Najprej malo o sami tablici. Izdelana je kakovostno, aluminijasto ohišje daje dober vtis, kar pa je zdaj že skoraj obvezno za tovrstne pripomočke, ki niso ravno najcenejši. Rad bi videl nekoliko manj robov okrog sicer dovolj velikega zaslona, pa tudi izboklina za kamero na zadnji strani je nepotrebna, vendar tega proizvajalci nočejo razumeti. Masa malce presega pol kilograma, kar ni slabo, še bolje pa bi bilo, če bi jo spravili pod to mejo. Tablico prodajajo skupaj z ovitkom, ki ima na notranji strani tipkovnico 8komplet stane 499 evrov), kar se sliši privlačno, vendar v praksi lahko hitro ugotovimo, da ni tako zelo uporabno. Sama tipkovnica je sicer v redu za občasno tipkanje, pri čemer so tipke dokaj skupaj, zaslon pa takrat, ko je naslonjen na režo v tem ovitku stoji nekoliko preveč pokonci. Logično, drugače skoraj ne more biti, vendar bi ga raje imel bolj položno. Tipkovnica tudi ni osvetljena, se pa s tablico povezuje prek magnetnih kontaktov in ovitek ne gre okrog robov tablice in je tako ne povečuje.

Zaslon je torej nebleščeče vrste, hkrati pa ima nekoliko hrapavo površino, ne klasične povsem gladke. Ideja je posnemanje papirja tako v prikazu kot v občutku ob uporabi pisala. Tega lahko dokupite za 99 evrov in je poseben v tem, da se s tablico poveže po Huaweijevem lastnem brezžičnem protokolu, ne po bluetoothu. Sam zaslon je sicer zelo barvit, nekatere barve, še posebej rdeča, res izstopajo, in nudi visoko razločljivost, kar nekoliko zmanjša ključno težavo tovrstnih zaslonov, namreč večjo vidnost posameznih pik, ki sestavljajo sliko (bleščeči premaz to prepreči). Slika je tako dovolj ostra, še vedno pa se da opaziti, da je nekoliko drugačna, kot smo je navajeni, sploh pri videu, pa tudi besedilu. Za branje je zaslon zelo prijeten in neutrujajoč, da se vklopiti tudi črno-beli način, ki dokaj dobro, bolje od klasičnih zaslonov simulira e-bralnik. Seveda prikaz ni čisto tak, kontrast črk ni enako dober, a za branje kakšne knjige je lahko zanimiva opcija. Svetilnost tega zaslona ni zelo visoka, tako da ni najboljši za uporabo na kakšni terasi med poletnim »čiliranjem.« Mogoče še bolj primerna kot za branje pa je ta tablica za risanje, za ta namen res nudi posebno izkušnjo, kajti tako dobrega, finega občutka skorajda ni nikjer drugje, tudi aplikacija GoPaint nudi obliko možnosti. Zadevo hvalijo tudi profesionalni umetniki, sam morda nisem povsem merodajen za to področje.

Vseeno, težava s tovrstnimi zasloni je v tem, da bi jih imel približno četrtino časa, denimo za branje kakšnega daljšega prispevka, medtem ko bi ostale tri četrtine uporabe rad, da bi se prelevil v klasičnega, veliko bolj uživaškega za »konzumiranje« vsebin, pa tudi za pisarniško delo. To seveda ni mogoče, zato imam na koncu preprosto raje bleščeč zaslon, ker je lepši, privlačnejši in tudi barvno bolj pravilen.

Na tablici seveda teče Huaweijev na odprtokodnem Androidu temelječi HarmonyOS, ki pa so ga z vtičniki MicroG in univerzalnim iskanjem aplikacij prek trgovine AppGallery toliko dodelali, da ni več treba iskati drugih obvozov do večine »nujnih« aplikacij. Ko želite namestiti prvo, ki je ni neposredno v omenjeni trgovini, in potrebuje Googlovo »osnovo,« se bodo samodejno naložile komponente MicroG, in aplikacija bo potem zelo verjetno delovala. Tako sem lahko poganjal marsikaj od Youtuba in Gmaila do družabnih omrežij in večine pretočnikov, toda prav pri slednjih zeva največja luknja. Za Netflix ali Max se je treba bolj potruditi, pa še potem slika lahko ostane v nizki kakovosti (standardni razločljivosti). Sam AppGallery pa vas bo na začetku še vedno poskušal pretentati v namestitev kopice nepotrebnih aplikacij in iger ter je nepregleden in ponuja veliko smetja.

Zmogljivosti tablice so zadovoljive, nekje na ravni srednjerazrednih tekmic, nikakor pa se ne morejo meriti z najboljšimi, še posebej ne v grafičnem delu. Zato ni težav z večino prostočasnih in produktivnostnih aplikacij, za zahtevnejše igre pa raje posezite po čem drugem. Vgrajenega pomnilnika je dovolj in tudi glede baterije nimam pripomb, kakšnih osem ur zagotovo zdrži z enim polnjenjem. Seveda pa lahko za ohranjanje zdravja baterije tablico priklopite že prej in tudi odklopite nekje na 90 odstotkih, res pa je, da se polni boleče počasi za današnje standarde. V kolikor imate še telefon Huawei, lahko izkoristite enostavno povezovanje med napravama in preslikavo zaslona telefona na zaslon tablice.

Predvsem za risanje in tudi za branje se mi tablica Matepad 11.5 S PaperMatte zdi ena boljših možnosti. Za splošno uporabo, kot je gledanje video vsebin, brskanje po spletu in družabnih omrežjih, morda v povezavi s tipkovnico tudi lažja pisarniška opravila, je tudi lahko primerna, a bi se sam raje odločil za kakšno drugo z običajnim, svetlečim zaslonom, in polnim dostopom do androidnih aplikacij in funkcij.

HVALIMO:

• Poseben, za branje in risanje odličen zaslon
• Olajšano nameščanje in poganjanje večine androidnih aplikacij
• Kakovostno ohišje
• Potencialno uporabna tipkovnica v kompletu

GRAJAMO:

• Nekatere aplikacije še vedno ne delujejo
• Trgovina AppGallery ni zgled urejenosti
• Prepokončna postavitev zaslona na ovitku s tipkovnico
• Zaslon z zelo vidnimi pikami ne izpade dobro pri določenih tipih vsebin

The post KRATKI TEST Huawei Matepad 11.5 S PaperMatte Edition: Povsem samosvoja tablica appeared first on Tehnozvezdje.

Z inovativnim mehanizmom za dvig krpe in sposobnostjo izmikanja stvarem, me je navdušil že lani. Zdaj so ga izboljšali še v treh podrobnostih in obenem dvignili številko v oznaki. Torej ni čisto nov. Res ni. Kar se mene tiče je učinkovitost sesanja in brisanja na podobni ravni, a so mu podaljšali čas, ko zanj ni treba skrbeti, in preoblikovali dizajn priključne postaje, da se lepše zlije z okolico. To so razlogi, da bo tokratni test krajši. Nima smisla ponavljati, kar je bilo povedanega o Roomba Combo j7+, zato se bom raje posvetil razlikam, njihovem pomenu za delovanje robota in zmogljivostim, v katerih se iRobotovi domači pomočniki še vedno razlikuje od kitajskih tekmecev.

Troje so izboljšali. Eno je čista programska finta, a je (še) nisem preizkusil, saj je nujen zvrhan koš časa, da pride do izraza. Njeno ime se bo marsikomu zdelo smešno. Detektiv za smeti. Prosim? A brska po smetnjaku in išče obremenilne dokaze? Seveda ne. Dela nekaj čisto drugega. Funkcija analizira čiščenja, več jih ima na razpolago, bolj je natančna, ter določi prostore, ki so običajno bolj nasmeteni. Nanje se potem roboti najprej osredotoči. Zanimivo je, da čeprav govorimo o programskem algoritmu in sta robota j7 in j9 hardversko skoraj enaka, sposobnost (še) ni bila dodana na »starejšega« preko ene od nadgradenj programske opreme. Poleg tega. Vloga detektiva za smeti je podobna vlogi funkciji zaznave povečane koncentracije smeti pod trebuhom robota, da se potem ta na takšnih površinah zadrži dlje časa. Vozi naprej in nazaj, dokler ne oceni, da so tla dovolj čista. Toda ta sposobnost je podprta s tipalom in deluje ob vsakem sesanju. Preverjeno je učinkovita, kajti po vsakem uspešno zaključenem delu, se na tlorisu s temnejšo zeleno barvo označena bolj umazana področja.

Naslednja izboljšava je na prvi videz veliko bolj pomembna. V podjetju iRobot neradi govorijo o sesalni moči v paskalih, preprosto pravijo, da je j9 občutno močnejši. Sicer je »sesalna moč« nadvse izmuzljiva lastnost, saj sama po sebi ni dovolj za učinkovito sesanje. Ravno toliko ali še bolj pomembne so krtače in pravšnja prepustnost filtrov. Za kar je v vseh Roombah dobro poskrbljeno. Sicer vakuumski motor ne deluje dolgo z najvišjimi obrati, kajti potem bi pogosto vandral nazaj na polnilno postajo, ker bi bila baterija prehitro prazna. Da glasnosti v takšnih razmerah posebej ne omenjam. Nikakor pa ni odveč. Dobro je, da poveča moč sesanja, ko je potrebna. Na primer, ko se loti sesanja preprog.

Zdi se mi, da so sesalne zmogljivosti izdelovalci že dolgo tega razvili do ravni, ki zadovoljijo vsakega uporabnike. Če razumete, da mora robot delati vsak dan, morda celo večkrat na dan, če želite doseči podoben učinek, kot ga dosežete z ročnim sesalnikom. Nobenega dvoma ni, da sta dve nasproti vrteči se krtači boljši od ene same. Odkar se je ameriškemu podjetju iztekel patent, jih srečujemo vse pogosteje. Ostane še način in hitrost premikanja, v čemer po mojem mnenju Roomba še vedno prednjači. Ker se ne zanaša zgolj na kamero, temveč tudi na tipalo dotika, se vedno stisne tik ob robove in jih posesa. Odkar je pri meni doma poleg Roborokovega robota še Roomba j9+ so čudežno izginile drobtine ob kuhinjskih omaricah in za do tal segajočimi zavesami.

Tako je funkcija pomivanja tista, kjer je še veliko prostora za izboljšave. Roomba ima za moj okus najboljši način za preprečevanje močenja preprog s kdaj pa kdaj tudi umazano krpo. Dvigne jo na hrbet, kjer niti v teoriji ne more povzročiti škode. Sistema niso spremenili, a so v polnilno postajo poleg samodejnega praznjenja koška dodali še samodejno polnjenje posode za vodo. V njej je velik rezervoar, držal naj bi tekočine za mesec dni povprečne uporabe, iz katerega po potrebi napolni posodo v robotu. Ta je zato samostojnejši, saj ni več treba praktično po vsakem čiščenju tega početi ročno. Ostane le še občasno pranje krpe. Kako pogosto je sicer odvisno od tega, kako umazana so tla. Pri meni, ker po prostoru pogosto teče prefrigan kuža, najmanj enkrat na teden.

Da je v posodi vode za trideset dni ni slabo. Mar res? Ni je treba pogosto dotakati, a obenem je ravno tako dejstvo, da je v voda v Sloveniji trda, zatorej se zlahka zamašijo šobe, in v tako dolgem času nisem prepričan, da se ne bo usmradila. Zdi se mi bolje, da po enem tednu postano vodo uporabite za zalivanje sobnih rastlin in natočite svežo. Kanček kisa ravno tako ne bi bil odveč, vendar je to domača, ne uradna rešitev. Pomisleke imam še glede krpe. Ni mi lepo pri srcu, ko pomislim, kaj se bo morebiti zaredilo med vlakni, če bo krpa dolgo vlažna ostala na telesu robota. Nikakor ni odveč, če jo pogosto operete in posušite. Obenem sta to verjetno funkciji, ki jo bodo roboti iRobota pridobili v prihodnjih inkarnacijah. Skoraj bi si upal staviti.

HVALIMO:

• Mehanizem dviga krpe na hrbet robota
• Všečen dizajn robota in polnilne postaje
• Dobro izogibanjem stvarem na tleh
• Preprosta nastavitev

GRAJAMO:

• Krpe ne izpira niti suši
• Razmeroma glasen
• Aplikacija bi lahko nudila več!

The post KRATKI TEST iRobot Roomba Combo j9+: Samo ta nikdar ne zmoči preproge! appeared first on Tehnozvezdje.

Googlovo spletno hrambo fotografij sem začel uporabljati, ko se je še imenovala Picasa. Nič čudnega, da so tam fotografije od leta 2009 naprej in še zdaleč ne vse posnete s pametnimi telefoni. Moja zbirka ni obsežna, kot so zbirke nekaterih, a jo bom moral enkrat spraviti v red. Umakniti fotografije in video posnetke, ki v njej nimajo česa iskati. Bodisi so tako zelo slabe kakovosti, da jih nikdar ne bom potreboval, ali celo vsebujejo občutljive in zaupne podatke. Kako to? Preprosto! Sem ter tja moramo komu poslati osebni dokument ali pismo, ki ga nimamo v digitalni obliki. Kaj takrat storimo? Uporabimo telefon, da želeno fotografiramo, uredimo in pošljemo. Nič neobičajnega in slabega. Slabo je tisto, kar sledi. Fotografij ne izbrišemo. Za vsak primer jih ohranimo na pomnilniku. Od koder se prej ali slej prenesejo v oblak. Malo vas je namreč izključilo funkcijo arhiviranja v oblaku.

Če ste se desetletje zanašali na Googlovo storitev, vmes je nekaj časa obljubljala neomejenost prostora za hranjenje fotografij telefonov z operacijskim sistemom Android, potem jih imate na tisoče. Iskanje med njimi je skoraj nemogoče, razen, ča ste čisto vsako opremili s tagi, kratkim opisom in (ali) jih razporedili v vsebinske albume. (Res je iskalnik zelo učinkovit in prepozna marsikateri motiv, a vendar ni vsemogočen.) Urejanje in brisanje pazahteva ure in ure časa, ki ga zelo neradi porabite zlati za tako dolgočasno opravilo. Pride čas, ko vas nikoli presahnjen tok novih fotografij postavi pred dilemo. Nakup dodatnega prostora ali brisanje. Presenečeni boste, kaj vse imate v oblaku, česar nikoli več ne boste potrebovali in obenem nima prav nobene sentimentalne vrednosti. Dojeli boste troje. V zbirki hranim veliko občutljivih podatkov. Toliko fotografij in video posnetkov pravzaprav ne potrebujem. Plačujem preveč. Oziroma. Brisanje nepotrebnega v obstoječi zbirki in stroga pravila, kaj nameravam v prihodnje hraniti, sprosti ogromno prostora v Googlovem računu.

Leta 2020 je Google hranil še 4 trilijone fotografij. Dotok novih je bil ravno tako velik. 28 milijard vsak mesec. Dve leti kasneje sta številki veliko višji. 

Google sicer nudi orodja za upravljanje hranjenih fotografij in video posnetkov, a je ročno brisanje daleč najbolj učinkovito. Enkrat boste morali ugrizniti v kislo jabolko in se tega lotiti. Ohraniti na primer tri najboljše fotografije vrhunskega avtomobila, na katerega ste po naključju naleteli. Namesto več deset. Enako razmišljajte o fotografijah z dopustovanja, druženj, narave in tako naprej. Ohranite le najboljše. Izbrišite iz spletne shrambe fotografije z osebnimi ali zaupnimi podatki o sebi in drugih. Morda vam je prijatelj pred leti poslal kopijo potnega lista, bančne kartice. Tu so še zaslonske slike. Morda skrivajo gesla za vstop v kritične storitve, zemljevid poti do domov pomembnih posameznikov ali povzetek zaupne komunikacije. Vdor v Googlov račun je malo verjeten, če vsaj približno skrbite za njegovo varnost. A ni nemogoč. Če komu to uspe, potem bo imel na dlani vpogled v vaše življenje in v primeru, da se dokoplje do zaupnih ali škandaloznih fotografih, lahko naredi veliko škode. Razlog več, zakaj takšni podatki nimajo česa iskati v oblačni shrambi. Če že, pa bi morali biti v ločenem razdelku (sefu), zavarovanem z dodatnim geslom.

• 
  NEDELJSKI NASVET: Ko ne veš, kam bi se odpravil, vprašaj to aplikacijo
• 
  SOBOTNO IZBIRANJE: Umetna inteligenca nas dokazano poneumlja
• 
  Morda bo prav vaša fotografija letos razstavljena v pariškem Grand Palaisu
• 
  Galaxy Z Fold8: Z naskokom najbolj zanimiv letošnji »fold«
• 
  Moj Mobi v prvem letu z več kot 53.000 uporabniki

The post NEDELJSKI NASVET: Znebite se slabih navad pri uporabi storitve Google Foto appeared first on Tehnozvezdje.

Čeprav na videz enak predhodnikom, je razlika opazna. Znatno težji je, saj se v zadku skriva utež. Čeprav vzame nekaj prostora, je njena funkcija več kot očitna. Ne pri sesanju, kjer nima nobene vrednosti. Razen morda za odtenek višje porabe energije. Do izraza pride med brisanjem tal, saj »krpa« bolj pritiska na tla. Poleg tega se ta trese levo in desno, kar naj bi prav tako vplivalo na učinkovitost brisanja. Modul s krpo je gibljiv, da ga sesalnik med vožnjo po preprogi dvigne. Med kombiniranim sesanjem in brisanjem tal ne »moči« tekstilnih vlaken, čeprav me to nikdar ni pretirano motilo. Preproga se hitro posuši in med »brisanjem« te z drugimi roboti, nisem opazil, da bi se na krpi prijemala vlakna ali kakšnih drugih težav. Koliko je zaradi teže in vibriranja krpe brisanje učinkovitejše, je težko oceniti. Gotovo briše bolje, toda še vedno pritisk ni niti približno tolikšen, kot ga ustvarite na kolenih in s krpo v roki. Zasušenih madežev tudi ta robot ne bo pobrisal, zato zanj prav tako velja, da je brisanje toliko bolj učinkovito, kolikor pogosteje ga opravi. Po možnosti vsak dan in pod pogojem, da so tla večino gladka, brez preprog in tekstilnih talnih oblog.

Navigacija, kot je vedno bila

Če niso najbolj preprosti in posledično najcenejši, potem se kitajski roboti zanašajo na lasersko skeniranje prostora kot glavni način vodenje. Vsekakor je laser natančnejši in drugih oblik pametnega vodenja, robot namreč že po prvi vožnji ustvari popoln tloris prostora, ki ga lahko potem v aplikaciji po mili volji urejate. Spreminjate meje med sobami in rešite področja ali črte, kamor robot naj ne bi šel. Pretirana natančnost ima hkrati slabost. Medtem ko so se prvi sesalniki z lasersko navigacijo zapletli v do tal segajočo zaveso in obstali, jo zdaj »vidijo« in vozijo tik ob njej. Niti ne poskušajo zapeljati vanjo in sesati do robov prostora. Zaradi enakega razloga ne gredo po posteljo, ako je ta pokrita z do tal segajočo prevleko. Vidijo tudi vratna krila omar in ne sesajo tik ob coklu pohištva. Čeprav je razdalja manjša od enega centimetra. Poskusil sem že najmanj pet tovrstnih sesalnikov in vedno puščajo smeti ob kuhinjskih omaricah in ob robu stene z okni, kjer so kajpada zavese. Težavo sem opazil že pred leti in ni mi jasno, da programerji algoritma premikanja niso popravili. Dokaj preprosto je. Robot naj pelje, vse dokler ga ne ustavi tipalo dotika.

Zaradi podobnega razloga imajo še eno slabost. Vedno ne najdejo poti skozi ozek prehod. Če je odprtina le malce širša od premera ohišja, recimo med sedežno garnituro in večjim loncem sobne rastline, se robot ne bo poskušal stisniti skoznjo. Takšnih težav nima pri enako širokih odprtinah med nogami jedilnih stolov. Morebiti te laser vidi kot manjše ovire in program dojame, da gre za stole, medtem ko v prvem primeru pred seboj vidi »steno«.

Čeprav omenjenih slabosti niso odpravili, so poskrbeli za nekatera druga. S7 vozi za odtenek počasneje kot njegovi predhodniki, kar je s stališča učinkovitosti sesanja gotovo boljše. Običajni testni prostor v izmeri 33 kvadratnih metrov, v katerega spustim vse robote, je sesal 42 minut. Pet minut dlje kot S5 Max in enako časa manj kot modeli Irobota. Poleg tega lahko v aplikacijo določimo, da poleg sistematičnega sesanja v pasovih, robot sesa v mrežnem vzorcu. Kar je podobno učinkovito, kot če bi nastavili, da gre preko površine dvakrat. Ostal jo enako. Tudi s7 gre najprej okoli robov prostora, prvič ga določi sam, nato en prostor pomeni ena soba, in šele nato preko njega.

Novost, ki je pri kitajskih sesalnikih do sedaj nisem opazil, je sposobnost zaznavanja preprog. Ni pomembna le zaradi dviga modula za brisanje, temveč zato, ker tedaj poveča moč sesanja. Vsaj v teorijo to pomeni boljše sesanje, v praksi pa je to odvisno od dolžine in gostote vlaken. Ni važna znamka in model, vsi roboti imajo s preprogami težave, kar je znano vsaki gospodinji, ki jih je kadarkoli stepala. Še manjša zanimivost, ki nima vpliva na učinkovitost dela. Ko se premika, sijalke na nosu ne sijejo, temveč se svetloba premika od leve na desno stran niza sijalk in nazaj. Še dobro, da so zelene, kajti drugače bi s7 preimenoval v Cylona. Po robotih iz serije Battlestar Galactica.

Ena krtača, a brez ščetin

Električni motor ustvari sesalni tok moči 2500 kPa, kar pa samo po sebi ne pove veliko. Pomembna je namreč trojnost. Sesalna moč, učinkovitost krtač in delovanje filtriranega sistema. Bolj je prepusten, boljše je sesanje, toda robot več prahu vrne v prostor. In obratno. To sem zapisal le zato, da ne bi odločali izključno na podlagi podatka o sesalni moči.

S7 ima eno samo krtačo brez ščetin, ki jih je izredno težko čistiti. Krtača je v celoti iz gume, kar izniči vsaj omenjeno težavo. Še vedno je namreč zamudno odstranjevanje navitih las in vrvic na njenih robovih. Prav tako nisem prepričan o načinu praznjenja koška v primeru postaje s takšno sposobnostjo. Kot je razvidno na fotografijah, smeti iz koška potegne po isti poti, po kateri so prišle, torej mimo krtače in skozi ustje sesalca, kar se mi ne zdi najbolje. Podroben pogled je sicer pokazal, da je košek po praznjenju čist, a ne tudi površina filtra. Tega je občasno treba ročno izpihati.  

Kako učinkovit ta sesalec sploh sesa

Bistveno vprašanje, ki se tiče vsakega morebitnega kupca, a na katerega ni enoznačnega odgovora. Na gladkih tleh brez ovir se namreč vsak obnese odlično. Kaj pa, ko razmere niso popolne. Stoli niso na mizi, zavese umaknjene na stran in niste s krpo umaknili smeti z robov, ki jih roboti običajno ne dosežejo. Preprosto odgovor bi se glasil, prav nič bolje od sicer cenejšega Roborocka S5 ali podobno drage Roombe i7 in kar se tiče robov čisto malo slabše od Roombe i3.

S7 je uspel posesati večino tesnega prostora iz kuhinje, jedilnega kota in dnevnega prostora s sedežno garnituro ter preprogo pred njo in odstraniti večino smeti. Ker nima sistema za zaznavo večje koncentracije, gre preko vsake točke prostora le enkrat. Če stranska metlica potisne smet na stran, ta ostane vsaj do naslednjega sesanja. Nerazumno je, da gre S7 še vedno najprej po robovih, ko bi bilo bolje, da bi šla na koncu ravno zaradi morebitnega nabiranja smeti kot posledica vrtenja stranske metlice. Prav tako ostanejo v kotih in na nekaterih robovih. Večje ovire mu ne povzročajo težav, v primeru stolov poišče pot med nogami, manjše, kot je na primer copat pa potiska pred seboj. Čeprav bi ga zaradi velikosti laser mora videti. Prav tako se zlahka zaplete v vrvice in električne kable, zato jih umaknite ali področje z njimi označite na tlorisu v prostoru.

Za konec ostane pereča težava, za katero prodajalci kitajskih robotskih sesalnikov še niso našli rešitve, zato nekateri celo razmišljajo, da bi jih prenehali prodajati. Neobstoj uradnega servisa. Sesalnikov ne kupujemo za eno ali dve leti in jih ne menjamo vsakih, ko je na voljo nov model. Želimo si normalnega delovanja najmanj sedem let ter ves ta čas servisne storitve in možnost hitrega nakupa izrabljenih delov. Stranske metlice, krtače in filtra. Le tako namreč lahko cenovno primerjamo robote med seboj. Bolj kot cena nakupa je namreč pomembna cena lastništva in čim daljši čas uporabe, ki brez servisnih storitev ni mogoč. Vse naprave se namreč kvarijo. Žal je tako, da prodajalci nudijo servis v času garancije in še v tem primeru strošek popravljanja oziroma zamenjave nosijo sami, medtem ko kasneje ali v primeru nakupa naprave v tujini, servisne storitve ni! Ne govorim na pamet, temveč iz lastnih izkušenj. Doma imam model Roborock S50 in ta leži v delavnici, kajti pripetila se mu je napaka 13! V takšnih primerih je popolnoma nepomembno, kako nizka je bila nakupna cena izdelka.

HVALIMO:

• Zaznava preproge in dvig krpe za brisanje, ko robot vozi po njej
• Visoka sesalna moč
• Enako dobro sesanje kot pri drugih robotih istega cenovnega razreda

GRAJAMO:

• Ena sama krtača iz gume, ki jo je še vedno težje čistiti
• Ne najde poti za zaveso ali pod posteljo, če je ta pokrita z do tal segajočo prevleko
• Ne izkorišča dovolj dobro drugih tipal in se ne stisne povsod do roba prostora

The post Roborock S7: Izboljšano brisanje tal, a znane napake ostajajo! appeared first on Tehnozvezdje.

Na portalu Vse bo v redu Zavarovlanice Triglav najdeš napotke, kako lahko Googlovi Zemljevidi rešijo marsikatero počitniško zagato.

Morda ne veš, da vsak telefon s sistemom Android, v katerega si prijavljen s svojim Googlovim računom, če drugače ne zapoveš, beleži lokacijo in podatke pošilja na njegove strežnike. Ni važno, če je aplikacija Zemljevidi zagnana ali ne. Zdaj veš, zakaj vsake toliko časa dobiš obvestilo, pravzaprav prošnjo, da oceniš lokal, trgovino, restavracijo in podobno, v okolici, kjer si se tisti dan dlje časa zadrževal. Lokacijski podatki, pravzaprav zgodovina premikanja pametnega telefona, to pa so zelo verjetno tudi tvoje poti, se beležijo v tako imenovani Googlovi časovnici. Še več, na voljo so tudi fotografije, ki si jih tistega dne posnel, saj se lokacijski podatki sinhronizirajo, ko jih telefon, če si tako hotel, naloži v oblak. Ko nastaviš telefon, vse kar zahteva največkrat dovoliš, če hočeš, da te Google neha nadzorovati, pa moraš veliko vedeti in iti v nastavitve, kjer izklopiš, tisto, česar nočeš. Zaleže, če izklopiš sprejemni GPS (informacije o lokacijah v nastavitvah). Žal pa to pomeni, da nekatere aplikacije, pa ni pomembno, so Googlove ali ne, na katere usluge si navajen, ne bodo več delovale. Vsaj ne tako, kot bi morale.

Ob nepravem času na nepravem kraju…

Google je ameriško podjetje in zavezano ameriški zakonodaji, kar pomeni, da mora lokacijske podatke predati policiji, če ta predloži sodni nalog. Tako je povsod v demokratičnem svetu, mar ne. Američani so že davno ugotovili, da so lokacijski podatki sila uporabni za preiskovanje kaznivih dejanj. Od Googla zahtevajo podatke, kdo se je na določen dan, v določenem času sprehajal blizu mesta zločina. Ker ima že kar nekaj izkušenj, jim najprej posreduje brezosebne podatke, da policija lahko na zaslonu spremlja pike okoli zahtevane lokacije in le za tiste, ki se policiji zdijo sumljivi, nato posreduje tudi osebne podatke. Še vedno pa so bili primeri, ko so bili osumljeni uporabniki, ki so se tam znašli po naključje, eden od njih je menda ne kriv ne dolžen presedel cel teden v celici zapora, dokler ni policija potrdila njegove zgodbe. Google pa je dolžan po predložitvi sodnega naloga zahtevane podatke posredovati tudi policijam drugih držav, je pa vprašanje, ali je tudi v teh primerih tako skrben ali pa jim preprosto po liniji najmanjšega odpora pošlje vse. Ni najboljši občutek, da ste lahko osumljeni kaznivega dejanja le zato, ker ste bili ob nepravem času na nepravem mestu.

Pred časom smo pisali, da je Google omogočil, da določimo, po kolikšnem času, naj se podatki izbrišejo, med te pa sodijo tudi lokacijski. To pa je mnogo bolje, kot popoln izklop lokacijskih podatkov, kajti potem je delovanje telefona s sistemom Android okrnjeno, na telefonih s sistemom iOS pa je okrnjeno delovanje Googlovih aplikacij. Možnosti, ki so na voljo pa pri prvih najdeš v Nastavitve -> Google -> Lokacija. Žal pa moraš  dobro pretehtati, kaj pravzaprav želiš. Vse prednosti in ugodnosti, ki jih Google nudi, vendar boš primoran sprejeti njegove “pogoje” ali pa popoln izklop vsega Googlovega in uporaba alternativnih aplikacij in storitev. Te pa obstajajo tudi na področju kartografskih storitev in vodenja.

Lahko pa tudi omejiš Googlovo radovednost

Redno pozabljamo, da če je nekaj težko ali slabo razumljivo za nas, ki se leta dolgo ukvarjamo s tehnologijo ter smo bili priča že marsičemu, kako težke so potem lahko nastavitve zasebnosti, varnosti in še česa za povprečnega uporabnika pametnega telefona. Večini so računalniške, spletne in tehnološke “fore” španska vas, jih ne zanimajo in če sem realen, čemu bi moralo biti drugače. Razumljivo je torej, da v neki točko dovoliš tudi beleženje zgodovine lokacij, kajti alternativa je predstavljena kot dežela “ničnedela”. Podobno je tudi, ko se lotiš spreminjanja nastavitev in preprečevanja, da bi Google izvedel več, kot je treba. Ni vsem jasno, kaj moramo storiti, še manj pa so lahko absolutno prepričani, da če Googlu nekaj prepovedo, ta tega res ne bo počel. Prepoveš mu beleženje lokacij, ampak ali si res lahko popolnoma prepričan, da Google teh podatkov vseeno ne dobi?

Googlu postavljaš ovire na naslovu myaccount.google.com, ako to počneš na računalniku, na telefonu z Androidom pa je nekoliko lažje, saj so podatki o računu med nastavitvami naprave. Pozabavati se moraš z varnostjo in zasebnostjo oziroma se poglobiti globoko v materio. Nastavitve najdeš v razdelku “podatki in prilagajanje”, kjer lahko določiš, katerim podatkom Google lahko sledi in jih zbira. Tam najdeš dejavnosti v spletu in aplikacijah, zgodovino lokacij, glasovne in zvočne dejavnosti, podatke o napravah ter iskanje in oglede v Youtubu. Verjetno boš začuden, ko boš opazil, da ima Google pri vseh popolnoma proste roke, saj se ne spomniš, kdaj si mu dal dovoljenje. Dobro pa je, da lahko to zdaj spremeniš. Česar nočeš, da Google sledi, temu spremeniš dovoljenje v “izklopljeno”. Od zdaj naprej tega Google naj ne bi več počel, vendar pa starih podatkov niso izbrisani. Zato moraš najprej v myactivity.google.com in nato še v časovno os storitve Googlovih zemljevidov.

Na naslovu myactivity.google.com se skriva prav vse, kar si kadarkoli naredil z Googlom. Na srečo pa lahko vsak zapis na seznamu izbrišeš, kako dolg pa je kajpada odvisno, koliko časa že imaš Googlov račun in kako dejaven si. To storiš tako, da klikneš na ikono treh pik pri “vpisu” in nato izbereš možnost “delete”. Zamudno, če bi rad poslal v pozabo več kot nekaj zapisov, zato je tudi boljša možnost, ki se skriva v ikoni treh pik v zgornji vrstici spletnega okna. Določiš kaj in časovni termin, v katerem bi rad, da vnosi po domače povedano izginejo. Po novem pa gre tudi preprosteje, saj lahko določiš za vnaprej, po kolikšnem času želiš, da Google podatke, ki jih je zbiral, samodejno izbriše.

Ostane še zgodovina lokacij. Te Google lahko beleži samo, ko je vključena funkcija “informacije o lokaciji”. Ako jo izklopiš, potem tega ne more, ampak tudi kakšna funkcija telefona, alternativna aplikacija za navigacijo in celo kakšna mobilna igra, ne bodo delovale. Večina ima funkcijo raje ves čas vključeno, pa čeprav njeno delovanje nekaj malega doda pri hitrejšem praznjenju baterije. Zato je mnogo bolje, če spremljanje lokacije onemogočiš zgolj Googlu. To storiš v Nastavitve -> Google -> Lokacija, poiščeš aplikacijo in j v razdelku “dovoljenja” umakneš dovoljenje za dostop do “lokacije“.

Do podatkov časovne osi prideš v aplikacije Google Zemljevidi, tako da funkcijo izbereš med možnostmi v meniju. Nakar si presenečen, kaj vse je Google o tebi zabeležil in kako dolgo to že počne. Ako želiš videti, kaj si počel na določen dan, ga izbereš v koledarju in skočiš v preteklost. Izbrišeš lahko eno ali več zabeležk izbranega dne ali pa kar ves dan. Postopek je podoben zgoraj opisanem, pritisk na ikono treh pikic ter izbor možnosti za brisanje (delete). Če želiš, se lahko odločiš tudi za drastično potezo ter izbrišeš celo zgodovino lokacij. Pritisneš na ikono treh pik v zgodnjem delu, izbereš “nastavitve in zasebnost” ter nato tam poiščeš možnost izbrisa zgodovine lokacij. A bodi popolnoma prepričan, kaj počneš, saj podateke, ko jih enkrat uničiš, ni mogoče povrniti. Postopek pregleda časovne osi ter brisanja je podoben tudi v oknu spletnega brskalnika, če se naloge lotiš z računalnikom, kar je kajpak takisto mogoče.

The post Zvedav Google pomaga, a njegova pomoč ni poceni appeared first on Tehnozvezdje.

Katoliška cerkev: Dobri znaki gredo v nebesa, kjer se kopajo v žarkih sreče, poredni znaki pa so kaznovani za svoje grehe. Poredni znaki so tisti, ki so vpleteni v tvorjenje porednih besed, kot so »seks«, »kontracepcija« in podobno.

Budistična razlaga: Če je znak živel pravično življenje in je njegova karma dobra, bo po svojem brisanju reinkarniran v višji znak. Tako bodo tisti znaki, ki so zdaj nad številkami na tipkovnici, postali številke, številke bodo postale črke, male tiskane črke pa velike.

Cinična razlaga: Koga pa to briga! Saj je vseeno, ali so na strani, pod stranjo, zbrisani, odbrisani, podčrtani … Vse je isto sr…

Razlaga Macovega uporabnika: Vsi znaki, napisani na PC-ju in potem zbrisani, gredo neposredno v PC-pekel. In če ste uporabnik PC-ja, te znake lahko vidite, saj ste tudi vi v PC-peklu. Burn, baby, burn …

Filozofska razlaga: Znaki niso realni. Na zaslonu obstojijo le, če jih potrebujemo, torej so le koncept. Ko jih zbrišemo, jih torej le dekonceptualiziramo.

Razlaga Stephena Kinga: Vedno, ko pritisnete tipko Briši, se v kazalcu zbudi majhna pošast, ki zgrabi nič hudega sluteč znak, ga strga na pol, popije njegovo kri in ga poje s kožo in kostmi vred.

Razlaga zaščitnikov živali: »Brišeš jih? Brišeš? Da te ni sram! A jih ne slišiš, kako kričijo v agoniji? Zakaj ne greš na Grenlandijo in, oblečen v krznen plašč, s palico pobiješ še nekaj mladičev tjulnjev! Sadist, sadistični!«

The post Ste se že kdaj vprašali, kam gredo zbrisane črke? appeared first on Tehnozvezdje.