Huawei se tako ali drugače pripravlja na obdobje po Googlu. Uvedli so lastno tržnico AppGallery, prepričujejo razvijalce, da prilagodijo aplikacije in racionalizirajo paleto izdelkov. Med čakanjem na premijske telefone družine P40 so namreč ponudili model srednjega razreda, ki je v bistvu na kitajskem lani predstavljeni Huawei nova 6 SE (ponekod v svetu nosi tudi ime nova 7i).

Korektno narejen, vendar ne preveč izrazit

Kakovost izdelave je zelo dobra kljub temu, da sta okvir in hrbtišče telefona plastična. Površinska obdelava poudarja steklen videz, a žal je hrbtišče zaradi tega tudi odličen magnet za prstne odtise. Jih je pa vsaj dokaj preprosto izbrisati. Robovi telefona so lepo zaobljeni in prijetni za držanje, vendar stiki med zaslonom, okvirjem in hrbtiščem niso brezšivni – povsod je majhen robček. Na otip pa me je najbolj motil tisti med hrbtiščem in okvirjem. Druge podrobnosti, vključno z odprtinami zvočnika in klasičnega priključka za slušalke, so lično izdelane. Videz sprednjega dela je pričakovan, robovi okoli zaslona so tanki, vendar ne kot pri nekaterih drugih modelih, sprednja kamera pa se skriva pod luknjo v zgornjem levem robu zaslona. Kot celota telefon »špila« in ni napačen, žal pa v nobeni oblikovalski značilnosti prav posebej ne izstopa.

Ker ni prevelik, preširok ali pretežak, je dobra tudi ergonomija enoročne uporabe. Tipalo prstnega odtisa je v bočni tipki za vklop, zato je za uporabnika dovolj, da registrira odtis levega in desnega sredinca in s tem »pokrije« večino mogočih prijemov za odklepanje telefona s prstnim odtisom.

Dober zaslon, procesor in baterija, dovolj pomnilnik, a povprečen zvočnik

Medtem, ko Samsung in Xiaomi v modele srednjega razreda že vgrajujeta zaslone Amoled, pa Huawei in drugi ostajajo pri zaslonski tehnologiji IPS. Ni treba biti posebno pameten, da veš, katera je boljša, vendar tudi zasloni IPS niso za v smeti. Sploh kvalitetnejši svoje vrste. Zaslon telefona P40 lite je kljub povprečni svetilnosti (okoli 500 nitov) solidno čitljiv tudi na soncu, ima široke vidne kote, barve pa so žive in pravilne. Z velikostjo (6,4-palcev, 16,2-cm) sodi med dokaj velike, prav tako pa je na mestu polna razločljivost HD+. Višja za enkrat v srednji razred še ne sodi, večina pa od nje tako ali tako nima veliko.

Sistem na čipu Kirin 810 je tipičen predstavnik srednjega zmogljivostnega razreda, a ker je izdelan v 7 nm tehnologiji, ga odlikuje energijska učinkovitost. Ponuja pa tudi skok v zmogljivosti v primerjavi s predhodnikom Kirin 710. V kombinaciji z baterijo kapacitete 4200 mAh zato telefon brez večjih težav zdrži tudi do dva dneva. Hitri polnilnik z močjo 40 W pa jo do 70 odstotkov napolni v pol ure. P40 lite ni formula ena med pametnimi telefoni, kljub temu pa bo kos večinam nalog. Zmogljivost procesorja in grafika je nekoliko nad povprečjem razreda, zato je delovanje sistema in aplikacij, tudi grafično bolj zahtevnih, gladko in brez zatikanj. Če sem odkrit, je delovanje telefona kar presenetljivo dobro, 128 GB pomnilnika pa bo zadostilo večino. Sicer pa je na voljo tudi reža za pomnilniške kartice. Lani smo hvalili model P30 lite, saj za zahtevan denar nudi veliko, P40 lita pa je tozadevno naredil še en korak naprej.

V tipko za vklop vgrajeno tipalo prstnega odtisa je hitro in natančno, ko se navadite njegovega položaja. Pohvalno pa je tudi, da je Huawei vgradil Bluetooth 5 in še bolj vmesnik NFC, ki postaja vse bolj pomemben v funkciji mobilnega plačevanja. Še vedno so namreč predstavniki srednjega razreda, ki ga nimajo. Telefon ima zvočnik na spodnjem delu, zato zvok oddaja skozi reže na spodnjem robu, ki jih med držanjem telefona v pokrajinskem načinu med na primer med gledanjem videa, radi pokrijemo z dlanjo. Jakost zvoka je sicer na visoki ravni, dobri pa so tudi srednji in visoki toni. Nizki pa so slabši, pravzaprav jih skoraj ni, kar nekoliko pokvari kakovost zvoka.

Malenkostno spremenjen postopek prve uporabe

P40 lite ima operacijski sistem Android brez Googlovih storitev in aplikacij, zato v postopku vpišete ali oblikujete Huaweiev uporabniški račun. Drugi koraki pa so bolj kot ne enaki. Pogrešam pa možnost, da preskočite vpis računa že na strani, kjer vpišete uporabniško ime, in ne šele potem, ko izberete možnost pozabljenega gesla. Na koncu je še vadnica zaslonskih kretenj, ki pa je ni mogoče preskočiti. Če niste pozorni, lahko spregledate možnost, da namesto kretenj omogočite tri znane zaslonske tipke.

Drugače pa sistem EMUI 10 nudi skoraj vse aplikacije in storitve, ki jih običajno povezujemo z Googlom. Med drugim uporabnik dobi prostor (5 GB) za hranjenje datotek v oblačni shrambi, namesto Googlove tržnice je tržnica AppGallery, na voljo pa so tudi alternativni brskalnik, glasbeni in video predvajalnik, aplikacija elektronske pošte in še nekaj drugih »orodij«. Tisto kar manjka in bo nekatere strašno motilo, pa sta aplikaciji Youtube in Googlovi Zemljevidi. To pa ne pomeni, da ju ne morete uporabljati, enako pa velja tudi še za cel kup drugih, ki jih potrebujete in ste jih do zdaj iskali v tržnici Play.

Kako do aplikacij?

Pri nameščanju aplikacij na P40 lite oziroma na vse Huaweieve telefone brez Googla, je omejitev, ki se jo je treba zavedati in jo upoštevati. Če za delovanje potrebujejo Googlove storitve, na teh telefonih ne bodo delovale, tudi če vam jih bo uspelo namestiti. Zato se Huawei trudi prepričati razvijalce, da jih prilagodijo uporabi Huaweievih mobilnih storitev, vendar je proces žal počasen. Prilagojene oziroma tudi drugače ne problematične, pa so že na voljo v tržnici AppGallery. Kaj pa druge, ki jih tam ni?

Možnosti je kar nekaj. Uporabite lahko orodje Phone Clone, ki kar imate na obstoječem, prenese na nov telefon. Zanimivo pa je, da v procesu prenese tudi Googlove zemljevide, ne pa tudi aplikacije Youtube. Podoben učinek je tudi, če star telefon arhivirate v oblak ali s pomočjo programa HiSuite na osebni računalnik, nato pa z arhivsko datoteko obnovite nov telefon. So pa v teh primerih vprašljive kasnejše nadgradnje, saj zanje skrbi tržnica. Če aplikacij ni v tržnici ali v tržnicah, ki so morebiti na telefonu, potem morate za nadgradnje skrbeti ročno.

Nekatere aplikacije, med drugim Zemljevide in Youtube, lahko poženete v brskalniku, če pa je namestitvena datoteka na spletni strani razvijalca, potem jo lahko prenesete in namestite tudi od tam. Povezave do strani najdete v tržnici AppGallery ali pa namestite aplikacijo MoreApp, ki pomaga iskati želene.

Še ena možnost je. Na telefon namestite alternativno tržnico, kot sta Amazonova App Store ali APK Pure. Aplikacije, ki zahtevajo Googlove storitve, seveda ne bodo delovale, težave pa bodo tudi s plačljivimi in s plačevanjem v aplikacijah, saj večinoma poteka preko Googla.

Težave so in bodo, vendar po drugi strani so tudi možnosti, da vseeno na nove telefone Huaweia lahko namestite vsaj del aplikacij, brez katerih ne morete. Upajmo pa tudi, da bo tretja pot uspela in bodo razvijalci v prihodnje poleg različic za Appla in Googla, naredili tudi različico za AppGallery.

Uporabna glavna kamera, bližinska manj!

Na hrbtišču izstopa sklop štirih kamer, ki pa ni prevelik in se pravzaprav lepo poda v celoto. Poleg glavne kamere z 48 milijoni slikovnih pik in zaslonko f/1.8 so še 8-milijonska kamera s širokokotnim objektivom ter dve 2-milijonski. Ena za globinske podatke in druga za bližinsko (makro) fotografijo, ki pa zaradi nizke ločljivosti tipala ni ravno uporabna. V dobrih razmerah lahko boljši učinek dosežete z izrezom iz posnetka glavne kamere. Njeno tipalo sicer združuje po štiri pike v eno, zato je večina posnetkov ločljivosti 12 milijonov pik, v dobrih svetlobnih razmerah pa lahko izkoristimo vseh 48 milijonov, pri tem pa imamo še možnost dodatne izboljšave s pomočjo umetne inteligence.

Fotografije glavne kamere so solidne skoraj v vseh svetlobnih razmerah. Izguba ostrine na robovih je majhna, barve pa so brez uporabe umetne inteligence blizu pravim. Ker pa imamo raje žive nasičene, bi umetna inteligenca v primeru te scene naredila travo bolj zeleno. P40 lite nima kamere s tele objektivom, zato so vse povečave digitalne. Pri manjših je izguba kakovosti minimalna, nato pa na fotografijah hitro opazimo manj podrobnosti in manj jasnosti.

Kamera s širokokotnim objektivom ima tipalo nižje ločljivosti, zato je na fotografiji manj podrobnosti, barve pa so podobne barvam na fotografiji glavne. Opazna pa je izguba ostrine na robovih fotografije.

V dobrih svetlobnih pogojih lahko glavna kamera posname 48-milijonsko fotografijo, na kateri je več podrobnosti, kot na 12-milijonski. Od leve si sledijo 12, 48 in 48 milijonska fotografija, ki so jo izboljšali algoritmi umetne inteligence. Opazno je, da je na zadnjih dveh več podrobnosti, ki bi bile še bolj očitne, če bi fotografijo povečali.

Funkcijo HDR (desno) doda na fotografijo podrobnosti, ki jih na fotografiji brez ne vidimo. Fotografijo pa tudi malo potemni ter ji doda nekaj kontrasta.

Cvetlica od blizu z glavno (levo) in bližinsko (desno) kamero. Kot prvo je očitna razlika v barvi (obe fotografiji sta posneti brez pomoči umetne inteligence). Bližinska kamera ima tudi tipalo s premajhno ločljivostjo, da bi bila uporabna še za kaj več, kot prikaz fotografije na zaslonu telefona. Tako kot pri veliko (če ne celo večini) pametnih telefonih pa lahko tudi pri glavni kameri P40 lite opazimo težnjo po pretiranem ostrenju robov.

P40 lite ima nočni način za snemanje v neugodnih svetlobnih razmerah, vendar so rezultati glavne kamere tudi brez nočnega načina dobri. Vidi namreč veliko več (levo) kot kamera s širokim objektivom (desno). So pa nočne fotografije le pogojno uporabne, saj je na njih vseeno dosti šuma in nejasnosti.

Nočni način je na voljo tudi za prednjo kamero s 16-milijonskim tipalom, ki zna zato narediti dobre fotografije tudi v slabših svetlobnih pogojih, v normalnih pa so fotografije kakovostne, z veliko podrobnosti in točnih barv. Na voljo pa so tudi običajni učinki in algoritmi olepševanja.

Snemanje videa je omejeno na polno razločljivost HD (1080p) pri 30 sličicah na sekundo, kar velja za glavno in za kamero s širokim objektivom. Nobena pa ni strojno stabilizirana. Video obeh ima soliden dinamični razpon, soliden kontrast, na njem ni pretiranega šuma, barve pa so lepe. Ni pa nič posebnega, zato se P40 lite v tej lastnosti uvršča med povprečneže razreda.

HVALIMO

• Ne predraga naprava za nudene zmogljivosti.
• Dober zaslon s tankimi robovi.
• Dobra glavna in solidna kamera s širokokotnim objektivom.
• Zmogljiv procesor Kirin 810 srednjega razreda.

GRAJAMO

• Oblikovno v ničemer ne izstopa.
• Nima Googlovih storitev in aplikacij.
• Bližinska (makro) kamera ima tipalo prenizke ločljivosti.
• Malo in odsotnost nekaterih priljubljenih aplikacij v tržnici AppGallery.

The post Huawei P40 lite: Cenovno ugoden telefon za odvajanje od Googla! appeared first on Tehnozvezdje.

Karkoli si lahko mislimo o njem in nasploh o želji Kitajske po tehnološki prevladi, se Huawei ni odločil, da noče več uporabljati Googlovih storitev, temveč je bil v to prisiljen. Tega ne spremeni niti dejstvo, da Google ne sme delovati na Kitajskem, ker oblast ne dovoli svobodnega interneta in je morda tudi zato, tako zelo hitro in brez večjih pritožb, uveljavil zahteve Ameriške vlade.

Na Google sicer ves čas gledam z mešanimi občutki. Ni mi všeč, kaj počne s podatki, ki jih o meni zbira, vendar sem pod drugi strani podlegel zastonj storitvam. Težko si predstavljam, da bi po svetu hodil brez njegovih Zemljevidov, kajti podobno zmogljive in preproste alternative skoraj ni. Če ima dobre zemljevide, nima podatkov o prometu, če ima tudi te, potem nima podatkov o javnem prometu. So še druge aplikacije in storitve na katere me je milo rečeno navadil, tudi na digitalnega pomočnika, in v večini primerov mu ostajam zvest. Eden od razlogov, da ni pravih nadomestkov, je tudi, da je Google prevelik, da bi kdorkoli lahko z njim tekmoval, ampak o tem sem že pisal. Po drugi strani pa na vse skupaj gledam ozkogledno, z očmi razvajenega evropskega uporabnika. Milijarda in pol Kitajcev Googla nima, prav tako ne prebivalstvo še nekaterih držav s takšnimi ali drugačnimi diktatorskimi režimi. Sprašujem pa se, koliko uporabnikov v Rusiji, Indiji, Afriki, Južni Ameriki in še kje, Google uporablja oziroma bi jih močno zabolelo, če njegovo kraljestvo ne bi bilo več na voljo. Morda bi bil Google presenečen nad odgovorom.

Izdelovalci telefonov s sistemom Android se morajo zadovoljiti z dobičkom od prodaje naprav, smetano pa, ne da bi s prstom mignil, pobere Google.

Huaweijevi telefoni bodo v prihodnje brez Googla, zato sta možna bolj kot ne dva scenarija. Huawei se umakne s trgov, kjer brez Googla uporabnikov njegove naprave ne zanimajo, ali pa poskuša uveljaviti lasten ekosistem aplikacij in morda še česa. Pravzaprav to počne že zdaj, vprašanje pa je, koliko časa bo pri tem vztrajal in kako uspešen bo v privabljanju razvijalcev. Gotovo pa še ni napočil čas, da bi lahko resno ocenjevali napredek, saj od razhoda z Googlom ni minilo niti eno leto. Primerjati Huawei z Microsoftovim ponesrečenim poskusom prodora na trg pametnih telefonov pa tudi ne zdrži. Ni imel domačega trga z milijardo in pol lojalnih prebivalcev, ki bi ga lahko izkoristil kot temelj na samostojni poti. Če pa mu uspe v igri pritegniti še druge izdelovalce pametnih telefonov, ki jim lahko ponudi tudi svoje procesorje, pa se lahko zgodi celo nezamisljivo in na Googlovi strani ostanejo Samsung, LG in Sony. Tako drastičnega razpleta zgodbe gotovo ne bo, kot je tudi malo verjetno, da bi Huawei zaradi blokade Američanov propadel. Bo pa v tem in naslednjem letu imel ogromno težav prepričati uporabnike v Evropi in tudi drugje, da kupijo njegove telefone, ne glede na njihovo kakovost na vseh področjih – razen v številu in raznovrstnosti aplikacij v svoji tržnici.

Spremeniti pa se bomo morali tudi mi oziroma prilagoditi preizkušanje novih pametnih telefonov, saj bomo morali v primeru Huaweijevih preveriti tudi napredek ponudbe aplikacij v njihovi tržnici in uporabnikom jasno povedati, kaj jim je na voljo in česa ne morejo pričakovati. Pošten pa bo moral biti tudi Huawei, kajti najslabše bo, če bo stanje prikazoval v lepši luči, kot je, v slogu, glavno je kupce prepričati, naj napravo kupi, težave pa bomo reševali kasneje. Dolgoročno to zanj ne bi bilo dobro, saj bo pošten odnos do kupcev njegov največji adut na trgu. Prav tako pa bodo morali resneje poskrbeti za pravočasne varnostne nadgradnje telefonov, tako premijskih modelov kot predstavnikov nižjih cenovnih razredov. Če bo Huaweiu vse to uspelo, se lahko zgodi, da celo prevzame vodenje razvoja sistema Android. Za kaj takšnega je vsekakor dovolj velik, ima dovolj virov in celo Kitajsko, ki mu bo zelo verjetno stala ob strani.

Naslovna fotografija: Deposit Photos

The post Se bo Googlu še kolcalo po Huaweiju? appeared first on Tehnozvezdje.

Andrew Garrihy, ki nas je pozdravil v živo z odra, je prepričan, da bo leto 2020 presodnega pomena, enako po meni tudi izvršni direktor Richard Yu, ki je prireditev oddelal preko video povezave. Ostaja optimističen in prepričan, da lahko Huawei uporabnikom nudi čisto vse, kar potrebujejo. Naprave, ki so strojno po njegovo v vrhu svojih razredov, sistem, ki nudi višjo stopnjo varnosti zaradi izboljšav, ki jih je Huawei naredil na prosto kodni različici sistema Android in aplikacije, ki so prilagojeno za uporabo mobilnih storitev Huawei (HMS). Saj veste, koga pa niso pretirano omenjali.

Mate Xs strojno obeta, vendar mu dve stvari ne gresta na roko

Po Samsungovem zložljivem pametnem telefonu Galaxy Fold nas je seveda zanimalo, kako se obnese Huaweieva naprava, pri kateri se zaslon »zloži« po zunanjosti in ne notranjosti. Prednost takšnega razmišljanja je potreba po samo enem zaslonu in enem sklopu kamer, slabost pa manj zaščiten zaslon, ko je telefon zložen. Kajpada smo ga imeli v rokah mnogo premalo časa, da bi podali dokončno vrednostno sodbo, vendar prvi občutki niso slabi. Zaslon telefona Mate Xs ni zaščiten s steklom, naj pa bi bila plastična zaščitna plast dvojna in mnogo trajnejša od enojne. Iz razumljivih razlogov, hostese so nas ves čas opazovale, tega nismo preverjali. Niti z nohtom. Občutek, ko imaš napravo v roki, pa je dober. Robovi okoli razklenjenega zaslona velikega 8 palcev niso pretirani, predvsem pa je ta pravilne oblike, nikjer ga namreč ne zmoti zareza za kamere, saj je sklop z njimi v debelejšem delu ene stranice naprave. Ko je telefon zložen, ima en zaslon diagonalo 6,6, drugi na drugi strani (na hrbtišču) pa 6,38 palca. Zaslon je en, a ko je naprava zložena, deluje kot bi imela dva. Glavni je tisti večji, uporabljamo ga tako kot zaslon običajnega telefona, manjši pa služi za drugotne naloge. Kot je na primer snemanje selfijev, za kar takisto uporabimo eden in edini sklop štirih kamer. Ne bomo posegali preveč vanje. Pri njihovem snovanju je imela spet prste vmes Leica ter so zelo podobni sklopu na telefonu P30 Pro. Glavna kamera ima tipalo s 40 milijoni slikovnih pik, ultra široka 16 milijonov, tele-kamera 8, tam pa je še kamera za zajem globine posnetka (TOF).

Tečaj, ki je odločilen element zlaganja, naj bi imel kar 100 delov, praktično pa to lahko tudi pomeni, da je ravno toliko možnosti, da gre karkoli narobe. Vendar je Huawei zagotovil, da je preverjen in trdoživ. Ko je telefon zložen, sta oba dela med seboj »zapahnjena« in je treba pritisniti gumb, da se razkleneta. Tedaj kar skočiti narazen, kar kaže, da je tečaj v tem stanju malce napet. Ne razpre pa se v celoti (do 180 stopinj), to moramo storiti ročno. Zanimivo pa je, da v razklenjenem stanju sredinska guba ni tako očitna, kot pri Foldu. Nasploh smo imeli občutek, da je zaslon res popolnoma raven in da imamo v rokah tablico, ne pa napravo, ki jo je mogoče zložiti.

Če se je med lansko predstavitvijo družine naprav Mate 30 še upalo, da bo Huawei dobil dovoljenje, tega upanja (skoraj) ni več. Mate Xs bodo čez dober mesec dni sledile še naprave družine P40, verjetno prav tako brez Googlovih aplikacij.

Kaj več, med drugim tudi, kako se naprava obnese v realnem primeru rabe in kako vzdržljiva je baterija s kapaciteto 4500 mAh in 55-vatnim hitrim polnjenjem, pa bomo lahko povedali, ko bomo dobili napravo na daljši test. Tudi pri nas naj bi bila namreč naprodaj že naslednji mesec. Ne bomo pa slepomišili in bomo zato takoj povedali, kaj nas moti. Zdi se nam, da je cena 2499 evrov (8 GB RAM-a in 512 GB pomnilnika) previsoka in da je v Huaweievi tržnici premalo aplikacij, določenih tipov pa sploh ni, da bi zadostile temu, kar dnevno potrebujemo. Si ne predstavljam, kako bi v Barceloni našli hotel in nato še mesto predstavitve telefona MateXs brez vsaj veste katerih Zemljevidov.

Ni še jasno, kaj od tega bo na voljo tudi pri nas

Čeprav je bil Mate Xs osrednji razlog, zakaj smo nekateri potovali v Barcelono, ki je za ta čas nekam nenormalno prazna, je Huawei dogodek izkoristil za predstavitev še cele četice naprav. Te pa so vsaj malo tudi plod težav, s katerimi se Huawei sooča, saj so nam želeli dokazati, da je njihov ekosistem prav tako zanimiv, kot sta zanimiva Googlov in Applov. Ne bomo sodili, saj so priznali sami. Trenutno so z njim na tretjem mestu, precej daleč za ostalima dvema.

Med novimi napravami zna k nam najprej priti tablični računalnik MatePad Pro z 10,8-palčnim zaslonom, med drugim tudi v izvedenki za omrežja pete generacije 5G. Čeprav se nam je tablica dopadla, pa ne more skriti podobnosti z Applovimi izdelki oziroma se ne moremo znebiti občutka, da so jo predstavili, ker jo ima tekmec in ker menijo, da mora biti del tudi njihovega ekosistema naprav. Podobno kot omenjeni ima magnetno tipkovnico (129 evrov) in pisalo M-pencil (99 evrov), njene cene pa se začnejo pri 549 evrih.

Poleg tablice so novi tudi prenosniki. MateBooki X Pro imajo po novem procesorje Intel Core desete generacije, predstavniki nekoliko cenejše družine MateBook D (14 ali 15-palčna modela) pa do procesorja AMD Ryzen 7. Ti so zanimivi še zaradi tipala prsnega odtisa v tipki za vklop ter kamere, ki se skriva pod tipko v sredini niza funkcijskih tipk. Cene prvih se začnejo pri 1499, drugih pa pri 649 evrih. Za enkrat pa še nimamo podatkov ali bodo kateri od teh sicer kakovostnih izdelkov, na katerih je že naložen sistem Windows 10, pa tudi pisarniški paket Office 365, na voljo tudi v Sloveniji.

Podobno velja tudi za zadnja dva predstavljena izdelka. Gre za usmerjevalnik Huawei Wi-Fi AX3 ter napravo za povezavo domačega omrežja z mobilnim omrežjem pete generacije Huawei 5G CPE Pro. Za obe je značilno, da podpirata standard Wi-Fi 6+, ki v teoriji obljublja hitrosti do 2,4 Gb/s.

Zadnji del prireditve je Richard izkoristil, da nam je predstavil napore Huaweija pri oblikovanju lastnega ekosistema aplikacij, ekosistema Huaweijevih mobilnih storitev (HMS) ter naporom, ki jih vlagajo, da bi k sodelovanju privabili razvijalce. Veliko prekmalu je soditi, ali jim bo uspelo odpreti tretjo pot, tretji ekosistem naprav, storitev in aplikacij, ki je kot protiutež Applu in Googlu morda potreben. Dejstvo pa je, da je od njega odvisna prihodnost podjetja, kajti naprave odlične kakovosti same sebi niso dovolj, če ni tistega, kar jih dela uporabne.

Žal »google« ni gluten, ki ga jemo ali ne, pa je za večino vseeno, odvajanje od Google je namreč težje. Da pa se čisto normalno živeti tudi brez storitev, na katere smo se navadili samo zato, ker so zastonj.

The post Huawei Mate Xs; izboljšan, drag in Google »free« (#VIDEO) appeared first on Tehnozvezdje.

Odgovorov na vsa vprašanja nimam, prepričan pa sem, da je razlog navdušenja nad sodobnimi digitalnimi storitvami treba iskati tudi v zastonjkarstvu in dejstvu, da so vse globlje integrirane že v skoraj vsako napravo. S tem ni čisto nič narobe, niso redki primeri, ko nam Googlovi zemljevidi prihranijo čas ali rešijo zadrege iskanja lokacij v tujem mestu, cena zato pa je občutek izgubljenosti, ko niso na voljo! Kar je lahko primer v državah, kjer je strošek podatkovnega gostovanja še vedno 10 evrov za 1 MB prenesenih podatkov. Narobe svet, mar ne? Toliko me stane na primer gostovanje v Bosni, medtem ko je cena za lokalno kartico s 15 GB malenkost več kot 2 evra. Še dobro, da ima večina telefonov ležišče za dve, kajti zakup pri domačem operaterju je dražji in nudi manj. Ampak to je že druga zgodba, ki je uporabniki ne moremo rešiti.

Vendar dokler lokalne kartice nimaš, si nekaj časa obsojen na življenje brez Googla. Izkaže se, da so navigacijske aplikacije, ki vodijo tudi brez povezave v internet, bolj slaba alternativa, saj tudi te brez povezave ne morejo prikazati podatkov o stanju v prometu. Zato se težje odločiš, po kateri poti iti. Po prvi, ki je sicer daljša, a na njej ni veliko prometa, ali po krajši, kjer pa so zastoji običajnejši. Včasih smo se znali odločati, danes nam to brez Googla ne gre več tako tekoče. Da o neznanju branja zemljevida in spremljanja kažipotov ob cesti niti ne govorim. Če se že sam brez interneta počutim manj samozavestno, kako se počutijo šele mlajši, ki se nikdar niso naučili orientacije brez satelitske navigacije in Googla.

V 15 letih, obletnica je bila namreč 8. februarja, so Googlovi zemljevidi povzročili in preživeli nekaj škandalov z vdorom v zasebnost uporabnikov. Najhujši je bil tisti, ko so vozila za snemanje okolice tudi vohljala po nezaščitenih domačih omrežjih.

A kot je pokazal Simon Weckert (berlinski umetnik), tudi ta ni vsemogočen. Google zastoje na cestah med drugim zazna tudi prek izmenjave podatkov s telefoni uporabnikov, ki uporabljajo njegove storitve. Če algoritmi opazijo, da je na nekem cestnem odseku nastala zgostitev naprav, je razlog lahko prometni zastoj. Simon je naložil 99 vključenih in v splet povezanih pametnih telefonov v cizo, to pa vlekel po berlinskih ulicah. Kjer je hodil, je Google na zemljevidih prikazal oranžno ali rdečo črto. Vemo, kaj predstavljata. Google se je kajpada odzval optimistično, njegov predstavnik je povedal, da znajo algoritmi ločiti med pešci, vozniki motorjev in vozniki avtomobilov, žal pa cize še niso imeli na seznamu možnih udeležencev v prometu.

Mene pa je primer spomnil na nekaj drugega. Na vlogo umetne inteligence oziroma ali ji morda ne pripisujemo prevelikih sposobnosti. Besedno zvezo podjetja zelo rada, predvsem pa zalo nekritično uporabljajo v svojih sporočilih. Sodobni programski algoritmi so mnogo bolj zmogljivi, kot so bili pred desetletjem ali dveh, vendar predvsem zaradi večje procesorske moči sodobnih naprav ter občutno več podatkov, na katerih se učijo svojega poslanstva. Niso pa inteligentni, kot inteligenco razume človek. Stroj lahko izdela v eni uri mnogo več žebljev kot kovač, pa zato ni pametnejši od njega! Tudi Google ni vsemogočen. Se pripeti, da prikaže zastoj, kjer ga ni, ali pa pretočni odsek, čeprav tam vse stoji. Še več križev in težav je z ocenami restavracij, trgovin. Te so tako ali drugače občutljive na pristranskost ocenjevalcev, ljudi, česar noben algoritem ne more preprečiti. V povprečju pa so Googlovi napotki zanesljivi, zato pa jih zaupamo. Težava pa je v tem, da jim zaupamo preveč in ker se zanašamo nanj, nismo sposobni enako učinkovito delovati tudi brez njega.

Življenje brez Googla je vsekakor mogoče, ga pa v sodobnem svetu ne priporočam. Skrajnosti se namreč nikdar niso izkazale za dobre. Bi pa lahko vsak kdaj razmislil o digitalnem postu. O dnevih ali celo tednu brez sodobnih tehničnih pripomočkov, ki vse pogosteje preveč vplivajo na nas. Pa kaj potem, če na cilj pridete v devetih, namesto v osmih urah. Splača se tudi ustaviti in raziskovati naključno izbrani kraj, ki ga Google ne uvršča med najbolj zanimive ali pa celo obiskati restavracijo, ki jo priporoča domačin, ki ste ga namesto Googla vprašali, kje bi lahko dobro in ne predrago jedli. Presenečeni boste namreč, da je svet tudi tam, kjer ga Google ne prikaže!

Naslovna fotografija: Doposit Photos

The post Kako slepo zaupamo Googlu in zakaj to ni vedno dobro? appeared first on Tehnozvezdje.

Nekaterih na pametni telefon nameščenih aplikacij ne moremo izbrisati, če nimamo odklenjenega korenskega dostopa do naprave. Lahko pa jih onemogočimo. To storimo v nastavitvah pod »aplikacije«. Izberemo možnost »onemogoči«, če nam jo sistem za izbrano ponudi. Težje kot to je v seznamu vseh nameščenih aplikacij in sistemskih storitev najti takšne, ki bi jih radi odstranili. Zahteva čas in brskanje po spletu za dodatnimi informacijami, čemu so »neznanke« na seznamu sploh namenjene.

Česar si na »čisti« napravi gotovo ne želimo, je Googlova tržnica. Alternative so, primerna se nam zdi tržnica F-Droid. Namestiti jo moramo ročno, tako da najprej prenesemo namestitveno datoteko .apk in ji nato dovolimo namestitev. Če še nismo dovolili, moramo v nastavitvah naprave omogočiti nameščanje iz neznanih virov. Po prvem zagonu se prenese seznam vseh dosegljivih aplikacij, pametno pa je določiti, da se nadgradnje nameščenih izvedejo le, kadar je naprava priključena v omrežje Wi-Fi. Tržnica vsak dan preverja, ali so na voljo nadgradnje nameščenih aplikacij, informacije poda v zavihku »Installed«, ponuja pa le brezplačne in odprtokodne.

Nedolgo tega so izdelovalci na naprave nameščali svoje brskalnike, po novem pa jih vse več namesti le še Googlov Chrome. Ta je sicer zmogljiv in varen spletni brskalnik, a je pri varovanju zasebnosti podobno problematičen kot druge Googlove storitve. Nameščeni brskalnik Chrome lahko iz naprave odstranimo in ga zamenjamo z brskalnikom Firefox ali katerim drugim brskalnikom. Nismo pa veliko storili, če hkrati ne zamenjamo tudi spletnega iskalnika. Alternativa Googlu sta lahko DuckDuckGo.com ali www.ixquick.com. Odvisno od izbranega alternativnega brskalnika so pomembne nastavitve oziroma vtičniki za blokiranje oglasov ter zasebnosti, kajti dosti nismo naredili, če nam namesto Googla sledi katero drugo spletno podjetje. Mobilna različica Firefoxa je zanimiva, saj omogoča sinhronizacijo zaznamkov, zgodovine iskanja in gesel z namizno različico. Če to seveda uporabljate.

K-9 je standardna prostokodna poštna aplikacija sistema LineageOS, ki velja kot najboljša za popolno zamenjavo Androida. A če tega nočemo ali ne moremo storiti, lahko uporabimo vsaj to aplikacijo. Večina poštnih predalov podpira protokola imap in pop3, tako da glede tega ne bo težav. Namestitev nekaterih poštnih predalov poteka samodejno, pri tistih, kjer ne, pa bomo morali račun nastaviti ročno.

Če nič drugega so nam skoraj zagotovo pod kožo zlezli Googlovi zemljevidi vključno z navigacijo in drugimi funkcijami. Kolikokrat so nas rešili, ko smo zašli? Tudi zanjo so alternative, vendar, po pravici povedano, pri njih vedno nekaj manjka. Omenimo dve. Prva so zemljevidi Here, ki so že nekaj časa na voljo tudi kot aplikacija za sistem Android, druga pa odprti zemljevidi Open Street Maps. Ker oboji omogočajo tudi navigacijo, zamenjava morda ne bo tako težka, kot bi si mislili.

Za komunikacijo je cela vrsta možnosti, ki niso povezane z Googlom. Viber, Kik in še katero bi lahko našli. So še druge aplikacije, ki jih ni v tržnici F-Droid, pa bi jih radi imeli, a nočemo uporabiti Googlove tržnice Play. Zakaj ne? Ker bi radi aplikacije prenesli na svojo napravo, ne da bi Google za to vedel. Rešitev je, da takšne najdemo na spletu. Razvijalci dostikrat omogočajo prenos namestitvene datoteke .apk s svojih strani, če pa ne, je na spletu veliko virov, kjer jih najdemo.

Telefon s sistemom Android lahko uporabljamo tudi tako, da Googlu čim bolj otežimo njegov poslovni model zbiranja zasebnih podatkov. Popolna rešitev pa ni zamenjava nekaj aplikacij, ki zahteva tudi veliko samodiscipline, temveč celotnega sistema. Zadnje čase tega skoraj nihče več na počne. Smo se vdali v usodo, ki jo piše Google?

The post Omejiti vpliv Googla na svojem telefonu appeared first on Tehnozvezdje.

Googlu moramo priznati, da natančno ve, kaj počne. Problem ni v njem, temveč v percepciji. Google ni informacijsko programersko storitveno spletno podjetje z občasnimi izleti med ponudnike naprav. Je najmočnejše podjetje v industriji osebnih podatkov oziroma ponudnik oglasnih storitev. V tej luči je vse, kar počne in kako počne, logično in pričakovano. Za storitve ne prejema denarja, temveč podatke, ki jih pri uporabi storitev ustvarjamo.

Android je brezplačen in v osnovi prost mobilni operacijski sistem. Posledično je tudi najbolj razširjen. Z vsako novo različico Google odprtokodnemu jedru odvzema funkcije, ki jih prevzemajo njegove lastne aplikacije in storitve. Te niso prostokodne in so vir informacij o uporabi naprave. Googlova radovednost gre tako daleč, da hoče vedeti, kje smo, s kom se pogovarjamo, ali izmenjujemo sporočila in podobno. To ni problem le z vidika zasebnosti. Redno pošiljanje podatkov na Googlove strežnike vpliva na porabo baterije ter tudi na »zakupljeno« količino podatkovnega prenosa prek mobilnih omrežij. Da je problem še večji, izdelovalci naprav nadgradijo »Android« s svojimi dodatki, največkrat gre za lastni uporabniški vmesnik, ki podvoji aplikacije z enakimi funkcijami. Na napravi imamo hkrati Googlovo in še izdelovalčevo aplikacijo, kar pomeni večjo porabo pomnilnika in zmogljivosti naprave. Zaradi tega moramo čakati na izdelovalca, da omogoči nadgradnjo naprave, tudi ko nadgradnja vpliva na njeno varnost ali uporabnost in bi jo bilo smiselno imeti čim prej.

Izdelovalci naprav bi lahko vgradili »čisti« Android, brez Googlovih dodatkov, če bi hoteli, pa večinoma tega ne počnejo. Samsung je pred časom veliko govoril o svojem sistemu Tizen kot protiuteži Androidu, a je načrte z njim omilil. Menda so uporabniki preveč navajeni na Google, da bi bila zamenjava sistema upravičena. Je pa Samsung s Tiznom močno mahal pred nosom Googla, da je ta bolj upošteval njegove zahteve. Veliko se je govorilo o telefonih z drugimi sistemi, pa tudi iz te moke (še) ni bilo kruha. Google skrbi, da je Android konkurenčen iOS-u, večina izdelovalcev pa z njim opremlja svoje mobilne naprave. Uporabniki pa smo prepuščeni trditvam Googla, da njegov sistem ne krši načel zasebnosti, kot mu to očitajo nasprotniki.

Steve Jobs je do konca življenja trdil, da je Android največja kraja intelektualne lastnine v zgodovini tehnološke industrije. Nobenega dvoma ni, da se je Google na začetku močno zgledoval po Applu, od njega pa je tudi kaj »prepisal«. Danes pa Apple Googlu očita, da mu uporabniki plačujejo s podatki, ta pa mu vrača, da nudi zasebnost le bogatim, ki si lahko privoščijo jabolčne naprave. Zaradi tega je morda spet čas za tretjo pot. Microsoft je poskušal, a mu ni uspelo. Paradoksalno zaradi enakih razlogov, zaradi katerih je pred desetletji premagal Apple. Ker je bilo več programov za operacijski sistem Windows, je ta prevladal, ker ni bilo dovolj aplikacij za mobilne Windowse, so šli v anale zgodovine. Samsung sicer ima Tizen, vendar se zaveda, da ne more spodkopati prevlade Androida.

Žal mi je za Microsoftovim mobilnim sistemom, saj je bil dobra alternativa tako Androidu, kot iOSu. S tem ko so Američani omejili dostop do tehnologije Huaweiu, razlogi gor ali dol, so pokazali, da so tako kot vsi drugi, krvavi pod kožo. Odvisni od domače politike ter ozkih interesov. Ne vidim pa nikogar, ki bi lahko s »tretjim« sistemom uspel. Ni ga težko narediti, težko bo prepričati ljudi, da stopijo na pot odvajanja od Googla, njegove pošte, videoknjižnice, zemljevidov in še česa.

Telefon s sistemom Android lahko uporabljamo, ne da bi ta Googlu posredoval občutljive podatke. V skrajnem primeru nobenih. Največji problem Androida je v že nameščenih aplikacijah, ki jih ne potrebujemo, večine Googlovih pa tudi ni mogoče odstraniti, saj so preveč povezane z jedrom sistema. Lahko pa jih onemogočimo (o tem več naslednji teden). Žal pa vse ni preprosto. Odvisni smo od pametnega telefona, večina od takšnega s sistemom Android in četico Googlovih storitev. Odvajanje predvsem od njih pa zna biti podobno zdravljenju takšnih in drugačnih oblik zasvojenosti. Kot je dejala teta Pehta. Za vsako bolezen raste rožica. Tako je tudi za vsako Googlovo stvar alternativa. Ali smo jih pripravljeni uporabljati?

The post NASVET ZA TELEBANE: Android brez Googla. Je kaj takega sploh mogoče? appeared first on Tehnozvezdje.