Vemo, kaj so te carine povzročile. Kitajske znamke so namesto popolnega osredotočanja na povsem električne modele, pri katerih so praviloma najmočnejše in bi bile s »pravimi« cenami tudi najbolj konkurenčne, začele uvajati vse več takih in drugačnih hibridov, kar nima za nikogar nobenega pravega smisla. Po novem predlogu naj dodatnih carin na uvoz električnih vozil, poleg že prej veljavnih 10 odstotkov, ne bi bilo več. Bi pa v Bruslju za vsak model posebej potrdili najnižjo maloprodajno ceno. Kako točno naj bi to potekalo in kdo bi nadzoroval, da se avti dejansko vsaj oglašujejo po takih cenah, ni povsem jasno. Kar pa je verjetno vsakomur jasno, je to, da se ne bi tudi prodajali za take zneske. V enačbe bi prišli popusti, flotni rabati, bonusi in kdo ve kaj še vse, kar bi na koncu znižalo resnične prodajne cene, ker tega pa res ne bi mogel nihče preverjati in ker bi imeli uvozniki ter trgovci več manevrskega prostora, saj lep kupček denarja ob uvozu ne bi šel več v evropski proračun. Če je namen novega ukrepa še naprej ohranjati cenovno konkurenčnost evropske avtomobilske industrije v primerjavi s kitajsko, se mi zdi izredno nedomišljen.

Kanada se je tega lotila drugače. S Kitajsko je sklenila vzajemni dogovor, v skladu s katerim bo odpravila v zadnjih mesecih – zaradi vpliva ZDA – veljavne 100-odstotne carine na kitajska električna vozila. Na drugi strani sveta pa bodo znižali dajatve na kanadske kmetijske pridelke, med drugim na semena oljne repice, in se zavezali, da jih bodo odkupovali v večjih količinah. Obenem bo količina avtomobilov, ki bodo romali v Kanado, vsaj na začetku omejena. Sprva nameravajo kvoto postaviti na 49 tisoč enot letno, kar bodo še v prvi »petletki« postopno dvignili na 70 tisoč. To predstavlja majhen odstotek 1,8 milijona vozil, kolikor jih letno prodajo v Kanadi, a vendar precejšen premik od prejšnje zaostrovalne politike, zaradi katere se nobeni kitajski znamki ni splačalo sploh poskušati kar koli prodajati v »drugi« državi severnoameriške celine.

Obe rešitvi sicer nekoliko spominjata na koncept t. i. planskega gospodarstva, ki mi v osnovi nikakor ni všeč. Očitna je želja po kontroliranju, koliko Kitajski dopustiti »penetracije« na trg, toda en model se vseeno sliši bolj razumen in v praksi izvedljiv kot drugi. Žal to ni evropski, ker tu preveč radi zadevo zakompliciramo in si izmislimo taka pravila, da nekomu omogočajo delo (ki ga sicer ne bi bilo). Škoda, ker bi se dalo čas in energijo bolje porabiti za kaj drugega, pa tudi povečevanje konkurenčnosti trga na eni, in preprečevanje prehitrega kitajskega vzpona na drugi strani, se verjetno da izvajati s kakšnim drugačnim prijemom. Seveda bi rad rekel, da je najbolje sodbo prepusti kupcem, toda zavedam se, da »vstopni« pogoji niso nujno za vse proizvajalce enaki (kitajski od svoje države dobivajo lepe, povsem konkretne »spodbude,« kakršne so tukaj v pretežni meri prepovedane), zato je najbrž vsaj nekaj protekcionizma upravičenega.

Naslovna ilustracija: DepositPhotos

The post V Bruslju bi se lahko zgledovali po Kanadi, kako se to počne appeared first on Tehnozvezdje.