Že ko je Canon lani poleti nekoliko presenetljivo napovedal nov brezzrcalni sistem polnega formata, je bilo jasno, da se bo prvemu aparatu EOS R sčasoma pridružil še kakšen. So pa s tem kar pohiteli, verjetno tudi zato, ker R res ni poceni, v kompletu z objektivom stane dobrih 3.500 evrov. Glede na to, da niti ne gre za profesionalni aparat, Canon kljub menda dobri prodaji potrebuje še kaj dostopnejšega. Točno to je EOS RP, ki bo tisoč evrov cenejši. Z objektivom 24-105 f/4 bo cena malo manj kot 2.600 evrov, samo ohišje pa bo stalo 1.549 evrov.

Jasno je, da so pri Canonu sklenili precej kompromisov, nekatere nujne za zniževanje cene, druge rahlo umetne, da ohranjajo zanimivost dražjega EOS-a R. Tipalo s 26 milijoni točk v novem modelu so vzeli iz zrcalnorefleksnega EOS 6D, zato pa sta slikovni procesor Digic 8 in sistem za samodejno ostrenje s kopico točk enaka kot v večjem bratu. Novinec je krepko manjši in lažji, saj tehta manj kot pol kilograma, edino, kar dela nekaj večjega, je držalo. Canon na začetku niti ni pretirano dobro izkoristil prednosti brezzrcalne zasnove, z RP so te že precej bolj očitne. Med kompromisi lahko začnem z zaslonom in elektronskim iskalom. Oba imata za približno pol manjšo ločljivost v primerjavi z dražjim modelom. Manj je tipk, kolesc in ploščic za nastavljanje, elektronski zaklop, ki je sicer še ena očitna prednost brezzrcalne zasnove, je na voljo samo v t. i. scenskih načinih, ne pa tudi pri fotografiranju z ročnim nastavljanjem parametrov (PASM). Omejitve so še pri videu. Snemanje v 4K je na voljo samo pri 24 sličicah na sekundo, v polni visoki ločljivosti pa pri 30 ali 60 fps. To je zagotovo povsem nalašč, kajti procesor bi zmogel vse kombinacije.

Podobno je Fujifilm največjo razliko pri novem X-T30 v primerjavi z X-T3, na katerem temelji, napravil pri videu. Ni namreč na voljo snemanja pri 4K s 60 sličicami na sekundo in visokimi bitnimi hitrostmi, gre nameč do 200 Mbit/s namesto do 400 Mbit/s. Tudi barvne informacije so pri X-T3 boljše, sicer pa naj bi bila kakovost posnetkov enaka ali vsaj zelo primerljiva. Tudi tu sta zaslon in EVF nekoliko slabša glede na dražji model. Žal Fujifilm nič ne da na koristnost vrtljivega zaslona, ki ga Canon k sreči ohranja.

Fujifilm je jeseni požel precej pozornosti z aparatom X-T3, ki je sijajni kakovosti fotografij končno dodal še spodobno snemanje videa, tudi v 4K/60 z visokim bitnim tokom in veliko informacijami glede barv. Marca prihaja nekoliko okrnjeni in manjši X-T30, ki bo v kompletu s še vedno enim bolj posrečenih »kit« objektivov 18-55 f/2,8-4 stal 1299 evrov. Vendar so nižjo ceno dosegli s prijemi, ki jih bo večina uporabnikov zlahka oprostila. Tudi tu sta zaslon in iskalo nekoliko slabša, video je omejen na 30 sličic na sekundo ter nekoliko nižje bitne hitrosti, sicer pa naj bi bila kakovost tako pri fotografiranju kot snemanju enaka.

Sta klub nekaterim izgubljenim zmožnostim Canon EOS-RP in Fujifilm X-T30 še vedno zanimiva aparata? Zagotovo. Alan je že test Fujifilma X-T3 zaključil v mislijo, da bo raje počakal na cenejšo in manjšo različico, ki bo fotografsko enako dobra, saj mu video ne pomeni veliko. Pa mislim, da bo tudi za tiste, ki pogosteje snemajo, X-T30 še vedno dovolj dober. Snemanje pri 60 fps je res pomembno samo pri zelo hitrem premikanju, pa tudi sicer se po mojih izkušnja za video namene še vedno bolje obnesejo Panasonici in Sonyji. Zato bi na Fujija stavil predvsem, če bi iskal fotografsko orodje, ki pa se tudi pri snemanju ne osramoti. Objektiv 18-55 f/2,8-4, ki bo v kompletu za 1.299 evrov, pa je še vedno med boljšimi »kit« objektivi nasploh. Optično je izvrsten, ponuja dobro zaslonko, soliden razpon goriščnice in kvalitetno izdelavo.

Po drugi strani je Canon odvzel precej več, da je iz EOS-a R dobil RP. Vendar pa bodo verjetno tudi tam končni rezultati zelo podobni, le nekaj več ukvarjanja bo mogoče treba vložiti vanje. To bo moderen in predvsem manjši aparat za tiste, ki jim je res pomembna globinska neostrina polnega formata in ki imajo morda že lepo zbirko objektivov EF. Ti namreč s prilagojevalnikom zelo lepo delujejo na novem sistemu.

The post Cenejši, manjši in lažji, koliko pa slabši? appeared first on Tehnozvezdje.

Začnimo s televizorji, ki so bili deležni drobnih izboljšav. Zasloni so bili že (pred)lani precej dobri in tako z neizurjene oči ni kaj dosti drugače. Vsaj ne pri običajni sliki, razlike se pokažejo pri HDR-ju, kjer nekaj pripomorejo tudi novejši kodeki, npr. HDR10+, ali pri hitrih premikih kadrov. Pa še tu je skoraj treba imeti TV-ja enega ob drugem, da se opazi sprememba. Kot korak naprej od LCD-ja se je že skoraj povsem uveljavil OLED, le Samsung od pomembnejših znamk še vztraja pri izboljševanju zaslonov s tekočimi kristali in njegov QLED nikakor ni slab, nima pa tako naravnega prikaza barv. Pa tudi cenovna prednost se topi, ostaja mu le še višja svetilnost in s tem »boljši« HDR, kjer pa je spet vprašanje, kdo ga opazi. Zato pa se veliko dogaja pri projektorjih, kjer se klasični izjemno cenijo, v ospredje pa prihajajo modeli z ultrakratko projekcijsko razdaljo. Tak je postavljen na omarici pred steno, enako kot televizor, daje pa ogromno sliko in tudi cene niso več pretirane, dokler kupec ostane pri Full HD. Vsekakor področje, ki ga bo vredno spremljati.

Drugače pa se proizvajalci skoraj več ukvarjajo z dizajnom in zvokom in vsaj to drugo pozdravljamo. Sony še naprej razvija svojo zvenečo površino, TP Vision (Philips) se je povezal z zvočniško znamko Bowers & Wilkins, Panasonic vgrajuje zvočne letve Technics. Vse to na žalost samo pri najdražjih modelih, kdor kupi televizor za »jurja« ali manj, je še vedno obsojen na kovinski zvok, dokler ne odrine vsaj še dveh stotakov za malo boljše ozvočenje. Toda zvok je vsaj rešljiv, na žalost pa s(m)o gledalci še vedno obsojeni na tako in drugačno telovadbo, da pridemo do vseh svojih najljubših vsebin. Glavne platforme, še posebej televizijski Android, pa tudi ostale (Firefox, Tizen in Web OS) letos niso kaj dosti napredovale in ponudba aplikacij zanje tudi ostaja siromašna in razdrobljena. Na nobeni platformi ni vsega (nekje manjka HBO, drugod domače storitve pretočnega videa ali mobilne televizije, itd) in nikjer uporabniški vmesnik ni idealen. Predvsem pa že dve ali tri leta gledamo enako, brez konkretnih izboljšav. Za 2019 si najbolj od vsega želim prenovo vseh televizijskih operacijskih sistemov in osredotočanje na vsebine ter enostavnost, ne na pogosto nepotrebno glasovno upravljanje.

Vsaj domači operaterji migajo in se skoraj vsi prenovili svoje »televizije«, razen A1. Temu se je zdelo dovolj, če spremeni ime. Tako Telekomov NEO kot Telemachov EON sta moderna in prenašata filozofijo, ki jo poznamo s telefonov in tablic še na osrednji zaslon v dnevni sobi. Vodilni operater je šel korak dlje in odpravil skoraj vse tipke na daljinskem upravljalniku, kar se mogoče na prvi pogled zdi zoprno, mi je pa v praksi všeč, kajti Telemachov daljinec ima tipk preveč in si je potem treba zapomniti, katera te kam pripelje, in vedno pogledati, kaj boš pritisnil. Slabost Telekomovega vmesnika, ki je vsebinocentričen in agnostičen do TV-programov, pa je v tem, da je skoraj nemogoče pogledati spored za posamezen program. Glasovni ukazi pri obeh delujejo kar dobro, pri enem še malo boljše, še posebej, če gledalec meša slovenščino in angleščino. Bo pa zanimivo spremljati, kako se bodo množice navajale na to novost v prihodnjem letu.

Če je slika bolj statična, pa za osebno poslušanje glasbe ne manjka dobre izbire. Slušalke z aktivnim odpravljanjem hrupa so zdaj tako dobre, da je tišina že skoraj prehuda. Saj vemo, da jo v bistvu težko prenašamo, moramo nekaj slišati. Odličen pa je tudi nasproten pol velikim čezušenim slušalkam. Mali čepki, osvobojeni vseh kablov, so zdaj zanesljivi, z veliko funkcionalnostmi, dobrim zvenom in zaradi polnilne škatlice vedno dobavljivo zalogo energije. Še cene so sprejemljive, zato res ni razloga za odlašanje. Ta vrsta slušalk res prinese spremembo v vsakdanjo rutino, prava osvoboditev. In če ostanem še malo pri zvočnih zadevah – modrozoba igrala so ostala približno taka kot so bila, le počasi dobivajo še integrirane navidezne pomočnike, običajno ali Alexo ali Googlovega butlerja. Kar bi bilo koristno, če bi oba podpirala vse naročniške storitve, tako pa je spet vse preveč razdrobljeno in poluporabno. Amazon je denimo pred kratkim povezal svojo Alexo z Apple Music. Za ameriške uporabnike. Kot po navadi, vsi ostali pa naj se slikamo.

Ne bom se spuščal v to, koliko ur so mulci letos presedeli ob igrah Fortnite ali PUBG, vem pa, da na konzolastičnem področju ni bilo nič pretresljivega. PS4 še naprej krepko zmaguje to rundo, Nintendov Switch je simpatični outsider, ki presega pričakovanja, čeprav se morda malce prezgodaj kažejo njegove strojne omejitve, Xbox One S in One X pa ostajata nekje zadaj, dasiravno se ju Microsoft neprestano trudi izboljševati. Sredi prihodnjega leta bomo nedvomno slišali vsaj kakšno napoved ali dražilko konzol naslednje generacije, ki bi utegnile priti v letu 2020. Zanesljivo s podporo za pravo 4K-igranje.

Sejem Photokina, ki so ga tokrat še izvedli v klasičnem terminu in tradicionalnim dvoletnim razmakom (naslednji bo čez leto in pol, če bo), ne bi imel kaj dosti pokazati brez simultanega navala z brezzrcalnimi fotoaparati polnega formata a.k.a. full frame. To Canikon in ostali, ki jih tam še ni bilo, vidijo kot zadnjo rešilno bilko za propadajoči biznis. Kot tisto, kar bo vsaj naslednjih nekaj let držalo profesionalce in zanesenjake v razmišljanju in preračunavanju, kaj od nove opreme si lahko privoščijo, in pisanju po forumih, katere vse objektive bi še radi videli. Konceptualno nič novega in glavni napredek je slejkoprej v računski fotografiji, toda novi formati so ravno dovolj zanimivi, da bodo za nekaj let preložili slovo klasičnih fotoznamk in mogoče tudi kölnskega sejma. Hannoverski Cebit je kruta usoda že doletela in je letos zaključil tri desetletja trajajočo zgodbo.

Poglej še naše ostale preglede dogajanja v tem letu

• Zakaj “pametne ure” še vedno ni najboljši izraz in kje je bil poudarek pri športnih.
• O tem, da prenosniki verjetno še nikoli niso imeli boljše sezone.
• Kako so telefoni ob koncu leta le zlezli iz dolgočasja v nekaj vznemirljivosti.
• Kdo še vedno noče razumeti slovenščine.

The post OB LETU OSOREJ: Enaka slika bolje zveni appeared first on Tehnozvezdje.

Pri podobi in velikosti aparata sta tako Nikon kot Canon odjadrala nekoliko stran od tega, česar smo bili doslej vajeni od teh znamk. Še posebej, če se omejimo na zrcalnorefleksne aparate, ki naj bi jih novinci sčasoma nadomestili. Nikon se je morda malce zgledoval po Sonyju, vseeno pa sta Z6 in Z7 dovolj drugačna od drugih, da sta takoj prepoznavna. Če ne po drugem, po precej strmi, »aerodinamični« liniji na predelu, kjer ni več prizme, ampak samo povišanje ohišja zaradi elektronskega kukala. Tega sicer vsi ohranjajo na sredini, samo nekateri brezzrcalniki z manjšimi tipali jih imajo na levi. Nikona sta najmanjša in najtanjša. Kljub temu je tipk precej. Še posebej mi je všeč mala štirismerna gobica, nekaj podobnega ima tudi Sonyjev A7III, saj je z njo mogoče izbirati točko ostrenja. Priročno, če samodejno ostrenje ne zadane želenega.

Tudi začetni objektivi so Nikonovi manjši od Canonovih, a (verjetno tudi zaradi tega) manj izstopajoči in v roki manj premijski.  Za marsikakšno nalogo bodo nedvomno v redu, a tudi na novinarsko konferenco povabljeni Nikonovi fotografski ambasadorji so imeli kar težave pri pojasnjevanju, zakaj bodo za marsikatere projekte še vedno uporabljali preverjena D850 in D5. Kot glavni prednosti Z7 so izpostavljali predvsem priročnosti in neslišnost, seveda pa bi morala biti kakovost fotografij in videa vsaj na podobni, če ne višji ravni. Kakšnega testnega posnetka žal nisem mogel odnesti s seboj, ker nimam nobene kartice XQD, novi Z7 pa podpira samo te. Zaklop je lahko res neslišen, seveda z omejitvami (pri sinhronizaciji bliskavice in še čem), v običajnem načinu pa spusti tudi ne pretirano glasen sk-ck. Vrtljivega zaslona pri taki vrsti aparata verjetno ne bi zelo pogrešal, toda konkurenca ga ponuja.

Canonov EOS R je precej drugačen aparat od Nikonove dvojice. V osnovi sicer ni namenjen profesionalcem, ampak je prej na ravni (precej cenejšega) modela 6D in oblikovno rahlo navdahnjen s prejšnjo Canonovo brezzrcalno družino EOS M. Pa vendar v roki deluje bolj profi, bolj konkretno. In z res obilico možnosti precej bolj prilagodljiv od česar koli, kar je ta japonski proizvajalec doslej imel v ponudbi. Veliko tipk in kolesc je mogoče prosto ali v kombinaciji nastavljati, novi objektivi imajo denimo dodaten obroč za hitro spreminjanje želene nastavitve, npr. občutljivosti ISO, kar poznamo z resnih žepnih fotoaparatov. Zato je tudi eden od prilagojevalnikov za stare objektive tak, da ima vključen ta obroč. Zraven iskala pa je na dotik ali poteg občutljiv predel, ki je tudi priročen za določene hitre spremembe.

Še posebej všeč pa mi je nov fotografski način Fv (»flexible priority«), poleg klasičnih PASM. Pri njem so na zgornjem zaslončku štiri postavke – čas, zaslonka, osvetlitev in ISO. S kombinacijo koleščkov zadaj in zgoraj se nato fotograf(inja) sprehaja med njimi in jih spreminja, tako da je to lahko ali skoraj povsem ročni način ali pa aparat prilagaja ostale tri vrednosti, če so na Auto. Za ostrenje pa je mogoče izbrati kombinacijo sledenja obrazom in določanja točke na zaslonu na dotik, kar deluje presenetljivo v redu. Morda ni tako fino, kot Nikonova gobica, toda kombinacija se zdi kar uporabna.

Predstavnik proizvajalca je zatrdil, da je zaradi (za dva cm) manjše razdalje med tipalom in zadnjo lečo, ter večjim premerom slednje, mogoče izdelati boljše (ostrejše) in pa tudi manjše objektive kot za v osnovi tri desetletja bajonet EF. Toda vsaj na začetku bolj kaže na osredotočanje na »boljše« kot na »manjše«. Razen 35-ke so ostali trije objektivi veliki in bolj namenjeni močnim rokam, saj masa doseže tudi kilogram in pol pri 28-70 f/2. Vseeno se v prihodnje nadejam še česa manj zastrašujočega. Zaklop je nekoliko glasnejši kot pri Nikonu, a se ga tudi tu da povsem utišati. Nad jasnostjo kukala se pri nobenem od novincev ne morem pritoževati, EOS R pa ima še klasičen Canonov vrtljiv zaslon, to pa, če nič drugega, ponuja zaščito, kadar aparat ni v uporabi. Glede posnetkov – detajli in dinamika tudi pri zapisu jpg dajejo zelo dober prvi vtis.

Medtem Panasonic nikoli v desetletju, odkar izdeluje brezzrcalnike – z njimi je začel med prvimi – ni dajal prioritete majhnosti. Če je bilo treba, je raje na račun kakšnega milimetra in grama več vgradil nekaj dodatne tehnologije in/ali zatesnjenosti ohišja. Sodeč po prototipu, ki sem ga lahko vzel v roke na Photokini, bo tudi tokrat tako. Trenutni S1R je bolj oglat in opazno debelejši tudi od Canona, kaj šele od Nikona. Toda držalo je konkretno in ergonomija dobra, verjetno bo tudi zaradi svetlobno močnih objektivov, ki zagotovo ne bodo majhni in lahki, malce večje in težje ohišje čisto sprejemljivo in primerno. Tipk in koleščkov bo precej, česar bodo profesionalci nedvomno veseli.

Panasonicova S1 in S1R bosta očitno edina od te nove falange, ki bosta zares nagovarjala profesionalne uporabnike. Nikona in Canon so nedvomno zanimivi, pa vendar ne zamenjujejo najzmogljivejših dslr-jev teh znamk. Povečujejo izbiro in vnašajo nekaj novega elana v to področje, toda še enkrat lahko napišem, da so jih – že, kolikor se to sliši čudno – izdali pretežno kot protiutež Sonyjevemu A7III (in delno A9) za ohranjanje zvestih uporabnikov. Z njimi bodo vsaj kratkoročno najbrž tudi dobro zaslužili. Če ne bi Sony naredil takega preskoka pri omenjenih aparatih, se dvojici Canikon še ne bi zelo mudilo in bi lahko še malo čakala s predstavitvijo tega, kar je bilo v razvojnih laboratorijih. Pa niti zdaj ne more biti povsem mirna, ker je tretja sedmica cenejša in še vedno tehnološko naprednejša. A tudi Sony mora pozorno spremljati, kako se bosta prijela Z in R, da bo lahko prilagajal svoje naslednje poteze. Zagotovo bo v prihodnjih mesecih na njegovo stran prestopil kakšen slaven fotograf manj, kot bi brez novih konkurenčnih sistemov. Tisti, ki se ukvarjajo z videom, pa bodo zagotovo želeli počakati do pomladi in dejanskega prihoda Panasonicovih novincev v trgovine. Že zaradi 4K pri 60 sličicah na sekundo, verjetno pa bo vanju prešlo še marsikaj iz GH5(s). Toda kdor nima fetiša na polni format, si bo lahko kmalu za tisočaka in pol kupil Fujifilmov X-T3 s tipalom velikosti APS-C, ki je manjši od vseh naštetih, prav tako pa zmore 4K/60 (10-bitni 4:2:0 interno in 4:2:2 preko HDMI).

Za zdaj tako še ni jasno, kakšne dobrobiti zares prinašajo novi sistemi, v vsakem primeru pa je lepo videti, da so se dinozavri zbudili. Manjšim proizvajalcem, kot sta Olympus in Pentax, bo zdaj še težje. Zelo verjetno bodo morali kmalu tudi sami pokazati kakšen nov sistem ali se pridružiti komu, denimo združbi okrog bajoneta L. Za kupce pa vse skupaj resda pomeni več izbire, a tudi višje cene, saj noben od proizvajalcev ni začel prav nizko in znova se kaže enak trend, ko smo ga spremljali že v prvem brezzrcalnem valu (m4/3, Sony Nex, Nikon 1, itd). Aparati so bolj simpatični, včasih tudi tehnološko sodobnejši, toda pod črto zmogljivejši zrcalnorefleksni modeli še naprej ostajajo cenejši in z redkimi izjemami edina resna orodja za profesionalce.

The post Vtisi po prvem resnejšem druženju z novo polnoformatno brezzrcalno falango appeared first on Tehnozvezdje.

Fotografski trg je postal neusmiljen, saj se že lep čas krči. Pravzaprav počasi rastejo, bolje rečeno  stagnirajo le brezzrcalni fotoarapati. Zato tega tako Canon kot Nikon preprosto ne moreta več gledati postrani. Začel je Nikon s serijo Z, zdaj je tu še Canon s fotoaparatom EOS R in novim bajonetom RF.

Začnimo s fotoaparatom. Podobno kot Nikon je tudi Canon naredil bolj kot ne brezzrcalno kopijo zrcalnorefleksnega fotoaparata, v tem primeru modela 5D mark IV. A ker je v igri brezzrcalni sistem, so tudi nekatere pomembne spremembe. V prvi vrsti je to seveda bajonet, ki je združljiv z večino prejšnjih. Za bajoneta EF in  EF-S rabi ustrezen vmesnik, pravzaprav podaljšek, medtem ko z EF-M ni združljiv. Vmesnik prihaja v treh različicah, osnovni, napredni z dodatnim obročem ter vmesnikom, ki omogoča uporabo posebnih filtrov. Slednjega se bodo razveselili predvsem uporabniki namenskih objektivov, ki imajo zunajserijske premere ali obliko prednje leče, ki ne ne omogoča uporabe filtrov. Razdalja od roba bajoneta do tipala je 20 mm, sam premer bajoneta RF pa enak, kot ga ima EF in znaša 54 mm. To je za milimeter manj kot Nikonov bajonet Z.

Fotoaparat ima tipalo s 30 milijoni točk, na njem pa 5655 faznih točk za ostrenje. Poleg njihovega števila preseneča še en podatek – fotoaparat je sposoben ostriti v območju od EV -6 do 18. V drobnem tisku piše opomba, da slednje deluje z objektivi z zaslonko f1,2, a vseeno je zelo impresivna številka, saj imajo najboljši profesionalni fotoaparati DLSR to območje od EV -4 do 20. Prvi resni preizkusi nas še čakajo, a to so zelo spodbudne novice za vse, saj je bilo ravno ostrenje v slabih svetlobnih pogojih ena od večjih cokel brezzrcalnih sistemov. Elektronsko iskalo premore 3,6 milijona točk, kar je končno postalo nov standard. S tem številom pik bi morali biti zadovoljni tudi zahtevni uporabniki, saj se ločljivost počasi bliža meji, kar človeško oko še loči.

Ostale tehnične lastnosti so dokaj klasične, tudi za video (4K je že standard) niso nič pretresljivega. Preseneča pa 10 bitni 4:2:2 živi video izhod, kar ga naredi zanimivega za snemanje resne produkcije. Poleg fotoaparata je Canon predstavil še štiri nove objektive, megalomanskega 28 – 70 f2,0, ki tehta 1,4 kg, spodobno majhnega 24 – 105 mm f4 in dve klasiki, 35 mm f1,8 ter zopet posebnega 50 mm f1,2. Tudi slednji je v težki kategoriji, le 20 gramov mu manjka do kilograma. Cenovno je novinec postavljen dokaj blizu glavnima konkurentoma Nikonu Z6 in Sonyu A7 III, z osnovnim vmesnikom naj bi stal okoli 2700 €, z objektivom 24 – 105 mm še tisočaka več. Težko bi temu rekli poceni, a po drugi strani ravno dovolj, da obdrži možne prebežnike.

Kljub temu, da je Sony že predstavil svoj profesionalni brezzrcalni fotoaparat (A9), bo to tako Canona kot Nikona še čakalo, a prvo bodo počakali na odziv trga. V tem primeru sta Canon in Sony v prednosti, saj nista  tako močno odvisna le fotografije, ampak imata tudi druge vire prihodkov. Nikon je na malo tanjši veji, a vseeno mislimo, da se bo na dolgi rok obdržal. Se tako pri slednjemu kot Canonu vidi, da v prihodnosti stavijo na posebne objektive, ki so bili do zdaj preveč zapleteni za izdelavo. Zaradi tega zna računska fotografija, po kateri posegajo izdelovalci telefonov še malo počakati, dokler ne bo večjega pritiska uporabnikov.

Vsekakor je Canonov resen prihod v brezzrcalni svet dobrodošel, a odpira nekaj vprašanj. V prvi vrsti je čudno to, da novi bajonet RF ni združljiv z bajonetom EF-M, dosedanjo Canonovo brezzrcalno rešitvijo. Slednji ima še krajšo razdaljo od roba bajoneta do tipala in manjši premer, le 47 mm. Če bi takrat pustili enak premer, sedaj ne bi imeli toliko težav, a kot kaže so razmišljali zelo kratkoročno. V vsakem primeru je to slaba iztočnica za uporabnike sistem EOS M, saj bodo v primeru prehoda na 35-mm format primorani prodati vso opremo, razen bliskavic. Canon se tudi ni pripravljen odreči umirjevalnikom v objektivu, zato ga novinec nima vgrajenega v fotoaparat. Tovrsten bi pri obeh novih objektivih, 28 – 70mm f2,0 in 50 mm f1,2 prišel prav, a kot kaže Canon s prvim cilja na video produkcijo. Če to pustimo ob strani, močno upamo, da z RF-bajonetom mislijo resno in dolgoročno. Saj jim drugega niti ne preostane.

The post GrrrrrrrrrrrrrrrrrrrrR! appeared first on Tehnozvezdje.

Do uradne predstavitve je sicer še nekaj dni, a vse podrobnosti o novincu so ne le pricurljale, ampak dobesedno pridrle na splet, z večino podrobnosti in uradnimi posnetki. Če začnemo pri zunanjosti, nič posebnega, tipični brezzrcalni fotoaparat. Zaslon LCD na zadnji strani je vrtljiv, o elektronskem iskalu pa vemo le to, da je tipa OLED, brez podatkov o ločljivosti. V notranjosti se skriva 30-milijonsko tipalo, ki ima, zajemite sapo, 5655 točk za ostrenje. Še bolj zanimiv podatek je, da te točke delujejo v območju od EV -6 do 18, kar je ogromen razpon. Za primerjavo, Nikon D5 ima avtomatsko ostrenje v območju EV -4 do 20, Sony A7 mark III pa od EV -3 do 20. V praksi to pomeni, da bi moral novinec fenomenalno ostriti v slabih svetlobnih razmerah, celo bolje od zrcalnorefleksnih fotoaparatov, medtem ko bo v močnem soncu slabši. Poleg tega bi lahko iz tega števila točk lahko sklepali tudi na nekatere druge lastnosti, recimo boljše sledenje objektu in hitrejše prepoznavanje oseb.

Od tu naprej so tehnične lastnosti dokaj podobne drugim fotoaparatom, kar recimo manjka, je umirjevalnik, vgrajen v fotoaparat. Canon zaenkrat vztraja pri umirjanju v objektivu, kar tudi ni slabo. Snemanje videa v ločljivosti 4K je postalo standard, zato pa je bolj zanimiv nov bajonet, ki je združljiv s starim, tako EF kot EF-M. Verjetno bo za pravilno ostrenje večina objektivov EF potrebovala vmesni obroček, ki je med dodatki za novinca. Napovedanih je kar nekaj novih objektivov, od katerih najbolj buri duhove 28 – 70 mm f2 (da, prav ste prebrali, 2,0). Po slikah sodeč je celo manjši kot stari 24 – 70 mm f2,8. Tudi 35 mm f1,8 je na slikah skromno majhen, prihaja pa še nekaj drugih objektivov.

Če povzamemo, Canon se je odločil stopiti v brezzrcalni svet zelo brezkompromisno, glavno vprašanje je le še cena novinca in dodatkov. Tu se bo verjetno držal Nikonove filozofije, kar pomeni, da bo novinec cenovno nekje okoli modela 5D mark IV, a o tem lahko le ugibamo. Pravzaprav nas bolj zanimajo cene objektivov, kajti slednji znajo odločati o prihodnosti sistema.

Dodajmo še eno govorico, ki prihaja iz Panasonicovih logov. Ta proizvajalec naj bi prav tako pripravljal svoj brezzrcalni fotoaparat polnega formata. A ker je do uradne napovedi še daleč, so tudi informacije dokaj skope, zato bomo z njimi še malo počakali. Do takrat pa se veselimo vseh novosti, kajti končno prihaja pravo brezzrcalno obdobje v fotografiji.

***

Fotografije: https://www.nokishita-camera.com

The post Canon EOS R – Ko se zbudijo veliki appeared first on Tehnozvezdje.