Ena od življenjskih resnic po starodavnih Toltekih naj bi bila, da otroci vzamejo človeku del duše. In če želi postati spet popoln in dobiti vstop v katedralo pod nebom, jim mora te delčke ukrasti nazaj. Najti moramo torej tisto, kar smo izgubili. Za začetek jim lahko ukrademo njihove igre! Zakaj se ne bi tudi v zrelih letih igrali? Ker se ne spodobi? Morda v naši civilizaciji. A zato nihče noče priznati, da padejo noter v nekaj, kar drugi pravijo, da je za otroke? Ker nas je sram? Ali pa ker vas bo tam premagovala mularija, ki je še brez okovov civilizacije tam zunaj računalnika? Je pa osvežujoče. Nobene psihološke vojne, le naivni brutalni napadi vojske. Če bo šlo, bo šlo, če ne pač ne. Brez slabe vesti, brez jokanja, laži, olepševanja dejanskega stanja, dekadence, izprijenosti … zato pa toliko bolj prvinsko.

Kakšni so naši izgovori?

Človek je radovedno bitje, mar ni tako? Hitro se naveliča nečesa, zato hoče vedno novo in novo. Pa je res novo? Družabno omrežje je družabno omrežje. Ve se, čemu je namenjeno, in kakšno vlogo ima v svetu. Facebook je v zatonu in ga uporabljajo samo še tisti, ki so dvajset let za zajci, na Twitterju se igrajo »kdo se boji Muska«, Tik Tok je poln butastih izzivov in Instagram so zavzeli vplivneži z zlaganimi življenji. Čemu skačemo iz enega v drugega kot kure brez glave? Nehajmo! Kloni so tu zato, zdaj govorijo o Mastodonu (in to velja tudi za spletne igre), ker želi tisti, ki jih postavi, od drugega speljati čim več ljudi. Pragmatična poslovna rutina, mi pa padamo na »finte« o sodobnosti enega ali drugega ter floskule, da če nisi tam, te ni, in na zlagano skrb za dobrobit uporabnikov, teh istih ljudi in raznih civilnih organizacij.

Poznate tisto šalo, ko otrok dvigne eno tono, odrasli pa se čudijo, na kar nekdo reče: »Kaj pa otrok ve, kaj je ena tona!«. Natanko tako je tudi tu. Na Facebooku imam več kot 600 prijateljev. Kaj pravi definicija iz področja sociologije? »Človek ima lahko le toliko in toliko prijateljev, več ne gre – fizično ne, ker mu tega um ne dopušča.« Kaj pa otrok ve o tej definiciji? Njemu je »fajn«, da ima toliko prijateljev in mu je milo vseeno, če po definiciji to sploh niso pravi prijatelji! Koga pa to sploh še briga? Glavno, da se ima fino. A ni tako? Skrbi nas, da otroci v Facebooku izdajajo osebne podatke, po drugi strani pa nam postaja vseeno in jasno, da niti teoretično ne moremo biti več anonimni.

Obnašanje otrok pa je zrcalo obnašanja starejših. Prav njim pa s(m)o vsi vpleteni v »ozaveščanje glede varnosti v spletu« naredili v preteklosti veliko škode. Škode, ko smo jih prepričali, da svet ni eden, da sta dva. K vragu! Svet je še vedno samo eden in edini. Obnašanje bi moralo biti povsod enako, v realnem ali digitalnem svetu. Ko bomo to dojeli, nam bo lažje. Kdo pa je kriv, da otrok (pa tudi nekateri starejši) brez veliko razmišljanja prek spleta pove svojo telefonsko številko nekomu na drugi strani žice, za katerega sploh ne ve, kdo je? Krivi so tisti, ki spleta niso jemali dovolj resno, ki so splet vlekli v smer »drugega jaza« in nas leta prepričevali, da smo v njem (lahko) anonimni, čeprav so vedeli, da ni tako! Ti pa so imeli svoje interese. Nehajmo se že sprenevedati!

Tehnologije laži

Seveda je lepo slišati, da tehnologije spreminjajo svet. Toliko bolj, če jih spreminjajo na bolje. Pa ga res? Ali ne gre le za še eno manipulacijo, psihološko vojno med mogotci, ki vodijo svet, in vsemi drugimi? V času nemirov po svetu nam dopovedujejo, da če ne bi bilo Twitterja, zahodnjaki sploh ne bi vedeli, kaj se ponekod dogaja. Morda bi vedeli, da je v Ukrajini vojna, toda ali bi vedeli za vsako podrobnost in bili stalno pod plazom lažnih novic? Z ene in druge strani. Lahko zaradi vedenja karkoli spremenimo? Ne! Torej bi bilo vseeno, tudi če ne bi vedeli. Vedeti nekaj in hkrati ne imeti možnosti, da kaj spremenimo, je gojišče za frustracije, sovraštvo …. tudi priprava terena za manipulacijo javnosti. V luči tega iransko, kitajsko in še kakšno cenzuriranje spleta ni čisto brez logike. Lahko se s tem ne strinjamo, toda kdo smo mi, da bomo drugim govorili, kako naj živijo? Naj živijo, kakor hočejo! Če potrebujejo pomoč, jim lahko pomagamo, kar pa ne pomeni, da jim lahko vsiljujemo svoj pogled na civilizacijske norme. No ja, tu vstopi zahodna logika, kjer je edina postavka denar. Še več denarja. Toliko, da civilizacijske norme ne pomenijo ničesar več.

Photoshop je že trideset let z nami in v tem času je postal sinonim za – laži. Ne uporabljajo ga za oblikovanje česa novega, lepega, temveč za laganje, prikazovanje v lepši luči. Nihče ni imun: reporter, ki na fotografijo mesta v plamenu »nalepi« letalo, da ima njegova fotografija večjo težo, s tem pa tudi ceno, ali pa prelestna filmska zvezda, ki zjutraj, ko vstane, zagotovo ni tako mična kot takrat, ko se nam smeji z naslovnice revije. Vse je velika laž, manipulacija, ki uspeva. Še nisem slišal za kupca, tudi sam tega še nisem storil, ki bi zavrnil hamburger, ker ta ni tak kot na fotografiji nad pultom restavracije za hitro prehrano. Fotografije že dolgo ne povedo več, kakšen je izdelek. Prikazujejo ga kot takega, kot bi moral biti, da bi bil vsem všeč. To smo sprejeli, se s tem sprijaznili in pozabili, da bi se razburili ter povedali , da tako ne more več iti naprej. 

Kdor vidi prek manipulacij in zna brati med vrsticami, morda vidi svet v drugačni luči kot večina ljudi. Med te glasni teoretiki zarot ne sodijo, čeprav poudarjajo sposobnost videnja »resnice«. Aktivisti za svobodo spleta trdijo, da je prav splet okno, ki tak pogled omogoča, ga olajša. Še ena velika laž in manipulacija. Splet, vključno z družabnimi omrežji, je postal velik tabloid, kjer imajo največji doseg banalne, neresnične, škodoželjne in čim bolj rumene novice. Te namreč ljudje berejo. In kaj porečejo ti bralci, ko morda naletijo na dolgo, tehtno, poglobljeno in inteligentno besedilo? Da je predolgo in prezahtevno, da bi ga brali. Točno to je tisto, kar si elita želi. Da bi bili ljudje sposobni le še faktografskega sprejemanja čim bolj nepomembnih novic, ki bi jih oni pripravljali in dozirali ter tako vplivali na svetovno javno mnenje. Tega pa je lahko zmanipulirati do nevarnih meja, težje, če ne celo nemogoče, ga je potem umiriti.

• 
  NEDELJSKI NASVET: Kako pripraviti televizor na NOGOMET
• 
  SOBOTNO IZBIRANJE: Če nočete ničesar tlačiti v sluhovod ali se bojite izgube
• 
  Digitalne veščine za vse generacije: Spletne brihte odslej tudi z vsebinami za seniorje
• 
  Svetovno prvenstvo v nogometu pri Telekomu Slovenije
• 
  Zenbook Duo (2026): Dva zaslona, impresivne številke in ENA VELIKA BOLEČINA!

The post Ste prepričani, da ne živite v Matriki? appeared first on Tehnozvezdje.

Običajni način za dostop do omrežja TOR, ki v demokratičnih državah ni prepovedano, čeprav omogoča vstop v kriminalno podzemlje in »darknet«, je namestitev brskalnika TOR. Ta se nato poveže z najbližjim vozliščem. Ker gre promet najmanj preko treh, skoraj ni možnosti, da bi bila identiteta ali fizična lokacija uporabnika odkrita. Uporabniki v državah, kjer je omrežje TOR prepovedano in blokirano, so prisiljeni uporabiti tako imenovane mostove (TOR Bridges), preko katerih zaobidejo nacionalne požarne zidove. Igra mačke in miši pa s tem seveda še zdaleč ni končana. Tamkajšnji ponudniki dostopa v internet (ISP) jih s pomočjo globokega pregleda paketov podatkovnega prometa (DPI) poskušajo najti in blokirati njihove naslove IP. Nasprotna mera je pametna rešitev, tako imenovani »vtični transport« (pluggable transports), ki prikrije povezavo oziroma je ta iz perspektive ponudnika dostopa videti kot običajen promet do znane spletne storitve, kot sta Google ali Skype. Povezava v omrežje TOR je skrita v na videz neškodljivem podatkovnem prometu.

Do nedavno je bilo praktično izvedbo rešitve težko vzpostaviti, saj je zahtevala strežnik ter veliko znanja in časa. Nič več, kajti po zaslugi Snežinke lahko vsak zažene vtičnik v svojem brskalniku ali samostojnega klienta in ljudem pomaga dostopati do neomejenega interneta.

Snežinko omogočajo prostovoljci, ki z zagonom programa ali vtičnika nudijo posredniški strežnik (proxy) in posrednika (broker), ki uporabniku posreduje njihove IP-naslove. Ko Snežinko zaženete na svojem računalniku, ta stopi v stik s posrednikom in mu sporoči, da ste pripravljeni sprejeti povezavo med enakovrednima vozliščema (peer-to-peer) s posameznikom, ki bi se rad povezal v omrežje TOR. Ta prejme vaš naslov IP, nakar steče povezava med vama po protokolu WebRTC. Tega med drugim uporabljata Zoom in Skype. Ali drugače. Računalnik bo polega nalog, za katere ga običajno uporabljate, med trajanjem povezave še posredoval podatkovni promet, kar mimogrede, ne vpliva kaj dosti na poslabšanje njegovih zmogljivosti.

Očitna šibka točka je posrednik (broker), katerega naslov IP je javen in poznan, saj drugače ne bi mogli uporabljati njegove storitve. Da ga v državah, ki želijo nadzirati internet in državljane, ne bi mogli blokirati, uporabljajo tehniko »domain fronting«. Ta omogoča spletno zahtevo, ki je enaka zahtevi za dostop do Googla, medtem ko so zahvaljujoč varnemu protokolu HTTPs skriti podatki v glavi sporočila. Navzven je zato enaka katerikoli zahtevi za dostop do storitev v Googlovem oblaku. Če država želi blokirati Snežinko, mora v celoti blokirati Google ali vse naslove zunaj omrežja, kar praktično pomeni blokiranje interneta. Ne nemogoče, toda postopek je veliko zahtevnejši od zgolj blokiranja omrežja TOR.

Vprašali se boste o varnosti nudenja posredniškega strežnika Snežinke. Nevarnosti so minimalne. Odjemalec, ki se preko vas poveže v omrežje TOR, ne more opazovati vašega prometa, kot vi ne morete njegovega. Za vašega ponudnika dostopa v internet bo videti, kot, da ste se samo povezali v omrežje TOR, kar pri nas in v vseh razvitih deželah sveta ni prepovedano. Bistvo ideje je namreč v tem, da lahko pomaga vsak, brez dodatnega truda in znanja.

• 
  NEDELJSKI NASVET: Kako pripraviti televizor na NOGOMET
• 
  SOBOTNO IZBIRANJE: Če nočete ničesar tlačiti v sluhovod ali se bojite izgube
• 
  Digitalne veščine za vse generacije: Spletne brihte odslej tudi z vsebinami za seniorje
• 
  Svetovno prvenstvo v nogometu pri Telekomu Slovenije
• 
  Zenbook Duo (2026): Dva zaslona, impresivne številke in ENA VELIKA BOLEČINA!

The post Tako lahko pomagaš ljudem v državah, ki cenzurirajo »net« appeared first on Tehnozvezdje.

Namišljeni zdravstveni in po novem še vojaški strokovnjaki, ki nam ovcam želijo odpreti oči in pomagati, da bi končno dojeli resnico, kdo je napadel koga, bi morda lahko razmislili o preprosti zadevi. Kako to, da se po njihovem mnenju resnicoljubna in dobra ruska vlada tako zelo trudi v lastni državi blokirati družbene medije oziroma neodvisne medije nasploh, medtem ko lažnivi in manipulativni Zahod dovoli svobodo govora? Se vam ne zdi, da je v tem nekaj hudo narobe in da je tovrstno početje značilno za totalitarne sisteme, ki brez popolnega nadzora nad »resnico«, sploh ne bi preživeli?

Prebivalci vsake države imajo pravico, da živijo, kakor želijo. Če Rusi nočejo interneta, naj se izklopijo. Prerežejo naj vse dohodne kable in znotraj države oblikujejo svoje omrežje, ki s svetom ne bo povezano. Lahko se zgledujejo po Kitajski, če imajo dovolj strokovnjakov in predvsem denarja. Tej državi se je uspelo z obzidanim vrtom ločiti od globalnega interneta, čeprav tudi njihova »ograja« ni popolnoma neprepustna in nekateri najdejo načine, da se ji izognejo. Vseeno pa večina prebivalstva uporablja storitve in sliši informacije, ki so skladne z doktrino politične elite. Informacijski raj na Zemlji seveda ni zastonj. Poleg številnih človeških virov naj bi cenzura letno pogoltnila 20 milijard dolarjev. Kitajska je z ostalim svetom povezana preko treh informacijskih vozlišč, kjer blokirajo kakršno koli neprijetno vsebino. Vprašanje je, ali lahko nekaj podobnega storijo Rusi? Na svetu je še nekaj držav, ki si želijo popolnega nadzora nad internetom, a si tega preprosto ne morejo privoščiti. Nimajo dovolj denarja in še manj primerno usposobljenih strokovnjakov.

Pri upravljanju ruske internetne infrastrukture sodelujejo tuja podjetja, zato bi radi postali tehnološko neodvisni in imeli popoln nadzor nad širjenjem informacij.

Tudi če bi Rusi vse to imeli, bodo potrebovali čas za preoblikovanje obstoječega razvejenega in relativno odprtega omrežja. Oblikovano je bilo po vzoru zahodnih s številnimi vozlišči in mednarodnimi povezavami, medtem ko je bilo kitajsko zaprto od samega začetka. Leta 1996 je namreč država prevzela popoln nadzor nad zasnovo in začela uveljavljati cenzuro. Ločitev od preostalega sveta in nadzor nad informacijami in dostopi znotraj omrežja pa sta temeljna kamna nadzora interneta v državi. Preostali načini so manj temeljiti. Ruski internetni regulator Roskomnadzor lahko po zakonu od internetnih operaterjev zahteva, kar tudi počne, da blokirajo storitev, vsebin oziroma ne dovolijo dostopa do tujih spletnih strani. Težave je ta, da je ponudnikov dostopa v internet menda več kot 3 tisoč, pri čemer vsi ukaza ne upoštevajo enako hitro in temeljito. Poleg tega uporabljajo različne metode in opremo za blokiranje z različnimi stopnjami uspešnosti. Kako zahtevna je blokada, nenazadnje opazimo v lastni državi. Večina operaterjev namreč po odločitvi EU blokira dostop do ruskih režimskih portalov, a za vsaj enega vem, da tega ne počne. Blokiranje dostopa je vsekakor možno, zato imajo operaterji na voljo več metod, toda pri tem ne gre za »centraliziran« način, ki je edini pravi, ko želi država popolnoma nadzirati omrežje in kaj se v njem dogaja.

Rusi se že dlje časa zavedajo, da se morajo otresti odvisnosti od tujih tehnologij, podjetij in opreme, če želijo popolnoma nadzirati »ruski internet«. Leta 2019 je Putin napovedal RuNet, suveren internet, ki ni povezan z globalnim internetom in temelji na treh stebrih. Vključitev opreme za paketno vohljanje, ki bo oblastem omogočila spremljanje, kaj se »govori« v omrežju. Drugi steber jim daje pooblastila za centralizirano cenzuro, medtem ko tretji predvideva nacionalne domenske strežnike (DNS), ki bi preprečevali, da bi kdorkoli zlahka dostopal do prepovedanih spletnih strani in storitev. Nacionalni domenski strežniki naj bi hranili lokalno kopijo globalnega interneta, kar naj bi bilo podobno sistemu, ki ga vzdržuje Kitajska in v manjši meri Iran. Ruski internet naj bi tudi že preizkusili, čeprav ni znano, v kolikšni meri je izpolnil pričakovanja.

Rusiji je po novem trn v peti celo Wikipedija, saj je zavrnila brisanje informacij, argumentiranih z viri, ki so po mnenju ruskega regulatorja napačni.

Kljub temu obstajajo znaki napredka, čeprav ni hiter, kot si želijo oblasti. Marca lani je Roskomnadzor v Rusiji omejil delovanje Twitterja, saj naj bi po njihovo omrežje spodbujalo uporabo drog, spolnega izkoriščanja otrok in samomorov. Namesto da bi dostop omejevali operaterji, so uporabili metodo TPSU (tehnična oprema za protiukrepe). Po mnenju strokovnjakov naj bi uporabili opremo za nadzor nad pretokom paketkov podatkov in ustavljanje prometa z naslovi URL, ki so na seznamu blokiranih. Edina težava je bila, da ni bil pravilno kodiran. Ker so želeli blokirati dostop do vseh strani, ki imajo kjerkoli v naslovu niz »t.co« (skrajšani URL, ki ga uporablja Twitter), je prepoved vplivala na strani, kot sta na primer reddit.com in microsoft.com. Kot kaže, so se Rusi učili na napakah, saj naj bi bilo letošnje omejevanje delovanja Twitterja uspešnejše in z manj kolateralne škode.

Uspešnost blokade neželenih strani in storitev nakazuje, da se v Rusiji dogaja premik iz decentralizirane v centralizirano cenzuro, ki oblastem dovoli veliko bolj učinkovit nadzor nad informacijami, ki so državljanom na voljo. Se torej Rusija seli v klub držav, kjer so še Kitajska, Severna Koreja in Iran, kjer je internet pod (skoraj) popolnim nadzorom? Je takšna pravičnejša mednarodna ureditev, ki jo je med obiskom Kitajske napovedal ruski zunanji minister? Družba brez svobode govora in z vseobsegajočim nadzorom?

Naslovna fotografija: DepositPhotos

• 
  NEDELJSKI NASVET: Kako pripraviti televizor na NOGOMET
• 
  SOBOTNO IZBIRANJE: Če nočete ničesar tlačiti v sluhovod ali se bojite izgube
• 
  Digitalne veščine za vse generacije: Spletne brihte odslej tudi z vsebinami za seniorje
• 
  Svetovno prvenstvo v nogometu pri Telekomu Slovenije
• 
  Zenbook Duo (2026): Dva zaslona, impresivne številke in ENA VELIKA BOLEČINA!

The post Se lahko Rusija izklopi iz interneta? appeared first on Tehnozvezdje.

Svet se ne vrti v pravi smeri, saj je notorično zagovarjanje svobode govora začelo prestopati meje zdravega razuma in posegati v pravice ljudi. Hočejo nam dopovedati, da ni ene same resnice, temveč je odvisna ne samo od perspektive in glasnega zagovarjanja, temveč tudi od vzvišenosti, občutka nadmoči in poniževanja nasprotnih stališč oziroma argumentov, ki jih ne razumeš. Nekateri bi nas preprosto radi prepričali, da je življenje podrejeno kvantni superpoziciji, sočasnemu obstoju dveh enako verjetnih stanj. Vprašanje pa je, katero je pravilno ali pač ne. Vozim se po cesti in na križišču zavijem na levo, kar ni samo moja, temveč absolutna resnica. Vendar nekdo začne prepričevati, da sem pravzaprav zavil v desno. Če je dovolj prepričljiv, ima veliko enako glasnih podpornikov, bo večina kmalu verjela njegovi različici resničnosti. 

V zgodovini so oblastniki vedeli, da je neukega podložnika najlažje voditi. Bodisi je nepismen in zato neizobražen ali pa zaslepljen z eno zveličavno resnico, da je do vsega drugačnega ne zgolj ravnodušen, temveč sovražno nastrojen. Postapokaliptično življenje v filmu Fahrenheit 451 je nadzorovano. Dovoljeno je eno samo informacijsko omrežje, kajpada s pravoverno vsebino, knjige, razen Biblije, Svetilnika in Moby Dicka pa so prepovedane in jih posebni oddelki gasilcev zažigajo na licu mesta. Napačna literatura je hudičeva zalega, zaradi nje so ljudje nesrečni, zbolijo za duševnimi boleznimi, branje pa vodi do nasprotujočih si mnenj. Če je prihodnost lahko odsev preteklosti, iz katere se nismo ničesar naučili, potem se zlahka ponovi. Knjige so kurili, ker jih je skrbelo za podanike. Je res dosti drugačno modrovanje, katera kultura je prava in da je trg tisti, ki odloča, kaj bo preživelo in kaj ne? Zgodovina ima dogovor tudi na to. Pa ga vidimo? Umetniki, ki so jih sodobniki zaničevali, so danes cenjeni, medtem pa je zgodovina pozabila na večino tistih, ki so jih takrat kovali v zvezde.

Žal vse pogosteje pozabljamo, da življenje ni črno-belo, temveč ima neskončno odtenkov sivine. Avtoritarni oblastniki v demokratičnem svetu, v diktaturah pa sploh, izkrivljajo resnico in jo kažejo v svoji luči, ki velikokrat ni resnična, včasih pa celo v nasprotju s fizikalnimi zakoni. Trump bi rad ustanovil odbor, ki bo bdel, da bodo družbena omrežja na enak način obravnavala republikance, saj je prepričan, da ni tako in da so demokrati prikazani v lepši luči. Skregano z zdravo pametjo, saj govorimo o družbenih omrežjih oziroma kot bi ustanavljali odbore, ker je več otrok pred blokom levičarjev, kot desničarjev. Dosti drugače ni niti drugje, tudi pri nas ne, ko ena stran drugo prikazujejo kot utelešenje čistega zla. Od obkladanja z nazivom izrojenih levičarjev, kar postanejo vsi, ki se ne strinjajo popolnoma z njimi, ne glede na njihov resnični nazor, pa do dehumanizacije dela prebivalstva je žal le korak. Družbena omrežja pa so tako ali tako postala poligon za obračunavanje z nasprotniki. »Boga ni, vse je dovoljeno«, kot veleva znamenita misel Dostojevskega.

V tej luči je treba ocenjevati tudi rastoče nasprotovanje zaradi nasprotovanja in priljubljenosti teorij zarot. »Zakaj bi se učil biologije, zgodovine, fizike …, če pa znanja nikdar ne bom potreboval v življenju?« Da zate Zemlja ne bo ravna, omrežja 5G ne avtocesta za koronavirus ali cepljenje nikakor ne način nadzora nad ljudmi. Ampak to že presega misel iz začetka o neukem podložniku. Zato gre v filmu Fahrenheit 451 in zato kurijo knjige. Se tudi nam lahko pripeti kaj takšnega? Nikdar ne reci nikoli. V Severni Koreji nekaj podobnega že imajo, Kitajci in Iranci na veliko cenzurirajo internet in skoraj vse informacijske vire, Rusi bi tudi radi zgradili svoj splet, v demokratičnih državah pa vzpon avtoritarnih voditeljev vodi v svet ene prave resnice in nešteto zaničevanih. Še sreča, da govorim le o filmu!

The post Življenje kot v filmu: Fahrenheit 451 appeared first on Tehnozvezdje.

Najprej se bo besedilo vrnilo v matični odbor, kjer ga bodo prečistili in pripravili za obravnavo skupaj s pristojnimi ministri in evropsko komisijo, ki je tudi predlagateljica. Skupaj z njimi naj bi potem prišli do končne različice direktive, pri čemer dodajanja členov ni več, lahko pa še kaj izpade. Nekje v začetku leta naj bi parlament dokončno glasoval o tej zadevi. In če jo bo potrdil, jo bodo morale države članice prenesti v svojo zakonodajo. Po zagotovilih predlagateljev naj bi avtorji s tem dobili boljšo zaščito in tudi večja nadomestila za svoje stvaritve, nasprotniki pa svarijo pred zmanjšanjem svobode govora na internetu, dodatnimi filtri za cenzuro ter omejevanjem podatkovnega rudarjenja.

kolegice in kolegi najlepša hvala za to skupno uspešno potezo. To je dober znak za ustvarjalno industrijo v Evropi,

je po zanj uspešnem glasovanju poslanke in poslance nagovoril poročevalec v tej zadevi Axel Voss. Pred glasovanjem jih je poslal, naj stopijo »na stran naših ustvarjalcev.« Saj da bi bila v nasprotnem primeru to katastrofa za industrijo. Nato se je oglasil eden od poslancev z mnenjem, da je izid velikanski udarec za svobodo govora na internetu in sramota za Evropo, toda predsedujoči ni dovolil odpiranja razprave.

O tem, da je sistem avtorskih pravic nujno prenoviti, se strinjajo skorajda vsi. Zelo malo pa je konsenza o tem, kako to storiti. Direktiva naj bi na sporen način urejala nalaganje vsebin v spletne storitve, deljenje vsebin na spletu, družabnih omrežjih in novičarskih agregatorjih ter prečesavanje velikih podatkovnih zbirk. Filtri za prepoznavanje avtorsko zaščitenih del bodo ti filtri delovali že takoj ob nalaganju vsebin in da ne bodo znali presoditi, kdaj gre za pošteno in dovoljeno rabo (citiranje, parodije in podobno), trdijo nasprotniki direktive. S tem naj bi satiri (memom) in še čemu grozila cenzura.

Vsakdo, ki bi želel uporabiti izvleček članka, bi za to moral pridobiti dovoljenje založnika. Torej bi se, menda, povezave na družabnih omrežjih, novičarskih agregatorjih in drugod brez dovoljenja prikazovale prazne. To pa bi, tako so svarili v peticijah, zmanjšalo informiranost, svobodo govora, pluralnost. »Dovoljenja« za polno prikazovanje povezav bi Google News in podobni morali plačati, torej naj bi manjši mediji dobili dodatne prihodke. Toda tisti, ki pa jih dajali brezplačno, bi lahko še bolje širili svoje članke, med njimi pa bodo skoraj zagotovo razpečevalci lažnih novic.

The post Direktiva o avtorskih pravicah blizu uveljavitvi appeared first on Tehnozvezdje.

V »svobodnem«, odprtem internetu bi bila cenzura skoraj nemogoča. Velika spletna podjetja (spletni velikani) so zato oblikovala svoj svet, nadzorovane dele interneta. Navidezna »kraljestva«, v katerih kot absolutni monarhi vladajo direktorji Mark Zuckerberg (Facebook), Larry Page (Google), Tim Cook (Apple) in Jeff Bezos (Amazon) in ki odločajo, kaj bo objavljeno, dostopno, kaj pa zavrženo. Apple dovoljuje zgolj en vir aplikacij za svoje naprave, lastno tržnico aplikacij, in tako posredno tudi odloča, kdo bo lahko služil. Google določa, katere spletne strani uporabnik vidi, svoje uporabnike, ki predstavljajo veliko večino med spletnimi uporabniki, pa veže še na celo vrsto svojih storitev.

Facebook se odloča, kateri prijatelji (in njihove objave) so zanimivi za uporabnika, katere igre so zanj in katere na Facebookove strani. Amazon v celoti nadzira trg knjig v elektronski obliki. Njegova velika ponudba, dobri in predvsem poceni bralniki za uporabnika, kljub zaščitenim knjigam (DRM), predstavljajo dovolj atraktivno ponudbo. Hkrati pa jih veže še na lastno tržnico aplikacij, prek katere določa, katere bodo na voljo na njihovih bralnikih in tablicah, ki slonijo na operacijskem sistemu Android. Celo tržnica Android za njih ni dosegljiva. Postopoma v ta svet prihajata tudi Microsoft, ki želi podobno kot Apple v celoti nadzirati ekosistem okoli sistema Windows 10, Twitter, Instagram in še kdo, ki počasi z novimi programskimi vmesniki omejujejo, kaj lahko programerji počnejo.

Orodja, ki pomagajo nadzorovati spletne vsebine, so seveda potrebna. Malo je junakov, ki ne odobravajo umika vsebin, ki vsaj malo dišijo po otroški pornografiji. Vendar so, kot vsako orodje, tudi ti mehanizmi cenzure podvrženi zlorabam, samovoljni odstranitvi vsebin, ki same po sebi niso problematične. Komur ti dosledno nadzorovani »klubi« niso po godu, se bo moral zadovoljiti z zanikrnimi bifeji. Alternativa je. Vendar koliko nas pa uporablja spletni iskalnik Bing? Mogoče DuckDuckGo? In zakaj bi uporabili katero drugo družabno omrežje, ko pa so vsi prijatelji na Facebooku?

The post Samovoljni vladarji nadzorujejo splet appeared first on Tehnozvezdje.