Česa bi se torej spletne trgovine in drugi ponudniki morali držati, ko  pripravljajo ali prenavljajo svoje storitve. Tu je sedem vidikov, ki so po mojem mnenju ključni, da bo ponudba moderna in po meri današnjih (»razvajenih«) uporabnikov.

Podpora za čim več digitalnih načinov plačevanja

Še vedno je veliko spletnih trgovin, ki omogočajo plačevanje »zgolj« na klasične načine. Kar pomeni s kreditnimi karticami, bančnim nakazili in »po povzetju«. Le malo je takih, ki podpirajo še Paypal in druge za kupce priročne načine. Tudi tisti, ki plačujejo s kartico, in jim ni pomembno obročno odplačevanje (slednjega v Sloveniji seveda ne gre spregledati), vseeno ne bi vedno in povsod vpisovali njene številke ter je imeli shranjene na mnogo koncih. Če je lahko shranjena v eni storitvi, kamor se da enostavno prijaviti in potrditi nakup, je to veliko elegantnejša možnost. Med vzgibi, da teh možnosti marsikje ne vidimo, so zagotovo (tudi) provizije dotičnih ponudnikov, vendar mnoge trgovine že zdaj spremenijo končno ceno glede na način plačila, zato ne vidim pravega razloga, da ponudnik ne bi podprl čim večjega števila digitalnih načinov plačevanja. Lahko tudi s kriptovalutami za tiste, ki so jim blizu. Prav tako bi pri nakupih vozovnic za javni prevoz, vstopnic (ko bodo znova aktualne) in podobnih zadevah pričakoval teženje k čim večji integraciji mobilnih denarnic, kakršni sta mBills in Valú. Znova je precej bolj priročno vsake toliko časa napolniti »denarnico« z nekaj deset evri in potem ob vsakem nakupu vozovnice ali karte skočiti vanjo za plačilo (neposredno iz aplikacije ali strani, kjer poteka nakup), kot pa vedno znova vpisovati številko kartice.   

Implementacija potrjevanja plačil z dvema varnostnima elementoma

Močno uporabniško zaščito (Strong Customer Authentication, SCA) bi morali spletni trgovci in ostali vpeljati že lani, pa so se na nivoju Evropske unije dogovorili za enoletno preložitev roka. V osnovi pa novo pravilo zahteva, da kupec potrdi svojo istovetnost (da res on kupuje, ne denimo nekdo drug z njegovo kartico) z dvema od treh varnostnih elementov. Ti elementi so: Nekaj, kar imaš. Nekaj, kar veš. In nekaj, kar si. V praksi so to telefon (kar imaš), geslo ali koda (kar veš) in biometrične lastnosti, denimo prstni odtis ali obraz (kar si). Najbolj smiselna rešitev je verjetno z biometrično potrditvijo na telefonu, bodo pa banke v prihodnje ponudile tudi dodatne rešitve za uporabnike telefonov, ki ne omogočajo biometrije. Sistem, ki ga danes poznamo kot OTP SMS, torej klasična metoda z dodatno kodo, pri pride po sms-u, ne bo več v skladu z zahtevami zakonodajalca. Zagotovo to prispeva k dodatni varnosti, pa tudi k mirnosti uporabnikov, saj so zlorabe precej otežene. Glede na to, da bo zadeva tako ali tako postala obvezna, stroški implementacije ne morejo biti predmet razprave.

Ni potrebe po razvijanju svojih zalednih rešitev

Ta točka se malo navezuje na prejšnjo, velja pa seveda tudi za same plačilne sisteme. Jasno je, da se mora spletna trgovina pretežno nasloniti na obstoječe rešitve, ki jih je dovolj, so preizkušene in tudi varne. Prav tako ni treba vsakomur, ki želi ponuditi plačilno storitev, razvijati svojega zalednega sistema. Pogosto je dovolj dober uporabniški vmesnik (»front-end«), ki lahko že bistveno izboljša dotedanjo izkušnjo. Poudarek bi moral biti na tem, kako sestaviti celoten komplet, ki bo ponudil nekaj novega in boljšega, denimo poenostavil plačevanje parkiranja ali omogočil plačilo čim večjemu krogu uporabnikov. Potem pa je treba v iskanje najbolj primernih gradnikov, ki že obstajajo, ter razvoj tistih, ki bodo na koncu naredili ključno razliko. Na podoben način so telefoni ali avti sestavljeni iz podobnih delov, a se na koncu lahko precej razlikujejo.

Kamuflaža uporabniških vmesnikov skozi priljubljene aplikacije

Nobene nuje ni, da bi imela vsaka storitev svojo spletno stran ali aplikacijo. Srečujemo vedno več primerov, ko se določena plačila da izvesti v klepetalnih aplikacijah (Messenger, Viber, Whatsapp, …), ali začeti s prošnjo navideznemu pomočniku (Siri, itd). V nekaj korakih »pogovora« uporabnik pove sistemu, kaj točno bi rad, koraki so dovolj natančno definirani in vprašanja oz. parametri jasni, tako skozi odgovore, morda celo glasovne namesto s tipkanjem, kupec določi, kaj plačuje. V določenih primerih je to lahko boljši način od prebijanja skozi spletne obrazce. Sistem nazadnje naredi preusmeritev na plačilni sistem in zadeva je opravljena. Še bolje, če je v tem zadnjem koraku prej omenjena integracija do katere od mobilnih denarnic ali spletnih plačilnih storitev.

Klepetalni roboti so lahko uporabni, niso pa zveličavni

Pred leti smo se še malo norčevali iz njih, zdaj pa so navidezni, robotski asistenti vsepovsod. Uporabni so za določena osnovna vprašanja, ki jih lahko obiskovalci spletne strani zastavijo in v trenutku dobijo odgovor, ni jim treba pošiljati e-pošte ali klicati. Najsi bo glede dobavnih rokov, zalog, načinov plačila in dostave, lastnosti izdelkov in še česa. To je samo vprašanje domišljije in zavzetosti ponudnika, kaj vse bo vnesel v bazo odgovorov, in do katerih podatkov v zalednem sistemu lahko »bot« dostopa, ko se pojavi določena vrsta vprašanja (denimo glede zalog in dobavljivosti). Še vedno pa to ne pomeni, da lahko ponudnik povsem odpravi možnost stika po klasičnih kanalih, kajti včasih vprašanja presegajo vedenje robotov ali zahtevajo daljši pogovor, določeni uporabniki pa preprosto še vedno hočejo komunicirati »po starem«. Še posebej poslovni uporabniki se določenih ponudnikov iz področja »fintecha« izogibajo, ker nimajo dovolj dobre uporabniške podpore.

Lastne licence ali zanesljivi ponudniki kartic in plačilnih rešitev

Zadnja afera s ponudnikom Wirecard je pokazala, da zanašanje na zunanje rešitve, tudi zelo cenjene, lahko povzroči težave. Če bi šlo zgolj za ponudnika zaletne (plačilne) infrastrukture, niti ne bi bilo tako katastrofalno, ker je alternativ več, in se da prejšnjo rešitev dokaj enostavno nadomestiti. Ne čez noč in brez določenih prilagoditev, a vendarle dokaj neboleče in neopazno za uporabnike. Bolj zoprno je, če ima ta ponudnik bančno licenco in je zaradi tega izdajatelj kartic. Potem zamenjava ni tako preprosta, alternativ je manj, in uporabniki so neizbežno nekaj časa brez delujočih kartic. Na srečo so taki primeri izredno redki, vseeno pa lahko služijo kot povod za razmislek. Pridobivanje bančnih licenc je zahtevno in zamudno, zato to ni vedno realna opcija. Verjetno pa je treba to možnost vsaj vzeti v presojo. Kdor zgolj implementira plačilne sisteme, pa tudi mora vsake toliko časa narediti evaluacijo ključnih dobaviteljev, da se lahko odloča, ali je trenutni še vedno najboljša izbira.

Prilagodljivost zaledne infrastrukture je ključna

Že na začetku karantene je bila očitna nepripravljenost določenih spletnih trgovin na večji naval kupcev. Spletne strani so bile preobremenjene, naročil se ni dalo oddajati, ponudniki pa se niso mogli hitro prilagoditi, ker niso imeli ustrezno zastavljene infrastrukture (pa tudi same logistike dostav). Za vsako spletno storitev, ki upravičeno pričakuje obdobja povečanega obiska, je ključna možnost sprotnega, elastičnega prilagajanja razpoložljivih virov (procesorskih, pomnilniških, pasovne širine, itd). Strani in storitve z dokaj konstantnim obiskom seveda lahko še vedno uporabljajo vnaprej definirana gostovanja, ki imajo nekaj prostora za povečanje obiska, trgovine ali naročniške storitve pa morajo imeti možnost to v vsakem trenutku prilagajati. Neekonomično je ves čas plačevati kapacitete, kakršne zahtevajo (krajši) navali, še slabše pa je imeti težave in slab sloves zaradi varčevanja s kapacitetami. Lastno gostovanje je predrago, zato je nujen ponudnik, ki lahko zagotovi pravo elastičnost in dobro delovanje v vseh okoliščinah. Naslednji korak pa je seveda, da še dejansko izpolnjevanje naročil sledi vsemu temu, kar pa je običajno še hujši zalogaj.  

Naslovna fotografija: Deposit Photos

The post Sedem zapovedi digitalnega poslovanja appeared first on Tehnozvezdje.

Mogoče se na prvi pogled to zdi majhna in nepomembna novost, a bo v resnici marsikomu olajšala postopanje v določenih trenutnih. Še posebej v trgovini, ko želimo plačati s sistemom Apple Pay ali pa na telefonu odpreti »kartico« zvestobe, je bilo doslej odklepanje zaslona z masko zoprna naloga. FaceID je kar nekaj (dolgih, če je za tabo vrsta) sekund ugotavljal, ali je obraz pravi, šele nato je dal možnost vtipkanja pina. Kar lahko preizkusiš, če telefon leži na mizi in se ne sklanjaš nadenj, ter potegneš od spodnjega roba navzgor. Po novem pa sistem ob takem potegu takoj, ko »zagleda« masko, uporabniku omogoči preskok na vpisovanje pina. Preverjeno.

Mogoče bo kdo razočaran, da Apple ni našel kakšnega načina za uspešno in varno prepoznavo obraza (oči) tudi ob maski. Morda jo še bo, prav mogoče pa je, da z masko preprosto ni dovolj opornih točk, in bi bilo vse skupaj prelahko pretentati. Kajti omenjeni sistem naredi nekakšno 3D-sliko obraza iz več tisoč točk, pri tem pa sta nos in brada precej pomembna elementa. Nekoč smo poznali telefone s prepoznavanjem šarenice, denimo nekatere Lumie in Samsunge, vendar je bila to drugačna in v praksi slabša metoda, saj je bilo treba pogledati točno v določen pas na zaslonu, s prave razdalje in pogosto je prepoznavanje trajalo dlje, kot bi uporabniku vzelo vpisovanje kode ali risanje vzorca.  

Prav tako bodo nekateri znova odprli staro debato, da je bil prehod na prepoznavo obraza napačen in bi morali iPhoni še vedno imeti čitalnike prstnih odtisov, kot ga ima novi iPhone SE, večina androidnih telefonov (z izjemo Pixla 4 in še kakšnega manj znanega) in kot ga bo morda, če je verjeti govoricam, znova dobil iPhone 12. Le da tokrat integriranega v zaslon, če se v Applu dejansko odločijo za to potezo. Bi me pa malo presenetilo, kajti podjetje ni znano po tem, da bi pogosto spreminjalo svoje (načelne) poteze, a v nekaj primerih se je zgodilo tudi to (pisalo, miška na iPadu, itd). V času iPhona X je bil verjetno prehod na FaceID smiseln, kajti TouchID znotraj zaslona še ne bi deloval perfektno. Zdaj zagotovo bi in v kolikor se vrne, bo marsikdo zelo zadovoljen.

Toda razprava, kateri sistem je boljši, je zame precej brezplodna. Oba sta lahko v osnovi zelo dobra in ko se navadiš enega, se tu drugi zdi manj priročen. Podobno kot bi se prepirali, ali je boljši ročni ali samodejni menjalnik, eni hvalijo prvega, drugi drugega, običajno tistega, s katerim sami vozijo, brez da bi konkretno preizkusili še alternativo. Oba sistema pa imata določene pomanjkljivosti. Odklepanje s pomočjo prstnih odtisov mokre, vlažne in razdrapane prste, s pomočjo obraza pa gledanje na zaslon pod kotom in zdaj oz. v Aziji že od prej tudi maske. Zanimiva je kombinacija obojega, ki jo ponuja mnogo androidnih telefonov – vendar mnogi z manj varno rešitvijo za prepoznavo obraza – je pa tudi običajno izvedena na nepravi način, kajti čitalnik prstnih odtisov vmes, ko ima uporabnik že prst na njem, prekine postopek, ker je telefon prepoznal obraz. In tako je treba za odklepanje potegniti navzgor, kar predstavlja dodaten gib, saj bi sicer zadoščalo tiščanje prsta na čitalnik. Seveda bi to lahko proizvajalci popravili v programski opremi, vendar še pri nobenem nisem opazil, da bi dejansko zaznali to kot problem.

The post Zdaj iPhone prepozna masko in takoj ponudi odklepanje s kodo appeared first on Tehnozvezdje.

Močna avtentikacija kupcev (SCA), ki jo to jesen uvaja direktiva PSD2, od ponudnikov finančnih storitev zahteva, da pri izvedbi plačila obvezno uporabijo vsaj dva od treh obstoječih tipov za overjanje identitete. Ti trije tipi pa so:

• Poznavanje nečesa (informacija, ki jo ve samo uporabnik)
• Imetje (reč, ki jo poseduje samo uporabnik)
• Neločljivo povezana lastnost (nekaj, kar uporabnik je)

Pri prvi točki so najbolj pogoste kode PIN in podobna dokaj lahko zapomnljiva in enostavno uporabljiva, a vseeno težko uganljiva gesla. Za drugo točko v največji meri pridejo v poštev pametni telefoni, tretja pa se večinoma nanaša na biometrične lastnosti, kot so prstni odtisi, obraz, očesni elementi in podobno. Smisel vsega skupaj pa je, da je zgolj »shekanje« enega tipa identifikacije premalo in da to nikakor ne vpliva na ostala dva. Torej, če mi nekdo ukrade telefon in mu ga uspe odkleniti, še vedno ne ve niti moje kode niti ne more ponarediti biometrije. Ali če slučajno ugane PIN, se mora še vedno polastiti tudi telefona. V praksi pa bo zadeva izgledala tako, da bo uporabnik ob avtentikaciji nakupa dobil poziv, naj ga denimo s prstnim odtisom potrdi na telefonu, s čimer bo v bistvu v enem koraku uporabil dva tipa overjanja. Obvestilo za potrditev bo seveda prišlo samo na izbrani telefon in nikamor drugam.

Direktiva predvideva tudi izjeme, kdaj avtentikacija ni potrebna. Med te (med drugimi) sodijo transakcije manjših vrednosti, transakcije, ki jih začne trgovec, in fiksne naročnine. Pri prvih je želja ponuditi enako udobje kot pri brezstičnem plačevanju v trgovinah, gostinskih lokalih in drugod, kjer lahko do 15 evrov nakupujemo brez vtipkavanja PIN-a. Kot trdijo v Mastercardu se je ta način izkazal za odličnega in zlorab praktično ni. Pri transakcijah, sproženih od trgovca, so imeli pisci direktive v mislih predvsem naročnine s spremenljivim zneskom, dodatke k naročninam in podobno. Ponudnik bo na osnovi kartice, shranjene v njegovem sistemu (ob prvem vnosu oz. shranjevanju bo kupec šel skozi standarden postopek dokazovanja pristnosti z dvema elementoma), zahteval transakcijo, in če bo kartični center ocenil, da zadeva ne izgleda kot zloraba, bo to plačilo odobril. Za naročnine pa je sploh smiselno, da ne zahtevajo potrditve naročnika, kajti to bi se lahko dogajalo ob čudnih urah in bi vnašalo veliko zmede in nejevolje.  

Mastercardova raziskava je sicer ugotovila, da imajo biometrično avtentikacijo v naši regiji najraje v Bosni in Hercegovini, najmanj pa ji zaupajo prav slovenski uporabniki. Kot pravi povzetek raziskave, je za Slovence pri izbiri metode »odločilen dejavnik varnost bančnega računa in osebnih podatkov.« Pri nas še vedno največ potrošnikov najraje uporablja in najbolj zaupa načinu s potrditvenim sms-om, ki pa v resnici ni najbolj varen, saj se da »ugrabiti« telefonsko številko oz. kartico SIM, zato bo za mnoge »najboljši« način z jesenjo izginil. Vseeno pa je raziskava po podatkih Mastercarda potrdila, da je prav telefon daleč najbolj priljubljena naprava za avtentikacijo.

Kot vedno še naprej ostaja težava, kako si zapomniti gesla in kode. Kajti tudi pri biometriji je v ozadju koda, ki omogoča vstop v sistem, odklepanje telefona, itd, če biometrična prepoznava odpove. Zato se je treba zavedati, da je vsaka zaščita s prstnim odtisom, obrazom, očmi ali čim drugim varna le toliko, kolikor je močna nadomestna koda. Slovenci sicer nadpovprečno uporabljamo dodatno zaščito za zaklepanje telefonov, saj nas ima vsaj en način nastavljen kar tri četrtine uporabnikov pametnih telefonov. Omenjena raziskava je še razkrila, da si polovica potrošnikov v državah srednje in vzhodne Evrope gesla večinoma zapomni, četrtina pa si jih zapiše v zvezek. V Sloveniji si več kot polovica anketirancev gesel ne shranjuje, spreminja pa jih le poredkoma, manj kot enkrat letno. Industrija sicer želi, da bi statična gesla, pogosto shranjena na nepravih mestih in poznana več kot enemu človeku, sčasoma izginila, nadomestila pa bi jih dinamična, sproti generirana gesla ali druge metode, kakršna je WebAuthn. Ta prav tako izkorišča telefon, računalnik in drugo, kar že imamo pri roki, da lahko potrdimo svojo istovetnost. Do takrat, ko bo to razširjeno, pa vseeno ni napačno poskusiti s katerim od upravljalnikov gesel.

Naslovna fotografija: DepositPhotos

The post Le še redki spletni nakupi brez potrjevanja z dvema varnostnima elementoma appeared first on Tehnozvezdje.

Najprej je tu fotoaparat. Lahko se zapletemo v akademsko debato, ali je najboljši ali ni. Pa tudi, ali do konca izkoristi hardver, ki ga ima na voljo. Nekaterim so njegovi rezultati všeč, drugim malo manj zaradi še vedno pretiranega poseganja umetne inteligence in algoritmov za zapisovanje v datoteke jpg. Toda take fleksibilnosti, kot jo dobiš s tem telefonom, drugod večinoma ni. Že rezultati s samodejnim načinom so na visokem nivoju in za dodatek je še nočni način, kadar običajni zajame premalo svetlobe. Kdor namesto naprednega hdr-ja želi več nadzora in manj vmešavanja »pameti«, lahko fotografira v ročnem načinu. Tiste fotografije imajo poleg take osvetlitve, kot si jo je zamislil fotograf, tudi manj izrazite kontraste in poudarjene robove objektov, iz surovega zapisa (dng) pa se tudi da izvleči marsikaj, seveda z nekaj ukvarjanja v ustreznem programu za obdelovanje fotografij. Za igranje je na voljo še zamegljevanje ozadja (zaslonka) ter portretni način.

Predvsem pa fleksibilnost omogočajo trije objektivi. Poleg običajne goriščnice sta na voljo še ekstremno široka (približno 16 mm) in teleobjektiv (80 mm) ter dodatno kombinacija optične in digitalne povečave (135 mm). Še posebej široka je dobrodošla, ker je kakovost res spodobna, skoraj taka kot pri glavnem objektivu. Seveda so posnetki rahlo »sodčkasti«, pa spet ne pretirano. Pri »zumu« se pozna manjše tipalo in manj točk, še vedno pa je lahko uporaben, posebej v dobri svetlobi. Odločitev za opustitev črno-belega tipala in vključitev širokokotnega objektiva je bila zagotovo dobra in pravilna. Zanimivo pa bo videti, če lahko Huawei skozi programske nadgradnje še kaj izboljša ta fotoaparat in kako ga bo razvijal naprej v prihodnjih modelih.

Naslednje področje je biometrija. Verjetno je Apple, ko je snoval lanski iPhone X, predpostavil dvoje. V prvi vrsti, da v zaslon integrirani čitalniki prstnih odtisov, čeprav se je takrat o njih že precej govorilo, še niso tako blizu množični resničnosti. In poleg tega še, da bo imel s tehnologijo Face ID, pomanjšanim Kinectom, znova nekaj let prednosti pred konkurenco. In se je zato odločil za prehod na prepoznavanje obraza namesto (začasne) prestavitve čitalnika prstnih odtisov s sprednje strani telefona, dokler ne bi omenjena tehnologija postala dovolj zrela. Izkazalo se je, da sta bili obe predpostavki precej pesimistični. V prodaji je namreč že več telefonov, pri katerih je prepoznava prstnih odtisov neposredno v zaslonu, pa tudi povsem enakovredna obrazna biometrija je že tu.

Prav Mate 20 Pro ponuja oboje. Glede čitalnika prstnih odtisov v zaslonu so mnenja deljena. Kritiki poudarjajo, da je počasnejši kot tisti, ki smo jih bili navajeni v zadnjih letih – še posebej Huaweijevi so bili že od nekaj izjemno hitri in tudi zanesljivi –, in da pogosteje ne prepozna prsta kot se je to dogajalo pri klasičnih. Toda osebno mi je nova rešitev povšeči. Res je, da prepoznava traja malo dlje, nekje med pol sekunde in sekundo. Vendar s tem nimam problemov, pustim prst dovolj dolgo na steklu, pa kaj. Zanesljivost pa je pri meni odlična, zadeva zataji samo, kadar imam mokre prste, kar pa velja tudi za vse ostale. Pa še animacija je zanimiva in po nekaj dneh že točno veš, kam položiti prst, še preden se nariše krogec. Čitalnik na sprednji strani pa se mi zdi priročen zato, ker pogosto hočem kaj preveriti na telefonu, ki leži malo stran od mene na mizi, pa ga nočem prijemati v roke.

Toda vsem, ki se jim ne ljubi čakat, priporočam obrazno odklepanje. Z njim je telefon pogosto odklenjen v hipu, vsekakor še preden bi sploh uspel kaj pritisniti. Deluje pa praktično v vsem razmerah. V normalni svetlobi, v temi, na soncu, s kapo, z očali. Ne opazim kakšne zaznavne razlike v primerjavi z jabolčno implementacijo, le da je Huaweijeva verjetno še hitrejša. In da ni treba (če tako nastaviš) nič s prstom potegniti po zaslonu, temveč je ta neposredno odklenjen.

Kakovost zaslona pa zaradi prepoznave prstnih odtisov nič ne trpi. In čeprav mogoče na osnovi specifikacij tega ne bi bilo mogoče sklepati, je tokratni OLED bistveno boljši od lanskega v Mate 10 Pro. Malo pa tudi od tega v P20 Pro. Še posebej črna je tokrat veliko bolj črna, saj lani kljub zaslonski tehnologiji, ki obljublja čisto črnino, ni bila taka. Precej izboljšana pa je tudi kalibracija ostalih barv. Bela je tokrat bela, ne vleče na modro ali rumeno, kot se rado dogaja. Lepo pa bi bilo, če bi Huawei ponudil še kakšno dodatno možnost prilagajanja velikosti ikon in besedila (angl. scaling), ker je zdaj ponekod visoka ločljivost dobro izkoriščena, drugod pa malo manj.

In nenazadnje še baterija ter polnjenje. Kar 4200 mAh kapacitete je več kot dovolj za cel dan, v enem mesecu nikoli nisem prišel blizu temu, da bi moral telefon dodatni polnit pred spanjem. Kar pa sem občasno vseeno storil na brezžičnem polnilniku. Kadar si eden za drugim sledita ne pretirano intenzivna dneva, baterija lahko zdrži do konca drugega, sicer pa se na dvodnevno avtonomijo vseeno ne gre zanašati. Je pa žično polnjenje res hitro, že s kakšnim univerzalnim polnilnikom, ki podpira enega od hitrih protokolov, kaj šele s priloženim. Z njim telefon od 30 do 80 odstotkov napolnjenosti pride v približno pol ure. Hitrega brezžičnega še nisem uspel preizkusiti, ker Huaweijev polnilnika še ni prišel do mene. Z ostalimi pa sicer ni brzinsko, zato pa je lahko telefon dovolj pogosto na elektriki, da je vedno, kadar se z njim nekam odpraviš, na stotih odstotkih. Kar seveda velja za vsakega, ki podpira induktivno polnjenje, nima pa vsak tako velike baterije kot Mate 20 Pro in enako učinkovitega procesorja, kot je Kirin 980.

Obratno brezžično polnjenje se mi zdi luštna ideja, je pa za zdaj nisem uspel konkretno izkoristiti. Mislim, da bi najbolj prav prišla za polnjenje ure ali škatlice s popolnoma brezžičnimi slušalkami. Vendar nobena od tovrstnih naprav, ki jih uporabljam, ne podpira takega načina pridobivanja energije. Vedno je problem, če nekaj predstaviš brez konkretnega ekosistema v ozadju. Za polnjenje drugega telefona bi sicer šlo, to sem preizkusil, vendar z nekaj omejitvami. Prva je ta, da bi skoraj morala biti oba v ovitku in po možnosti še nekako speta skupaj, drugače se tisti, ki naj bi dobival energijo, zelo hitro odpelje z elegantnega, a drsečega Mate 20 Pro, in veselja je konec. Kar tudi pomeni, da se greš lahko nekaj takega samo nekje, kjer telefona počivata na mizi, denimo med kavo ali kosilom. V žepu ali nahrbtniku takega polnjenja ne moreš izvajati. Bi pa na ravni podlegi dobil tistih nekaj odstotkov za kak nujen klic ali poslano sporočilo/e-pošto, kaj dosti več pa verjetno ne. Pri uri ali slušalkah si predstavljam, da bi lahko dodal soka za nekaj ur delovanja, hkrati pa telefonu ne bi odvzel toliko, da bi bil potem tam v škripcih.

The post Prej je dohiteval, z Mate 20 Pro Huawei že prehiteva appeared first on Tehnozvezdje.

Podjetje Mastercard, eden od dveh velikih kartičnih ponudnikov, je napovedalo, da bodo od prihodnjega aprila naprej potrošniki lahko pri nakupovanju in plačevanju s kartico Mastercard za identifikacijo lahko uporabljali biometrične rešitve, kot sta prstni odtis ali prepoznavanje obraza. Če nekdo napove, da bomo uporabniki nekaj »lahko« dobili, to običajno še ne pove dosti in stvar lahko hitro zvodeni. Toda v Mastercardu so bankam in drugim partnerjem, ki izdajajo njegove debetne in kreditne kartice, postavili zahtevo. Od aprila 2019 mora biti komitentom na voljo biometrična avtentikacija. Tako za transakcije »na daljavo«, torej spletne, kot za »bližnja« plačila, če jih potrošniki izvedejo z digitalnimi denarnicami. Torej s sistemi, kot so NLB Pay in podobni.

Vseeno pa ne bo tako rigorozno in hipno. Vsaka banka se bo lahko odločila, kako hitro bo komitentom dala v roke nove kartice Mastercard in Maestro (te naj bi počasi začela nadomeščati debetna Debit Mastercard), ki bodo omogočale dodatno varnostno preverjanje na mobilniku. Kar bo izgledalo tako, da bo kupec na telefonu dobil poziv, naj potrdi svojo istovetnost, ko bo na spletu vpisal številko kartice. Tehnologija Mastercard Identity Check je zdaj na voljo v 37 državah, Slovenije še ni med njimi, prihodnje leto pa jo bodo razširili. Drugod za zdaj deluje potrjevanje nakupa z geslom, ki prileti v sms-u. Identity Check je bolj priročen in varnejši način. Pa tudi ničesar si ni treba zapomniti. In, kot še trdijo v Mastercardu, zaradi tega se zmanjšuje delež nezaključenih nakupov. Ne vem sicer, zakaj bi koga končno geslo odvrnilo od nakupa, a očitno se to dogaja.

Za konkretno uporabo tehnologije, ki je sicer na voljo v skoraj vsakem telefonu, mora nekje biti gonilna sila. Banke same se za to odločajo počasi, prav tako trgovci. Zato je akcijski načrt kartičnega ponudnika dobrodošel, še posebej, ker izpolnjuje še zakonske zahteve za močno avtentikacijo. Boštjan Fabjančič iz Mastercarda Slovenija je poudaril, da sama inovacija brez ključnih ciljev, kot sta odlična uporabniška izkušnja ter varnost plačila, ne prinaša odgovora na pričakovanja vedno bolj digitalnega sveta okoli nas.

Biometrična tehnologija se popolnoma sklada s potrošnikovimi pričakovanji glede varnih plačilnih rešitev prihodnosti in je v koraku z vse močnejšo digitalizacijo življenjskih stilov. Slednje koristi tako potrošnikom, trgovcem in bančnim institucijam, saj izboljšuje nakupno izkušnjo in še bolj varuje transakcije

To je izjavil Mastercardov evropski šef Javier Perez. Njegove trditve menda potrjujejo tudi študije, eno od njih so izvedli na Univerzi v Oxfordu.  Po teh študijah ima 93 odstotkov potrošnikov za potrjevanje plačil raje biometrične rešitve kot klasična gesla. Le za odstotno točko manj bančnih strokovnjakov pa si želi uvedbe biometrije. Le, dragi bančniki, nič vas ne ovira.

The post Za potrjevanje plačil samo še biometrija appeared first on Tehnozvezdje.