Nova ura znova temelji na omenjenem operacijskem sistemu, ki ga med drugim uporablja tudi Samsung za svoje ure Galaxy Watch, pa seveda Google za Pixel Watch, in poleg njiju še Fossil ter druge znamke. Sam sistem je znan po tem, da omogoča marsikaj in premore zgleden nabor uporabnih aplikacij, s čimer prekaša večino ostalih platform in se lahko primerja z Applovo, a tudi po svoji energijski požrešnosti in zato imajo vse ure z njim težavo v dokaj kratki avtonomiji baterije. Mobvoi se je tega izziva lotil z uporabo najnovejšega Qualcommovega procesorja, prilagojenega za ure (Snapdragon W5+ prve generacije), in dvojnim zaslonom.

Procesor nedvomno prispeva k zelo gladkemu delovanju, če je že kdaj kakšno čakanje, je bolj zaradi podatkovne povezave kot zaradi zmogljivosti ure. Koliko novi čip izboljša varčnost  v primerjavi s starim in ali s tistimi, ki jih uporablja Samsung, je nemogoče povedati ali izmeriti, vendar napredek zagotovo je. Toda najbolj edinstvena lastnost ure je v tem, da ima nad 1,43-palčnim zaslonom OLED z ločljivostjo 466 x 466 še ultra varčni oz. reflektivni zaslon, ki ga je mogoče tudi osvetliti z eno od osemnajstih barv. S tem, ko lahko uporabnik za stalno prikazovanje časa ali podatkov vadbe (»vedno vklopljen zaslon«) izbere ultra varčno možnost, hkrati zmanjša vpliv OLED-a na trajanje baterije in po drugi strani z odzadnjo osvetlitvijo tudi izboljša vidnost na soncu. OLED je namreč odličen pri polni svetilnosti, a v sončnem vremenu dokaj slabo viden pri zmanjšani, hkrati pa še vedno porablja precej, četudi so mnoge pike povsem izključene. Pri večini ur namreč vedno vključen zaslon prepolovi trajanje baterije, pri novi uri Ticwatch je davek s pomočjo dodatne zaslonske tehnologije za vsaj polovico manjši. Baterija je sicer s približno eno uro beleženja aktivnosti (kar vzame čez palec deset odstotkov baterije) na dan po dveh dneh imela še nekje okrog četrtine zaloge. Brez rekreacije in z malo manj skakanja po aplikacijah bi morda celo lahko izvlekel tri dni med dvema polnjenjema. Zadeva torej ni na ravni ur Huawei, ki pa vsaj z vidika aplikacij tudi omogočajo manj, in hkrati presega avtonomijo ur Samsung, vsaj do letošnje generacije, ki smo jo ravno dobro začeli preizkušati. Pri vedno vključenem zaslonu je mogoče določiti, ali premik roke sproži osvetlitev reflektivnega zaslona ali pomeni skok neposredno na OLED. Pri prvi možnosti je treba »pravi« zaslon zbuditi z dotikom ali s pritiskom tipke (t. i. krone).

Ura je sicer dokaj klasične oblike, vpetje paščka je »odprte« vrste, torej gre slednji med izrastka iz spodnjega dela ohišja, ki je v tistem delu aluminijasto. Okrog zaslona je luneta, ki z vzorcem spominja na ure iz serije Garmin Venu, ob strani je na sredi omenjena vrtljiva krona, ki služi tudi za pomikanje gor in dol po uporabniškem vmesniku oz. aplikacijah, na zunanji strani ima rdeče pobarvan krog za nekaj popestritve. Drugi, zgornji gumb je skorajda skrit, njegovo funkcijo se da nastaviti, sam se ga imel za priklic nedavno odprtih aplikacij. Dvojni pritisk nanj odpre Denarnico (za brezstično plačevanje). Pritisk na krono pa seznam vseh aplikacij ali pa (iz aplikacij) vrne uporabnika na »domačo« številčnico. Gumirani pašček je najmanj prestižni del celotnega kompleta. Za moj okus bi bil lahko nekoliko mehkejši in če ura, kar malo presenetljivo, daje dober vtis, ga pašček ne. V kolikor bi uro dejansko uporabljal na dolgi rok, bi si hitro priskrbel alternativni silikonski pašček za vadbo in kovinskega za ostalo nošnjo. Steklo žal ni safirno, temveč neimenovana različica utrjenega stekla Gorilla Glass. Za prvo možnost je ura verjetno prepoceni, četudi njena priporočena cena znaša 360 evrov.

Številčnica na ultra varčnem (vedno vklopljenem) zaslonu je fiksna. Če nisem česa spregledal, se je ne da prilagajati. Lahko pa, ko se prižge osvetlitev, uporabnik z vrtenjem krone rotira med prikazom različnih podatkov, kot so srčni utrip, kalorije ali raven kisika v krvi. Med polnjenjem osvetljeni varčevalni zaslon ne kaže odstotka napolnjenosti in med vadbo na njem ni hkrati časa in razdalje, lahko se zgolj pomikaš med enim in drugim. Pri vsem tem bi si želel nekaj več fleksibilnosti. Pri »pravih« številčnicah je, nasprotno, veliko možnosti prilagajanja podatkovnih polj, ki so vsa tudi »aktivna«, torej so bližnjice za aplikacije z več podatki. Tudi izbira številčnic je kar pestra, za še dodatne pa je mogoče naložiti aplikacijo TimeShow, kjer je na voljo veliko plačljivih in nekaj brezplačnih. Verjetno bo vsakdo našel kaj zanimivega zase.

Veliko, mogoče celo preveč aplikacij

Konkretni prednosti v primerjavi z ostalimi platformami (tistimi, ki omogočajo povezovanje ur z androidnimi telefoni) sta pri Wear OS po mojih opažanjih nabor in zmožnosti aplikacij ter različne možnosti nastavljanja »obnašanja« ure. Izmed tistih aplikacij, ki jih uporabljam na telefonu ali so priljubljene, sem denimo preizkusil Googlove Zemljevide, ki so na zapestju presenetljivo koristni in priročni (ni treba ves čas imeti v rokah telefona nekje na ulici), Spotify, Pocket Cast, Youtube Music, MySolarEdge, AccuWeather, Outlook, Shazam in Stocard. Verjetno je še kakšna druga, ki sem jo spregledal ali je tudi sicer ne uporabljam. Kakovost in nabor možnosti pri omenjenih variira, nekatere pokažejo zgolj osnovne podatke, druge omogočajo vse bistveno iz telefonske različice. Tovrstnih aplikacij denimo Huaweijeva platforma ne nudi, zaradi česar se omenjeni proizvajalec tudi lahko pohvali z daljšim trajanjem baterije pri njegovih urah. Prednameščenih je tudi precej Mobvoijevih, večinoma namenjenih temu ali onemu zdravstvenemu vidiku, kar bi zlahka združili v manj samostojnih aplikacij, ter vadbi in še nekaterim drugim pripomočkom, kot sta kompas in barometer.

Uporabniški vmesnik je precej standarden, kar je logično, saj ga Mobvoi ni spreminjal. Levo in desno od številčnice se uporabnik pomika po različnih »karticah«, ki dajejo hiter vpogled, iz njih pa je mogoče priti na podrobnejše informacije, če ne gre za samostojen pripomoček, denimo kalkulator. Poteg od spodaj navzgor ali vrtenje krone v to smer na zaslon pripelje obvestila, od zgoraj navzdol pa se prikažejo bližnjice oz. hitra dejanja, denimo preklop v katerega od načinov »ne moti«, skok v nastavitve in podobno. Denarnica (Google Wallet) je že naložena, treba je zgolj dodati kartico. Sam jo imam (NLB-jevo) tako ali tako že v sistemu, le da na novo napravo ne gre v mobilno denarnico samodejno. Plačevanje je delovalo brezhibno. Podobno velja za telefonske pogovore z uro, saj je zvočnik dovolj glasen, mikrofoni pa tudi očitno toliko dobri, da so me sogovorniki razločno slišali, četudi nisem govoril neposredno v uro. Ta funkcionalnost seveda deluje zgolj takrat, ko je vzpostavljena povezava bluetooth med telefonom in uro, saj slednja nima vgrajene kartice eSIM in modema za mobilna omrežja.

Možnosti izklopa določenih funkcij, tudi načrtovanega, denimo ponoči, je precej. Pri Huaweiju je bilo denimo včasih mogoče nastaviti nočni čas, ko se zaslon ob premiku roke ni vklapljal in podobno, potem pa je ta funkcionalnost izginila in se ni več vrnila. Tu je mogoče poleg načina za spanje, ki izklopi zaslon, osvetlitve in dotike, izbrati še »način za kino«. Ta ugasne zaslon na osnovnega reflektivnega in odklopi zaznavanje potez. Čez noč je mogoče vklopiti tudi nekakšen »osnovni« način (Essential mode), ki tudi izključi vse, razen osnovnih tipal, da lahko ura še vedno beleži spanec. Problem tega načina je edino v tem, da z uro med njegovim trajanjem ni mogoče početi dobesedno ničesar, niti vklopiti osvetljenega zaslona. Zato je boljši nočni način ali pa preklop v letalski način, ki izklopi vse povezave, da ura ponoči porabi kar najmanj baterije (dva do tri odstotke).

Zdravje in vadba – Sedi, tri

Merjenje zdravja je nekje na nivoju tega, kar pričakujemo, od srčnega utripa, nivoja kisika v krvi (SpO₂), tempa dihanja, tipala kožne temperature, merjenja spanca ali stresa, do nekoliko bolj interpretativnih, kot je srčno zdravje. Nekatere meritve, ki jih srečujemo drugod, manjkajo, denimo EKG, zaznavanje togosti arterij in ocena telesne »kompozicije«. Meritve so se glede na to, kar pokažejo druge ure, zdele dokaj realne in tudi nisem opazil kakšnih večjih odstopanj ali nekonsistenc. Še največ pri srčnem utripu med vadbo, ki je bil sploh prvič povsem prenizek, dokler ni nekje sredi hoje v hrib poskočil na prave vrednosti. V naslednjih pohodih je bil večinoma točen, se je pa občasno znova spustil na nekoliko prenizke številke, kar pa na svojem zapestju opažam tudi pri drugih urah, če paščki niso zelo zategnjeni. Zanimiva je funkcija One-tap Measurement, ki naenkrat preveri pet vidikov – srčni utrip, SpO₂, dihalni ritem, stres in srčno zdravje. Marsikaj lahko ura tudi spremlja kontinuirano, ali pa ne, če se uporabnik tako odloči.

In nato pridemo do spremljanja vadbe, kjer se uri Ticwatch Pro 5 nekoliko zatakne. Vsaj mojemu primerku, morda je bilo kaj narobe z njim. Aplikacija Tic Exercise pozna nebroj športov. Osnovni so tek, hoja, tek na tekaški stezi, kolesarjenje in sobno kolesarjenje, klik na More pa odpre še seznam obilice drugih, kar je pa bolj ali manj preigravanje enega in istega, saj podatki prihajajo iz istih tipal, samo njihov nabor in interpretacija se od »športa« do »športa« nekoliko razlikuje. Za pozicioniranje je mogoče izbrati »način visoke zmogljivosti« (High performance mode), ki ves čas beleži lokacijo, ali pa ga pustiti izklopljenega, in takrat ura zmanjša interval pridobivanja podatkov iz satelitov, zaradi česar je manj natančna. Zanimiv trik je uporaba osvetlitve varčnega zaslona, saj barva lahko pove, v katerem območju srčnega utripa je uporabnik. Manj natančen GPS se pozna, tudi pri končnih številkah, ne samo po tem, kako lepo pot izriše na zemljevidu. Glede na to, da celo pri natančnem načinu dolžina moje standardne poti za rekreacijo nekoliko, za 100 do 150 metrov (na štirih kilometrih) odstopa od meritev večine ostalih ur, bi se osnovnemu raje izogibal, četudi prihrani kakšen odstotek baterije. Sami podatki so dovolj informativni, nekje na ravni drugih podobnih ur, a daleč za obsegom in strukturiranostjo tega, kar dajejo od sebe prave športne ure. Mogoče je določiti, kdaj ura samodejno ustvari nov krog, lahko pa to uporabnik vedno stori z dvojnim trepljajem po zaslonu.

Težava je, vsaj pri uri, ki sem jo imel na testu, z določanjem nadmorske višine. Sama premagana višinska razlika je bila običajno kar pravilna, toda višine so bile popolnoma napačne, običajno me je postavilo za 550 do 600 m previsoko (bolj v hribe). Vzroka nisem znal ugotoviti, kajti aplikacija barometer je denimo pri umerjanju na osnovi satelitskih podatkov »zgrešila« za kakih 30 do 50 m (običajno prav tako navzgor). A tudi če sem kalibracijo, z GPS-om ali ročnim vpisom višine, izvedel tik pred začetkom vadbe, je bil tam podatek o višini še vedno povsem napačen. V končnem poročilu ga sicer potem sploh ni, je zgolj podatek o višinski razliki navzgor in navzdol, vseeno pa je zadeva nenavadna in frustrirajoča. Tik pred koncem testiranja sem poskusil še s tovarniško ponastavitvijo ure in vnovičnim seznanjanjem s telefonom. Po tistem podatka o višini med vadbo sploh ni več pridobila, čeprav sem tudi takrat izvajal umerjanje v barometru, in je vedno imela satelitski signal. Vsekakor težava, ki je kje drugje še nisem srečal. In morda je tudi pri drugem primerku Ticwatch Pro 5 ne bi, kdo ve.

Aplikacija Mobvoi Health se zdi kar pregledna in logična in ima tri razdelke. Statistics vsebuje »kartice« z glavnimi podatki, ki jih zajema in obdeluje ura, pri vsaki je mogoče klikniti za ogled podrobnosti. Potem je tu Device, kjer so podatki o povezani uri, številčnice in pa nekatere nastavitve, denimo, katere kartice so levo in desno od številčnice na voljo na uri, in še mnogo drugih, pa tudi možnost ustvarjanja posnetka zaslona (z ure). Tretji razdelek je Account s podatki in nastavitvami uporabniškega računa. Podatki so lepo prikazani in strukturirani, niso pa tako podrobni kot denimo pri urah Garmin ali Suunto, sploh nekaterih dražjih modelih.

Uri Ticwatch Pro 5 le malo, zgolj izbris težav s podatkom o nadmorski višini in nasploh bolj natančno beleženje vadbe manjka do tega, da bi (skoraj) vsakomur brez zadržkov priporočil nakup. Vprašljivo področje so tudi posodobitve programske opreme, sploh operacijskega sistema, saj se Mobvoi v tem pogledu doslej ni izkazal in zato ne vzbuja zaupanja. Žal mi je za to uro, ker je sicer res odlična, ena bolj posrečenih, kar sem jih doslej srečal, in bi jo, ob predpostavki odpravljenih omenjenih težav, z velikim veseljem uporabljal. Tudi 360 evrov se mi ne zdi pretiranih, znižanje za 15 odstotkov (na 306 evrov), kakršnega sem že dvakrat (za nekaj dni) zasledil na nemškem Amazonu, pa ceno postavi na zelo razumno postavko v kontekstu trenutne slike na področju pametnih ur.

Tehnični podatki:

HVALIMO:

• Dobra izdelava ohišja
• Zamisel in izvedba dvojnega zaslona
• Sistem Wear OS glede aplikacij na androidni strani nudi največ
• Brezstično plačevanje (Google Pay)
• Nudi večino pričakovanih zdravstvenih funkcionalnosti
• Razumna cena (kadar je v Amazonovi akciji)

GRAJAMO:

• Cenen pašček
• Sistem Wear OS je še vedno energijsko požrešen
• Ne najbolj natančni podatki beleženja vadbe
• Popolnoma napačni podatki o nadmorski višini
• Podvajanje aplikacij in možnosti

The post Mobvoi Ticwatch Pro 5: Odlična pametna ura, bizarne napake pri športnem delu appeared first on Tehnozvezdje.

Ena od še redkih motečih plati pametnih ur in zapestnic, v zadnjih letih so res lepo napredovale, je vsaj zame v tem, da vsaka deluje povsem zase. Omenjal sem že, da ne nosim ves čas iste, temveč menjam dve ali tri, odvisno od priložnosti in razpoloženja. Verjamem, da to počne še kdo, vendar ne nujno znotraj istega ekosistema. Večinoma namreč nosi kakšno pametno uro, npr. katero iz serije Watch GT, za zunanje aktivnosti pa si nadene kakšno s športnim pedigrejem drugega proizvajalca (Garmin, Polar, Suunto, …), ali obratno, morda je večino časa na zapestju kakšna bolj športna, za bolj svečane priložnosti pa pride na vrsto elegantnejša s kovinskim paščkom (čeprav je slednja lahko tudi klasična, ne pametna, in v tem primeru je moja želja seveda irelevantna). Kdor kolobari z napravami istega proizvajalca, pa je morda že kdaj pomislil, čemu te sinhronizirajo podatke o aktivnosti z aplikacijo (telefonom) zgolj v eni smeri.

Kadar sredi dneva ali zvečer za določen dogodek zamenjam uro, gredo števci vsega – korakov, kalorij in ostalega – znova z ničle. V aplikaciji lahko vidim skupne številke, toda na uri ne. Mislim, da bi morala vsaka ura, ko jo dam na roko oz. v aplikaciji preklopim nanjo (tako je vsaj pri Huaweiju, saj je naenkrat lahko s telefonom povezana ena od poljubnega števila seznanjenih), preveriti, kaj se je čez dan že nabralo v podatkih in to prenesti k sebi. Tako bi nadaljeval od tam, do koder sem prišel s prejšnjo in bi bil še ob ošvrku številčnice na tekočem s svojimi ključnimi podatki. Še posebej proizvajalci z dovolj različnimi modeli ur in zapestnic v portfelju bi lahko uvedli take vrste sinhronizacijo.

Pri tem malo računam ravno na Huawei, ki je že uvedel vedno vključen zaslon najprej med kolesarjenjem in nato med vsemi aktivnostmi, da ni treba stresati zapestja za prikaz podatkov, in zdaj povezavo s Stravo. Res pa je, da je oboje, pa še kakšno vmesno izboljšavo, zahtevalo veliko več uporabnikov.  

Kako do povezave s Stravo?

V kitajskem podjetju poudarjajo, da aplikacija Zdravje ostaja njihova osrednja platforma za spremljanje in prikaz celovitih podatkov o aktivnostih in zdravju, ki jih zabeležijo pametne nosljive naprave te znamke. »Vendar se zavedamo globalne priljubljenosti storitve Strava, zlasti njene obsežne skupnosti in povezanosti. Zato smo navdušeni, da lahko svojim uporabnikom ponudimo prilagodljivost in izbiro, ob tem pa tudi uporabnikom Strave številne prednosti Huaweijevih tehnologij.« V kolikor zadeva deluje, kot mora (priznam, da nisem preizkušal, ker nisem uporabnik Strave), s tem še posebej ure iz serije Watch GT postajajo zanimive tudi za tiste, ki so jih prej odpisali ravno zaradi nezmožnosti izvoza podatkov v najpomembnejšo rekreativno platformo.

Takole pa so v Huaweiju opisali korake za vzpostavitev sinhronizacije med obema aplikacijama:

1. Odprite in se prijavite v aplikacijo Zdravje (Health)
2. Kliknite razdelek »Jaz« v spodnji vrstici (skrajno desno)
3. Pomaknite se navzdol in izberite »Upravljanje zasebnosti«
4. Izberite »Skupna raba podatkov in avtorizacija
5. Kliknite na ikono »Strava«
6. Dotaknite se možnosti »Povezava s Stravo« (Connect with Strava)
7. Preusmerjeni boste na spletno stran Strave, kjer se boste prijavili s svojim računom.
8. Dovolite aplikaciji Zdravje povezavo z računom v storitvi Strava z izborom možnosti »Pooblasti« (Authorize)   

The post Pametne ure bi morale deliti podatke tudi med seboj appeared first on Tehnozvezdje.

Samsung je v preteklosti poskušal z ukrivljenimi zaslončki izdelati zapestnice, ki bi se lepo prilegale zapestju. Prva generacija teh naprav (Gear Fit) mi je bila všeč, a se mi je s približno dvestoevrsko postavko zdela predraga, potem pa so v korejskem podjetju nekoliko izgubili štreno in cenovno še bolj pretiravali. Zato je lepo videti, da so naredili korak nazaj, tokrat ubrali bolj klasičen pristop in (več kot) prepolovili ceno, ki bo verjetno kmalu v trgovinah še nižja, to se običajno dogaja s tovrstnimi napravami tega proizvajalca. Galaxy Fit je zapestnica z ravno zgornjo površino (kjer je zaslonček), precej ožja od prejšnjih Fitov in zato še lažja in skoraj neobčutna na roki. Upravlja pa se jo s kombinacijo dotikanja zaslona in tipke ob strani.

Mogoče je izgled dokaj klasičen in ne prav posebej izstopajoč, ne dosti drugačen od konkurenčnih zapestnic, še posebej ene zelo priljubljene kitajske, a hkrati nevsiljiv (Gear Fit je mogoče celo preveč bodel v oči) in dovolj estetski, da je mogoče zadevo nositi ob skoraj vsaki priložnosti. K temu zagotovo pomaga kovinska obroba zaslona, vsaj dokler ne dobi preveč prask, ki so žal neizbežne. Nanjo sta pritrjena oba dela gumiranega paščka, ki sta zamenljiva, kar je tudi fino, saj se ta silikon prav tako odrgne in vsem ne ustreza enaka velikost paščka. Pri testni zapestnici sem denimo kljub mojemu ozkemu zapestju moral uporabljati drugo ali tretjo luknjico, če bi imel nekoliko močnejšo roko, bi mi že zmanjkalo možnosti. Všeč mi je, da je zapenjanje izvedeno z vtikanjem enega dela paščka v luknjice na drugem delu, ker me take zapestnice precej manj motijo, kadar roko nekam naslanjam od onih, ki uporabljajo klasično urarsko zaponko. Toda sama izvedba je zoprna, ker je treba preostanek ne preveč upogljivega paščka vtakniti v luknjo, potem pa še spraviti ven ob jemanju zapestnice z roke. Pri cenejši Fit e, ki je sicer v celoti plastična, je del z zaponko premičen, kar precej olajša celotno proceduro jemanja z roke. Tudi zgornji del bi bil lahko malenkost tanjši, a ne glede na vse to je nošenje udobno, material paščka pa ni povzročal kakšnih srbečic ali drugih znakov na koži, kar se občasno dogaja pri cenejših zapestnicah.

Zgornja površina je v bistvu nekoliko prevelika, a taka je verjetno zato, da na zapestju ne bi izpadla čudno. Zaslon namreč ni ravno velik in ne zaseda celotnega prostora, ki ga ima na voljo, a je lep in svetel, 60 odstotkov zadošča v vsakršnih razmerah. Večinoma kar lepo reagira na premike roke, včasih pa je treba ukrepati s pritiskom stranske tipke. Želel bi si, da bi se z vnovičnim pritiskom nanjo tudi izključil, tako pa je treba počakati tistih nekaj sekund na samodejno ugašanje. Za takrat, ko je svetenje s tem zaslončkom nezaželeno (denimo med kakšno predstavo, v postelji – če imaš zapestnico na roki za spremljanje spanja – in še kje), pa obstaja nastavitev »ne prižigaj zaslona«, ki jo prepoznaš po ikoni z luno in zvezdicami. Zaslon reagira na dotike, torej lahko s prstom upravljaš zapestnico in se sprehajaš po vmesniku, za razliko od Fit e, kjer samo z dotiki zaslona krožiš med informacijami. Poleg pripomočkov – kateri so prikazani, se lahko odločiš v aplikaciji na telefonu – imaš s potegom od zgoraj navzdol še nekaj podobnega, kot je obvestilni razdelek na telefonih. Tam notri je informacija o bateriji, nastavljanje svetilnosti zaslona, ugašanje vibriranja (»ne moti«), omenjena nastavitev za neprižiganje zaslona in podobne zadeve. Večinoma je upravljanje enostavno in priročno, se pa zgodi, da reč napačno interpretira poteg prsta, denimo dol namesto levo.

Na telefonu je treba imeti nameščeni dve aplikaciji. Galaxy Wearable služi nastavljanju uporabniškega računa in same zapestnice, vključno s prikazom glavne številčnice. V Samsung Health pa se stekajo podatki, ki jih naprava zabeleži, in tam je potem to mogoče pregledati, interpretirati, preveriti povzetke. Nisem pa dobival kakšnih predlogov, kaj naj počnem (drugače), a morda česa nisem obkljukal oz. dovolil. Zapestnica sicer poleg štetja korakov ter preračunavanja prehojenih stopnic in porabljenih kalorij še meri srčni utrip, ugotavlja raven stresa in spremlja spanje, ročno pa lahko uporabnik vnaša podatke o tem, koliko vode in kave je spil. S telefona dobiva in prikazuje še vremensko napoved (in trenutne podatke) in obvestila. Pri tem je lahko telefon tiho in opozarjanje uporabnika v celoti prevzame reč na roki. Da se tudi odgovarjati na sporočila z vnaprej pripravljenimi povedmi, ki jih tudi spišeš v aplikaciji. Ne da pa se pogovarjati, za to je še vedno treba poseči po telefonu. Toda vsa sporočila in prikazi klicajočih so bila brezhibna, ne glede na to, da nisem uporabljal Samsungovega telefona, za Huaweijevo uro Watch GT tega denimo ne morem trditi.

V Samsungu zelo poudarjajo »zdravstveno« in rekreacijsko plat, a tu zapestnica ne blesti tako zelo. Kadar je uporabnik aktiven, sama zazna »vadbo« in deset minut po njenem začetku vklopi vadbeni način, kar poznamo že iz prejšnjih Samsungovih ur. Seveda pa lahko spremljanje vadbe sprožiš sam(a) in pri tem izbereš dejavnost. Vendar si naprava na žalost ne more pomagati s satelitskimi podatki. Vgrajenega sprejemnika za GPS in ostale tovrstne sisteme nima, pa tudi telefonovega ne izkorišča, četudi je v bližini. Natančnosti nisem primerjal s kakšno drugo podobno napravo, po občutku pa bi rekel, da je bil Galaxy Fit nekoliko preoptimističen glede tega, koliko sem prehodil ali pretekel, tudi srčni utrip imam običajno nižji. Zagotovo to ni pripomoček za resno merjenje rekreacije, zadošča pa za občutek, kaj je uporabnik počel. Poskusil sem tudi plavanje v morju in zapestnica je zdržala dva krajša izleta v ne pregloboko modrino, ne vem pa, ali jo je pametno stalno izpostavljati slani vodi, četudi jo potem opereš s sladko. Vsekakor pa vodotesnost je ena od oglaševanih lastnosti. V vsakem primeru za moj okus najboljša rekreativna zapestnica (z GPS-om) ostaja Garminova Vivosport.

Močna plat Galaxy Fita je trajanje baterije. Zaloge je skoraj zanesljivo dovolj za cel teden, mogoče še za kakšen dan več. Malce je odvisno, koliko je vmes vadbe in ali jo nosiš tudi med spanjem ali ne, toda nekje od deset do petnajst odstotkov baterijske energije popije vsak dan. Polni pa se na svojem induktivnem »podstavku«, ki je pravzaprav samo zaključek kabla. Proces je bil med testom počasen, a naj bi ga zdaj uspeli nekoliko pohitriti. Ni najbolj elegantno, a na srečo tega ni treba početi prav pogosto in zapestnica lahko ostane na roki, kjer ne moti in daje ravne tiste informacije, ki jih tak pripomoček mora zagotavljati.

HVALIMO

• Manj pretenciozna od prejšnjih Samsungovih zapestnic
• Lep in tudi na soncu dobro viden zaslonček
• Polnjenje baterije enkrat na teden
• Veliko funkcionalnosti, ki so tudi dobro izvedene
• Cena ni pretirana

GRAJAMO

• Zelo podobna mnogim drugim zapestnicam
• Na (androidnem) telefonu zahteva dve aplikaciji
• Nima vgrajenega GPS-a in ni najbolj natančna pri spremljanju vadbe

The post Samsung Galaxy Fit: Manj domišljavosti za boljšo zapestnico appeared first on Tehnozvezdje.