Pretirana poenostavitev, da v umetnem svetu algoritmu v trenutku razvijejo popolno stvar, ki jo »laserji« v naslednjem hipu materializirajo, kot bi Harry Potter zamahnil s čarobno palico, skupaj z algoritmom umetne inteligence v podobi osebe, ni znanstvena fantastika, temveč pravljica. A drugače tokrat ne more iti, kajti bistvo filma je, da entitete navideznega sveta, v katerem sta se dogajala originalni film in nadaljevanje iz leta 2010, vstopajo v našega. Na dirke z motocikli, za katerimi ostajajo svetlobni zidovi, kakopak niso pozabili. Le da občutek, ko vozijo po cestah in ni niti enkrat pokazano, kako vplivajo na vozila iz »pleha«, ni najboljši.

Tehnološki podjetji z diametralno nasprotnima vizijama, kakšna naj bo prihodnost umetne inteligence in tehnologije nasploh, njuna povezana navidezna svetova ter še eno »izven omrežja«, ki služi kot povezava z originalnim filmom. Oboji iščejo kodo dolgoživosti, ki omogoči, da konstrukt obstaja v realnem svetu dlje od slabe pol ure!

Vsak film potrebuje dobre in slabe fante (in dekleta). To sta šefa podjetij. Julian Dillinger (Dillinger Systems) bi kodo uporabil za prodajo ultimativnega orožja in Eve Kim (ENCOM) za pomoč človeštvu. V navideznem svetu na začetku ni tako premočrtna. Julianovi algoritmi pod vodstvom Aresa (Jerad Leto) in Athene so naprednejši. Nato se zgodi pričakovano in skrajno neverjetno. Ares razvije čustva in mimogrede še ljubezen do osemdesetih let ter prestopi na stran dobrih, medtem ko Athena vse do konca ostaja zvesta svojemu programu in ukazom »stvarnika«. Ni zlobna, čeravno bi zlahka na to pomislil, v svojem bistvu je digitalna in kot takšna razume zgolj nič in ena, brez odtenkov sive. Kako se zadeve odvijejo od, ni težko ugotoviti. Povedal bom samo še tole: ko se film konča, po svetu hodi še en »algoritem v umrljivi formi«, medtem ko je en človek ujet v navideznem.

Kar se ostalega tiče, nimam večjih pripomb. Igralci so kos vlogam, lahko bi kvečjemu diskutirali, ali Ares morda kože ne zamenja prehitro, in učinki ter akcijski prizori te povlečejo v prizor. Starejšim pa bo najbolj všeč originalni navidezni svet, katerega dizajn je nezgrešljivo iz osemdesetih let prejšnjega stoletja. Kakšne resne globine zgodba nima, razen morda že večkrat prežvečene. Umetna inteligenca ni zlobna, zlobni smo ljudje, ki ji ukazujemo. To je celo preveč očitno poudarjeno!

Kaj: Tron: Ares, znanstvenofantastičen film močno navezan na original iz leta 1982.

Kje: V kinematografih; v pretočniku Disney+ bo na voljo konec letošnjega ali na začetku prihodnega leta.

Ocena 3: Ni katastrofalno slab, a v želji biti skladen z evforijo z umetne inteligence in se ne zameriti novodobnim »puritancem« onstran Atlantika so zgodbo čisto preveč poenostavili!

Priporočilo: Naj ne bi bil primeren za mlajše od 13 let, čeprav je dovolj nežen in v vseh pogledih neproblematičen!

The post Ko »UI« primerja Depeche Mode z Mozartom, ne moreš, da se ne bi CINIČNO zasmejal! appeared first on Tehnozvezdje.