Po tretji svetovni vojni peščica preživelih životari v avtoritarni mestni državici, kjer so čustva prepovedana, kajti po mnenju nekaterih, so bila povod skorajšnjega uničenja človeštva. Ker pa ni mogoče zatreti človeške narave, jemljejo zdravilo Prozium II. Kdor ga ne, tvega, da ga usmrtijo. Čustvene prestopnike lovijo kleriki v črnih oblačilih in brezizraznim obrazom. Glavni je hkrati tudi najboljši lovec, in ko on neha jemati zdravilo, sproži dogodke, ki spremenijo prihodnost. 

Ni prvič, da so čustva ljudi neželena. Vulkanci v Zvezdnih stezah dajejo prednost logiki, zato so se jih naučili zatirati, kajti eno in drugo pač ne gresta skupaj. Zloraba čustev je namreč klasična tehnika povzročanja kratkega stika pri smiselni presoji. Ko nekomu uspe kritični pogled nadomestiti s čustvenimi impulzi, mu javnost je iz roke. Ni čudno torej, da želi politična stran pri svojih podpornikih vzbuditi jezo in strah do nasprotnikov, kajti ti bodo storili, karkoli jim bo ukazano. 

Čustva pa niso edini način manipulacije z javnim mnenjem, ki ga lahko zasledite v omenjenem filmu, a žal tudi v sodobnem svetu. Ljudem nižjega sloja, teh je namreč več in ti v demokraciji izvolijo politike, je treba preprečiti dostop do znanj, s katerimi bi lahko preprečili manipulacije z njimi. Kakovost javnega izobraževanja naj bo zato čim nižja. Hkrati jih je treba spodbujati k sprejemu povprečnosti, spodbujati neumno, vulgarno obnašanje in odpor do kulture in znanosti. Prvo povsod po svetu vidimo na transparentih na demonstracijah, kjer so inteligentne in humorne izjave zamenjale sovražne in vulgarne, drugo pa pri vse večjem verovanju v teorije zarot, pa naj bodo še tako neumne in skregane z logiko. Najbolj pomembno pa jih je prepričati, da so za svoj položaj krivi sami. Človek, obremenjen z občutkom krivde, ne bo iskal pravih razlogov in se ne bo uprl krivicam v družbi.

V človeški zgodovini imajo sicer čustva pozitivno vlogo, vendar so tudi kriva za nekatere ne najbolj pozitivne dogodke. Ljubezen je zakuhala trojansko vojno pa verjetno še kakšno zgodovinsko katastrofo. Če ne ravno ljubezen pa sovraštvo in cinizem zagotovo. Že res, da so čustva dostikrat iracionalna, a se brez njih spreminjamo v stoje, ki ne poznajo ne kulture ne umetnosti. Tudi ljudske in komercialno uspešne ne! Če bomo znali izdelati delujočega robota z inteligenco podobno naši, pa bodo zadnje, kar mu bomo uspeli vgraditi. 

Simbolika v črno odetih politikov brez najmanjšega čustva na obrazu s proslave pred dnevom državnosti, kljub “hojladri” vsebini nabiti z domoljubjem, me žal spominja na klerike iz omenjenega filma, ki kot neustavljiva nadnaravna sila rušijo vse pred sabo, predvsem pa uničujejo vse, ki pokažejo kanček čustev. Distopija izmišljene prihodnosti? Upam, da izmišljene. Ne želim si namreč, da bi sarkazem in cinizem prevladala v kulturi političnega pogovora. Žal pa gremo ravno v tej smeri. Nič kaj dosti ljubezni, prijaznosti, empatije, usmiljenosti in podobnega ne vidim na obrazih naših politikov. Le cinizem, sarkazem in prepričanje, da so nezmotljivi. To pa ni dobra popotnica za pravično družbo, ki naj jo v isti sapi občasno obljubljajo.

The post Življenje kot v filmu Equilibrium – politika brez čustev ne obeta ničesar dobrega! appeared first on Tehnozvezdje.