Slovar slovenskega knjižnega jezika je razmeroma jasen. Pomen besede globalni je celoten ali skupen, toda primeri kažejo na »svetovni« pomen – globalni program ekonomskega razvoja, sistem globalne televizije, itd. Globalno ni povezano samo s svetom, vendar tako vse skupaj razumejo moji in še kakšni možgani. Zamislim si globus, kroglo, in vse postane nekako jasno. Globalni zaklop nima nikakršne zveze s »kroglo zemeljsko«, pomen besede globalno je pri njem drugačen in čeprav mi prevod še zdaleč ni všeč, se ga bom moral privaditi, saj mi razen stavčnega opisa, na pamet ne pade nobena beseda ali besedna zveza, ki bi zadevo bolje opisala. O čem pravzaprav govorim?

Zaklop je pomemben element fotoaparata oziroma kamere, saj se ob pritisku na sprožilec »odpre« in spusti svetlob do tipala, ki nato izvede čarovnijo in ustvari sliko. V analogni dobi je bilo vse skupaj preprosto. Svetloba je osvetlila film, in potem je bil mir. Digitalizacija je zadeve obrnila na glavo. Zaklop poskrbi, da je osvetljena vrstica za vrstico in ne cela površina tipala naenkrat. Namesto da bi procesor v trenutku prebral vse podatke, ki jih dajejo pike na tipalo, zaporedno bere podatke po vrsticah.

Večinoma zaradi tega ni večjih težav, razen med snemanjem zelo hitro premikajočih se predmetov. Na primer lopatic rotorja helikopterja. Zaradi branja po vrsticah in čeprav gre za izredno kratke časovne razlike, so lopatice ukrivljene namesto ravne. Torej. Ukrivljene niso zaradi upora zraka, kot bi morda kdo pomislil. Na področju fotografije pa ima globalni zaklop prednost pri hitrosti sinhronizacije bliskavice. Verjetno je že jasno, v čem je trik zaklopa, ki ga navadnim smrtnikom prinaša Sonyjeva Alpha 9 III, saj ni neznanka v nekaterih profesionalnih kamerah. Podatki vseh pik tipala polnega formata so prebrani na enkrat in to bliskovito hitro.

Globalni zaklop v videu, v katerem se stvari hitro spreminjajo, odpravi popačenje, toda predvsem na račun slabše občutljivosti na svetlobo, kar zmanjšuje dinamični razpon in zmogljivosti kamere pri šibki svetlobi. Ker je omenjena priljubljena pri dejanskih ali samooklicanih pomembnežih, ki bi najraje svoje življenje pretakali 24 ur na dan, postane jasno, zakaj Sony govori o revolucionarnem dosežku. Je res revolucionaren? Do nekje zagotovo, zato bo zanimivo spremljati, kako se bosta odzvala Nikon in Canon. Menda naj bi ga dobila Nikonova kamera Z9H, medtem ko Canon za enkrat zmanjšuje njegov pomen in ohranja konservativnejši pristop – dokler je mogoče se drži preizkušene tehnologije. Kljub temu velja prepričanje, da bodo z globalnim zaklopom enkrat opremljeni tudi Canonovi aparati, le več vode bo do takrat preteklo.

Ko ga že omenjam. Pred kratkim so predstavili kamero PowerShot V10 z bolj običajnim vrstičnim zaklopom razločljivosti 4K s širokokotnim objektivom. Poleg razmeroma nizke teže 211 gramov so v pomoč vgrajeno stojalo, nagibni zaslon in večji stereo mikrofon. Obenem so tedaj prestavili nove ambasadorje, ki bodo svojo strast in znanje delili s kolegi strokovnjaki in navdušenimi amaterji na različnih Canonovih dogodkih v regiji, s svojimi izkušnjami in testiranji pa bodo imeli možnost sodelovati tudi pri tehnološkem razvoju znamke. To so pokrajinski fotograf Luka Vunduk, poročna fotografinja Ana Gregorič, športni fotograf Samo Vidic, komercialni in gledališki fotograf Aljoša Rebolj ter ustvarjalec video vsebin Matic Borković.

Naslovna fotografija Wikipedia.

The post NEDELJSKI NASVET: Včasih so besedne zveze zavajajoče! appeared first on Tehnozvezdje.

Nova aparata verjetno predstavljata tudi slovo linije EOS M, ki nikoli ni zares zaživela. A hkrati bodo iz ponudbe sčasoma izrinili modele, kot so 90D, 250D, 400D in podobni. Od teh resnici na ljubo nista bistveno manjša ali lažja, tudi za objektive bi to težko trdili, vendar prinašata druge prednosti. Te so predvsem v hitrosti, sistemu ostrenja, posebej pri videu, tudi nasploh video zmožnostih, in povsem jasno je, kje je zdaj Canonova osredotočenost glede objektivov, namreč pri bajonetu RF, ki ga imata tudi R10 in R7.

Doslej je Canon z omenjenim bajonetom ponujal zgolj aparate s tipali polnega formata (angl. Full-frame) in to pahljačo od začetnih EOS R in RP razširili še z R6, R5 in R3. Prihajajoča R10 in R7 bosta imela tipalo velikosti APS-C, kar pomeni faktor goriščnice 1,6-krat v primerjavi s polnim formatom. Za zdaj so skupaj z aparatoma predstavili dva objektiva, ki sta prilagojena tovrstni površini tipala, manjši ima razpon od 18 do 45 mm (v praksi je potem to 29 – 72) in goriščnico od 4,5 do 6,3. Večji objektiv je 18-150 f/3,5-6,3 (29 – 240 mm). Gre torej za objektiva, ki ju običajno prilagajajo v komplet z aparatom (»kit«), za karkoli boljšega pa se je treba vsaj na začetku zanašati na precej velike, težke in drage objektive RF za polni format. Sigma in Tamron doslej sploh še nista izdelala ničesar za ta bajonet, zato bi prav izbira objektivov, sploh takih s primerno ceno glede na umeščenost in namembnost novih aparatov, utegnila koga odvrniti od nakupa, čeprav bi se mu R10 ali R7 zdela zanimiva možnost. Razen v primeru, da že ima zbirko objektivov EF, in bi zdaj prešel na nov bajonet. Prilagojevalnik do nadaljnjega prilagajo aparatoma.

EOS R10 se sicer zanaša na preizkušeno tipalo s 24 milijoni pik. Premore napreden sistem samodejnega ostrenja, ki lahko prepoznava obraze, ljudi in živali ter jim sledi. Z mehanskim zaklopom omogoča 15 slik na sekundo, z elektronskim 23. Ponuja povsem vrtljiv zaslon s klasično diagonalo treh palcev in vhod za zunanji mikrofon, zato bo lahko zanimiv za vlogerje in podobne uporabnike. Za običajno fotografiranje pa je vgrajeno tudi elektronsko iskalo z 2,36 milijoni pik. Aparat skupaj z baterijo in kartico tehta 429 g. Pri videu ponuja razločljivost 4K s 25 (oz. 30, odvisno od nastavitve formata) sličicami na sekundo, pri kateri združuje pika na tiplu. Za 4K/50 (oz. 4K/60) pa vzame osrednji del tipala (kolikor ga potrebuje za 3840 x 2160 pik), kar pomeni še dodatno 1,56-kratno povečavo motiva. Sam aparat (s prilagojevalnikom za objektive EF), stane 999 evrov, z objektivom 18-45 1119 evrov in z 18-150 1399 evrov.

Dobrih 500 evrov dražji EOS R7 (1529 evrov za ohišje in 1929 evrov z objektivom 18-150) ima nekaj pomembnih prednosti. Tipalo je 32-milijonsko in predvsem je vstavljeno v umirjevalnik (»stabilizator«), kar omogoča brezskrbno uporabo objektivov brez umirjevalnika. Z elektronskim zaklopom hitrost zajemanja naraste na 30 slik na sekundo. Pri snemanju 4K/50 je mogoče izbrati možnost, pri kateri aparat vzame samo določene pike na tipalu (namesto njihovega združevanja kot pri 4K/25), kar sicer pomeni nekoliko slabšo kakovost, vendar enako goriščnico. Druga možnost je tudi tu snemanje z izrezom 3840 x 2160, kar pa pri 32 milijonih pik v bistvu pomeni izkoriščanje vsega četrtine površine tipala in faktor povečave motiva kar 1,83x. Snemati je sicer mogoče tudi v nevtralni način C-Log3, ki omogoča »barvanje« v postprodukciji. V polni visoki ločljivosti je mogoče snemati s 100 oz. 120 sličicami na sekundo. Za oba aparata v Canonu trdijo, da se med snemanjem videa ne bosta pregrevala. EOS R7 z baterijo in kartico vred tehta 612 g, poleg vhoda za mikrofon pa ima še izhod za slušalke in dodatno kolesce za upravljanje na zadnji strani.

Fotografije: Canon

• 
  Buzz »popravljen« in s štirikolesnim pogonom!
• 
  Nehajte sanjati o vodiku in trajnostnih gorivih!
• 
  To je kamera, ki cilja na en sam popoln posnetek
• 
  SPREGLEDANO: Zabaven in tudi, temu ni moč oporekati, na trenutke TRAPAST
• 
  QNAP uspešno opravil varnostno preverjanje svojega operacijskega sistema

The post Canon ima končno spet zanimiva aparata za ljubiteljske fotografe in snemalce appeared first on Tehnozvezdje.

Za Canon je skoraj življenjskega pomena, da ima spet fotoaparat, o katerem vsi govorijo, in je tehnološko nad konkurenco. Četudi za kratek čas, a bi lahko izstopal daljše obdobje, kajti trenutno ni na vidiku ničesar podobnega. Verjetno lahko edino Sony še letos pošlje v prodajo kakšnega resnega izzivalca, a je povsem mogoče, da to podjetje pri svojih naslednjih modelih ne bo šlo v enako smer kot Canon.

Novi in že nekaj časa pompozno napovedovani brezzrcalni fotoaparat polnega formata EOS R5 ima prav tako povsem novo tipalo s 45 milijoni točk. In tudi menda precej krajšim odčitavanjem podatkov z njega, zaradi česar se lahko nadejamo manj opaznega »učinka želeja« ali kot rečejo v angleščini fenomena rolling shutter. Ločljivost tipala seveda mora biti dovolj velika, da se izide s številom pik za snemanje 8K (pri formatu slike 16:9, medtem ko je samo tipalo v malo drugačnem razmerju 3:2). V 8K gre do 30 sličic na sekundo in v nekaj oblikah zapisal Log za enostavnejše »barvanje« v postprodukciji, medtem ko 4K lahko ta aparat snema s kar 120 sličicami na sekundo, kar obljublja počasne posnetke v fascinantni kakovosti. Zanimivo bo sicer videti, kako dobra bo slika 8K, še posebej, kakšni bodo dinamični razpon, kontrasti, barve in šum v primerjavi s sliko 4K. Naprave, ki imajo 8K bolj zaradi marketinških razlogov so v navedenih vidikih običajno opazno slabše pri tej razločljivosti in se v praksi bolj splača snemati v 4K ali celo stari dobri polni visoki razločljivosti. V vsakem primeru ima EOS R5 verjetno največ možnosti izbire z formate video snemanja med vsemi podobnimi napravami. Ima pa zadeva omenitev snemanja na pol ure, morda ne samo zaradi znane zadeve s plačilom »pristojbine« za videokamero, ampak tudi zaradi hlajenja.

Fotografe bo verjetno navduševalo vsaj troje. Najprej izjemna hitrost zaporednih posnetkov v polni ločljivosti, saj jih aparat pri elektronskem zaklopu zmore 20, pri mehanskem (s tem je običajno manj neželenih učinkov) pa 12. Nato vgrajeno petosno umirjanje slike, ki menda lahko pomaga za kar osem zaslonk. In kot tretje še v primerjavi s prvim EOS-om R zelo izboljšan sistem samodejnega ostrenja, ki pokriva celotno tipalo in ki zdaj zna slediti obrazom oz. glavam in očem, tako pri človeku kot pri živalih.

Ohišje ni dosti drugačno, kot ga poznamo že s kakšnega drugega Canonovega modela. Dobrodošel je popolnoma vrtljiv zaslon, tudi elektronsko iskalo s kar 5,76 milijoni pik bi moralo biti impresivno. Na zadovoljstvo mnogih se je Canon odrekel »sledilni ploščici« iz EOS-a R in tja nad zaslon raje postavil klasično paličico za izbiranje in potrjevanje različnih možnosti. Ena reža sprejema pomnilniške kartice SD, druga pa CFexpress. Za fotografiranje je poleg formatov jpg in raw sicer na voljo še heif. Napovedana cena za aparat (brez objektiva), ki bo menda na voljo že ta mesec, je 4600 evrov.

Za skoraj dva tisočaka manj (natančno za 2800 evrov) pa bo mogoče kupiti EOS R6, ki ne bo omogočal snemanja 8K in bo pri 4K šel »samo« do 60 sličic na sekundo, a bo vseeno v marsičem primerljiv z dražjim bratom. Denimo v umirjevalniku slike, sistemu samodejnega ostrenja, hitrosti »rafala« in vrtljivem zaslonu. Njegovo tipalo bo sicer imelo 20 milijonov točk, elektronsko iskalo bo imelo nižjo ločljivost in na vrhu ohišja ne bo zaslončka s ključnimi informacijami.

Za tiste, ki ne rabijo 8K, bo tako tudi R6 verjetno zalo atraktiven aparat. Verjetno pa marsikdo misli, da je taka razločljivost videa nasploh nepotrebna. Morda za končni izdelek, za material, iz katerega nastane video 4K, pa nikakor ni nesmiselna, če je seveda ustrezne kakovosti, kot sem omenjal zgoraj. Tako je mogoče delati izreze, premike v različne smeri in druge učinke brez kakršne koli izgube kvalitete.

The post Canon EOS R5 je tehnološka ekstravaganca na kvadrat appeared first on Tehnozvezdje.

Že vrsto let je jasno, da gre prodaja digitalnih fotoaparatov nevzdržno navzdol. Vprašanje je samo, za koliko odstotkov in kakšne cenovne nivoje industrija še lahko ohranja. Na eni strani zmogljivi telefoni, ki imajo po novem optični teleobjektiv s petkratno povečavo, na drugi strani nezaintereseranost mladih kupcev. Če dodamo še dejstvo, da je pet let star fotkič še čisto spodobna in konkurenčna naprava, je situacija na trgu bolj jasna. V tem čudnem krču se blizu gladine, enkrat nad in drugič pod njo, držijo le še brezzrcalniki.

Tukaj vskoči Canon EOS RP. Za razliko od Nikona, kjer imata oba fotoaparata ceno nad 2000 evri (brez upoštevanja občasnih popustov), se je Canon modro odločil za napad od spodaj. Cena novinca je skupaj z adapterjem za stare objektive EF(S) 1550 evrov, kar je konkurenčno Sonyevim fotoaparatom. Slednji tudi najbolj odžirajo trg tako Canonu kot Nikonu. Novinec se na prvi pogled v boj spušča dokaj podhranjen, a vseeno ravno dovolj konkurenčen, da obstoječih Canonovih uporabnikov Sonyevi mlinčki ne zanimajo preveč. Bajonet za objektive je seveda enak kot pri EOS-u R, ki je bil prvi aparat iz novega sistema.

Že znano tipalo, majhno ohišje, 4K in spodobno avtomatsko ostrenje, to je RP v parih besedah. Daljše povedano pa 26-milijonsko tipalo že poznamo iz modela 6D in svoje delo dobro opravi. Konkreten dinamičen razpon, tudi visoka občutljivost mu gre dobro od rok. Morda se bo kdo zmrdoval nad zgolj štirimi zaporednimi posnetki na sekundo, a aparat, ki je prvenstveno namenjen amaterski rabi oziroma spoznavanju z brezzrcalnim sistemom, večje hitrosti niti ne potrebuje. Tudi nalepka 4K je bolj kot ne v marketinške namene, saj fotoaparat za to snemanje uporablja le osrednji del tipala, po domače to pomeni  1,7-kratni izrez, kjer širokokotni objektivi postanejo normalni in normalni teleobjektivi.

Zato pa bolj navduši avtomatsko ostrenje, kjer je na voljo 4779 točk, razporejenih po večjem delu tipala. Fotoaparat jih izdatno izkorišča pri prepoznavanju obrazov oziroma oči in ostri na njih. Hitrost sicer ni na nivoju profesionalnih fotoaparatov, a več kot uporabna za resno delo. V primerjavi s 6D je hitrejši in tudi v slabi svetlobi avtomatsko ostrenje opravi svoje delo. Ostala elektronika ni nič posebnega. Klasično, 2,36 milijonsko tipalo, vrtljiv zaslon, mikrofonski vhod, vhod za slušalke ter USB-C, ki ga lahko izkoristimo tudi za polnjenje baterije, ne le za prenašanje posnetkov. Ohišje je med manjšimi, sicer lepo zaobljeno, a vseeno bi lahko bilo boljše. Sprožilec je postavljen praktično pokončno, vrtljiv gumb je na sredi držala, tudi levi del je skoraj neizkoriščen z gumbom za vklop. Dodajmo še baterijo, ki po uradnih podatkih zdrži 250 posnetkov, za kar bi moralo biti Canonove snovalce konkretno sram. Rezerva ali dve sta nuja, ne priporočilo.

Pod črto kljub nekaterim težavam aparat ni slab. Nima umirjevalnika slike, ima pa zelo dobro avtomatsko ostrenje. Video 4K je uporaben, a hkrati ni (odločitev prepuščam filmarjem). Nekje v scenskih nastavitvah je zakopan elektronski zaklop, ki fotoaparat naredi neslišen, gumbov je malo, a kljub temu so pomembne možnosti hitro dosegljive. Toda tisto najbolj pomembno – na njem piše Canon. In vse, kar je slednji naredil do tega fotoaparata, je združljivo z njim, ne le objektivi, ampak tudi bliskavice in ostala oprema. Ne samo združljivo, tudi dobro deluje. Dodajmo še novi objektiv RF 24-105mm in slika prihodnosti postane jasnejša. Sicer pa, kaj sploh drugega preostane?

Canon EOS RP je na test posodilo podjetje 3A Servis, d. o. o.

HVALIMO

• Odlično samodejno ostrenje
• Dobra kakovost posnetkov
• Majhno ohišje in uporaben, vrtljiv zaslon
• Zgledna združljivost starih objektivov in bliskavic
• Nižja vstopna cena v sistem kot pri Nikonu

GRAJAMO

• Baterija zdrži absolutno premalo
• (Pre)velik izrez ob snemanju 4K
• Slaba izkoriščenost ohišja

The post Canon EOS RP: Obeta se srdit boj za preostale uporabnike appeared first on Tehnozvezdje.

Fotografski trg je postal neusmiljen, saj se že lep čas krči. Pravzaprav počasi rastejo, bolje rečeno  stagnirajo le brezzrcalni fotoarapati. Zato tega tako Canon kot Nikon preprosto ne moreta več gledati postrani. Začel je Nikon s serijo Z, zdaj je tu še Canon s fotoaparatom EOS R in novim bajonetom RF.

Začnimo s fotoaparatom. Podobno kot Nikon je tudi Canon naredil bolj kot ne brezzrcalno kopijo zrcalnorefleksnega fotoaparata, v tem primeru modela 5D mark IV. A ker je v igri brezzrcalni sistem, so tudi nekatere pomembne spremembe. V prvi vrsti je to seveda bajonet, ki je združljiv z večino prejšnjih. Za bajoneta EF in  EF-S rabi ustrezen vmesnik, pravzaprav podaljšek, medtem ko z EF-M ni združljiv. Vmesnik prihaja v treh različicah, osnovni, napredni z dodatnim obročem ter vmesnikom, ki omogoča uporabo posebnih filtrov. Slednjega se bodo razveselili predvsem uporabniki namenskih objektivov, ki imajo zunajserijske premere ali obliko prednje leče, ki ne ne omogoča uporabe filtrov. Razdalja od roba bajoneta do tipala je 20 mm, sam premer bajoneta RF pa enak, kot ga ima EF in znaša 54 mm. To je za milimeter manj kot Nikonov bajonet Z.

Fotoaparat ima tipalo s 30 milijoni točk, na njem pa 5655 faznih točk za ostrenje. Poleg njihovega števila preseneča še en podatek – fotoaparat je sposoben ostriti v območju od EV -6 do 18. V drobnem tisku piše opomba, da slednje deluje z objektivi z zaslonko f1,2, a vseeno je zelo impresivna številka, saj imajo najboljši profesionalni fotoaparati DLSR to območje od EV -4 do 20. Prvi resni preizkusi nas še čakajo, a to so zelo spodbudne novice za vse, saj je bilo ravno ostrenje v slabih svetlobnih pogojih ena od večjih cokel brezzrcalnih sistemov. Elektronsko iskalo premore 3,6 milijona točk, kar je končno postalo nov standard. S tem številom pik bi morali biti zadovoljni tudi zahtevni uporabniki, saj se ločljivost počasi bliža meji, kar človeško oko še loči.

Ostale tehnične lastnosti so dokaj klasične, tudi za video (4K je že standard) niso nič pretresljivega. Preseneča pa 10 bitni 4:2:2 živi video izhod, kar ga naredi zanimivega za snemanje resne produkcije. Poleg fotoaparata je Canon predstavil še štiri nove objektive, megalomanskega 28 – 70 f2,0, ki tehta 1,4 kg, spodobno majhnega 24 – 105 mm f4 in dve klasiki, 35 mm f1,8 ter zopet posebnega 50 mm f1,2. Tudi slednji je v težki kategoriji, le 20 gramov mu manjka do kilograma. Cenovno je novinec postavljen dokaj blizu glavnima konkurentoma Nikonu Z6 in Sonyu A7 III, z osnovnim vmesnikom naj bi stal okoli 2700 €, z objektivom 24 – 105 mm še tisočaka več. Težko bi temu rekli poceni, a po drugi strani ravno dovolj, da obdrži možne prebežnike.

Kljub temu, da je Sony že predstavil svoj profesionalni brezzrcalni fotoaparat (A9), bo to tako Canona kot Nikona še čakalo, a prvo bodo počakali na odziv trga. V tem primeru sta Canon in Sony v prednosti, saj nista  tako močno odvisna le fotografije, ampak imata tudi druge vire prihodkov. Nikon je na malo tanjši veji, a vseeno mislimo, da se bo na dolgi rok obdržal. Se tako pri slednjemu kot Canonu vidi, da v prihodnosti stavijo na posebne objektive, ki so bili do zdaj preveč zapleteni za izdelavo. Zaradi tega zna računska fotografija, po kateri posegajo izdelovalci telefonov še malo počakati, dokler ne bo večjega pritiska uporabnikov.

Vsekakor je Canonov resen prihod v brezzrcalni svet dobrodošel, a odpira nekaj vprašanj. V prvi vrsti je čudno to, da novi bajonet RF ni združljiv z bajonetom EF-M, dosedanjo Canonovo brezzrcalno rešitvijo. Slednji ima še krajšo razdaljo od roba bajoneta do tipala in manjši premer, le 47 mm. Če bi takrat pustili enak premer, sedaj ne bi imeli toliko težav, a kot kaže so razmišljali zelo kratkoročno. V vsakem primeru je to slaba iztočnica za uporabnike sistem EOS M, saj bodo v primeru prehoda na 35-mm format primorani prodati vso opremo, razen bliskavic. Canon se tudi ni pripravljen odreči umirjevalnikom v objektivu, zato ga novinec nima vgrajenega v fotoaparat. Tovrsten bi pri obeh novih objektivih, 28 – 70mm f2,0 in 50 mm f1,2 prišel prav, a kot kaže Canon s prvim cilja na video produkcijo. Če to pustimo ob strani, močno upamo, da z RF-bajonetom mislijo resno in dolgoročno. Saj jim drugega niti ne preostane.

The post GrrrrrrrrrrrrrrrrrrrrR! appeared first on Tehnozvezdje.

Argumenti dvomljivcev so se zdeli bolj prepričljivi. Iphone je bil po tehničnih zmogljivostih bistveno slabši od tedanjih vrhunskih nokii. Sprejem signala je bil slabši kot pri najcenejših mobilnikih, uporabniki še niso mogli izbirati aplikacij in napravi dodati novih zmožnosti. Danes si takšne pomisleke težko predstavljamo. Majhnemu žepnemu računalniku je bilo veliko laže dodati telefonske naloge kot telefone naučiti računalniških veščin. Pri Applu so vse očitane pomanjkljivosti odpravili v prihodnjih različicah in proizvajalci mobilnikov so začeli – bolj ali manj uspešno – posnemati iphone, kar počnejo še danes.

Na svoje prvo druženje z iphonom in boje novinarskih »telefončkarjev« z »gedžetarji« sem znova pomislil pred približno petimi leti, le da sem preizkušal čisto drugačno novost: prvi sonyjev brezzrcalnik polnega formata a7.

Nespodbudni začetki

Pri Sonyju so z a7 potrdili zagotovila, da v nasprotju s Samsungom ostajajo v svetu fotografije  – kljub razmeroma skromnim rezultatom brezzrcalnikov nex. S prvim brezzrcalnikom polnega formata in 24 megapikami razločljivosti so hoteli nagovoriti uporabnike, ki so potrebovali večje tipalo kot so jih ponujali nexi. (ti so imeli manjše tipalo aps-c). Kar pomeni, da so hoteli z a7 pritegniti poklicne in druge zahtevnejše fotografe.

Pozitivno so ga sprejeli predvsem ljubitelji tehnoloških novosti in gedžetov – podobno kot nekoč iphone. Manj navdušeni so bili fotografski kritiki, saj v a7 niso prepoznali resnega fotografskega orodja.

V primerjavi z vrhunskimi canoni in nikoni je bil a7 precej nebogljen. Uporabniki fotografskih forumov in spletnih strani so mu očitali počasno ostrenje, premalo zmogljivo baterijo, razmeroma visok šum pri fotografiranju v šibkejši svetlobi, elektronsko iskalo namesto optičnega in nerodne nastavitve v izbirnikih. Med pregledovanjem in obdelavo datotek je bilo jasno, da pri Sonyju še ne znajo dovolj dobro nastaviti slikovnih algoritmov, saj so imeli precej težav z nastavitvijo beline in nastavitvami obraznih tonov. Še večja pomanjkljivost je bilo pomanjkanje objektivov, ki je pestila že uporabnike nexov. Sonyjevih je bilo premalo in so bili dragi, neodvisni proizvajalci (Sigma, Tamron …) še niso upali tvegati z nepreverjenim fotografskim sistemom.

Preizkuševalci nismo mogli realno oceniti, kako se fotoaparat obnaša v praksi. S preizkusnim modelom smo večinoma dobili samo priloženi standardni zum, ki ni bil primeren za resno delo in ni pokazal dejanske zmogljivosti ali slabosti tipala. Pričakovali smo, da so pri Sonyju poslušali pritožbe lastnikov nexov in bodo vsaj za kupce a7 čim prej predstavili uporaben nabor objektivov, sploh če so zares merili na zahtevne in poklicne fotografe. A so se odločili za precej drugačno strategijo, ki je dolgo jezila – in še vedno jezi – večino fotografskih tradicionalistov.

Več ohišij kot objektivov

Namesto objektivov in dodatne opreme so predstavili nova ohišja. Prvi a7 sta sledila a7r in a7s. Po videzu so si bile naprave zelo podobne, skoraj enake, le notranjost je bila precej drugačna. A7r je imela tipalo z višjo razločljivostjo (36 megapik), pri a7s pa so tipalu bistveno znižali razločljivost (na samo 12 megapik), in hkrati povečali občutljivost, kar je bilo zlasti uporabno za zajem videa. Poleg standardnega fotoaparata a7 so tako poskrbeli še za dve specifični fotografski niši. Tiste, ki so potrebovali kar največjo ostrino in razločljivost, je nagovarjala serija r, za snemalce videa je bila zanimiva serija s.

Slabi dve leti po predstavitvi prve generacije a7 so naboru ohišij dodali drugo generacijo vseh treh modelov: a7II, a7rII in a7sII. V zadnjem letu so a7 in a7r osvežili še s tretjo generacijo, kar skupaj pomeni kar osem različnih različic enega fotoaparata. Vsaka naslednja generacija je bila dražja in je prinesla izboljšave, ki so jih pogrešali kupci prejšnjih različic. Osnovna a7II je dobila hitrejše samodejno ostrenje in umirjevalnik slike. A7rII so prav tako izboljšali hitrost ostrenja in povečali razločljivost tipala na 42 megapik. S tretjo nadgradnjo sta oba modela postala zares uporabna in kot taka prepričala vse več tradicionalnih fotografskih kritikov. Precej se je popravila tudi ponudba objektivov in pretvornikov (adapterjev) za objektive drugih blagovnih znamk, predvsem Canona. Zato so Sonyjeva ohišja za določene namene vse pogosteje kupovali uporabniki konkurenčnih sistemov.

Takšen pristop je bil za fotografsko precej nenavaden. Canon in Nikon sta v najvišjem segmentu  običajno predstavila samo po eno vrhunsko in eno zmogljivo ohišje, ki so jih kupovali zvesti uporabniki njihovega sistema. Ko so v trgovine prišli novi modeli, preteklih ni bilo več mogoče kupiti. Pri Sonyju p

a je mogoče še danes kupiti starejše različice a7, saj so jih ohranili na trgu, podobno kot zmogljive žepnike rx100 ali hibridne rx10. Zato lahko kupci sami izberejo, katere zmogljivosti potrebujejo in so jih pripravljeni plačati. Prvo a7 je tako mogoče v tujih spletnih trgovinah kupiti za dobrih 700 evrov, kar ponuja verjetno najcenejšo vstopnico v digitalno fotografijo polnega formata (a7III je več kot trikrat dražja). Toda pri Sonyju so še vedno potrebovali fotoaparat, zaradi katerega bi fotografi prestopili v njihov tabor, saj serija a7x ni bila dovolj prepričljiva. Zato so sistemu dodali novo, višjo številko.

Sedmicam se pridruži nova številka

Na predstavitvi a9 so predstavniki Sonyja samozavestno napovedali, da se lahko njihova brezzrcalna novinka pomeri z najbolj zmogljivimi fotografskimi orodji, ki jih predstavljata Canonov 1dxII in Nikonov d5 – oba namenjena predvsem športnim fotografom.

Resničnost trditve bodo morali potrditi ali ovreči športni fotografi, saj sem si lahko v nekaj dneh preizkusa ustvaril samo nekaj prvih vtisov. Kljub temu lahko potrdim, da so inženirji s trenutno najdražjim brezzrcalnikom na trgu – a9 stane približno 4300 evrov – morda prvič pokazali resnične prednosti nove tehnologije v primerjavi s tradicionalnimi dslr.

Zasnova je bolj preprosta, saj potrebujejo brezzrcalniki manj gibljivih mehanskih delov, zato je lahko a9 veliko manjša in dvakrat lažja kor Canonov 1dx ali Nikonov d5 (približno 700g namesto 1,5 kg). Z a9 je mogoče zajeti kar 20 posnetkov na sekundo, ker ga ne omejuje mehanika zrcala in prizme. Elektronsko iskalo prvič deluje brez zatemnitve med posnetki, kar je bila ena njegovih večjih slabosti (ni bilo mogoče slediti hitro premikajočih se motivov). Hitrosti elektronike tokrat uspe slediti tudi samodejno ostrenje, zmogljivejše baterije ni več treba zamenjati že po nekaj sto posnetkih. Ohišje podpira dve pomnilniški kartici, dobrodošla je tudi možnost uporabe neslišnega elektronskega zaklopa.

Na tehnične zmogljivosti a9 nisem imel pripomb. Kljub temu pa nisem bil prepričan, ali bodo športni fotografi pripravljeni tvegati menjavo sistema in zamenjati preizkušena »canikonova« orodja. Odziv športnih in akcijskih fotografov je ključen za prodajo a9, saj nihče drug ne potrebuje takšne hitrosti. Tretja generacija a7 in a7r je za večino fotografov boljši nakup, saj oba modela že uporabljata nekatere tehnologije iz a9 (hitro ostrenje, boljše iskalo, elektronski zaklop, baterijo …) in sta precej cenejša. Zato sem a9 videl predvsem kot konceptno napravo: dokaz, kaj vse omogočajo sodobni brezzrcalniki. Razlike med dslr in brezzrcalniki so postale z a9 zanemarljive. Toda za prevlado na fotografskem trgu niso dovolj samo dobri izdelki.

Drugačen fotografski ekosistem

Fotografska podjetja so se v preteklosti zelo potrudila, da so si ustvarila in ohranila zveste skupine uporabnikov. Ponudnika opreme v praksi ni prav lahko zamenjati. Fotografi pri delu nimajo časa razmišljati o nastavitvah ali raziskovati nove zasnove izbirnikov. Od proizvajalca pričakujejo, da bodo lahko na novem ohišju še naprej uporabljali objektive, za katere so plačali tudi po več tisoč evrov. Fotografski zvezdniki in agencije imajo s proizvajalci sklenjene posebne pogodbe, ki jim omogočajo uporabo in vzdrževanje opreme. Zelo močna je tudi čustvena pripadnost fotografski znamki, še zlasti med ljubiteljskimi fotografi.

Sonyjev pristop je drugačen. Proizvajalci množične zabavne elektronike težko pričakujejo, da bodo potrošniki zelo navezani na njihove izdelke. Le redki kupci se odločilo za nakup celotnega sistema hišne zabave pri eni znamki – televizorja, zvočnikov, glasbenega sistema –, ali pričakujejo, da bodo televizorji še čez deset let združljivi z novimi komponentami. To pomeni, da morajo podjetja zelo pragmatično izračunati, koliko jih stane razvoj in koliko kosov morajo prodati po vsem svetu, da se jim izdelek splača. Potem ga lahko v celoti zamenjajo in predstavijo nekaj drugega, čeprav se morda zamerijo lastnikom starejših naprav. Proizvodni cikli so zato bistveno krajši kot pri tradicionalnih fotografskih podjetjih. Veliko večje so tudi možnosti skupne uporabe tehnologij, ki jih razvijajo v drugih oddelkih: zaslonov, baterij, čipov, tipal in druge elektronike.

Razvoj novih modelov je za Sony precej cenejši kot pri drugih proizvajalcih, ki so vse bolj odvisni od njihove tehnologije. Prevlada na trgu svetlobnih tipal je tako močna, da Sony že velja za nekakšen »digitalni Kodak«. S tipali opremljajo večino fotografskih podjetij – tudi Canon in Nikon –, zelo malo tekmecev imajo tudi pri razvoju tipal za mobilnike. Njegovega vpliva na fotografski trg zato ni mogoče ocenjevati predvsem po kritikah njihovih fotoaparatov, podobno kot nekoč pri iphonu. Fotoaparate polnega formata so spremenili v množične potrošniške izdelke, ki jih uporabniki izbirajo glede na projekte in trenutne zahteve. Zanje se odločajo tudi nefotografi in uporabniki drugih fotografskih sistemov, kadar potrebujejo dodatno ohišje za specifičen namen. Fotografiranje s sonyjem morda nikoli ne bo pomenilo statusnega simbola. Toda njihov tržni delež bo kljub temu rasel, napovedujejo pri Bloombergu .

Kaj to pomeni za tekmece? Olympus se je s sistemom m4/3 uveljavil med popotnimi in naravoslovnimi fotografi, saj manjše tipalo omogoča razvoj kompaktnejših objektivov. Pri Panasonicu stavijo na video, Fujifilm nagovarja fotografske tradicionaliste. Vsi omenjeni proizvajalci so se sprijaznili s fotografskimi nišami, ki jim trenutno še omogočajo preživetje in razvoj novih izdelkov. Največ težav pa čaka oba najpomembnejša fotografska specialista, Canon in Nikon, ki bosta morala pred Sonyjem ubraniti najvišji fotografski segment.

Prvi večji preizkus lojalnosti njihovih uporabnikov bo pomenila predstavitev prvega Nikonovega brezzrcalnika polnega formata. Sonyjeve brezzrcalnike so pri »canikonu« dolgo podcenjevali, podobno kot so pri Nokii spregledali resnično grožnjo njihovi prevladi na trgu mobilnikov. Prepričani so bili, da še vedno izdelujejo najboljše mobilne telefone, a jim to ni pomagalo. Dokler bosta Canon in Nikon zadovoljna s slovesom izdelovalcev najboljših fotoaparatov, ju lahko zelo kmalu doleti podobna usoda.

The post Sonyjev fotografski iPhone appeared first on Tehnozvezdje.