Pixel obstaja v dveh velikostih, razlika med njima pa je samo v diagonali ter ločljivosti zaslona in velikosti baterije, vse ostalo je bolj ali manj enako. V drugi generaciji je bil absolutno bolj zanimiv večji XL, ker je Pixel 2 imel še zaslon stare šole z majhno diagonalo in ogromnimi robovi spodaj in zgoraj. V tretji inkarnaciji pa je zadeva ravno obrnjena. Mali Pixel 3 je simpatičen, z ravno pravimi proporci in 5,5-palčnim zaslonom 18:9. Pixel 3 XL ima resda precej večji zaslon, a tudi ogromno, neprivlačno zarezo, medtem ko je pri malem lepši, skoraj simetričen rob zgoraj in spodaj, ki seveda znova vključuje stereo zvočnika. Pa tudi dvojni selfijevski fotoaparat. Velikost je stvar osebnih preferenc, osebno pa sem po prehodu z 2 XL na manjšo trojko kar malo osvobojen. Telefon je res prijeten za držanje, gre v vsak žep in avtomobilski predal, tudi v ovitku za na kolo ali kakšno drugo zunanjo dejavnost ni prevelik, uporabnost zaslona pa se mi ne zdi kaj dosti slabša. Mogoče kdaj storim kakšno napako pri tipkanju, sicer pa je vsa vsebina dovolj velika in enako velja za videe. Toda to je moje videnje. Zagotovo se bo komu zdel premajhen, ker smo se navadili na orjaške zaslona. So pa tudi ljubitelji starejših iPhonov in drugih malčkov, ki jim bo, vsaj na začetku, celo Pixel 3 prevelik.

Oblikovno ta fon ni presežek, kot že prejšnji, vključni z Nexusi, niso bili. Je pa vsaj zelena tipka pri belem modelu simpatična poteza, zaobljenost je dobra in ohišje so ob strani lepo oblekli v steklo, zadaj pa ta material premazali z nečim manj drsečim. Zato večino časa ne čutim potrebe po kakršnem koli ovitku. Za črnega se je na začetku govorilo, da precej hitro pridobiva praske, moj beli po več kot treh mesecih nima niti ene. Tudi iz rok mi še ni zletel. Še precej lahek je, zato mi je glede ergonomije všeč, me pa še vedo moti, da je tipka za vklop nad tisto za glasnost. No, obe vsaj dajeta dober občutek. Stiskanje za priklic Googlovega Pomočnika sicer deluje, a ne, kadar je jezik nastavljen na slovenščino. Zaščita proti vodi in prahu po standardu IP68 pa je zdaj med dragimi telefoni že skoraj obvezna.

Prejšnjič je še posebej na večjega letelo veliko pripomb glede zaslona. Meni se sicer ni zdel tako zelo slab, to pot pa moja glavna pripomba leti na svetilnost. Polna visoka ločljivost je za to diagonalo čisto ustrezna in prednosti OLED-a so zelo očitne, moram pa svetilnost ves čas držati na precej visoki nastavitvi, kar vpliva na trajanje baterije. Na soncu ravno še gre z vidljivostjo. Zanimivo je tudi, da so barvne nastavitve zelo podobne kot pri tistem »povprečnem« zaslonu iz 2 XL. Z nastavitvijo naravno so barve popolnoma blede, bolj anemične od bolnika, z ostalima dvema (poudarjeno in prilagodljivo) pa pretirano nasičene. Želel bi se kakšne srednje možnosti, ki bi bila bližje pravilnim barvam, a je žal ni. Kot že prej so spet na voljo informacije na izključenem zaslonu (always-on display), ki bi pogosto prišle prav, a sem to zadevo izklopil, ker pobere prevelik odstotek baterije. Tako se pač zanašam na dvojno trkanje po ekranu oz. preverjanje novih obvestil ter ostalih informacij na uri.

Baterija je zelo verjetno eden glavnih pomislekov pri odločanju za malega piksla. Kapaciteta nazivno ni nič posebnega, v praksi pa ima vzpone in padce. Najbolj jo obremenjuje fotoaparat, ker je očitno to najbolj intenzivna kombinacija zaslona in delovanja procesorja na najvišjih obratih. Ko sem na sejmu veliko fotografiral in/ali visel na mobilnem internetu, sem moral proti večeru posegati po zunanji bateriji. Drugače pa zlahka zdržim tudi dan in pol. Vendar sem se navadil, da ga na vsake toliko časa odložim na brezžični polnilnik, zato se niti ne obremenjujem, koliko odstotkov še imam. Pri induktivnem polnjenju je škoda samo to, da je hitri način rezerviran za »certificirane«, kar pomeni drage polnilnike. Na vseh, ki jih premorem, se telefon polni počasi, pri petih vatih.

Mislim pa, da ni dileme, zaradi česa bi moral Pixel 3 v ožjem izboru. Tudi čisti Android je na tem seznamu, vendar ta ni več tako pomemben, zdaj je Googlov fotoaparat  tista izstopajoča in nikjer drugod dosegljiva posebnost. Dobro, določeni tekmeci v teoriji ponujajo več (objektivov) in na marsikateri telefon se da (ročno) namestiti aplikacijo, vendar to ni to, ker je pomembna usklajenost programske in strojne opreme. Po samih »specifikacijah« bi lahko ta telefon kar takoj odpisal v družbi vrhunske konkurence, ampak to bi bila huronska napaka. Po mojih opažanjih ima najbolj napredne algoritme za obdelavo slike, tipala in objektivi pa so, čeprav na prvi pogled izgledajo, kot bi jih vzeli iz kakšnega telefona srednjega razreda, popolnoma prilagojeni tej obdelavi. Rezultati so z eno besedo – odlični.

Ekspertiza Googlovih inženirjev se je začela kazati tam nekje z Nexusom 6P. Ta je že zajemal izjemno lepe fotografije, mogoče z malo preveč šuma, njegova težava pa je bila počasnost. Nato so do prvega Pixla hitrost spravili v red in zdaj vsaka naslednja generacija še malo napreduje glede kvalitete in zmožnosti. V osnovi pa imajo fotografije zelo širok dinamični razpon (veliko podrobnosti tako v temnih kot v svetlih delih fotografije), naravne barve in lepo ohranjene detajle. Z redko katerega drugega mobilnika prihajajo fotografije, ki izgledajo tako “netelefonsko”. Večinoma se sicer algoritmi na vsak način izogibajo presvetlitvam, zato so pogosto posnetki nekoliko temnejših kot pri kakšnem drugem telefonu, še posebej Samsungovih. Vendar se to da hitro “popraviti”, medtem ko se fotografij s slabo dinamiko ne da z nobeno obdelavo spraviti na tak nivo, kot ga da od sebe Pixel. Deluje pa ta telefon daleč najbolje kot čista “trotlca”. Izbiranje točke izostritve ali spreminjanje osvetlitve pogosto daje slabše rezultate, kot če telefon samo usmerim v motiv in pustim “avtomatiki”, da postori, kar ima storiti. Večina vmešavanja kvečjemu poslabša dinamiko, razen če je res treba nekaj temnega toliko posvetliti, da se sploh vidi, pa naj v ozadju nastane karkoli.

Glede na Pixel 2 (XL) velike razlike ni. Podrobnosti v fotografijah je nekoliko več, dinamika za odtenek boljša, pretežno so se znebili kromatične aberacije v močnem soncu, še nekoliko sta izboljšana portretni način in nočni vid. Pri prvem Pixel še naprej izziva dogme, da se z enim samim objektivom ne da dobro izračunavati globine in tako aparat ne more razločiti med izostrenim objektom iz ozadjem, ki ga je treba umetno zamegliti. S kakršnimi koli softverskimi triki in zalogo informacij v oblaku telefon že to počne, je pogosto uspešnejši od katerega koli drugega, ki si pomaga z več lečami oz. tipali. Ne samo za prave portrete ljudi ali živali (te zazna samodejno), ta način – ki se mu zaradi napačnega prevoda reče pokončno – pogosto uporabljam tudi za fotografiranje različnih predmetov. Res je uporaben in osupljivo dober.

Nočni vid pa je nekaj podobnega, kot poznajo tudi Huaweijevi in v zadnjem času še nekateri drugi telefoni, ki zajemajo svetlobo dlje čas, lahko tudi nekaj sekund, in vse pridobljeno združijo v skoraj dnevno fotografijo v temi. Zelo je odvisno od okoliščin. Kadar svetloba niti ni tako slaba,  ni veliko razlike med običajnim načinom in nočnim vidom, kadar pa je res temno, slednji pokaže svoje čarovniške sposobnosti. Ne samo, da se vidi bistveno več, celo barve in detajli so pogosto na čisto spodobnem nivoju.  In zanimivo je tudi, da je zadeva zelo odporna na premikanje rok, skoraj vedno izpljune uporaben rezultat. Le tisto, kar se na motivu premika, se bo videlo kot črta. Včasih se celo podnevi splača fotografirati s tem načinom, vendar so razlike v resnici tako majhne, da tega večinoma ne počnem. Tudi zato, ker je skrit pod razdelkom Več, kajti med ostalimi načini se uporabnik enostavno pomika s potovanjem prsta levo-desno ali klikanjem na enega od njih.

Obstaja še način super res zoom, ki pa deluje samodejno, kadar se fotograf odloči, da bo približal motiv. V bistvu je to digitalni zum, ki izkorišča premikanje telefona v svoj prid, saj naj bi združevanje posnetkov, zamaknjenih za nekaj “pikslov”, dalo nekaj dodatnih podrobnosti. Rezultati so uporabni, a vendarle niso na ravni optičnega zuma, je pa izbiranje povečave izvedeno zanimivo. Najprej je treba dvakrat tapniti s prstom, tako kot za povečanje fotografije v galeriji, potem pa se pokaže skala s petimi poudarjenimi točkami od osnovne goriščnice do petkratne povečave. Če že, uporabljam dvakratno, včasih trikratno. Če mi kaj pri Pixlovem fotoaparatu ni všeč, je to zajemanje panoram, kjer se riše nekakšen nepregleden kvadrat, namesto fotografija v traku, kot pri večini ostalih. Pa tudi rezultati niso nič posebnega.

Morda bo koga zmotil en sam objektiv, medtem ko se marsikateri konkurent ponaša že s tremi ali celo štirimi. Ne rečem, včasih bi bilo zanimivo imeti širši kot ali pravi optični zum, vseeno pa imam raje najboljšo možno kvaliteto in zanesljivost pri enem objektivu kot kompromise pri večih. Sta pa, zanimivo, dva objektiva spredaj. Tako so selfiji lahko širši in to pogosto pride prav. Kakovost tam nekoliko zaostaja, a je vseeno kar solidna.

Pri videu je Pixel nekoliko bolj vsakdanji kot pri fotografiji. Snema 4K (vendar samo pri 30 sličicah na sekundo) in videi so v redu, z odličnim umirjanjem slike, vendar se kakšen iPhone ali Galaxy S v tem pogledu odreže še bolje. Tako glede slike, še posebej pa glede zvoka. Pri Googlu se pač osredotočajo na fotografijo in verjetno je tako kar prav.

Zvočnika, ki zavzameta kar lep del sprednje strani telefona, sta v tej generaciji podobno glasna kot v prejšnji, imata pa nekaj več posluha. Še posebej pri nizkih tonih sta boljša, kajti tam je dvojki precej zmanjkalo. Ni to Razer Phone 2, toda med “običajnimi” telefoni se malokateri približa Pixlovemu zvoku. Ali je to vredno kar zajetnega čela in brade namesto še malo večjega zaslona, pa je že vprašanje. Kljub prostoru spredaj in napredku tehnologije pa je čitalnik prstnih odtisov na zadnji strani in seveda deluje tako, kot od njega pričakujemo. Za odklepanje telefona, kadar je na mizi, lahko delno pomaga nastavitev pametnega odklepanja na lokacijo in/ali po bluetoothu povezane naprave. Ni pa več odklepanja z obrazom, ki je pri predhodniku še obstajalo v teh istih nastavitvah. Verjetno je bilo premalo varno.

Android na Pixlu je popolna Googlova predstavitev tega operacijskega sistema. To ni več »čisti« Android, ima določene dodatke, še posebej na osnovnem zaslonu. Z njega preprosto ne moreš umaknit iskalne vrstice in pripomočka z datumom in vremenom (ki pa včasih lahko izgine in ostane samo informacija o dnevu), pa tudi način upravljanja je ni ravno univerzalen. Pixli in telefoni s sistemom Android One zdaj uporabljajo to metodo s srednjo tipko, ki jo lahko ali pritisneš za domov ali povlečeš desno (in nato lahko še levo) za pomikanje med odprtimi aplikacijami, ter tipko nazaj, ki se prikaže po potrebi. Zadeva je malo konfuzna, tisto vlečenje je nenatančno in poteg navzgor, ki ali prikaže odprta okna ali predal z aplikacijami, prav tako lahko vnaša zmedo. Menda naj bi v desetici uvedli nekaj popravkov tega sistema in dobra novica za uporabnike Pixlov je, da bodo tega deležni prvi. Posodobitve so ažurne, po navadi nekje okrog petega v mesecu pride paket z varnostnim in določenimi drugimi popravki.

Kdor bo zdaj kupil Pixla, bo še naslednji dve leti deležen posodobitev, Google jih zagotavlja tri leta po prihodu novega modela v prodajo. Vsak kupec pa tri leta lahko izkorišča neomejen prostor v Googlovem oblaku za shranjevanje fotografij s Pixla v originalni ločljivosti. Pa tudi vsebina škatle je bogatejša kot pri večini konkurence. Poleg prilagojevalnika z USB-C na 3,5 mm, zvočnega izhoda pač ni, so zraven zelo solidne žične slušalke in še adapter na običajni USB.

Zelo pozitivno je tudi dejstvo, da je to daleč najbolj estetska in najmanj »najedljiva« izvedba Androida. Z nepotrebnimi obvestili večinoma obremenjuje samo aplikacijo Google Foto, ostale pa dajo mir. Prava milina v primerjavi s Hauaweiji, Samsungi in ostalo azijsko falango. Moja najljubša funkcionalnost, čeprav bo kdo zgrožen zaradi stalnega poslušanja mikrofona v telefonu, pa je prepoznavanje pesmi v ozadju. Kadar Pixel prepozna »komad«, to informacijo izpiše spodaj »vedno vključenem zaslonu« in med obvestili, kjer je potem mogoče klikniti za več informacij o pesmi in izvajalcu, v nastavitvah pa je celotna zgodovina preposlušane glasbe.

Ob telefonih s šestimi, osmimi, desetimi gigabajti pomnilnika ter 256 ali več gigabajti prostora za podatke ne morem mimo tega, da je tu osnovna konfiguracija 4/64 GB. Spet bi lahko kdo sklepal podobno kot pri fotoaparatu, še posebej glede pomnilnika. Glede na ceno bi zagotovo lahko vgradili dodatna dva gigabajta in mogoče bo za prihodnost s štirimi res šlo na tesno, za zdaj pa bi težko rekel, da je to premalo. Delovanje je hitro in gladko, mogoče je pri prvem zagonu fotoaparata (daleč najlažje je to storiti z dvojnim pritiskom na tipko za vklop) čakanja za kakšne pol sekunde preveč. Osebno s 64 GB brez težav shajam, vendar večino glasbe ter video vsebin sproti pretakam ter precej več snemam z drugimi napravami. Kdor želi na telefon spraviti obsežno zbirko, nameščati grafično intenzivne igre in podobno, bo najbrž bolj v stiski. Toda v Sloveniji različica s 128 GB ni naprodaj. Zanimivo bo videti, ali bo Telekom podprl e-SIM v tem telefonu. Ta se mi sicer zdi bolj uporaben za kakšen roaming, saj je lahko aktivna ena ali druga »simka«, obe naenkrat pa ne.

Ne bom okolišil. Pixel 3 nikakor ni idealen telefon. Nima najlepšega zaslona, ne dolgotrajne baterije, vprašanja glede zadostne količine pomnilnika za prihodnost so na mestu, manjka tudi kakšna fensi nova tehnologija, kot je prepoznava prstnih odtisov, integrirana v zaslona.  Vseeno pa je povsod dovolj dober, da ga njegov fantastičen fotoaparat zame povzdigne nad ostale. Dodaten bonus je prijeten in vedno posodobljen Android.

The post Google Pixel 3: Fotoaparat nad vsem in vsemi appeared first on Tehnozvezdje.

Uvoznik po naših informacijah že dobavlja omenjena telefona vsem operaterjem, kot prvi pa je Pixla 3 v prodajo dal Telemach.  Prihodnji teden naj bi sledil Pixel 3 XL pri Telekomu Slovenije, kmalu pa bo manjša trojka menda prišla tudi v ponudbo operaterja A1.

Dve glavni odliki krasita te telefone. Prva je čisti Googlov operacijski sistem z rednimi posodobitvami. Android je brez kakšne proizvajalčeve preobleke, v primerjavi z odprtokodno različico (AOSP) ima le določene Googlove elemente v uporabniškem vmesniku, denimo iskalno vrstico, hitri priklic Pomočnika, od različice devet naprej nov način upravljanja s potegi prsta namesto zaslonskimi tipkami, datumom in vremensko informacijo na vrhu zaslona ter »novičarskim« zaslonom levo od glavnega. Pixli prvi dobijo novo izdajo Androida in vsaka generacija ima zagotovljeni najmanj še dve naslednji generaciji operacijskega sistema, začetek vsakega meseca pa pride varnosti popravek, ki s seboj prinese še nekatere druge posodobitve in izboljšave. Poleg tega kupci dobijo neomejen prostor v Googlovem oblaku za nalaganje fotografij v polni ločljivosti.

In prav fotografija je druga odlika telefonov Pixel. Mogoče na prvi pogled enojen fotoaparat z dokaj majhnim tipalom ne obeta kaj posebnega, toda ta vtis ne bi mogel biti dlje od dejanskih rezultatov. Kajti ti so večino časa, to lahko potrdim kot uporabnik zadnjih dveh generacij teh telefonov, izvrstni. Googlovi inženirji so začeli trend t. i. računske fotografije in jo nedavno povzdignili še nivo višje. Algoritmi, optimizirani za fotografski sklop in procesor v telefonu, obsežne podatkovne zbirke in obdelava posnetkov z mislijo na kolikor toliko realističen končni rezultat, so korak pred vsemi ostalimi proizvajalci. Predvsem telefoni s svojim načinom HDR+ uspejo doseči večji dinamični razpon od tekmecev, portretni način kljub le enemu objektivu daje boljše rezultate kot aparati, ki »globino« merijo z dvema in več tipali, »nočni vid«, ki fotografijo zajema dlje časa, pa dobesedno spreminja noč v dan. Ročnih nastavitev, tako kot pri iPhonu, sicer ni, zato pa se da fotografirati v način RAW, in uporabnik je lahko ob pritisku na »sprožilec« prepričan, da se telefon ne bo zmotil. Mogoče določeni tekmeci ponujajo več fleksibilnosti, noben pa boljše kvalitete.

Tudi po ostalih karakteristikah sta trojki trdno v višjem razredu, res pa je, da zdaj prihajajo na trg modeli z novejšo generacijo procesorjev in da kakšna lastnost tudi manjka. Od tistih, ki so prisotne, velja izpostaviti še stereo zvočnika na sprednji strani, za oči, otip in oprijem prijeten premaz steklene zadnje strani, solidna zaslona OLED, brezžično polnjenje, podporo za e-SIM (vendar je lahko aktivna zgolj ena od obeh »simk« v telefonu, ne pa obe hkrati kot pri klasični dual SIM izvedbi) ter priložene zelo solidne slušalke USB-C. Zadnji podatek že nakazuje, da klasičnega izhoda za slušalke ni, kot tudi ne reže za pomnilniško kartico. Vgrajene shrambe je 64 ali 128 GB, Telemach za zdaj prodaja 64-gigabajtno različico, kar pa je v resnici čisto dovolj za veliko večino uporabnikov, tudi zame. Tudi glede pomnilnika, ki ga je 4 GB, bi se lahko kdo zmrdoval, da ga je premalo, a dejanska uporaba ne podpira takega zaključka.

Podobno kot pri Samsungovih Galaxyjih S10 in S10+ tudi tu ni resnejših razlik med malim in velikim modelom. Pixel 3 je za tiste, ki imajo rajši manjše telefone in jim s svojim 5,5-palčnim zaslonom (razmerje 18:9 in brez zareze) še vedno ponuja dovolj površine tako za zabavno vsebino kot za resnejša opravila. Tudi polna visoka ločljivost je čisto zadostna. Pixel 3 XL ima precej večji, 6,3-palčni zaslon z razmerjem 18,5:9 in ločljivostjo QHD+, vendar tudi eno največjih zarez sploh. Precejšnja razlika je še v bateriji, saj XL prinaša dodatnih 515 mAh, kar bi se moralo poznati pri daljši avtonomiji, pri čemer glavni porabnik ni zaslon, ampak fotoaparat. Kar glede na vso obdelavo, ki takrat poteka v ozadju, niti ni presenetljivo. Vse ostalo je pri obeh modelih enako.

Pri Telemachu so cene za Pixel 3 nekje na ravni Huaweija Mate 20 Pro in malo nad iPhonom XR z enako kapaciteto shrambe. Kako bosta Googlova telefona pozicionirana pri ostalih dveh operaterjih, pa bomo šele videli.

The post Googlovi Pixli so vendarle našli Slovenijo appeared first on Tehnozvezdje.

Jeseni 2016 je Google ukinil prejšnji partnerski program Nexus, ki je trajal praktično od samih začetkov Androida, in ga nadomestil z napravami pod svojo blagovno znamko. Prej so namreč telefoni v imenu vedno imeli še znamko proizvajalca – zvrstili so se HTC, Huawei, LG, Motorola in Samsung – in ti so vsaj delno pomagali pri distribuciji. Zdaj za vse skrbi ameriška korporacija sama, rezultat pa je med drugim to, da se Pixli prodajajo samo v peščici »najbolj pomembnih« držav, v Evropi so to Italija, Nemčija, Španija in Velika Britanija. In pa cena je zrasla, čeravno Nexusi tudi niso bili vedno »poceni«, nekateri so sodili med dražje telefone svojega časa. Toda pol leta po prihodu na trg Google in trgovci že znižujejo začetne pretirane postavke in tako je nakup ob vseh »težavah« nekoliko manj samomorilski.

Kot že zadnje leto v starem konceptu z Nexusoma 5X in 6P, Pixel obstaja v manjši in večji (XL) izvedbi. Prvo leto sta si bila telefona precej podobna, v drugi generaciji pa sta sicer strojno skoraj povsem enaka, a na pogled precej različna. Manjši Pixel 2 ima še »staromodno« zasnovo z zaslonom v razmerju 16:9 in zajetno brado ter čelom. Pa tudi petpalčna diagonala zaslona je za te čase kar malo skromna. Večji Pixel 2 XL je že na daleč precej bolj moderen, z zaslonom 2:1 in manjšimi robovi okrog njega. Ne najmanjšimi, a vseeno znosnimi, glede na to, da vsebujejo še stereo zvočnika. Toda mali Pixel ima kakovosten Samsungov zaslon OLED, dvojka ekstra velikosti pa LG-jevega, ki se vsaj v prvih tednih in z začetnimi nastavitvami ni izkazal. Sicer sta izdelka, kot rečeno, pretežno identična. Procesor, pomnilnik, fotoaparata in vse ostale strojne postavke, razen velikosti baterije, so enake. Zato kupci manjšega pravzaprav nič ne izgubijo in če jim je všeč lažje obvladljivo ohišje, manjša zaslonska površina pa jih ne moti, je to lahko dobra izbira, ker je tudi cena nižja.

Vseeno, velik ekran je le velik ekran, pet let nazaj se ne mislim vračati, zato je bila odločitev, katerega, jasna. Res je Pixel 2 XL malo večji kot moj dozdajšnji Mate 10 Pro ali zelo podobnih, malenkost manjših mer kot iPhone 8 Plus. Pomisleke sem imel edino o tem, ali bo 64 GB prostora za podatke dovolj, ampak skok na 128 GB bi k ceni dodal še približno 120 evrov, kar se mi je zdelo povsem pretirano. In kot sem že omenil v članku o Huaweiju, tam še nisem prišel na polovično zasedenost. Glavni razlog je v tem, da imam na notranji shrambi veliko manj muzike kot nekoč, pretežno jo je nadomestila pretočna, niti prednaložena navigacija ni več nujna. Posnete videe 4K pa se tudi da dokaj sproti brisati po prenosu nekam drugam. Pixel 2 XL 64 GB, torej. Črn. Za  črno-belo »pando« nisem bil prepričan, da mi bo všeč. Črna je nevtralna in zadnja stran v kombinaciji mat in svetleče je res dobra. Kakšen postavljaš ta telefon sicer ni, oblika je bolj v službi funkcije. Ga pa barva na zadnji strani naredi dovolj nedrsečega. Zelo zanimivo pa je, kaj jih je uspelo z razporeditvijo mase. Čeprav je gramov skoraj enako, zadeva deluje bistveno lažje.

Glavno, zaradi česar me je ta reč zanimala in mikala, je njen fotoaparat. Med anglosaksonsko novinarsko srenjo nekako prevladujoče velja za najboljšega. Tudi na lestvici DxO Mark je pri vrhu. Treba je bilo prej ali slej videti in preizkusiti to čudo. Prvi vtisi potrjujejo dognanja ameriških kolegov. Algoritmi HDR+ so res nekaj posebnega. Iz več skoraj hipno zajetih posnetkov izdelajo končne fotografije s toliko dinamičnega razpona, kot ga ne premore noben drug fotofon, kar sem jih doslej videl na delu. Ta računska čarovnija se je sicer začela že v Nexusu 6P in že takrat sem bil nad rezultati večinoma navdušen. Ne pa nad hitrostjo, ker je bila obdelava res počasna. Zdaj te zamere ni več. Še kaj več o fotografskih spodobnostih Piksla, ki se za zdaj zanaša na en sam objektiv, pa v pravem preizkusu. Ta verjetno sledi kmalu.

Ni pa bila fotografija edino, s čimer pri Huaweiju Mate 10 Pro nisem bil povsem zadovoljen. In zaradi česar sem si že nekaj časa želel imeti v rokah Googlefon. Že res, da nikoli nisem bil velik zagovornik ali popularizator Nexusov in njihovega »čistega« Androida, vedno se mi je zdelo, da običajni uporabniki s preoblekami proizvajalcev dobijo veliko več. A po drugi strani je Google skozi leta v operacijski sistem dodal marsikaj, kar mu je nekoč manjkalo, huaweiji, lg-ji in samsungi pa znajo biti s svojimi dodatki, podvajanjem in stalnim opominjanjem uporabnika na to in ono še kar nadležni. Pixel ima nameščen Googlov Android, kar ni čisto enako temu, čemur bi lahko rekli čisti oz. po angleško stock. Vmesnik, še posebej domači zaslon, je nekoliko prilagojen. O vsem tem več v testu, lahko pa že zdaj rečem, da me nadleguje precej manj obvestil, še posebej po tem, ko se jih izključil za aplikacijo Google Foto, (privzeto galerijo na Pikslu), in da je delovanje vmesnika in aplikacij res gladko. Po prvem tednu ali dveh pa se mi zdi uporaba tega mobilnika prava osvežitev. Malo tega, kar dodajajo huaweiji in samsungi, zares pogrešam.

Zaslon? Ne, ni vrhunski. Ob obračanju postane modrikast, kar se najbolj opazi, kadar prikazuje veliko beline (se pravi pri večini besedila). In barvna kalibracija ni kdo ve kako posrečena. Na začetku sta bili samo dve izbiri – naravne ali poudarjene barve. Pri obeh pa so barve »sprane«, rdeče skorajda ni. Po vseh kritikah so dodali še nasičeni način, ki pa gre v drugo skrajnost, saj res hudo poudari rdečo, da je vse skupaj bistveno pretirano. Želel bi si neke vmesne možnosti, a domnevam, da enostavno ni mogoča pri tem panelu. Res pa ni tako slab, kot so nekateri poskušali prikazati pred meseci, kar smo videli že pri LG-ju V30, ki v osnovi uporablja enak zaslon. Dopuščam tudi možnost, da imajo Piksli novejšega datuma proizvodnje celo nekoliko izboljšane zaslone v primerjavi s tistimi prvimi.

Stereo zvočnika sta fin dodatek. Glasna sta, za določene žanre tudi precej v redu, za glasbo z veliko basi pa ne najbolj primerna, ker se predvajano sliši malce tanko, brez globine. In če me je pri Huaweiju navduševala baterija, bom tule naredil konkreten korak nazaj? Ne nujno, prvi vtisi so spodbudni, za kakšno četrtino ali tretjino krajše je trajanje, bi rekel na pamet, a še vedno opazno daljše kot pri S9 ali V30. Informacije na izključenem zaslonu so prisotne, na žalost pa se ne da nastaviti, da bi bile vključene med to in to uro (od zjutraj do zvečer). Prav tako dvojni trepljaj za zbujanje zaslona, poleg prstnega odtisa še pametno odklepanje z obrazom, na osnovi lokacije in še česa. Zaščita pred vodom in prahom je po standardu IP67.

Seveda so pomanjkljivosti, nekatere si deli s Huaweijem, na primer umanjkanje izhoda za slušalke in reže za pomnilniško kartico. Prav tako ni induktivnega polnjenja ali infrardečega oddajnika (da lahko telefon postane televizijski »daljinec«). In fotoaparat je zgolj enojen, čeprav to mogoče niti ni resna pomanjkljivost.

Velika prednost pa bi morale biti posodobitve sistema. Še en razlog, da bi vse omenjene bolje prodajane telefone morda nadomestil s tem. Pri njih namreč proizvajalci niso zelo ažurni in po tistem, ko na trg pošljejo nov model, pri starem glede nadgradenj in varnostnih popravkov stopi na zavoro. Google je obljubil triletno podporo. Trenutna različica Androida je 8.1.0, varnostni popravek, prišel je 3. aprila, pa ima datum 5. april. Lahko bi namestil tudi »razvijalsko« različico Androida P, na Nexusu 6P sem poskušal tudi s tem, tu pa se še nisem odločil, a za primarno napravo je po navadi pametneje imeti »stabilen« operacijski sistem.

Zakaj sem si omislil Piksla, zdaj veš. Če ponuja še kaj več od z vseh strani pohvaljenega fotoaparata ter ažurnega Androida brez pretirane navlake, pa kmalu povem in pokažem podrobneje.

The post Čemu sem kupil precenjenega in s problemi prežetega Piksla? appeared first on Tehnozvezdje.

Kot prvo, zelo kvalitetno je izdelan. Pojava ni nič posebnega, Redmi Note 4 je za moj okus bolj ljubek. A1 bi bil lahko manjši, je pa kovinski, z dobro obdelavo materialov in deluje trdno. Tudi občutek v roki je fin, kot rečeno pa se mi zdaj dlani že navajajo na ožje modele zasloni 2:1, tako da je tale rahlo širok za moj okus. Fotoaparat ima nekaj izbokline, a ta ne moti pretirano, edino po mizi lahko drgne. Prstni odtisi se na zadnji strani, ki je v mojem primeru zlata, skoraj ne poznajo. Praske pa za zdaj tudi ne. Lepo je, da so za priključek izbrali USB-C, da so ohranili tudi izhod za slušalke in infrardeči oddajanik (za daljinski upravljalnik). Manj spodbudna pa je odsotnost NFC-ja, s čimer odpade Urbana in še kaj, in tudi umanjkanje programske podpore za radio, ker čipovje zanj je prisotno.

Preden se posvetim programski opremi, ki je vendarle glavna atrakcija, se bom še malo pomudil pri glavnih vidnih in slišnih značilnostih. Zaslon ima diagonalo 5,5 palcev, kar je bila v obdobju razmerij stranic 16:9 zelo pogosta velikost. A to obdobje se končuje in priča smo prehodu na 18:9 oz. 2:1 ali še bolj potegnjena razmerja (iPhone X ima kar 19,5:9). Saj s starim formatom ni kaj dosti narobe, če so tipke pod zaslonom, še toliko manj, je pa res, da pri večini aplikacij bolj prav pride višina kot širina in da nova forma omogoča za kakšen milimeter ožjo napravo. Vsak milimeter pa se pri držanju v dlani hitro pozna. Vseeno imam več pripomb na kakovost ekrana kot na njegovo geometrijo. Ločljivost je v redu, vidljivost z različnih kotov tudi, mu pa manjka svetilnosti, kontrastov in živahnosti. Barve so ves čas nekoliko obledele in razlika med teminami in belinami povprečna, svetlost pa je treba imeti nastavljeno precej visoko. Za sonce ima avtomatika še nekaj rezerve, a ne prav veliko. Glede na ceno se ne morem prav zelo pritoževati, sem pa videl že kakšen lepši zaslon tudi v telefonih, ki ne stanejo prav dosti več.

Vseeno je večpredstavnost kar dobra, ker zvočnik sploh ni slab. Je glasen, premore nekaj globine in frekvenčnega razpona, predvsem pa pri višji glasnosti ni popačenja ali hreščanja, kot ga je mogoče slišati pri Redmi Note 4. V strojnem pogledu je sicer bolj izstopajoča lastnost dvooki fotoaparat. Podoben je tistim, s kakršnimi se ponašata iPhone ali Galaxy Note8, ki pa sta seveda nekajkrat dražja. Objektiva ponujata različni goriščnici, standardno (široko) in dvakrat približano. Glavni pogled premore zaslonko f/2,2, »zum« pa f/2,6. Ne eno ne drugo ni sijajno, kot tudi ni velikost pik na tipalih. Zato so dnevne fotografije kar v redu, večerne in sploh nočne, pa tudi notranje ob slabši osvetlitvi pa precej slabše. V dobri svetlobi seveda je nekaj manj podrobnosti in dinamike kot na posnetkih prej omenjenih najdražjih telefonov, vseeno pa je zajeto in predstavljeno na končnih datotekah presenetljivo dobro. Tudi način HDR opravi svojo nalogo kar zgledno, čeravno malce počasneje kot na najboljših fotofonih. Boljši je kajpak standarden pogled, zato pa se je s »teleobjektivom« že mogoče malo igrati z globinsko neostrino.

Celo pod umetno svetlobo in v mraku se da narediti kakšen povsem uporaben posnetek, se pa kakovost v takih razmerah vseeno precej hitro poslabša. Prikrade se šum, podrobnosti izginjajo, barve bledijo. Ali pa so fotografije celo stresene, saj objektiv ob povprečni goriščnici in pomanjkanju optične stabilizacije pač dobi premalo svetlobe in je čas osvetlitve predolg. Kakšnih bistrih programskih trikov, na kar se v veliki meri zanaša Googlov Pixel, tu ni. Presenetljivo pa so zelo spodobni in visokoločljivostni panoramski posnetki.

Umirjevalnik ali pa vsaj kakovostni algoritmi za to nalogo manjkajo tudi pri videu. Ta je res lahko v 4K, vendar ni nič posebnega. Sprednji fotoaparat je tipičen predstavnik tega razreda s petimi milijoni točk. Povsem zadovoljiv za sefije, a absolutno preslab za kakšno vloganje ali druge resnejše namene. Fotografska aplikacija bi bila lahko bolj izpiljena in z več možnostmi, niti velikosti fotografij ni mogoče spremeniti, jo je pa možno vsaj kadarkoli priklicati z dvojnim pritiskom na tipko za vklop.

Baterija po številkah ni najbolj zmogljiva, a preseneti z dobro vzdržljivostjo. Tisti dan, ko sem jo med testom najbolj obremenjeval, sem proti koncu popoldneva, ko se je končala konstantna osemurna tortura, imel še skoraj polovico napolnjenosti. Res pa je, da sem bil večino časa jahal wi-fi. Naslednji dan, ko sem se precej več zanašal na mobilno omrežje, so odstotki padali hitreje, a vseeno sem brez težav prikrmaril do spanja. Ob zmerni uporabi bi se najbrž izšlo tudi za dva dni brez vmesnega polnjenja. To sicer poteka z običajno hitrostjo in brezžičnega ni. Čitalnik prstnih odtisov je kar zanesljiv, ni pa najhitrejši. Nekateri drugi telefon odklenejo res hipno, tu pa je treba trenutek počakati. Drugače pa je krmarjenje po sistemu precej hitro in odzivno. Nisem opazil kakšnega zatikanja, kvečjemu občasno sekundo ali dve daljše nalaganje aplikacij kot na zmogljivejših telefonih. Se pa poznajo štirje gigabajti delovnega pomnilnika, saj se aplikacijo »zapirajo« šele, ko res že nekaj časa niso v uporabi ali uporabnik odpira množico drugih. Kar se tiče hitrosti bi res zlahka presedlal na ta telefon, veliko bolj bi me motili zaslon, velikost in še kakšna druga pomanjkljivost.

Snovalcem pa absolutno štejem v dobro, da so vgradili 64 GB bliskovnega pomnilnika za shranjevanje podatkov (mislim sicer, da obstaja tudi različica 32 GB, a bi se ji sam izognil) in dodali še režo za pomnilniško kartico. Sploh za ta denar je shramba radodarna in komur bo prostora premalo, ga lahko hitro poveča. In ker je telefon s Kitajske ter v osnovi ni namenjen slovenskim omrežjem, sem bi tokrat še malo bolj pozoren na kakovost klicev. In bil tudi tu presenečen, saj so bili pogovori jasni in razločni. Tudi s sprejemom signala nisem imel težav. Enkrat na začetku preizkušanja se mi je zdela hitrost prenosa podatkov v mobilnem omrežju prenizka, še posebej, ker je drug telefon zraven bite pretakal bistveno hitreje, a se kasneje kaj podobnega ni več pojavilo, tako da je verjetno šlo za trenutno motnjo.

In zdaj malo več o programski opremi. Čista namestitev Androida je istočasno največja vrlina in tudi ena največjih slabosti tega telefona. Preden pojasnim zakaj, naj povem še, da čisti (»stock) Android ni enak Androidu na Googlovih Pixlih. Tam je že kar opazno modificiran in z določenimi funkcionalnostmi, ki jih osnovna različica, kakršno dobijo drugi proizvajalci, nima. Glavne prednosti so seveda hitrost, pregleden, prečiščen vmesnik, nobenih podvojenih aplikacij in ažurne nadgradnje. Pomanjkljivost pa je odsotnost nekaterih zelo uporabnih funkcionalnosti, ki jih proizvajalci dodajo v svoje androidne preobleke in jih je težko dobiti z aplikacijami. Pri Xiaomiju so to na primer dvakratni trepljaj za bujenje zaslona, barvni profili ekrana, več možnosti med hitrimi bližnjicami in radio (FM). Vse to je na voljo pri modelu Redmi Note 4, medtem ko ima A1 samo dvakratni pritisk tipke za vklop za priklic fotoaparata, ostale finte manjkajo. Niti aplikacij, kot so skener (kod qr, dokumentov, …), diktafon ali Mi drop, ki omogoča pošiljanje datotek drugim telefonom Xiaomi, tu ni. Edina je Mi remote za izkoriščanje vgrajenega infrardečega oddajnika. Izgled je sicer stvar okusa, Xaomijev MIUI ni napačen, malo bolj barvit od Googlovega vmesnika, a hkrati ne prenačičkan, ima pa iphonovski princip domačih zaslonov. Čisti vmesnik ima klasičen predal s aplikacijami, tu dosegljiv s potegom navzgor, obvezno iskalno vrstico na vrhu domačega zaslona in hitre komande pri aplikacijah, ki jih podpirajo (dolgo pritisk na ikono, podobno kot 3D Touch na iPhonu).

Odsotnost dodatkov telefon več kot kompenzira s hitrostjo. Vse deluje brez zatikanja in spodobno hitro, mogoče je treba malo počakati na zagon katere od aplikacij ali na obdelovanje fotografij HDR, toda v tem cenovnem razredu še nisem videl odzivnejšega telefona. Redmi Note 4 z enakim procesorjem, res pa s tremi gigabajti pomnilnika, je bolj dojemljiv za občasna spotikanja. Kar pa se tiče posodobitev. Takoj na začetku sta bili dve, ena sistemska s kopico popravkov, druga za oktobrske varnostne novosti. Novembrskih še ni, prav tako je različica Androida še vedno 7.1.2, torej ta zadeva vendarle zaostaja za Pixli in Nexusi. Zares pa se bo, ali pa tudi ne, vrednost vključenosti v program Android One izkazala na dolgi. Po približno letu od začetka prodaje proizvajalci bolj ali manj pozabijo na posamezen model telefona. Če bo Mi A1 vsaj v drugem letu življenjske dobe še dobival nadgradnje in varnostne popravke, potem je v čistem Androidu nekaj smisla. Drugače pa bi bili za uporabnike verjetno več vredni proizvajalčevi dodatki.

Kam torej sodi ta izdelek? Ga je smiselno naročati s Kitajske ali mogoče najti v kateri od evropskih držav, kjer je uradno na voljo, namesto nakupa enega od telefonov s servisom s Sloveniji ali mogoče Motorole iz Nemčije? Kadar je v akciji ali se zanj dobi kupon za popust in se tako končna cena, skupaj z davkom in uvoznimi stroški ustavi pod 230 evri, je zelo zanimiv telefon. Hitrost delovanja je neprekosljiva v tem razredu, dvooki fotoaparat z optičnim »zumom« pa tudi ni prav pogost. Imajo pa konkurenčni modeli za le malo višjo ceno tudi kakšno prednost, denimo v zaslonu, dodatnih funkcionalnostih, NFC-ju, kakšnemu uspeva biti tudi prijaznejše oblike in velikosti. Android brez navlake mi še vedno vzbuja mešane občutke. Omogoča odzivnost in potencialno ažurnejše posodobitve, izpušča pa marsikatero priročno funkcijo. Vsekakor je Xiaomi Mi A1 po razmerju med plačanim in dobljenim v samem vrhu, vseeno pa ni med mojimi najljubšimi letošnjimi telefoni. Da bi bil, je premalo poseben, preveč se drži ustaljenih vzorcev. Kar je škoda, nikakor pa ni presenetljivo.

The post Xiaomi Mi A1: Zelo dobra vrednost za denar, a brez iskrice appeared first on Tehnozvezdje.

Zgodi se, da kakšen izdelek, čeprav to mogoče niti ni bil namen proizvajalca, nagovori določeno skupino uporabnikov. V zadnjih mesecih je tak primer pametni telefon (skoraj mini tablica) nexus 6p, ki sta ga skupaj zasnovala Google in Huawei. Postal je pravi geekovski telefon, saj nanj prisegajo vsi najbolj zagrizeni tehnološki navdušenci. Kaj pa ostali uporabniki, je lahko ta reč primerna tudi zanje? Lahko, če sprejmejo njegovo rahlo pretirano velikost.

Mogoče ni kakšen maneken, še posebej sprednja stran je oblikovana zelo klasično, brez posebne inspiracije, ampak z aluminjastim ohišjem je Huawei poskrbel, da je telefon v trendu. Z izboklino za fotoaparat po celotni širini, kot da bi bil telefon različica očal iz Zvezdnih stez, pa še za edinstveno pojavo. Zadeva med uporabo ne moti, niti v žepu, pa tudi v živo izgleda veliko bolje in manj čudaško kot na fotografijah. Obdelava ohišja je dobra, nimam pa najboljšega občutka, kaj bi se zgodilo, če bi telefon zletel na tla. Ne da deluje krhek, daleč od tega, ampak s svojo masivnostjo in obliko daje vtis, da bi padec na beton ali asfalt povzročil precejšnjo katastrofo.

Če bi bil samo malo ožji …

Največja težava nexusa 6p je njegova velikost. Dolžino bi se še dalo prenesti, čeprav je malo tako razpotegnjenih modelov, prirastka k večini danes običajnih telefonov (lg g5, samsung galaxy s7 edge, …) je za približno cm. K temu nekaj zagotovo prispevata stereo zvočnika na sprednji strani. Ki sta glasna, zato človek vsaj delno oprosti dolžino. Težje pa širino, razen če ima košarkarske dlani. Za približno pol cm je 6p širši od večine ostalih. Saj se ga da uporabljati (nexus 6 je bil še širši), a po določenem času postane neudoben in živci v dlani začutijo kakšne neprijetne pritiske. Zaslon je z diagonalo 5,7 palcev velik, kar je odlično za večpredstavnost. Ampak galaxy s7 edge+ (je) ponuja(l) enako diagonalo v ožjem, bolj priročnem ohišju. In v praksi razlika med nexusovimi 5,7 palci in bolj razširjenimi in tudi obvladljivimi (če se je proizvajalec potrudil z izkoriščenostjo ohišja) petimi palci in pol sploh ni velika. Na žalost pa ni izbire, kdor trenutno hoče pravega nexusa, mora poseči po 6p. Malo manjši, a nikakor majhen 5x, ki ga izdeluje LG, je preveč plastičen in strojno omejen. Med drugim ima samo dva gigabajta pomnilnika, kar je za vrhunske androidne telefone zdaj že skoraj premalo.

Vendarle nexus brez kompromisov

Zakaj je geekom 6p všeč? Ker so končno dobili telefon s čistim Googlovim operacijskim sistemom, brez dodatne navlake in s sprotnimi nadgradnjami, pri katerem jim ni treba sklepati kompromisov. Vsi pretekli nexusi so pri tem ali onem, najbolj pogosto pri fotoaparatu, zaostajali za najboljšimi telefoni na trgu. Huaweijev izdelek pa je v skoraj vseh pogledih vrhunski. Zaslon amoled z razločljivostjo QHD (1440 x 2560) je oster in živahen, nič dosti ne zaostaja za tistimi, ki jih v svoje najbolj izpostavljene telefone vgrajuje Samsung. Le na soncu je malce slabše viden.

Telefon je nedvomno hiter. Lanski najzmogljivejši Qualcommov procesor snapdragon 810 v navezi s tremi gigabajti pomnilnika skrbi za gladko delovanje. Težava nastane samo, ko se začne ta čip, razvpit točno zaradi te lastnosti, pregrevati. Takrat ga operacijski sistem nasilno upočasni. Resno upočasni, kar lahko pomeni, da se vse skupaj popolnoma ustavi. Uporabnik mora dobesedno počakati nekaj sekund, da telefon znova začne delovati s kolikor toliko običajno hitrostjo. Dobra plat tega agresivnega preprečevanja segrevanja je točno v tem – telefon nikoli ne postane zares vroč.

Fotoaparat. Nanj so ljubitelji nexusov dolgo čakali. Še danes čislana petica, ki jo je izdeloval LG, je resda dobila optični umirjevalnik slike, a je bilo vse ostalo, z optiko vred tako povprečno, da pridobitev ni nič pomagala. Kakovost fotografij je bila še vedno mizerna v primerjavi z najboljšimi fotofoni. Zdaj je glede kakovosti končno vse na mestu. Na kratko – malo telefon zajema lepe in podrobne fotografije. Barve so pravilne in naravne, detajlov veliko, dinamični razpon precejšen, celo v temnejših prostorih ali zvečer/ponoči se zadeva presenetljivo dobro drži. Mogoče ima kakšen drug telefon boljše algoritme za samodejni hdr, ampak prav z nexusom 6p sem posnel prav lepih fotografij. Poleg tega nexus 6p kot edini Huaweijev telefon omogoča snemanje videa 4k, tako da geekom res ni treba sklepati kompromisov.

Vseeno pa ga ne bi imel za primarni žepni fotoaparat (kar so telefoni že zdavnaj postali). Iz dveh razlogov. Najprej zato, ker je (pre)počasen. Že samo zaganjanje aplikacije za fotografiranje traja absolutno predolgo. Že res, da jo je možno priročno priklicati z dvojnim pritiskom tipke za vklop oz. izklop, toda potem je treba počakati sekundo ali dve, preden je sploh mogoče fotografirati. In nato tudi samo obdelovanje fotografij, še posebej hdr, traaaaja. Saj (lahko) poteka v ozadju, a je vseeno nadležno in nekako ne pritiče takemu in tako dragemu izdelku. Moja druga zamera glede fotoaparata pa leti na aplikacijo za fotografiranje in možnosti v njej. Teh je le malce več kot pri iphonu, kar pomeni – absolutno premalo. Samsungi, LG-ji in tudi huaweiji omogočajo bistveno več, predvsem veliko več ročnega nadzora, in tudi lažje in kvalitetnejše zajemanje panoram.

Kakšna malenkost še manjka

Rahlo razočara trajanje baterije. Na začetku obeta, toda pod resnimi napori, še posebej, kot je zaslon ves čas vključen, energije hitro zmanjkuje. Mogoče bi pomagalo že temnejše ozadje v aplikacijah – belina pri zaslonih amoled je smrt za baterijo (čeprav je denimo galaxy s7 edge glede tega bistveno boljši). V glavnem – med najbolj napornimi dnevi na sejmih baterija ni zdržala cel dan. In tudi med običajno vsakodnevno uporabo si težko privoščim, da grem od doma z ne povsem polno baterijo (s približno 80 odstotki, kolikor jih je ostalo po popoldanskem polnjenju in večerni uporabi), ker bom prišel nazaj domov z desetimi odstotki in šel neposredno do kabla za polnjenje. Dodatna težava je v tem, da ima nexus 6p novi priključek usb-c, kar je po svoje dobro in napredno, a zoprno, če se nekje znajdete s prazno baterijo in brez svojega polnilca.

Za vrhunski telefon je danes obvezen čitalec prstnih odtisov in nexus 6p ga ima. Na zadnji strani, brezhibno delujočega. Pozicija je dobra takrat, ko telefon držimo v roki, in precej slabša takrat, ko ga imamo na mizi. Takrat pomaga pametno zaklepanje, ki pa ni vedno natančno.

Programski del je tisto, kar je bistvo nexusa. Android izgleda tako, kot si ga zamišlja Google. Kar pomeni všečno, sodobno, minimalistično, prav nič načičkano, kot je v navadi pri marsikateri preobleki najuspešnejših proizvajalcev. Mogoče se bo vse skupaj komu še vedno zdelo špartansko, navsezadnje je edina aplikacija za e-pošto gmail, za ogled fotografij in videov kar google foto, ki je v osnovi oblačna storitev za fotografije, in še kakšno luknjo v ponudbi bi se dalo najti. Je pa vseeno čisti android že toliko napredoval, da večjih pomanjkljivosti vseeno ni. Nekoliko več preobleke proizvajalcev omogočajo tudi na zaklenjenem zaslonu – nexus sicer ponuja srednje uporabno implementacijo prikaza ure in obvestil na izključenem zaslonu (na zaslonu amoled, ki to omogoča, se prižgejo samo tiste točke, ki se morajo prižgati) – in v obvestilnem polknu. Čisti android ima pluse in minuse, največja dobrobit je jasno v tem, da so nadgradnje sistema na voljo takoj in da so uporabniki sproti, vsak mesec deležni zdaj že rednih varnostnih popravkov. Drugi, kot so Huawei, LG in Samsung jih izdajajo kvečjemu na vsakih nekaj mesecev ali pa jih sploh ne.

Večjih presenečenj aktualni nexus vseeno ni prinesel. In do popolnosti mu vseeno še marsikaj manjka. Ni vodotesen. Ne omogoča brezžičnega polnjenja. Kot rečeno ima slabo vzdržljivo baterijo. Nima reže za pomnilniško kartico in v Sloveniji je za nekaj več kot 600 evrov brez vezave oz. 500 evrov z vezavo v prodaji samo različica z 32 GB prostora za podatke, kar v praksi pomeni kakšnih 24 GB. Telefon je dobra zmes visoke tehnologije, ki je bila na voljo ob koncu lanskega leta, ni pa v segment mobilnih telefonov prinesel ničesar novega in vznemirljivega.

Vseeno nexus 6p kaže, kakšne rezultate bi lahko dajala kombinacija Huaweijeve izpopolnjenosti pri strojni in Googlove vizije pri programski opremi. Treba bi bilo le še malo optimizirati trajanje baterije in hitrost fotoaparata, potem pa zasnovati in izdelati nekoliko manjšo različico z letošnjim, manj pregrevajočim se procesorjem. Do takrat je nexus 6p dobra izbira za ozko ciljno skupino, večini pa se bo bolj primerno zdelo kaj drugega. Manjšega.

——-

Tukaj je nekaj primerov fotografij, ki sem jih posnel z nexusom 6p.

The post Nexus 6p bi moral biti samo malo manjši appeared first on Tehnozvezdje.