Pixel obstaja v dveh velikostih, razlika med njima pa je samo v diagonali ter ločljivosti zaslona in velikosti baterije, vse ostalo je bolj ali manj enako. V drugi generaciji je bil absolutno bolj zanimiv večji XL, ker je Pixel 2 imel še zaslon stare šole z majhno diagonalo in ogromnimi robovi spodaj in zgoraj. V tretji inkarnaciji pa je zadeva ravno obrnjena. Mali Pixel 3 je simpatičen, z ravno pravimi proporci in 5,5-palčnim zaslonom 18:9. Pixel 3 XL ima resda precej večji zaslon, a tudi ogromno, neprivlačno zarezo, medtem ko je pri malem lepši, skoraj simetričen rob zgoraj in spodaj, ki seveda znova vključuje stereo zvočnika. Pa tudi dvojni selfijevski fotoaparat. Velikost je stvar osebnih preferenc, osebno pa sem po prehodu z 2 XL na manjšo trojko kar malo osvobojen. Telefon je res prijeten za držanje, gre v vsak žep in avtomobilski predal, tudi v ovitku za na kolo ali kakšno drugo zunanjo dejavnost ni prevelik, uporabnost zaslona pa se mi ne zdi kaj dosti slabša. Mogoče kdaj storim kakšno napako pri tipkanju, sicer pa je vsa vsebina dovolj velika in enako velja za videe. Toda to je moje videnje. Zagotovo se bo komu zdel premajhen, ker smo se navadili na orjaške zaslona. So pa tudi ljubitelji starejših iPhonov in drugih malčkov, ki jim bo, vsaj na začetku, celo Pixel 3 prevelik.

Oblikovno ta fon ni presežek, kot že prejšnji, vključni z Nexusi, niso bili. Je pa vsaj zelena tipka pri belem modelu simpatična poteza, zaobljenost je dobra in ohišje so ob strani lepo oblekli v steklo, zadaj pa ta material premazali z nečim manj drsečim. Zato večino časa ne čutim potrebe po kakršnem koli ovitku. Za črnega se je na začetku govorilo, da precej hitro pridobiva praske, moj beli po več kot treh mesecih nima niti ene. Tudi iz rok mi še ni zletel. Še precej lahek je, zato mi je glede ergonomije všeč, me pa še vedo moti, da je tipka za vklop nad tisto za glasnost. No, obe vsaj dajeta dober občutek. Stiskanje za priklic Googlovega Pomočnika sicer deluje, a ne, kadar je jezik nastavljen na slovenščino. Zaščita proti vodi in prahu po standardu IP68 pa je zdaj med dragimi telefoni že skoraj obvezna.

Prejšnjič je še posebej na večjega letelo veliko pripomb glede zaslona. Meni se sicer ni zdel tako zelo slab, to pot pa moja glavna pripomba leti na svetilnost. Polna visoka ločljivost je za to diagonalo čisto ustrezna in prednosti OLED-a so zelo očitne, moram pa svetilnost ves čas držati na precej visoki nastavitvi, kar vpliva na trajanje baterije. Na soncu ravno še gre z vidljivostjo. Zanimivo je tudi, da so barvne nastavitve zelo podobne kot pri tistem »povprečnem« zaslonu iz 2 XL. Z nastavitvijo naravno so barve popolnoma blede, bolj anemične od bolnika, z ostalima dvema (poudarjeno in prilagodljivo) pa pretirano nasičene. Želel bi se kakšne srednje možnosti, ki bi bila bližje pravilnim barvam, a je žal ni. Kot že prej so spet na voljo informacije na izključenem zaslonu (always-on display), ki bi pogosto prišle prav, a sem to zadevo izklopil, ker pobere prevelik odstotek baterije. Tako se pač zanašam na dvojno trkanje po ekranu oz. preverjanje novih obvestil ter ostalih informacij na uri.

Baterija je zelo verjetno eden glavnih pomislekov pri odločanju za malega piksla. Kapaciteta nazivno ni nič posebnega, v praksi pa ima vzpone in padce. Najbolj jo obremenjuje fotoaparat, ker je očitno to najbolj intenzivna kombinacija zaslona in delovanja procesorja na najvišjih obratih. Ko sem na sejmu veliko fotografiral in/ali visel na mobilnem internetu, sem moral proti večeru posegati po zunanji bateriji. Drugače pa zlahka zdržim tudi dan in pol. Vendar sem se navadil, da ga na vsake toliko časa odložim na brezžični polnilnik, zato se niti ne obremenjujem, koliko odstotkov še imam. Pri induktivnem polnjenju je škoda samo to, da je hitri način rezerviran za »certificirane«, kar pomeni drage polnilnike. Na vseh, ki jih premorem, se telefon polni počasi, pri petih vatih.

Mislim pa, da ni dileme, zaradi česa bi moral Pixel 3 v ožjem izboru. Tudi čisti Android je na tem seznamu, vendar ta ni več tako pomemben, zdaj je Googlov fotoaparat  tista izstopajoča in nikjer drugod dosegljiva posebnost. Dobro, določeni tekmeci v teoriji ponujajo več (objektivov) in na marsikateri telefon se da (ročno) namestiti aplikacijo, vendar to ni to, ker je pomembna usklajenost programske in strojne opreme. Po samih »specifikacijah« bi lahko ta telefon kar takoj odpisal v družbi vrhunske konkurence, ampak to bi bila huronska napaka. Po mojih opažanjih ima najbolj napredne algoritme za obdelavo slike, tipala in objektivi pa so, čeprav na prvi pogled izgledajo, kot bi jih vzeli iz kakšnega telefona srednjega razreda, popolnoma prilagojeni tej obdelavi. Rezultati so z eno besedo – odlični.

Ekspertiza Googlovih inženirjev se je začela kazati tam nekje z Nexusom 6P. Ta je že zajemal izjemno lepe fotografije, mogoče z malo preveč šuma, njegova težava pa je bila počasnost. Nato so do prvega Pixla hitrost spravili v red in zdaj vsaka naslednja generacija še malo napreduje glede kvalitete in zmožnosti. V osnovi pa imajo fotografije zelo širok dinamični razpon (veliko podrobnosti tako v temnih kot v svetlih delih fotografije), naravne barve in lepo ohranjene detajle. Z redko katerega drugega mobilnika prihajajo fotografije, ki izgledajo tako “netelefonsko”. Večinoma se sicer algoritmi na vsak način izogibajo presvetlitvam, zato so pogosto posnetki nekoliko temnejših kot pri kakšnem drugem telefonu, še posebej Samsungovih. Vendar se to da hitro “popraviti”, medtem ko se fotografij s slabo dinamiko ne da z nobeno obdelavo spraviti na tak nivo, kot ga da od sebe Pixel. Deluje pa ta telefon daleč najbolje kot čista “trotlca”. Izbiranje točke izostritve ali spreminjanje osvetlitve pogosto daje slabše rezultate, kot če telefon samo usmerim v motiv in pustim “avtomatiki”, da postori, kar ima storiti. Večina vmešavanja kvečjemu poslabša dinamiko, razen če je res treba nekaj temnega toliko posvetliti, da se sploh vidi, pa naj v ozadju nastane karkoli.

Glede na Pixel 2 (XL) velike razlike ni. Podrobnosti v fotografijah je nekoliko več, dinamika za odtenek boljša, pretežno so se znebili kromatične aberacije v močnem soncu, še nekoliko sta izboljšana portretni način in nočni vid. Pri prvem Pixel še naprej izziva dogme, da se z enim samim objektivom ne da dobro izračunavati globine in tako aparat ne more razločiti med izostrenim objektom iz ozadjem, ki ga je treba umetno zamegliti. S kakršnimi koli softverskimi triki in zalogo informacij v oblaku telefon že to počne, je pogosto uspešnejši od katerega koli drugega, ki si pomaga z več lečami oz. tipali. Ne samo za prave portrete ljudi ali živali (te zazna samodejno), ta način – ki se mu zaradi napačnega prevoda reče pokončno – pogosto uporabljam tudi za fotografiranje različnih predmetov. Res je uporaben in osupljivo dober.

Nočni vid pa je nekaj podobnega, kot poznajo tudi Huaweijevi in v zadnjem času še nekateri drugi telefoni, ki zajemajo svetlobo dlje čas, lahko tudi nekaj sekund, in vse pridobljeno združijo v skoraj dnevno fotografijo v temi. Zelo je odvisno od okoliščin. Kadar svetloba niti ni tako slaba,  ni veliko razlike med običajnim načinom in nočnim vidom, kadar pa je res temno, slednji pokaže svoje čarovniške sposobnosti. Ne samo, da se vidi bistveno več, celo barve in detajli so pogosto na čisto spodobnem nivoju.  In zanimivo je tudi, da je zadeva zelo odporna na premikanje rok, skoraj vedno izpljune uporaben rezultat. Le tisto, kar se na motivu premika, se bo videlo kot črta. Včasih se celo podnevi splača fotografirati s tem načinom, vendar so razlike v resnici tako majhne, da tega večinoma ne počnem. Tudi zato, ker je skrit pod razdelkom Več, kajti med ostalimi načini se uporabnik enostavno pomika s potovanjem prsta levo-desno ali klikanjem na enega od njih.

Obstaja še način super res zoom, ki pa deluje samodejno, kadar se fotograf odloči, da bo približal motiv. V bistvu je to digitalni zum, ki izkorišča premikanje telefona v svoj prid, saj naj bi združevanje posnetkov, zamaknjenih za nekaj “pikslov”, dalo nekaj dodatnih podrobnosti. Rezultati so uporabni, a vendarle niso na ravni optičnega zuma, je pa izbiranje povečave izvedeno zanimivo. Najprej je treba dvakrat tapniti s prstom, tako kot za povečanje fotografije v galeriji, potem pa se pokaže skala s petimi poudarjenimi točkami od osnovne goriščnice do petkratne povečave. Če že, uporabljam dvakratno, včasih trikratno. Če mi kaj pri Pixlovem fotoaparatu ni všeč, je to zajemanje panoram, kjer se riše nekakšen nepregleden kvadrat, namesto fotografija v traku, kot pri večini ostalih. Pa tudi rezultati niso nič posebnega.

Morda bo koga zmotil en sam objektiv, medtem ko se marsikateri konkurent ponaša že s tremi ali celo štirimi. Ne rečem, včasih bi bilo zanimivo imeti širši kot ali pravi optični zum, vseeno pa imam raje najboljšo možno kvaliteto in zanesljivost pri enem objektivu kot kompromise pri večih. Sta pa, zanimivo, dva objektiva spredaj. Tako so selfiji lahko širši in to pogosto pride prav. Kakovost tam nekoliko zaostaja, a je vseeno kar solidna.

Pri videu je Pixel nekoliko bolj vsakdanji kot pri fotografiji. Snema 4K (vendar samo pri 30 sličicah na sekundo) in videi so v redu, z odličnim umirjanjem slike, vendar se kakšen iPhone ali Galaxy S v tem pogledu odreže še bolje. Tako glede slike, še posebej pa glede zvoka. Pri Googlu se pač osredotočajo na fotografijo in verjetno je tako kar prav.

Zvočnika, ki zavzameta kar lep del sprednje strani telefona, sta v tej generaciji podobno glasna kot v prejšnji, imata pa nekaj več posluha. Še posebej pri nizkih tonih sta boljša, kajti tam je dvojki precej zmanjkalo. Ni to Razer Phone 2, toda med “običajnimi” telefoni se malokateri približa Pixlovemu zvoku. Ali je to vredno kar zajetnega čela in brade namesto še malo večjega zaslona, pa je že vprašanje. Kljub prostoru spredaj in napredku tehnologije pa je čitalnik prstnih odtisov na zadnji strani in seveda deluje tako, kot od njega pričakujemo. Za odklepanje telefona, kadar je na mizi, lahko delno pomaga nastavitev pametnega odklepanja na lokacijo in/ali po bluetoothu povezane naprave. Ni pa več odklepanja z obrazom, ki je pri predhodniku še obstajalo v teh istih nastavitvah. Verjetno je bilo premalo varno.

Android na Pixlu je popolna Googlova predstavitev tega operacijskega sistema. To ni več »čisti« Android, ima določene dodatke, še posebej na osnovnem zaslonu. Z njega preprosto ne moreš umaknit iskalne vrstice in pripomočka z datumom in vremenom (ki pa včasih lahko izgine in ostane samo informacija o dnevu), pa tudi način upravljanja je ni ravno univerzalen. Pixli in telefoni s sistemom Android One zdaj uporabljajo to metodo s srednjo tipko, ki jo lahko ali pritisneš za domov ali povlečeš desno (in nato lahko še levo) za pomikanje med odprtimi aplikacijami, ter tipko nazaj, ki se prikaže po potrebi. Zadeva je malo konfuzna, tisto vlečenje je nenatančno in poteg navzgor, ki ali prikaže odprta okna ali predal z aplikacijami, prav tako lahko vnaša zmedo. Menda naj bi v desetici uvedli nekaj popravkov tega sistema in dobra novica za uporabnike Pixlov je, da bodo tega deležni prvi. Posodobitve so ažurne, po navadi nekje okrog petega v mesecu pride paket z varnostnim in določenimi drugimi popravki.

Kdor bo zdaj kupil Pixla, bo še naslednji dve leti deležen posodobitev, Google jih zagotavlja tri leta po prihodu novega modela v prodajo. Vsak kupec pa tri leta lahko izkorišča neomejen prostor v Googlovem oblaku za shranjevanje fotografij s Pixla v originalni ločljivosti. Pa tudi vsebina škatle je bogatejša kot pri večini konkurence. Poleg prilagojevalnika z USB-C na 3,5 mm, zvočnega izhoda pač ni, so zraven zelo solidne žične slušalke in še adapter na običajni USB.

Zelo pozitivno je tudi dejstvo, da je to daleč najbolj estetska in najmanj »najedljiva« izvedba Androida. Z nepotrebnimi obvestili večinoma obremenjuje samo aplikacijo Google Foto, ostale pa dajo mir. Prava milina v primerjavi s Hauaweiji, Samsungi in ostalo azijsko falango. Moja najljubša funkcionalnost, čeprav bo kdo zgrožen zaradi stalnega poslušanja mikrofona v telefonu, pa je prepoznavanje pesmi v ozadju. Kadar Pixel prepozna »komad«, to informacijo izpiše spodaj »vedno vključenem zaslonu« in med obvestili, kjer je potem mogoče klikniti za več informacij o pesmi in izvajalcu, v nastavitvah pa je celotna zgodovina preposlušane glasbe.

Ob telefonih s šestimi, osmimi, desetimi gigabajti pomnilnika ter 256 ali več gigabajti prostora za podatke ne morem mimo tega, da je tu osnovna konfiguracija 4/64 GB. Spet bi lahko kdo sklepal podobno kot pri fotoaparatu, še posebej glede pomnilnika. Glede na ceno bi zagotovo lahko vgradili dodatna dva gigabajta in mogoče bo za prihodnost s štirimi res šlo na tesno, za zdaj pa bi težko rekel, da je to premalo. Delovanje je hitro in gladko, mogoče je pri prvem zagonu fotoaparata (daleč najlažje je to storiti z dvojnim pritiskom na tipko za vklop) čakanja za kakšne pol sekunde preveč. Osebno s 64 GB brez težav shajam, vendar večino glasbe ter video vsebin sproti pretakam ter precej več snemam z drugimi napravami. Kdor želi na telefon spraviti obsežno zbirko, nameščati grafično intenzivne igre in podobno, bo najbrž bolj v stiski. Toda v Sloveniji različica s 128 GB ni naprodaj. Zanimivo bo videti, ali bo Telekom podprl e-SIM v tem telefonu. Ta se mi sicer zdi bolj uporaben za kakšen roaming, saj je lahko aktivna ena ali druga »simka«, obe naenkrat pa ne.

Ne bom okolišil. Pixel 3 nikakor ni idealen telefon. Nima najlepšega zaslona, ne dolgotrajne baterije, vprašanja glede zadostne količine pomnilnika za prihodnost so na mestu, manjka tudi kakšna fensi nova tehnologija, kot je prepoznava prstnih odtisov, integrirana v zaslona.  Vseeno pa je povsod dovolj dober, da ga njegov fantastičen fotoaparat zame povzdigne nad ostale. Dodaten bonus je prijeten in vedno posodobljen Android.

The post Google Pixel 3: Fotoaparat nad vsem in vsemi appeared first on Tehnozvezdje.

Največja novost pri Nikonovem Z-ju je majhna razdalja med tipalom in robom navoja za objektive – ta ima tudi zelo velik premer -, kar vsaj v teoriji omogoča izjemno svetlobno močne in ostre objektive. Fotografi ob teh navedbah takoj zastrižejo z ušesi in če se bo teorija, tudi s pomočjo neodvisnih proizvajalcev objektivov prelila v prakso, bodo kupci nedvomno zelo zadovoljni. Kot bodo verjetno z zmogljivostmi aparatov Z 7 in Z 6 ter – končno! – videografskimi sposobnostmi. Ob vsej optični naprednosti in vsestranski foto-video uporabnosti pa se vseeno ne morem znebiti občutka, da japonska korporacija, prosto po najboljšem hokejistu, ne drsa tja, kamor gre plošček, ampak tja, kjer je zdaj. Ali, še bolj natančno, kjer je bil zadnjih nekaj desetletij. Zdaj pa ga Apple, Google, Huawei in še kdo vztrajno odbijajo v drugo smer.

Nedvomno v profesionalnem razredu resnega vpliva »računske fotografije« (angl. computational photography) še nekaj časa ne bo prav zares čutiti. In v tem vmesnem obdobju lahko Nikon zasluži milijone od fotografov, ki se jim bo zdelo vredno presedlati na novo opremo. Vendar pa se novi sistem zanaša skoraj izključno na fiziko (optiko). Česa zares visokotehnološko novega niso prikazali. In tako procesorske zmogljivosti ter tehnološka naprednost prej ali slej ostaja v domeni Sonyja. Panasonic omogoča kopico trikov z uporabo videa 4K, česar se uči tudi FujiFilm. Proizvajalci telefonov pa znajo zajemati po več fotografij naenkrat in jih združevati v posnetek z velikim dinamičnim razponom, puščati »zaslonko« v več objektivih odprto nekaj sekund in nazadnje izpljuniti skoraj neverjetno fotografijo (v nočnem času) in nasploh premagovati optične ovire s preračunavanjem, strojnim učenjem in algoritmi. Rezultati so včasih celo boljši, kot jih je mogoče dobiti s fotoaparatom »ljubiteljskega« cenovnega razreda, tudi pri obdelavi surovih posnetkov (raw). Nekateri »vmesni« fotoaparati, podobno kot telefoni, navdušujejo s tipali z vgrajenim predpomnilnikom za hitro branje informacij in s tem snemanje superpočasnih posnetkov. Ponekod se da nameščati aplikacije in s tem dodajati funkcionalnosti. Take lastnosti sistemu Z večinoma manjkajo.

Dandanašnji je kar velik tehnološki razkorak med ljubiteljsko in profesionalno fotografijo. Prvo že obvladujejo novi koncepti in načelo dovolj dobrega. Namenski fotoaparat niti približno ni več nujen. Telefon ne samo, da je bolj priročen, včasih celo ponuja več. Tudi za objavo na spletnih straneh so fotografije, posnete s telefoni, več kot dovolj kakovostne. Edino za najbolj zahtevne je še nujna odlična optika in pridejo do izraza velika tipala. V tej coni je ostal Nikon, ki je že pred časom, kot eden zadnjih, pretežno opustil vstopne fotoaparate. Profesionalci bodo s sistemom Z dobili precej, ostali pa si od njega težko kaj dosti obetamo. Ne prinaša namreč konceptov in tehnologij, ki bi se postopoma selile v nižje cenovne razrede in manjše izvedbe. Gre za maksimalno optimizacijo starega, ki naj bi še naslednjih x let v profesionalnem razredu odganjala novo.

The post Veliko za profesionalce, malo ali nič za vse ostale appeared first on Tehnozvezdje.