LG je Chromecast po več letih, ko smo to konstantno omenjali med pomanjkljivostmi, končno uvedel pri aktualnih modelih, denimo OLED-ih serij C4 in G4. Pred tem je podpiral sorodni protokol Airplay, ki ga uporabljajo Applove naprave. Podobno je še pri nekaterih proizvajalcih, ki prav tako raje ali lažje podprejo Applovo funkcionalnost kot Googlovo, čeprav bi si mislili, da bo ravno obratno.

Nato je LG že lani jeseni s programsko posodobitvijo funkcionalnost dodal modelom letnika 2023, zdaj pa še leto starejšim, med njimi C2, na katerem smo bili spremembe tudi deležni. Še bolj nazaj glede na dostopne informacije ne bo šel, čeprav bi verjetno lahko, saj ne gre za zadevo, ki bi zahtevala kakšno posebno strojno opremo. Vseeno pa je lepo videti take vrste posodobitev.

Kakovost prikaza sicer ni povsem na ravni, ki bi jo na televizorju 4K z res naprednim zaslonom pričakoval. Je za silo uporabna za ogled fotografij z družinskega izleta ali videov s koncerta, toda pri obojem se vidi precejšnja kompresija oz. nizek bitni tok. Bolje kot nič, a žal ne dosti več kot to. Seveda pa tega ni mogoče spremeniti, ker funkcionalnost nima nikakršnih nastavitev. Zato bi si vsekakor želel, da bi v kakšni od naslednjih posodobitev LG poskrbel za zvišanje pasovne širine v domačem omrežju, s katero razpolaga prenašanje vsebin na televizor, da ne bi bilo potrebno tako agresivno stiskanje in s tem vizualno poslabšanje vsebin.

The post LG še ni pozabil niti na televizorje izpred treh let appeared first on Tehnozvezdje.

Za posel s televizorji so pri omenjenem korejskem podjetju najbolj pomembni modeli z zasloni OLED, še posebej serija C. Letošnje oznake bodo v znamenju števila štiri, bodo verjetno tisti, ki so se odločili, da preskočijo C3 in počakajo, če bo C4 v l. 2024 dobil zaslon z mikrozrcali (MLA) za večjo svetilnost, ki so ga prvič vgradili v model G3 in ki je uspešno tekmoval z zasloni QD-OLED. Žal bodo razočarani, kajti C4 ostaja pri zaslonu OLED EVO (oz. OLED.EX), bo ta v določenih slikovnih načinih prikazal nekoliko svetlejšo sliko zaradi sposobnosti nadgrajenega procesorja serije Alpha 9. Še posebej naj bi se razlika poznala pri najmanjših dveh izvedbah z diagonalama 107 cm (42 palcev) in 122 cm (48 palcev), ki se zanašata še na »klasičen« zaslon OLED. Novi procesor prinaša tudi izboljšave z umetno inteligenco, vendar ne v tolikšni meri kot pri najvišji liniji G4 ter letošnjem dodatnem modelu M4. Druga večja novost pri C4 je podpora dinamičnemu osveževanju do 144 Hz, doslej je bila najvišja vrednost 120 Hz. Izkoristili ga bodo lahko igričarji s primernim PC-jem, kajti konzole aktualne generacije (PS5 in Xbox serij X in S) zmorejo največ 120 sličic na sekundo. Kot že doslej bosta podprta protokola za izenačevanje izrisa iz grafične kartice in prikaza na zaslonu Nvidia G-Sync in AMD Freesync.

Zelo razveseljiva novost za velik del uporabnikov bo podpora protokolu Google Chromecast za pošiljanje vsebin iz telefonov in drugih naprav na zaslon televizorja. Že pred tem so LG-jevi televizorju podpirali podobno Applovo tehnologijo Airplay in jo bodo tudi vnaprej. Ali bo Chromecast s posodobitvijo prišel tudi na starejše modele, ni podatka, bi bil pa presenečen, če bi se to zgodilo. Prvič bo vgrajena tudi podpora za naprave pametnega doma po standardu Mater. LG je sicer za letošnje modele televizorjev in tudi za dve generaciji nazaj, torej od letnika 2022 naprej, obljubil štiri leta posodobitev operacijskega sistema WebOS. Vizualno LG C4 na fotografiji izgleda enako kot že C2 in C3, na voljo bo vse do velikosti 211 cm (83 palcev), verjetno pa bo še naprej največ zanimanja za diagonale 165 cm (65 palcev), 139 cm (55 palcev) in 195,6 cm (77 palcev), najbrž v takem vrstnem redu.

Vrhnja serija G bo z modelom G4 pridobila povsem nov procesor Alpha 11 AI, ki bo sposoben mnogih trikov z umetno inteligenco. Tako naj bi zagotavljal še bolj svetlo in ostro sliko, bolje razločeval, kje mora dvigniti svetilnost in na katerih območjih zaslona pustiti temine, kje v prizor prihaja svetloba, kje so obrazi in podobno, ter s tem »ustvarjala kar najbolj tridimenzionalno sliko,« kot so zapisali v podjetju. Kdor bo pretežno gledal s slikovnimi načini, ki tovrstne »izboljšave« pretežno ignorirajo (denimo Kino in še posebej Filmmaker), bo najbrž imel zelo podobno sliko kot bi je bil deležen pri modelu G3. Z G4 bo zaslon MLA na voljo tudi v diagonali 211 cm, prvič pa bo televizor serije G naprodaj tudi v velikosti 259 cm (98 palcev), vendar ta zaradi tehnoloških omejitev ne bo imel zaslona vrste MLA. Vsaj na nekaterih trgih bo G4 v določenih velikostih končno na voljo tudi z osrednjim podstavkom, ne zgolj s stenskim nosilcem in brez možnosti za postavitev na omarico. Tudi G4 bo seveda deležen osveževanja s 144 Hz.

Tehnološko enak bo M4 (na naslovni fotografiji), ki pa ga bodo oglaševali kot »brezžičnega«. Od G4 se bo namreč razlikoval po tem, da bodo vsi priključki (HDMI 2.1 bodo trije namesto štirih) v ločeni škatli Zero Connect Box, od katere bo do samega televizorja šel zgolj en kabel. To rešitev že nekaj let pri določenih modelih z vrha pahljače ponuja Samsung.

Na »dnu« modelov OLED je B4, še vedno s konvencionalnim zaslonom te vrste, a zdaj procesorjem Alpha 8 in prav tako štirimi polnimi priključki HDMI 2.1, pri čemer pa je maksimalna frekvenca osveževanja še naprej 120 Hz. Enako kot za C4 tudi za B4 LG ne bo nudil petletne garancije na zaslon, ki jo bodo deležni kupci modelov G4 in M4.

Tudi pri televizorjih QNED z zasloni LCD bo šla velikost vse do 259 cm, vendar zgolj pri srednjem modelu oz. seriji 85T. Naj njim bosta še 90T in na vrhu 99T, oba z zasloni vrste mini LED, spodaj pa 80T. Pri teh prav tako izpostavljajo izboljšave z umetno inteligenco, med drugim večji razpon sivin in bolj precizno določanje svetilnosti pri modelih mini LED. Koliko imajo posamezni območij za t. i. lokalni zatemnitev, sporočilo za javnost ne pove. Prav tako še ničesar ne vemo o cenah in tudi začetne, ko bodo televizorji predvidoma konec pomladi ali poleti prišli na trg, ne bodo zares reprezentativne. Tiste prave, ki potem veljajo dolgoročno (vmes so lahko še dodatno nižje denimo za »črni petek«), se izkristalizirajo šele jeseni.

Fotografije: LG

• 
  Clio E-Tech: Dokaj daleč sem prišel kljub majhni posodi za gorivo21. 7. 2026
• 
  Anker obiskovalcem festivala Tomorrowland zagotavlja 35.000 prenosnih baterij20. 7. 2026
• 
  EU dokazuje, da regulacija ni vedno slaba (čeprav jo bogatuni stalno mečejo na tnalo)20. 7. 2026
• 
  NEDELJSKI NASVET: Nikar ne nasedajte, v ozadju je zgolj želja po denarju19. 7. 2026
• 
  SOBOTNO IZBIRANJE: Razmišljate o nakupu razumno poceni telefona?18. 7. 2026

The post Televizorji LG bodo končno podpirali Chromecast appeared first on Tehnozvezdje.

Na televizorjih in predvajalniku Chromecast je sprememba iz Android TV v Google TV pomenila v prvi vrsti prehod uporabniškega vmesnika iz osredotočenosti na posamezne aplikacije na predlaganje vsebin. V podobni maniri, kar je že pred tem znotraj storitve in na predvajalniku Neo uveljavil Telekom Slovenije. Tako sistem gledalcu predlaga, kaj naj gleda, druga možnost pa je iskanje, ali s tipkanjem ali z izgovarjanjem naslovov, igralcev oz. česar koli že.

V aplikaciji Google TV na telefonu za zdaj še vidim stari vmesnik »trgovine« s filmi (serij v Sloveniji Google ne ponuja) za izposojo ali nakup, medtem ko so ob obelodanitvi spremembe pred nekaj meseci – postopno jo uveljavljajo po svetu – predstavili povsem drugačen uporabniški vmesnik. Vidiš ga lahko na spodnji fotografiji, morda je pri kom že v aplikaciji, na njem pa je na domačem zaslonu nabor vsebin, ki naj bi gledalca glede na njegove navade in zanimanja najbolj pritegnile. Še vedno pa ostajajo trgovina, knjižnica s kupljenimi in izposojenimi vsebinami ter seznam želja.

Na »televizijskem« Google TV so med predlogi in izpostavljenimi vsebinami tudi tiste iz drugih storitev pretočnega videa, kot so Amazon Prime Video, Apple TV+, Netflix in druge. Skoraj zagotovo bo prej ali slej tudi na telefonu ter na tablici podobno in povsod bo uporabnik videl enako vsebino. Poanta bo predvsem v tem, da bo lahko na kateri koli naprav opravil nakup ali izposojo in jo na to na kateri koli tudi gledal, morda začel ogled na eni in dokončal na drugi. Kar je bilo seveda možno že doslej, a z novim vmesnikom naj bi bilo že bolj preprosto.

Vsekakor si želim, da vsaj nekje ostane tudi klasična trgovina, po kateri se da brskati, kajti kot gledalec nimam vedno navdiha in predvsem ne vem, kaj vse je novega, zanimivega za morebiten ogled, sistem predlaganja pa vsaj na Chromecastu vsega tega ne prikaže. Pomemben je tudi nabor naslovov, ki trenutno vsebuje nekaj atraktivnih, denimo filma Dune in Respect (biografija Arethe Franklin), ki sta bila še nedolgo tega v kinematografih, na voljo pa sta tudi v razločljivosti 4K.

Daljinski upravljalnik daje možnost z zaslona telefona krmiliti podprte naprave, ki so v istem domačem omrežju. Med temi je Chromecast z Google TV, zagotovo še televizorji s tem sistemom (denimo Sonyjevi), pa tudi Telemachov sprejemnik EON. Za pomikanje med elementi v uporabniškem vmesniku ima gledalec krogec, ki ga premika znotraj pravokotnika, lahko bi bile verjetno tudi smerne tipke, a so se v Googlu odločili za malo drugačen pristop. Spodaj so še tipke nazaj, domov in glasovno iskanje, v povsem spodnji vrstici pa upravljanje glasnosti.

Na sistemu iOS, kjer znotraj Googlove storitve ni možnosti izposoje in nakupa, zgolj ogled že pridobljenih vsebin, je ta čas še stara aplikacija, ne dvomim pa, da jo bodo tudi tam kmalu preimenovali.

The post Google TV je zdaj tudi na tvojem telefonu appeared first on Tehnozvezdje.

Tokrat ne govorimo o »pametnih« zvočnikih, čeprav bi vsaj nekatere od preizkušenih lahko uvrstili tudi v to kategorijo. Vendar smisla uporabe zvočnikov, povezanih v internet in med seboj v domači ekosistem, ne vidimo toliko v glasovnem upravljanju ali izrekovanju želja, ki naj jih nato naprava izpolni, temveč predvsem v preprostem, priročnem dostopu do glasbe na pretočnih platformah, internetnega radia, podkastov ali zvočnih knjig za predvajanje v domačem okolju. Ti zvočniki ponujajo dve vrsti možnosti za predvajanje. V njihovo aplikacijo je mogoče povezati uporabniške račune v različnih storitvah (kot so Apple Music, Deezer, Pocketcasts, Spotify, Tidal in druge) in neposredno izbirati vsebine, ki jih potem naprava pretaka z interneta, v višji kakovosti (»brez izgub«), kot bi jo denimo dobili prek povezave bluetooth. Druga možnost so protokoli Airplay, Chromecast, DTS Play-fi, Spotify Connect, Tidal Connect in še kakšen, s katerimi izbrano vsebino »pošljemo« s telefona, tablice ali računalnika v zvočnik. Ta nato prevzame podatkovni tok in predvaja zvok (video, če gre za tako vsebino, ostane na zaslonu izvirne naprave).

Prvo vprašanje je verjetno, čemu si ne bi preprosto omislil zvočnika bluetooth? Ti so seveda povsem v redu rešitev, pogosto tudi zvočno, vendar imajo omejitve. Predvsem so naenkrat povezani samo z enim telefonom in jih tako lahko upravlja en uporabnik. Večino se sicer da seznaniti z več telefoni, a vse skupaj zahteva ročno preklapljanje, nato pa še ustrezno povezavo med obema napravama. Z drugimi besedami, aplikacija za upravljanje zvočnika z omrežno povezavo je lahko na vsakem telefonu in tablici v gospodinjstvu, in telefon gre lahko stran od zvočnika, pa se bo predvajanje vseeno nadaljevalo. Tovrstne naprave se tudi ne »prijavljajo« kot naprave za telefonske pogovore, kot se pogosto zvočniki bluetooth. Najpomembnejša prednost pa je ustvarjanje večsobnega sistema in povezovanje v stereo pare. Slednje sicer omogočajo tudi nekateri modeli bluetooth, a jih je večinoma treba spajati vsakič znova, medtem ko si povezani tako združitev zapomnijo. Ne glede na to, koliko jih je v posameznem prostoru, pa je mogoče v vsakem trenutku izbirati, na katerih naj se izbrana vsebina predvaja. To je izjemna funkcionalnost, kadar se premikamo po stanovanju oz. hiši in želimo nemoteno uživati v glasbi, spremljati radijski program ali slediti podkastu. Skratka, glasbo lahko na tak zvočnik vedno dobimo v nekaj sekundah, brez vklapljanja, ugotavljanja, ali je bluetooth povezan, ali imamo v rokah pravi telefon in ostalih potencialnih kolobocij. In, nenazadnje, kakovost je z neposredno povezavo v omrežje bistveno boljša kot pri prenosu čez bluetooth. Ta je običajno omejen na kodek SBC ali v AAC, zelo redki podpirajo LDAC, kar pomeni precejšnje stiskanje podatkovnega toka. Prek aplikacije ali enega od omenjenih protokolov pa zvok pride najmanj v CD-kvaliteti, lahko tudi višji, če jo vir oz. naročnina omogoča.

Seveda so razlike med posameznimi modeli, tako glede podpore za različne kodeke in standarde, kot še posebej glede aplikacije in njenih zmožnosti. Skozi te smo šli v videu, tu pa kratek opis vsakega od njih

Sonos (One SL, Ikea Symfonisk)

Sistem proizvajalca Sonos je naš najljubši med tovrstnimi, to ni nikakršna skrivnost. Vanj sodijo tudi zvočniki, ki jih prodajajo v pohištvenih trgovinah Ikea pod imenom Symfonisk. Največja prednost je odlična aplikacija, v katero je mogoče integrirati bolj ali manj vse storitve pretočne glasbe, internetnega radia, podkastov in drugih vsebih. Tako je znotraj aplikacije Sonos na voljo vse, kar uporabniku sicer nudijo posamične aplikacije glasbenih in drugih storitev, od seznamov priljubljenih do novih vsebin in vsega ostalega. Izbiranje, na katerih od zvočnikov v stanovanju naj se kaj predvaja, je enostavno. Seveda lahko v vsakem prostoru »špila« nekaj drugega. Za »prenos« zvoka so podprti protokoli Airplay, Tidal in mislim, da tudi Spotify (vendar nisem uporabnik te storitve, zato me ne držite za besedo), manjka pa Chromecast. Slednje za zvočne vsebine ni težava, bi pa prišel prav za video. Za Youtube sicer obstaja neuradna aplikacija Sonos Tube, vendar nam dodatno prijavljanje v rešitev neznanega razvijalca ne diši preveč. Kakšnih vhodov (npr. 3,5 mm) zvočniki Sonos ne ponujajo, kar je poleg Chromecasta potencialna slabost. Tudi poceni niso, a modeli One oz. One SL (slednji nima podpore za govorne pomočnike) za približno 200 evrov ter Ikeini v razponu od 100 do 180 evrov vseeno predstavljajo dokaj dobro vrednost za denar in so tudi zvočno solidni. Ne vrhunski, toda dovolj dobri in glasni, da lahko nadomestijo stari stolp brez povezljivosti.

Philips (TAW6505 in TAW6205)

Zvočnika Philips na prvi pogled ponujata veliko, toda praksa ni tako blesteča kot seznam lastnosti. Podprti so denimo protokoli Airplay, Chromecast in DTS Play-fi, poleg omrežne je tu še povezljivost bluetooth in žični priklop (3,5 mm), posebnost je osvetlitev ozadja Ambilight, ki ga poznamo iz televizorjev Philips, uporabiti se ju da tudi kot »satelita« ob zvočni letvi iste znamke. Večji in dražji zvočnik je ležeč, cenejši pa pokončen (kot Sonos One SL, vendar višji in ožji). Žal njuna plastika ni najboljše kakovosti, predvsem pa se ne izkažeta najbolje pri vzpostavitvi povezave, uporabi in zvočni podobi. Ko sta enkrat povezana v omrežje, ponujata le peščico storitev za integracijo v aplikacijo, in precej zmeden vmesnik. Medtem ko pri zvoku prevladujejo basi, višje frekvence pa so dokaj šibke. Z izenačevalnikom bi se najbrž dalo kaj popraviti, a ga aplikacija kljub obilici nastavitev ne nudi. Cenovno sta Philipsova modela nad vstopnimi Sonosovimi in vsemi Ikeinimi – 6205 stane 240, 6505 pa 350 evrov –, zato bi ju težko označili kot priporočljiv nakup. Uporaba Sonosov je svetlobna leta boljša, zvočno pa ju bistveno prekaša Sonyjev (in tudi Huaweijev) zvočnik za podobno ceno.

Sony (SRS-RA3000)

To je zvočnik za tiste, ki bi radi dober, poln zvok, in se bodo predvsem zanašali na predvajanje prek protokola Chromecast ali so uporabniki ene od naslednjih storitev – Deezer, Glasba Play (ki v bistvu ne obstaja več), Spotify, Tidal in TuneIn Radio. Nabor je precej slabši kot pri Sonosu, zato pa je na voljo žični priključek in tudi povezava bluetooth (žal zgolj z osnovnimi kodeki). Edinstvena zmožnost pa je 360-stopinjski zvok, ki pride do izraza pri ustrezno pripravljenih vsebinah. Poslušanje običajne glasbe v takem načinu da nenavadne odmeve in smo ga dokaj hitro izključili. Za 300 evrov je to zvočno in glede zmožnosti sicer zelo soliden zvočnik, a kot vsem ostalim tudi Sonyju zmanjka pri tistem najbolj pomembnem – dostopu do vseh vsebin z enega mesta in enostavnemu upravljanju več predvajal v stanovanju.

Huawei (Sound)

Tudi ta zvočnik se povezuje v domače omrežje in prek bluetootha. Še sreča, da je na voljo tudi druga možnost in da je pri tej podprt kodek LDAC, kajti prek omrežja mi ni uspelo predvajati ničesar. V aplikacijo AI Life ni mogoče integrirati nobene pretočne storitve, iz drugih aplikacij pa tudi ne poslati zvoka iz telefona na zvočnik, četudi je mobilnik prav tako Huaweijev. Zvok je sicer dober, tudi tu so nizki toni malce premočni, a se jih da ukrotiti. Tudi kakovost izdelave in dizajn sta v redu, čeravno mi sijoča črna površina, ki je pravo ogledalo, ni najbolj všeč. Za ustrezno ceno je to lahko spodoben zvočnik bluetooth, za take namene, kot jih opisujemo zgoraj, pa je treba poseči po čem drugem.

The post Izbiranje pravega zvočnika z omrežno povezavo (#video) appeared first on Tehnozvezdje.

Za vse naštete scenarije je napravica primerna, ker ponuja z aplikacijami in vsebinami dokaj dobro založeno okolje in gladko delovanje. Težava mnogih androidnih televizorjev, še posebej nekaj let starih po nekaj programskih nadgradnjah, je v njihovi počasnosti. Saj se da odpreti in gledati marsikaj, a počasno nalaganje in pomikanje po vmesniku para živce. Novi Chromecast je glede tega bistveno boljši, četudi še vedno ni idealen in na ravni denimo Apple TV.

Okolje je tokrat Google TV. Ta je nekakšna evolucija platforme Android TV, ki jo srečujemo pri televizorjih Philips, Sony, Tesla in še nekaterih. Razlika je v tem, da Google TV v središče postavlja vsebine in njihovo iskanje oz. samodejno predlaganje, podobno kot Telekomov sprejemnik Neo. Zaradi tega tudi sploh ni klasičnega iskanja aplikacij v Trgovini Play, pa tudi ne filmov v tržnici Filmi Play. Sistem ponuja univerzalno iskanje, bodisi prek zaslonske tipkovnice ali glasovno, ki daje rezultate z različnih platform, ne samo iz tržnice. Pogosto so iz Youtuba in morda še česa. Problem tega pristopa je, da določene aplikacije preprosto spregleda. Če gre uporabnik v nastavitve, pod razdelek aplikacije, lahko tam na seznamu vseh aplikacij najde Trgovino Play in jo odpre, ter v njej nato išče želeno. Aplikacijo NBA, ki sem je sicer predhodno namestil iz drugega vira, sem nato našel tudi tam, enako Mubi in Pickbox Now. Za večino uporabnikov bi bil klasičen Android TV po mojem mnenju bolj primeren. Ne samo zaradi lažjega iskanja aplikacij in zato, ker je glasovno upravljanje v slovenščini še vedno omejeno. Iskanje v našem jeziku sicer deluje kar solidno, narekovanje navodil pa seveda ne. Tudi iskanje vsebin, če jih Google želi prodajati, je lažje v tržnici, kjer vidiš dejansko ponudbo. Toda Filmov Play se ne da odpreti na enak način kot Trgovine Play, sistem zgolj prikaže nekaj predlogov od tam, uporabnik na ta izbor ne more vplivati, če želi kaj poiskati, pa mora to storiti poimensko, ne more iti skozi knjižnico in pogledati nabora.

Glede aplikacij je situacija sicer solidna. V bistvu podobna ali enaka kot na drugih androidnih napravah, namenjenih za velike zaslone, ki jih ne smemo enačiti s telefoni ali tablicami. Na voljo so tiste najbolj pomembne za storitve pretočnega videa, med njimi Amazon Prime Video, Curiosity Stream, HBO Go, NBA, Netflix, Pickbox Now, Plex, Red Bull TV in Voyo. Pa seveda Youtube. Glede tega je Android oz. Google TV še vedno v prednosti pred ostalimi platformami, saj nobena ne ponuja res celovitega nabora. Ponudba aplikacij za slovenske operaterje pa je polovična. Na voljo sta in tudi dobro delujeta Telemachov EON in T-2 TV. Telekom Neo ponuja na drugačen način, zgolj uporabnikom fizičnega sprejemnika Neo za drugi, tretji in ostale televizorje, zato ga na Chromecast ne moremo namestiti. Po ovinku se da namestiti starejšo aplikacijo Tvin, ki pa je bila narejena za naprave z zaslonom na dotik in se v osnovi odpre v pokončnem načinu, zato je neuporabna. Xplore TV operaterja A1 pa sploh ne obstaja za androidne televizorje oz. predvajalnike. Kot rečeno se da nameščati tudi aplikacije iz datotek apk, eden od načinov je namestitev aplikacije Downloader in prek brskalnika v njej dostopanje do katere od alternativnih tržnic, denimo apk pure ali apk mirror. Seveda pa je še vedno možno za tiste aplikacije, ki jih tu ni, so pa na telefonu ali tablici in podpirajo to možnost, uporabiti funkcijo chromecast. S tem na izvorni napravi poveš, da bo predvajanje prevzel Chromecast, ki je priključen na televizor. Prej je naprava počela zgolj to, v novi generaciji pa sem to funkcionalnost uporabil bolj poredko, ker večinoma gledam vsebine iz aplikacij, ki so dejansko na voljo na sami napravi. Ampak tudi iz drugih, tako za video kot za fotografije in glasbo, gre prek protokola chromecast večinoma brez težav. Le občasno je treba dvakrat ali trikrat poskusiti, preden se predvajanje prenese na veliki zaslon.

Pri sliki naprava podpira osnovni HDR10 in tudi Dolby Vision, tako da gledalci z novejšimi televizorji, ki tudi omogočajo prikaz na osnovi tega formata, ne bodo v ničemer prikrajšani. In pri zvoku je tu podpora za Dolby Atmos. Seveda je ločljivost 4K, deluje pa zadeva tudi s starejšimi televizorji običajne visoke ločljivosti. Upravljanje je dokaj enostavno, uporabnik večino vsega opravi s smernimi in potrditveno tipko na daljincu, pa še s tistima za nazaj in domov. Na domačem zaslonu si lahko urediš katere aplikacije so v ospredju in v kakšnem vrstnem redu, za ostale po moraš klikniti na pokaži več. Ostale pasice na tem zaslonu ureja sistem sam in sicer s predlogi iz posameznih aplikacij oz. storitev. Ne pretirano uporabno, vendar če si uporabo prilagodiš na to, da pač skočiš v tisto aplikacijo, kjer pričakuješ, da bo želena vsebina, ni večjih težav. Daljinec je simpatičen in uporaben, škoda je, da nima osvetljenih tipk in da so smerne preveč občutljive in lahko po pomoti kateri pritisneš, ko zgolj držiš daljinski upravljalnik v roki.

V dveh mesecih uporabe se je Chromecast z Google TV izkazal za enega boljših tovrstnih predvajalnikov. V primerjavi z veliko večino ostalih ima bistveno bolj čist, enostaven in odzivnejši uporabniški vmesnik, četudi je še vedno prostor za izboljšave. Bi se mi pa zdel za marsikoga še precej bolj primeren, če bi Google vztrajal pri principu, kot ga je začrtal z Android TV, kjer je na voljo običajna Trgovina Play, pa tudi aplikacija za kupovanje in izposojo vsebin Filmi Google Play. Princip s samodejnim postavljanjem vsebin v ospredje in (glasovnim) iskanjem se po mojih izkušnjah obnese bistveno slabše, vsaj v Sloveniji. A vseeno je zelo dober nakup in verjetno trenutno najboljša izbira med tovrstnimi škatlicami, ključki in priveski.

Dodatek (18. 2. 2021 ob 19.20): Prav danes je na Googlovo platformo prispela še aplikacija Apple TV, tako da je mogoče gledati vsebine iz storitve Apple TV+ in tržnice iTunes. Prav tako s sliko 4K Dolby Vision, če imaš ustrezen televizor. Kot še nekatere druge, pa je tudi to aplikacijo treba poiskati po ovinku v Trgovini Play.

HVALIMO:

• Simpatičen in odziven uporabniški vmesnik
• Na voljo večina pomembnih aplikacij za pretočni video
• Dobra podpora za sodobne standarde slike in zvoka
• Glasovno iskanje v slovenščini deluje zelo solidno
• Veliko uporabnejša naprava od prejšnjih generacij

GRAJAMO:

• Preveč poudarka na samodejnem predlaganju vsebin in glasovnem iskanju
• Skrita Trgovina Play in nedostopna tržnica Filmi Google Play
• Preveč občutljive smerne tipke na daljinskem upravljalniku
• Poudarek izključno na video vsebinah, igre so popolnoma zapostavljene

The post Chromecast z Google TV: Zelo simpatičen predvajalnik z malce preveč »Googla« (#video) appeared first on Tehnozvezdje.

Celotno ime naprave je Chromecast z Google TV, kajti okolju na predvajalniku se (znova) reče Google TV. Reč je malo večja od prejšnjih generacij, pa tudi malo dražja, v omenjeni trgovini stane 80 evrov (in je glede na embalažo verjetno uvožena iz Italije, kar pa ne igra nobene vloge). To se za spodoben predvajalnik vseeno ne zdi preveč, kajti prvi vtisi so pozitivni. Namestitev je dokaj preprosta, uporaba tudi ne zahteva veliko učenja, vmesnik je hiter, kakšna pa je situacija z aplikacijami in kako je s kakovostjo slike, pa bomo še raziskali.

Za začetek smo posneli video in v njem pokazali, kaj pravzaprav je Chromecast, tako kot protokol kot naprava, in šli skozi namestitev te nove naprave. Kasneje, ko zadevo konkretneje preizkusimo, pa seveda lahko pričakuješ tudi daljši test.

The post Nastavljanje predvajalnika Chromecast z Google TV (#video) appeared first on Tehnozvezdje.

Prejšnji Chromecast je svojo nalogo opravljal zgledno, vendar je bil omejen in marsikdo ni zares razumel, kaj pravzaprav počne in kako do tega sploh priti. Ob pritisku na ustrezno ikono v aplikaciji na telefonu je namreč prevzel podatkovni tok in prikazoval sliko iz aplikacije na televizorju. Toda še vedno ga je bilo treba upravljati na telefonu, to je še posebej zoprno v družinskih okoljih, kjer je kralj daljinski upravljalnik, in pri aplikacijah brez podpore za ta protokol je ostal zgolj ogled na zaslonu telefona. Poleti smo testirali »ključek« Mi TV stick, ki je pravzaprav kompleten predvajalnik s sistemom Android TV, pomanjšan v nekaj, kar se neposredno vstavi v priključek HDMI na televizorju. Reč deluje v redu, toda nima popolne programske podpore. Novi Chromecast je podobna, a lepše in enostavneje zasnovan dodatek za televizor, in tokrat kupec zraven dobi daljinski upravljalnik! Seveda pa ga lahko, to je vendarle Googlov izdelek, upravlja tudi glasovno.

Android TV je po novem Google TV in uporabniški vmesnik malo spominja na storitev Apple TV+. Glavna razlika od androidnega okolja na televizorjih je v tem, da so pri prenovljeni platfomi v ospredju posamezniku prilagojena priporočila z vseh (video) storitev, ki jih uporablja. Gre za odkrivanje vsebine, ne za neskončno brskanje po videotekah. Nekako v slogu Telekomovega Nea, ki je tovrstno filozofijo uvedel že pred dvema letoma. Grafično zadeva deluje lepo in v demonstracijah je bila videti odzivna. Glavno pa je seveda to, da bo uporabnik imel dostop do aplikacij, ki jih pozna že iz androidnega televizijskega okolja, še vedno pa se bo lahko zanašal tudi na protokol Chromecast. In na različnih napravah bo lahko imel sinhroniziran svoj seznam, kaj si želi pogledati. Srčno upam, da sprememba platforme, ki je posrkala tudi Google Play Movies, prinaša tudi izposojanje in kupovanje filmov s sliko 4K (HDR) v naših koncih, ne zgolj v ZDA.

Strojno bo obesek seveda omogočal predvajanje v razločljivosti 4K, podpiral pa bo tudi standard Dolby Vision in druge za sliko HDR, ter Dolby Atmos za dinamičen prostorski zvok.

Druga novost s tega področja, ki jo je Google predstavil sinoči, je zvočnik Nest Audio. Ta bo predvsem cenovno atraktiven, saj bo stal sto evrov. Za ta denar pa Google obljublja kakovosten zvok, precej glasnejši in z več basi kot prejšnji Google Home, ki je bil za polovico dražji. Več naprav iz družin Google Home, Nest Audio ali Nest Hub (kdo bi razumel Googlova poimenovanja), je mogoče povezati v hišni glasbeni sistem in potem prenašati predvajanje iz ene sobe v drugo. Zvočnik bo na voljo v petih barvah, pri čemer je »tkanina« narejena iz recikliranih materialov.

Fotografije: Google

The post Googlov novi televizijski obesek bi bil lahko končno prava rešitev za »neumne« televizorje appeared first on Tehnozvezdje.

Na Chromecast večina verjetno pomisli, kadar želi sliko spraviti s telefona ali tablice na ekran televizorja. Toda zadeva je uporabna tudi za zvok. Google je nekoč celo prodajal vmesnik, namenjen zgolj zvočnemu prenosu (Chromecast Audio), vendar ga je nato poslal v večna lovišča. Z običajno različico tega protokola pa glasbeni del še vedno deluje brez problema.

Televizor sam resda nima posebej kakovostnih zvočnikov, so pa definitivno bistveno glasnejši kot tisti v mobilni napravi. Nekateri imate na osrednji ekran priključeno zvočno letev ali kakšen drug zvočniški sistem in v tem primeru je rešitev, ki jo tokrat opisujemo, še toliko bolj smiselna. Protokol Chromecast imajo privzeto vgrajeni vsi televizorji z operacijskim sistemom Android (Philips, Sony), prav tako različne androidne »škatlice«, torej večpredstavnostni predvajalniki, kot sta denimo Xiaomi Mi Box ali Nvidia Shield, pa tudi operaterski sprejemniki, denimo Telemachov EON. In seveda je v vsak televizor (oz. njegov priključek HDMI) mogoče vtakniti strojni vmesnik Chromecast. Stane približno petdeset evrov. Na strani telefonov in tablic v androidnem svetu skoraj vse aplikacije, ki imajo kakšno povezavo z zvokom, najsi bodo za muziko, podkaste, zvočne knjige ali kaj četrtega, podpirajo to možnost prenosa predvajanja na drugo napravo. Slabša je pokritost v sistemu iOS, kajti tam ima Apple svoj protokol AirPlay, ki pa ga podpira malo »sprejemnih« naprav. Od najbolj pogosto uporabljanih aplikacij Chromecast podpira zgolj Glasba Google Play (Google Play Music), ker je pač njen avtor isti kot avtor protokola, na katerem sloni današnji trik. Omogočajo pa ga tudi brskalniki na osebnih računalnikih. Chrome in tisti, ki so narejeni na njegovi osnovi.

Podobno kot pri nasvetu s storitvijo Snapdrop je ključni in pravzaprav edini pogoj, da sta napravi v istem brezžičnem omrežju, česar doma seveda ni težko doseči. Na telefonu ali tablici je treba pritisniti na ikono za Chromecast (obkrožena na posnetku zaslona). Zdi se mi, da naj bi prikazovala ekran z brezžičnim signalom. Potem pa izbrati napravo, kamor naj se muzika (ali podkast ali karkoli že) predvaja. Na televizorju se prekine, kar je prikazoval dotlej, in čez nekaj sekund se zasliši tisto, kar je prej predvajal telefon oz. tablica. Na velikem ekranu pa se prikaže grafika aplikacije, iz katere vse skupaj poteka. Mobilna naprava postane daljinski upravljalnik, glasnost pa se da kontrolirati tako z njo kot na televizorju oz. sprejemniku. V brskalniku Chrome je ta funkcija v izbirnikih, ki jih odpre klik na tri pikice v desnem zgornjem kotu. Reče se ji Cast. V kakšnem drugem, denimo Vivaldiju, pa je v meniju z desnim klikom (miške oz. sledilne ploščice) izbira Preklopi. V obeh primerih se prikaže seznam možnih naprav, enako kot na telefonu, in po potrditvi začne zvok prihajati iz zvočnikov, povezanih s televizorjem. Gre pa v tem primeru na zaslon tudi slika tega zavihka, v katerem je zvočna vsebina. Seveda se da na izhodiščni napravi vmes početi karkoli drugega, na televizorju pa ni mogoče mimogrede gledati še česa drugega. Če gre uporabnik »ven« iz tega načina, se vse skupaj prekine. To je torej za takrat, ko želimo imeti zvočno kuliso in ne potrebujemo televizorjevega ekrana.

The post NEDELJSKI NASVET: Uporabi TV ali operaterjev sprejemnik za predvajanje glasbe s telefona, tablice ali računalnika appeared first on Tehnozvezdje.