Začel bom kar z zvrhanim košem smeha. Oziroma bilo bi smešno, če ne bi bil simptom brezbrižnega odnosa, ki nam zna še zelo zagreniti življenja v prihodnjih desetletjih. Četudi so prevajalniki in algoritmi umetne inteligence napredovali, to še ni razlog, da jim zlahka prepustiš prevod uporabniškega okolja, ne da bi rezultat dodobra preveril. Nihče, ki razume naš jezik in se mu obenem vsaj približno nekaj sanja o avtomobilih, tega ni storil. Če bi preverjali prevode, potem ne bi pisalo »Skupno Nakopičeno« za prevožene kilometre, »Klimat« namesto klimatska naprava ali klima in »Moda« namesto način, da »Potniške zračne torbe« niti ne poskušam prevesti. Kje so našli »zdravstveni dom« (za prikaz tlaka v pnevmatikah), pa je že onstran meje imenovane adijo pamet! Zahteva države, da je sistem preveden, ne pomeni, da je dovoljeno mrcvarjenje jezika do onemoglosti!

Marsikaj mi je bilo pri tem avtomobilu všeč, a me je obenem tudi marsikaj nerviralo. Zunanjost gotovo ne. Prijetno sodobna in uglajena daje občutek, da je vozilo občutno dražje, kot je v resnici. Podobno je z notranjostjo. Ni samo prostorna, temveč so podrobnosti povsod dodelane. Morda celo preveč. Ne gre zgolj za lepo spojena zaslona z dobrima 31-centimetrskima diagonalama, temveč za s šivi zaključene robove na sedežih in armaturni plošči ter nasploh uporabo na videz bolj prefinjene plastike. Potniki zadaj imajo ob dovoljšnem prostoru za noge naslonjalo za komolce s predalčki, ko navzdol premaknete naslonjalo srednjega sedeža. Žal se tam ne skriva luknja v prtljažnik, ki je v našem kulturnem okolju nadvse uporabljena za prevoz smuči. Zadnja klop je deljena po načelu dveh in ene tretjine, kar ravno tako ni najboljše.

Glede varnostne opreme in delovanje infozabavnega sistema seveda imam nekaj pripomb. Radijski sprejemnik mi je povzročal kar nekaj izzivov. Ne razumem, težavo sem že srečal, torej ni vezana zgolj na MG, da je izbrana digitalna radijska postaja (DAB) občasno takoj po zagonu avtomobila pričela delovati, medtem ko sem bil v približno slabi polovici primerov prisiljen prej na zaslonu pritisniti ikono za predvajanje (»play«). Prilagodljivi ohranjevalnik hitrosti, ohranjanje voznega pasu, samodejne dolge luči deluje dobro, opozarjanje na prekoračitev hitrosti je na kakovostni ravni drugih proizvajalcev (prej slabo kot dobro), a opozorilnik na utrujenost s tipalom v sprednjem levem stebričku, pogosto opozori na utrujenost, čeprav nisi za volanom niti pol ure. Za razliko od drugih modelov avtomobilov MG tokrat nisem imel težav z razumevanjem in uporabo gumbov na volanskem obroču in očitno je tudi, da so dodobra prevetrili uporabniško okolje. To še vedno ne omogoča prav veliko poosebljenja, a je lepše in razumljivejše v primerjavi s prejšnjimi različicami. Zanimivo je, da so pred voznika namestili enako velik zaslon (v vlogi instrumentne plošče), čeprav je zaradi omejenih podatkov pogosto videti prazen.

MG je na vozilo namestil štiri kamere, ki ob prikazu okolice na sredinskem zaslonu za pomoč pri parkiranju poskrbijo za ohranjanje voznega pasu, zaznavanje mrtvih kotov in zaviranje v sili. Glede na velikost vozila seveda ne bi škodoval sistem samodejnega parkiranja. Ponovno bom pohvalil parkirna tipala. Čeprav za odtenek pretiravajo glede dejanske nevarnosti, ko smo še daleč od dejanske ovire, vsaj niso pretirano glasna.

Glede na podatke o moči in navoru sem pričakoval bolj dinamično vozilo, kot je to dejansko. Ponovno se mi je zgodilo, da sem se spraševal (predno sem preveril), ali je motor dizelski ali bencinski. Po pritisku na stopalko za plin, tega nisem mogel jasno ugotoviti. Žal tega ne mislim pozitivno. Da ne bo pomote. Lepo pelje, podvozje je na udobni strani, a ne spet toliko, da bi se zibal kot ladja, ko zapelje v luknjo ali preko hitrostnih ovir. Pogrešal pa sem živahnost. Nekaj več dinamike, nekaj več poskočnosti namesto udobne ležernosti, ki še najbolje opiše vozne občutke. Takšen je vsaj moj občutek! MG HS nima voznih načinov zgolj možnost nastavitve odzivnosti volana, vendar nisem ravno občutil veliko razlik med njimi. Nekaj več življenja da motor iz sebe v športnem načinu menjalnika, a ne morem govoriti o užitkih, ki jih tozadevno nudijo nekateri drugi avtomobili. Oziroma se ne morem znebiti občutka, da bi izbrani pogon nujno potreboval nekaj pomoči hibridnega sklopa. S stališča moči in porabe. Hibrida in celo priključnega hibrida še pričakujejo.

HVALIMO:

• Prostoren in udoben
• Dober nabor opreme za zahtevano ceno
• Zaslona pred voznikom in v sredini
• 360-stopinjska kamera (4 kamere)
• Zvočna izolacija kabine

GRAJAMO:

• Prevodi uporabniškega vmesnika v slovenski jezik
• Vozna dinamika
• Izzivi z delovanjem radia
• Negospodarna poraba
• Ne najboljše podvozje

The post KRATKI TEST MG HS: Ko je udobje daleč na prvem mestu appeared first on Tehnozvezdje.

Šel bom skozi po mojem videnju najbolj prepričljive razloge za vztrajanje pri naftnih derivatih. Znova se ne ukvarjam niti s cenami – o teh lahko razpravljamo samo z današnjega vidika, ne vemo, kaj se bo s cenami samih avtov in tudi energentov dogajalo na dolgi rok – niti s prerekanjem, kateri avto ima večji ekološki odtis. Moje videnje tega je sicer jasno, a tudi tokrat gledam predvsem z uporabniškega vidika.

Navada je železna srajca

Fraza je zguljena, vendar pogosto še kako drži. Ko smo na nekaj navajeni in nam to ustreza, nimamo nikakršne želje po kakšnih spremembah. Vsaj večina. So tudi taki, ki želijo ves čas preizkušati kaj novega ali denimo v stanovanju na vsakih pet let premakniti pohištvo, in podobno jim tudi pri avtomobilu prehod na elektriko predstavlja izziv. Toda mnogi v tem vidijo kvečjemu stres. Vedo, da se lahko vedno zanesejo na bencinske črpalke, da jim na daljših poti ni treba kaj dosti načrtovati, kje bodo točili, da ne bodo »izgubljali« časa s tem (čeprav ga lahko tudi zaradi gneče na črpalkah). Prav tako ne bo potrebnih nobenih prilagoditev in del doma, kot bi jih morali opraviti, če bi želeli postaviti stensko polnilnico.

Pri vožnji z novim bencinskim ali dizelskim avtom bo vse kot po starem. Skoraj. Kajti zanesljivo bo bolj varen, bolj tehnološki, digitalen, povezan, morda tudi minimalističen, kar bo nekaterim všeč, drugim pa spet ne, ker se bo treba navajati na novosti. Ironično bo avto verjetno še najmanj drugačen glede pogona, zmogljivosti in porabe, ker na tem področju že približno desetletje vlada pretežna stagnacija, medtem ko se proizvajalci vse bolj osredotočajo na elektrifikacijo in ko zaradi okoljskih zahtev vse bolj opuščajo večje in zmogljivejše motorje.

Veliko večja raznolikost in izbira znotraj določenih kategorij

Izbira električnih modelov se povečuje, pa vendar je še dokaj skromna, in predvsem enolična. Pretežno so na voljo SUV-ji, pa nekaj limuzin in kombilimuzin. Karavani šele dobro prihajajo, pravih terencev tudi ni, malo je kupejev in kakšnih vmesnih oblik. In če ima določena znamka pri »klasiki« tudi po dve ali celo tri izbire, celotna skupina pa pet ali več v enakem razredu oz. segmentu, jih je na baterijski strani v najboljšem primeru na voljo pol manj. To se bo v prihodnjih letih verjetno zelo hitro spremenilo, kajti že zdaj vemo za veliko novosti, ki bodo prišle na trg tja do konca l. 2026, in še precej jih bo, ki jih še niso napovedali. Po drugi strani se bodo znani modeli z motorji na notranje zgorevanje postopoma poslavljali, nekateri ravno v tem času dobivajo zadnjo generacijo, drugi je sploh ne bodo deležni in jih bodo upokojili, ko bodo postali prodajno nekonkurenčni, nekatere so tudi že na ta način poslali v zgodovino. Vseeno, za zdaj bencinski in dizelski gladko vodijo v obširnosti in raznolikosti ponudbe.

Razmišljal sem, med kateri električnimi bi izbiral, če bi zdaj kupoval novega za vsestransko uporabo (torej tudi za na morje, prevažanje koles, ropotije na zbirni center, nakupe za opremljanje stanovanja in podobne namene), in ugotovil, da jih je ta čas kakih pet do sedem, čez dve leti pa jih bo najmanj dvakrat, morda že trikrat toliko. Komur se ne mudi in lahko z obstoječim avtom zdrži še kakšno leto, pa morda že razmišlja o prehodu na »temno stran«, se mu splača počakati in videti, kakšna bo situacija čez čas. Kdor mora menjati kmalu, bo najbrž hitro ugotovil, da bo pri električnih z nekaj pregledovanja spletnih strani in videov na Youtubu prišel na zelo malo primernih kandidatov, morda celo sploh nobenega. In se bo zato še enkrat odločil za klasiko.

Nekateri vozniki imajo radi bencin in stroje

Vonja po bencinu, mogočnega zvoka, fascinacije nad delovanjem motorja, moči stroja in pravilnega doziranja te moči, menjavanja prestav v ravno pravem trenutku in ostalih lastnosti, ki pri vožnji električnega avta pretežno izginejo, ne gre podcenjevati. So vozniki, ki jim pomenijo veliko. In so tudi res izpopolnili tehniko v pravo poezijo. Nekajkrat sem imel priložnost sedeti na sovoznikovem sedežu v dirkalnem avtomobilu, ki ga je vozil profesionalni dirkač. Kako hitro, pa vendar tekoče je šlo skozi ovinke, še zdaj ne morem pozabiti. Še posebej, ker me je na enem takih dogodkov novinarski kolega iz tujine, ko smo sami dobili v roke volan, tako »razmetaval«, da mi je bilo konec kroga že resno slabo.

Nekateri vztrajajo pri avtih starejšega letnika zaradi motorjev, še posebej šest- ali osemvaljnih, z veliko prostornino, po možnosti atmosferskih, ki so zdaj v novih modelih velika redkost. Povsem jih razumem. Ne bi se branil kakšnega Mustanga ali drugega ameriškega mišičnjaka »za zraven«, če bi si to lahko privoščil. Pa ne govorim o modelu Mach-e, ker to ni to, četudi je mogoče vklopiti posneto rohnjenje. Če že, hočem tisto pravo. In sunek stroja. Tudi Taycan, pa naj bo še tako dober (potovalni) avto, ni zares Porsche. Še Panamera ima nekaj v sebi, česar pri električnem nisem bil deležen, da ne govorimo o 911. Nekateri tudi nočejo spreminjati sloga vožnje, ki ga prehod na elektriko neizbežno zahteva. Seveda grem tudi sam rad v kakšen klanec ali skozi ovinkast predel trase z dobrim, odzivnim avtom z motorjem na notranje zgorevanje, in uživam, če mi ga uspe odpeljati, kot sem si zamislil. Težava je zgolj v tem, da moram biti za to v avtu sam (sicer bo hitro komu slabo), da ne smem naleteti na koga pred seboj, ki mu ni do podobnega »polaganja« ovinkov in da je na vsakdanjih poteh takih odsekov malo in gneče preveč. Kdor ima pogoste poti, na katerih izkoristi delovanje stroja v njegovi najbolj prepričljivi naravi, ga razumem, da se temu noče odreči.

Primernejši so za vleko prikolice

Razen tistih z manjšimi baterijami in šibkejšimi (a za običajno uporabo nikakor »podhranjenimi«) motorji seveda lahko tudi električni vlečejo prikolice, najsi bo delovne ali pa počitniške. Vendar zgolj res zmogljivi in veliki (hkrati tudi težki) take z maso nad tono in pol. Dizelskim to večinoma ne predstavlja težave, tudi mnogim bencinskim ne. Pribitek k porabi je pri električnih višji in tudi hitro polnjenje ni povsem enostavno. Poleti sem na ultri hitri polnilnici srečal tuj par s konkretnim čolnom na prikolici. Gospod je resda kar hitro odklopil prikolico, jo ročno parkiral na eno od standardnih parkirnih mesti in nato zapeljal ob polnilno mesto ter priključil avto, pa vendar je nekaj dela imel. Tudi potem, ko mene ni bilo več tam, da je zadevo zapel nazaj. Za kakšno občasno, priložnostno vleko je verjetno lahko električni čisto primeren. Prav tako za prevažanje koles na nosilcih na kljuki, takih primerov je na cestah veliko, toda za tiste, ki hodijo kampirat s počitniško prikolico, morda prevažajo živino ali pa kaj drugega težkega, ostajajo predvsem dizelski avtomobili za zdaj brez dvoma najboljša izbira.

Izkazali so se na terenu

Nekateri električni imajo dva motorja (ali celo tri) in zaradi tega štirikolesni pogon, tudi določena elektronska pomagala in še kaj, pa vendar so večinoma bolj v kategoriji avtomobilov, ki lahko zaradi naštetega pomagajo premagati kakšen odsek terena, zasnežene ceste ali česa drugega, ne bi se pa z njimi namensko podali tja. Vendarle niso prilagojeni zato, kot so nekateri pravi terenski, kolikor jih je še ostalo v ponudbi. Z robustno karoserijo, zaščitami, reduktorjem, zaporo diferenciala, izbiranjem pogona in podobnimi triki. Že samo izbira, četudi manjša kot nekoč, je še vedno neprimerno večja na fosilni strani kot pri električnih, kajti prav terenci so ena tistih kategorij (ob denimo karavanih, majhnih kombilimuzinah in kabrioletih) z najslabšo ali skoraj ničelno zastopanostjo. Ne da jih veliko ljudi potrebuje. Toda tisti, ki jih, bodisi zato, ker živijo, imajo vikend ali kaj drugega na takem področju, ali pa se zaradi dela vozijo po cestah in v razmerah, ki zahtevajo resno terensko vozilo, bodo skoraj zagotovo še nekaj časa v njem imeli motor na notranje zgorevanje in druge prepoznavne in preizkušene tehnologije. Eksperimentira naj kdo drug, si bodo mislili, o kakšni šokantni zamenjavi pa bodo začeli razmišljati kvečjemu takrat, ko se bodo terenska električna vozila izkazala kje druge. Pa s tem ne mislim na orjaške ameriške poltovornjake, kot so Ford F150 Lightning, Rivian R1T ali Hummer EV, temveč na avte, kot so Dacia Duster, Suzuki Vitara ali nenazadnje Mercedes-Benz razreda G (z električno izvedbo tega že nekaj let dražijo, kdaj jo bodo zares pripravili, pa nočejo povedati). Zdi se, da niso med prioritetami avtomobilskih proizvajalcev.

The post Pet razlogov, zakaj bo večina (vsaj) še enkrat kupila »bencinarja« ali »dizlaša« appeared first on Tehnozvezdje.