prikazu bistvenih sporočil ob zaprtem zaslonu. Thinkbook Plus bo na voljo spomladi za najmanj 1099 evrov.

Samsung Galaxy Chromebook

Prenosnike z operacijskim sistemom Chrome OS si večinoma predstavljamo kot (pretirano) plastične in poceni naprave. Samsungova je popolno nasprotje tega. Je namreč precizno izdelan iz aluminija, izredno tanek in po želji v zapeljivi rdeči barvi. Zaslon AMOLED z diagonalo 13,3 palcev ima ločljivost 4K, vse skupaj pa poganja procesor Core i5 desete generacije. Edina neatraktivna lastnost tega prenosnika je cena. Stal bo namreč okroglega tisočaka. Tam, kjer ga bodo prodajali.

MSI Creator 17 MiniLED

Pri tem prenosniku, namenjenem ustvarjalcem vsebin, izstopa zaslon oz. njegova osvetlitev. Za delovanje LCD-ja so namreč uporabili izredno majhne sveteče diode, ki so razporejene po celotni površini zaslona, tako da lahko ta izklaplja posamezne segmente, kar je treba ustvarjati črnino, in to počne precej bolj natančno kot prenosniki z zasloni, ki imajo osvetlitev ob strani. Za obdelovanje fotografij, montiranje videa in podobne naloge so seveda pravilni kontrasti in veren prikaz barv ključnega pomena. Letos naj bi zaslon MiniLED tudi Apple uporabil za nove Macbooke.

HP Elite Dragonfly G2

Ultratanek, a še vedno precej zmogljiv prenosnik Elite Dragonfly (med drugim ima priključek Thunderbolt 3 za zunanjo grafično kartico), je prav tako še dokaj svež izdelek, pa ima že naslednika. Bolje rečeno dodatno izvedbo s povezljivostjo 5G, malce drugačnimi, recikliranimi materiali ohišja, in možnostjo vgrajenega sledilnika stvari Tile. Ostaja pa izjemno tanek in lahek (manj kot kg) za poslovneže, ki morajo računalnik vedno imeti pri sebi.

Lenovo Legion Y740S

Najnovejši igričarski prenosnik Lenovo sam po sebi sploh ne zmore poganjati zahtevnih iger pri visokih ločljivostih oz. veliko sličicah na sekundo, saj nima ločene grafične kartice. Toda na ta račun je lažji in cenejši, ima pa visokim obremenitvam prilagojeno hlajenje in je prirejen za priklop zunanjega ohišja z grafično kartico prek priključka USB-C s protokolom Thunderbolt 3. To sicer ni povsem enako, kot če je zmogljiva grafika vgrajena, kajti največja pasovna širina je 40 Mb/s oz. ustreznica PCI-e s štirimi »stezami« (namesto 16), vendar je v večini primerov dovolj dobro. Lenovo je pripravil svoje tovrstno ohišje, možno pa bo seveda uporabiti tudi katero koli drugo, poznano že od prej.

The post CES 2020: Najbolj obetavni prenosniki appeared first on Tehnozvezdje.

Prvi del si sicer lahko pogledaš na tej povezavi, če ga še niti. Pa začnimo.

Dell XPS 13

Ta računalnik je že leta med najboljšimi in najbolj priljubljenimi ultrabooki. Uporabniki in ocenjevalci so mu ves čas zamerili samo eno – postavitev kamere za videopogovore v spodnji rob zaslona, ki je tako snema ljudi v nosnice. Doslej je Dell trdil, da je zgornji tako ozek, da kamera vanj ne gre. Zdaj pa so se vendarle potrudili, našli ustrezno tipalo in razvili leče s premerom 2,25 mm, da so vse skupaj lahko vgradili v vsega 4 mm tanko obrobo zaslona. In tako razveselili vse ljubitelje te serije tankih in lahkih prenosnikov.

Sicer večjih sprememb ni. Oblika je pretežno enaka kot lani, ko so jo prvič po več letih konkretneje prenovili. Znotraj so najnovejši Intelovi procesorji, še vedno ni možnosti ločene grafične kartice, je pa lahko diska SSD tokrat tudi 2 TB, če se kupec tako odloči, medtem ko je maksimalna količina pomnilnika še vedno 16 GB. Opcije za ekran so tri – polna visoka ločljivost brez dotika, FHD na dotik in 4K na dotik.

LG Signature OLED TV R

Dolgo že sanjamo o televizorju, ki bi bil kar tapeta na steni ‒ da takrat, ko ga ne gledamo, ne bi zasedal prostora. Z LG Signature OLED TV R (model 65R9), bomo morda končno uresničili svoje želje, ampak na malo drugačen način.

Že lani je korejsko podjetje na sejmih predstavljalo prototip zaslona, ki se zvije kot plakat ali papir za zavijanje darila. Zdaj pa so na Cesu pokazali konkreten televizor, ki izkorišča prav to tehnologijo. Televizorji OLED so že v običajnih izvedbah na vrhu izjemno tanki, samo spodaj, kjer je elektronika, je nekaj debeline. Pri tem LG-ju pa je osnova kar nekakšna televizijska omarica. Kadar gledamo TV, zaslon prileze iz nje. Ko nehamo, pa se spet zvije nazaj noter. Za zdaj govorimo o 65-palčnem televizorju z neznano ceno.

https://www.youtube.com/watch?v=br9yftCP9Mg

Kadar pokuka na plano, je lahko povsem zunaj, lahko pa samo delno, da prikazuje določene informacije, ki ne zahtevajo celega zaslona. Kot so ura, komande za glasbo ali upravljanje pametnega doma. Tudi ko je zaslon povsem pospravljen, pa je mogoče poslušati glasbo iz zvočniškega sistema s tehnologija Dolby Atmos, ki je v omarici.

Samsung Mikro LED

Drugo korejsko podjetje je že lani na Cesu predstavljalo zaslonsko tehnologijo mikro led in letos jo je spravilo še stopnico višje. Pri tej naj bi bilo mogoče televizor sestavljati kot kocke Lego. V takšno razmerje, kot vam glede na prostor, razpoloženje in še kaj najbolj ustreza.

Namen tehnologije mikro led je konkurirati zdaj že uveljavljenemu OLED-u. Samsung je namreč edini od velikih proizvajalcev, ki v televizorjih ne uporablja zaslonov OLED. Izraz mikro led označuje ekrane, ki so sestavljeni iz drobnih, mikroskopsko majhnih sijalk (diod). Za razliko od tehnologije OLED te diode niso organske in zato obstojne. Toda izjemno težavne za izdelavo. Z dovršeno proizvodnjo pa vseeno omogočajo trik, ki ga pri televizorjih še nismo videli.

Samsung je poleg klasičnega 75-palčnega televizorja mikro led prikazal še orjaško steno s to tehnologijo in diagonalo 219 palcev. Toda v bistvu je sestavljena modularno, iz več manjših kvadratov. Tako bo morda v prihodnje kupci imeli svobodo pri zlaganju svojega TV-ja v poljubno velikost, razmerje stranic in ločljivost. Od blizu se za zdaj vidi spoje med segmenti, sčasoma pa bo morda tudi to izginilo.

Mercedes CLA

Končno en avto, ki je očitno vendarle manj od pričakovanj. Mercedes pa je predstavil novega aduta, ki naj bi k tej znamki privlačil mlajše kupce. Tako zaradi dizajna kot zaradi tehnološke naprednosti. CLA, ki so ga pokazali v Las Vegasu in naj bi prišel v prodajo pred poletjem, je štirivratni limuzinski kupe, jeseni menda sledi še kupejevski karavan (shooting brake).

Znotraj je novinec podoben kot kombilimuzina A in enoprostorec B, vendar še malo bolj imeniten. Predvsem pa je uporabniški vmesnik MBUX na infozabavnem sistem z dvema velikima zaslonoma še nekoliko nadgrajen. Po novem bo znal ločevati med različnimi glasovi in bo ignoriral pogovarjanje potnikov v avtu. Pri glasovnem upravljanju pa bo menda razumel tudi kompleksnejše povedi, ne samo ukaze v slogu »Hej, Mercedes, kava!« Zaslona omogoča več prilagajanja in upravljanje z gestami, pa tudi nekatere druge zadeve, denimo vklapljanje notranje osvetlitve, je mogoče doseči brez iskanja ustreznih stikal.

Pametna budilka Lenovo

Amazon in Google tekmujeta, kam vse bi s pomočjo partnerjev še vgradila svoja navidezna pomočnika. Lenovo že nekaj časa prodaja zaslone z Googlovim Pomočnikom, ki še malo nadgrajujejo tovrstne zvočnike. Zdaj pa so zadevo zmanjšali na velikost budilke.

Tako je Lenovo Smart Clock naprava s 4-palčnim zaslonom ločljivosti 480×800 in seveda zvočnikom, ki menda sploh ni slab. Poleg tega, da bo kazala uro in vklopila alarm, ko bo treba, bo mogoče z njo izvajati določene rutine. Z enim ukazom bo denimo uporabnik pred spanjem utišal sporočila na povezanem telefonu, nastavil postopno prižiganje luči po bujenju in podobno. Zadeva bo stala približno 80 evrov, na zadnji strani pa bo imela tudi priključek USB za polnjenje telefona.

HP Omen X Emperium

Počasi bomo morali spremeniti podatke, ki jih imamo v podzavesti o računalniških monitorjih. Klasične velikosti, denimo 24 palcev, so stvar preteklosti. Najde se še kakšen zanimiv nov 27-palčni model, kakršen je Razer, opisan prejšnjič. Toda večje diagonalo so polje, kjer se zares dogaja. LG se je pridružil zabavi z 49-palčnimi ukrivljenimi zasloni, Dellov Alienware je prikazal 55-aplčni monitor OLED (!), HP-ju pa niti taka diagonala ni bila dovolj. Zato se je odločil kar za 65 palec, kolikor meri monitor Omen X Emperium z ločljivostjo 4K, podporo za HDR in hitrimi odzivnimi časi. Osveževanje zaslona je 144-herčno, svetilnost ima prav tako dobro vrednost – tisoč kandel. Zraven je še podpora za tehnologijo G-Sync, ne manjka pa niti vgrajena zvočna letev. Vse skupaj za napovedanih pet tisočakov.

Alienware Area-51m

Mogoče je ob dogajanjih v zadnjem letu kdo pod vtisom, de se večina zanimivega pri igričarskih prenosnikih glede njihove tanjšanja in zmanjševanja masa. Alinware Area-51m je nekaj čisto drugačnega. To je v bistvu namizni računalnik, zapakiran v ohišje prenosnika. To pa pomeni, da so uporabili klasične komponente za namiznike (razen grafične kartice, ki je malo drugačnega formata) in da je vse mogoče pozamenjati. Torej izpolnitev sanj za vse, ki jim nenadgradljivi in nepopravljivi prenosniki nikoli niso bili všeč. Tudi procesor (i7 ali i9, vse do 9900HK) in grafični čip, pa seveda pomnilnik in ostalo so tako modeli za namizne PC-je, kar pomeni, da je to daleč najzmogljivejši prenosnik, kar jih obstaja četudi pri petih kg mase. Za pomnilnik so denimo na voljo štiri reže, za disk pa dva priključka m.2.  Zaslon je 17-palčni in zanj tudi obstaja več možnosti glede osveževanja.

HTV Vive Pro Eye in Vive Cosmos

HTC je na predstavil dva nova sistema navidezne resničnosti. Eden zna slediti premikanju oči, drugi pa ne potrebuje dodatnih baznih postaj. Očala VR naj bi predstavljala prihodnost računalniških iger, zato postopoma na trg prihaja vedno več novih modelov. Vive Pro Eye, HTC-jeva glavna novost, bo dobil zmogljivost sledenja premikanju oči. To pa prinaša dvoje ‒ možnost izrisa slike višje ločljivosti v delih, kamor gledamo, in nižje povsod drugje (kamor ne gledamo), s tem bo tudi omogočeno natančnejše posnemanje človeškega vida in upravljanje brez rok.

Nov pa je tudi model Cosmos, ki za sledenje uporabnika ne potrebuje baznih postaj (svetilnikov) v prostoru. Zato ga bo mogoče preprosteje in hitreje priključiti na računalnik, čez čas pa morda tudi na pametni telefon. Kot je razvidno iz napovedi, naj bi bili zanj na voljo tudi novi krmilniki.

Fotografije: Proizvajalci

The post Najbolj zanimive novosti s sejma CES 2019 (2. del) appeared first on Tehnozvezdje.