Soustanovitelj Oneplusa Carl Pei je na predstavitvi zatrdil, da tovrstnega telefona še do nedavnega niso mogli ponuditi, češ da je tehnologija šele zdaj zrela in bi bilo prej preveč kompromisov. Predvsem pri fotoaparatu, uporabniški izkušnji (hitrosti vmesnika) in kakovosti izdelave. Mislil je kajpak pri taki ceni, kot so jo postavili, kajti za nekaj sto evrov več omejitve hitro odpadajo.

Poanta pri Nordu naj bi bila v tem, da so ključne lastnosti enako dobre ali vsaj podobne kot pri telefonih, ki stanejo bistveno več. V konkretnem primeru je to Oneplus 8 za najmanj 699 evrov. Iz njega so »ukradli«, kot se je izrazil Pei, fotoaparat s štirimi objektivi. Ni čisto enak, je pa vsaj pri glavnem objektivu in tipalu (Sony IMX586) z 48 milijoni pik in optičnim umirjanjem slike. Družbo mu delajo ultraširoki objektiv z osemmilijonskim tipalom (Oneplus 8 ima 16-milijonskega), makro objektiv in tipalo za »globino«. Teleobjektiva ni, snemanje videa pa gre do 4K/30, medtem ko osmica in Pro zmoreta 4K pri 60 sličicah na sekundo.

Zaslon z diagonalo 6,44 palcev in raztegnjeno polno visoko razločljivostjo (razmerje 20:9) je OLED z 90-herčnim osveževanjem, kot ga premore tudi dražji telefon. Pri tovrstnih telefonih je pomikanje vsebine po zaslonu bolj gladko, tokrat pa so še malce pohitrili zaznavanje dotikov zaslona. Manjka pa ekranu podpora za prikaz v načinu HDR.

Namesto najzmogljivejšega Snapdragona 865 ta telefon poganja srednjerazredni Snapdragon 765G. Ta predstavlja rahel napredek v primerjavi s Snapdragonom 730G, ki smo ga spoznali denimo v Xiaomiju Mi Note 10 in je povsem v redu za vsakdanjo uporabo, se pa včasih občuti malenkostna ustavitev, ko je uporabnik preveč zahteven. 765G ima integriran tudi modem za 5G, ki pa bo v Sloveniji prejkoslej vsaj še kakšno leto neizkoriščen. Zraven je 8 ali 12 GB delovnega pomnilnika, prostora za podatke pa 128 ali 256 GB (hitrosti UFS 2.1, medtem ko je pri osmici UFS 3.0). V Oneplusu trdijo, da je androidna preobleka Oxygen OS optimizirana na način, da vmesnik vedno deluje odzivno in gladko.

Ena od pomembnih lastnosti pri telefonih Oneplus je hitro polnjenje baterije, zato je tudi tu priložen polnilnik Warp Charge 30T, ki polni s 30W. To je bilo zelo hitro pred nekaj leti, zdaj pa počasi postaja vstopna možnost hitrega polnjenja in tu bo Oneplus moral storiti korak naprej. Vsaj v naslednjih dražjih modelih. Baterija ima sicer kapaciteto 4115 mAh. Brezžičnega polnjenja žal ponovno ni.

Glede na hvalisanje o kakovosti izdelave bi pričakovali kovinsko ohišje, a je menda v osnovi plastično, zadnja stran pa steklena. Reč bo na voljo v dveh barvah – sivi (gray onyx) in nekakšni turkizni (blue marble). Na Oneplusovi uradni strani bo Norda mogoče kupiti od 4. avgusta naprej, edino tisti, ki so že dali 20 evrov pologa za prednaročilo, lahko nakup opravijo že zdaj, pošiljka pa naj bi šla na pot prihodnji teden. Različica 8/128 GB stane 419 evrov, 12/256 GB pa 519 evrov.

The post Oneplus Nord dejansko stane manj kot 500 evrov appeared first on Tehnozvezdje.

Začnimo z razlikami med vsemi v uvodu omenjenimi. Izpustili bomo Redmi 8, kajti to je model najnižjega cenovnega razreda in je primeren samo za uporabnike, ki potrebujejo zgolj osnovne funkcionalnosti. Če pogledamo primerjavi med različnimi predstavniki družine Redmi Note, pa vidimo, da je Redmi Note 8T (s kodo GBNOTE8T123 ga lahko v trgovini Gearbest kupiš za 154 evrov) pravzaprav za evropski trg prilagojeni Redmi Note 8. Večina strojnih lastnosti je namreč povsem enakih, dodali so zgolj NFC, kar je dobrodošlo za mobilno plačevanje, javni prevoz (ko bo spet v funkciji) ter sporazumevanje z drugimi napravami, ter hitrejši (18 W) polnilnik, odvzeli pa sprednjo obvestilno svetečo diodo. Pri tem pa so še nekoliko povečali ohišje. Po drugi strani je Redmi Note 8 Pro precej drugačen, saj ima večji zaslon in baterijo, poganja ga drug procesor, več je delovnega pomnilnika, glavna kamera ima drugo tipalo in sprednja je boljša, vgrajen je bluetooth 5.0 (namesto 4.2) ter podpora za satelitski sistem Galileo (poleg GPS-a in Glonassa). Tokrat testirani model bi torej lahko označili za vstopno točko, če kupec želi soliden pametni telefon. Vprašanje pa je, ali je Redmi Note 8T že dovolj dober, da ni treba pogledovati višje.

Na kratko povedano je pri večini kategorij ravno nekje vmes. Po eni strani je nepričakovano dober (glede na ceno), po drugi pa pušča ravno toliko neizpolnjenih želja, da je končni vtis nekako toplo-hladen. In nobena od kategorij tega ne pooseblja bolje kot ohišje in izdelava. Materiali so pravzaprav super. Ogrodje je iz zelo trdne plastike, ki bi jo morda kdo celo zamenjal za kovino, če bi bila malo hladnejša. Zadnja stran je steklena, tako kot sprednja, in telefon kot celota daje dober in vzdržljiv občutek. Tudi izboklina za foto-video sklop ni pretirana, a še vedno taka, da se telefon med tipkanjem ziblje na mizi. Glede na materiale bi moral biti tudi občutek med uporabo fin, pa ni tako zelo, ker je ohišja v vsem smeri dimenzijsko malo preveč. Okrog zaslona je več roba, kot smo ga zadnje čase navajeni, sploh brade je precej, a tudi čela, zaradi česar je zareza v obliki kapljice za selfijevski fotoaparat malo smešna. Če bi objektiv prestavili nekam ob stran, zareze mogoče sploh ne bi bilo treba. Telefon je torej večji kot bi bilo glede na 6,3-palčno diagonalo zaslona potrebno. Toda to so pač zakonitosti cenejših izdelkov. Optimizacija in eleganca ohišja sta opazno slabši kot pri dražjih. V škatli je priložen silikonski ovitek, vendar ne prav prijeten, kot nekakšen telefonski kondom.

Zasloni v telefonih se večajo in 6,3 palce pri razmerju 19,5:9 ni več nič izstopajočega, toda vsekakor dovolj za vsakršno vsebino in zgledno veliko sliko v Youtubu. Tudi zaslon, četudi (IPS) LCD, ne OLED, je po kakovosti več kot primeren za ta cenovni razred. Ima polno visoko ločljivost, zato je slika povsem jasna, pa tudi barvno je soliden. Bela je zelo pravilna, sicer pa vse skupaj malo vleče na modro in barvni razpon ni vrhunski, a tega verjetno ne bo nihče opazil. Večini se bo zaslon verjetno zdel kar živahen, mogoče pa bo kdo pogrešal nekaj svetlosti na soncu. Zareza v resnici nič ne moti, čeravno si zaradi čistejšega dizajna želim, da je ne bi bilo. Za videe je telefon tako povsem primeren, tudi njegov zvočnik je kar glasen, a seveda povprečne kakovosti, in zgornji je pri večpredstavnosti žal nem, igra le spodnji. Ima pa Redmi Note 8T 3,5 mm izhod za slušalke. Te lahko služijo tudi kot antena za radio FM, kar je še ena že skoraj pozabljena funkcionalnost, ki so jo tu še obudili. Na srečo pa so pozabili na mikro USB, ki se še vedno prikrade v cenejše mobilnike, in se prijazno odločili za USB-C.

Strojna zasnova je še en primer dobrega in slabšega naenkrat. Pomnilnika je 4 GB in shrambe 64 GB ali celo 128 GB (obstaja sicer tudi različica 3/32 GB, vendar jo odsvetujem), pa še reža za pomnilniško kartico je na voljo. Procesor, ki poganja vse skupaj, pa je bolj z nižjega konca zmogljivostne lestvice in to se pozna. Ne, da bi bil telefon počasen, toda občasna zatikanja pri nalaganju ali pomikanju vsebine so prisotna. Če kje, se pri zmogljivostih in delovanju čitalnika prstnih odtisov pozna, da je to telefon nižjega cenovnega razreda. Prepoznava prstov je namreč nekoliko nezanesljiva in tudi sorazmerno počasna, v primerjavi s tem, česar smo navajeni. Nekaj k temu zagotovo pripomore omenjena strojna platforma, nekaj pa dokaj majhna površina tipala za prepoznavo.

Fotoaparat ali kamera z napisom 48MP AI camera ima štiri objektive, vendar bi bila oznaka četverna kamera malo zavajajoča. V resnici so za končne izdelke v uporabi trije od četverice objektivov, od teh pa sta res uporabna dva. Tisti četrti je prisoten zgolj za merjenje »globine« na posnetku, koliko to pripomore k čemur koli, pa je stvar debate. Pa tudi tretji, makro objektiv s tipalom, ki premore pičli dve megapiki (ločljivost fotografij je 1600 x 1200) – do njega se pride s pritiskom na ikono rože –, je le pogojno uporaben. Fotografije imajo dovolj pik le za ogled na zaslonu telefona, vsakršno povečevanje da mozaik, pa tudi sicer se da več podrobnosti zajeti z glavnim objektivom, četudi z njim ni mogoče fotografirati tako na blizu.

Ostaneta torej glavni in ultraširokokotni objektiv. Je pa v aplikaciji poleg teh dveh (1x in 0.6x) še tretja možnost – 2x. Ta namiguje na dvakratno optično povečavo, a je to v resnici le izrez in povečanje z glavnega objektiva, ki premore 48 milijonov točk, od tod tisti napis. Fotografije imajo namreč privzeto 12 milijonov točk (4000 x 3000 pik), torej je zaloge dovolj. Vseeno pa uporabe tega »zuma« ne priporočam, kajti fotografije z njim so za moj okus slabše, kot če bi uporabil možnost fotografiranja v izvirni ločljivosti, označena je z 48M, in potem sam ustvaril izrez. V tem primeru je podrobnosti več in slika nasploh izpade bolj ostra. Ima nekaj šuma, ki pa vsaj mene ne moti, možnost 2x pa ga poskuša odpraviti in v tem procesu toliko »polika« fotografijo, da se izgubijo detajli. Dejstvo pa je tudi, da so fotografije z glavnega tipala dobre. Že nekajkrat smo v zadnjem letu videli fotoaparate z enakim ali podobnim tipalom, ki so se dobro odrezali in to je še en primer. Tokrat mogoče nekoliko nepričakovan, ker smo videli že tudi slabše izvedbe 48-milijonske kamere in glede na ceno ne bi bilo presenetljivo, če bi jo tudi tu. Toda splošen vtis je res več kot soliden, tudi v zahtevnejših svetlobnih razmerah se fotoaparat večinoma izkaže, dinamika je boljša kot jo običajno srečamo v tem razredu, podrobnosti zgledne, nastavitve večinoma prave. Vendar v običajnem načinu, tisto umetno inteligenco (AI) in njene čudaške poskuse, da bi fotografije izpadle všečno, je najbolje že v začetku odmisliti in pozabiti.

Zanimivo pa je, da je med »zmanjšanimi« 12-milijonskimi in »polnimi« 48-milijonskimi fotografijami zelo malo razlike. Sploh glede detajlov, saj polna ločljivost praktično ne razkrije ničesar, kar se ne bi videlo tudi na zmanjšani. Glede dinamike ali barv pa tudi ni prav velikih odstopanj. Zato je pravzaprav vseeno, v katerem načinu fotografiraš. Razen v slabši svetlobi, takrat je bolje ostati pri privzetem in mogoče uporabiti še nočni način. Za razliko od glavne pa je kamera z ultra širokim kotom precej povprečna. Že njena optika ji ne omogoča povsem jasnih in ostrih fotografij, če še svetloba ni optimalna, pa ni samo popačenj in mehkobe ob robovih ter slabih detajlov, temveč je celotna fotografija kar malo meglena. Torej spet toplo-hladno. Video se da snemati celo v razločljivost 4K, vendar tega pri dokaj slabotnem procesorju, ki poganja telefon, ne priporočam. Kajti slika ni nič posebnega in še tresoča po vrhu, bolje je ostati pri polni visoki razločljivosti, ki jo strojna zasnova lahko prebavi in spodobno obdela. Sprednja kamera je zadovoljiva, če zmanjšaš glajenje kože in morebitne druge »izboljšave« na minimum. V nobenem primeru pa fotografije z nje ne bodo imele veliko življenja, ampak bodo nekoliko blede.

Androidna preobleka MIUI je nekaterim uporabnikom všeč, meni pa ne preveč. Medtem ko gredo ostali na bolj prečiščen videz, Xiaomi vztraja pri bolj načičkanem in nikakor noče uvesti predala z aplikacijami. Nekaj aplikacij je kar Googlovih, denimo za sms-e, še vedno pa tudi konkreten delež podvajanja in neodstranljivega aplikacijskega smetja. Različica MIUI je sicer 11, Androida pa še vedno 9. Nedavno je prišel vsaj marčevski varnostni popravek, potem ko je telefon prej vztrajal na približno pol leta starem. Vsekakor pri Xiaomijevih telefonih hitrih in ažurnih posodobitev jedrnega Androida ne gre pričakovati. Edino nadgradnje njihovih aplikacij ter funkcionalnosti MIUI so dokaj pogoste. Še ena slaba lastnost mobilnikov tega proizvajalca, ki jo pogosto opažam, je neoptimizacija porabe baterije med mirovanjem. Če je telefon bolj ali manj stalno v uporabi, ni težav, če po več ur na dan nekje leži, pa lahko povsem brez razloga posrka kakšno petino baterijske zaloge. Vseeno je tokrat testirani ob običajni uporabi zaradi kar velike kapacitete (4000 mAh) ter pretežno nepožrešnih komponent večinoma zlahka zagotavljal dva dni delovanja od enega polnjenja do naslednjega.  

Nivo kakovosti se je res že konkretno zvišal, a še vedno do 250 evrov (redne cene) niso redki telefoni z resnimi pomanjkljivostmi. Pri Xiaomiju Redmi Note 8T je mogoče še največja nepredvidljiva prepoznava prstnih odtisov, pri večino ostalih lastnosti pa gre za mešanico dobre osnove in določenih manj dobrih elementov. Telefon je tako več kot zgolj funkcionalen, dvomim pa, da bo pri kom sprožal kakšne čustvene izlive. Prednosti Huaweija P smart Z so večji zaslon, za odtenek zmogljivejši procesor, precej boljši čitalnik prstnih odtisov, bluetooth 5.0 in verjetno tudi sprednji (motorizirani) fotoaparat, ima pa Xiaomi zagotovo naprednejši glavni fotoaparat, je malce manjši in deluje bolj robustno, ter ponuja boljše trajanje baterije s hitrejšim polnjenjem. Samsung A30s se sicer ponaša z zaslonom OLED, vendar nižje ločljivosti, in bluetoothom 5.0, sicer pa večinoma ne dohaja ostalih dveh. Tako se nazadnje od te trojice zdi Xiaomi najbolj vsestranski.

The post Xiaomi Redmi Note 8T: Ponuja dosti, a te pusti hladnega appeared first on Tehnozvezdje.