Lanski Liffe je bil popolnoma digitalen, na zahtevo (VOD), letošnji bo samo delno. Vseeno bo na voljo več kot štirideset filmov. Čeprav se je festival začel sredi tedna, takrat še ni bilo mogoče kupiti vseh naslovov, ki bodo dejansko v spletni filmoteki. Nekateri so namreč zaradi usklajevanj z lastniki pravic prišli z zamudo, a po zagotovilih organizatorjev festivala, bi danes že morali biti na voljo vsi.

Vseeno pa to ne pomeni, da si jih bo mogoče v vsakem primeru ogledati vse do konca festivala, ki bo trajal do 21. novembra, torej do prihodnje nedelje. »Za predvajanje na platformi videa na zahtevo smo od lastnikov pravic le s težavo dobili dovoljenja, pa še to pod posebnimi pogoji, ki vključujejo tudi omejitev števila ogledov posameznega filma. Število ogledov se razlikuje od filma do filma. V primeru velikega zanimanja je zato film tudi na VOD lahko razprodan,« so pojasnili v Cankarjevem domu, ki je glavni organizator festivala. Kdor si torej na vsak način želi ogledati točno določeni film, naj raje pohiti.

Ogled je tudi letos mogoč na dva načina. Prek spletne strani festivala oz. Cankarjevega doma, kjer se nato predvaja v brskalniku, ali pa na platformi Neo Telekoma Slovenije. Druga opcija je vsekakor prijaznejša in enostavnejša, saj gledalec lahko zgolj izgovori Liffe 2021 in se mu prikaže vseh 44 naslovov. Da pa se tudi z daljinskim upravljalnikom odpreti kategorijo Liffe 2021 v videoteki DKino.

Cena je na obeh platformah enotna – 9 evrov na film. Gledalci prek Nea znesek poravnajo skupaj z ostalimi storitvami Telekoma na mesečnem računu, pri spletnem nakupu pa je mogoče plačati s plačilnimi karticami, vrednostnimi karticami (Ivanka, eDarilni bon, dobroimetje), mobilnima denarnicama mBills in Valu ali prek storitve Paypal (z dodatno provizijo). Smešno je, da sistem pri dodajanju filma v košarico ponudi možnost izbiranja števila »vstopnic« (klik na števila večja od ena nato izpiše napako), in pripiše način dostave »tiskaj doma«. Zelo očitno je vse skupaj prilagojeno za nakupe vstopnic za predstave v dvoranah.

• 
  Clio E-Tech: Dokaj daleč sem prišel kljub majhni posodi za gorivo
• 
  Anker obiskovalcem festivala Tomorrowland zagotavlja 35.000 prenosnih baterij
• 
  EU dokazuje, da regulacija ni vedno slaba (čeprav jo bogatuni stalno mečejo na tnalo)
• 
  NEDELJSKI NASVET: Nikar ne nasedajte, v ozadju je zgolj želja po denarju
• 
  SOBOTNO IZBIRANJE: Razmišljate o nakupu razumno poceni telefona?

The post Liffe 2021 zdaj ponuja več filmov za ogled doma, kot so sprva načrtovali appeared first on Tehnozvezdje.

Na začetku glasovanja je bila pred poslankami in poslanci pobuda za odločanje o amandmajih, s katerimi so želeli nasprotniki besedila iz njega še umakniti 11. in 13. (zdaj 17. člen), vendar so bili za nekaj glasov prekratki. Za predlog je glasovalo 312 navzočih, proti pa 317. Kasneje se je celo izkazalo, da jih je 13 pritisnilo narobe (oz. drugače, kot so mislili, da pritiskajo) in bi bil “pravi” rezultat dejansko v prid glasovanju o dopolnilih. Tako pa je sledilo glasovanje o predlogu direktive kot celoti in ta je dobil 348 glasov, 274 poslank in poslancev je glasovalo proti, 36 os kupno 658 prisotnih pa se jih je glasovanja vzdržalo.

Tako zdaj v veljavo prihaja dokument, ki se mu uradno reče Direktiva o avtorskih pravicah na enotnem digitalnem trgu. Pod pogojem, da ga čez dva tedna dokončno potrdijo tudi pristojni ministri. Možnosti, da ga ne bi, ni prav veliko, a z dodatnim pritiskom, mogoče tudi na ulicah, bi se mogoče povečale. Države ga bodo morale nato prenesti v svoje zakone, pri nas bo to verjetno zakon o avtorski in sorodnih pravicah, morda a še kakšen. Večkrat smo se med sprejemanjem direktive naposlušali, kako bodo avtorji, založniki in ostalo imetniki pravic končno dobili »pravo« zaščito in primerna nadomestila za uporabo njihovih del na spletu in nasploh v digitalni obliki. Toda nekatere rešitve so najmanj komplicirane in nepotrebne, mogoče pa res celo uvajajo cenzuro in krnijo pravico do svobode govora, kot trdijo nasprotniki direktive.

Večkrat smo že omenjali, kako bo po novem urejeno nalaganje vsebin v spletne storitve, deljenje vsebin na spletu, družabnih omrežjih in novičarskih agregatorjih ter prečesavanje velikih podatkovnih zbirk. Pri nalaganju bodo nujni filtri za prepoznavanje avtorsko zaščitenih del, ki naj bi odkrivali kršitelje. Toda kako bodo presodili, kdaj gre za pošteno in dovoljeno rabo (citiranje, parodije in podobno) in kakšne bodo (učinkovite) možnosti pritožbe, je veliko vprašanje.

Kdor pa bo želel uporabiti izvleček članka, bi za to moral pridobiti dovoljenje založnika. Kako se bodo po uveljavitvi novih pravil prikazovale povezave na družabnih omrežjih, novičarskih agregatorjih in drugod, še ni jasno. Prav tako se lahko zgodi, da se bodo širile prav tiste vsebine, za katere si ne želimo, da se širijo. Kajti za resne članke bo treba plačati »licenco«, kdor pa bo hotel razširjati pofl in neresnice, pa bo to verjetno z veseljem dopustil brezplačno.

Čez kakšno leto ali dve bomo videli, kaj se bo zaradi te direktive dogajalo.

The post Direktiva o avtorskih pravicah je sprejeta appeared first on Tehnozvezdje.

Še včeraj je po poročanju spletnega portala Politico kazalo, da dogovora ne bo, vendar so pogajalci proti večeru uspeli najti kompromis. Menda sta se zedinili Francija in Nemčija, s čimer sta iz tabora držav, ki so zavirale sprejem direktive, odpadli največji.

Dogovor ne zagotavlja vsega, kar smo si v parlamentu prizadevali doseči, pa tudi ne gre popolnoma v smer, ki sta jo želela komisija in svet, pa vendarle mislim, da smo se približno uskladili,

je za Politico povedal glavni pogajalec evropskega parlamenta v tej zadevi Axel Voss. Komisar za enotni digitalni trg Andrus Ansip pa je tvitnil, da »Evropejci končno dobivajo moderno zakonodajo glede avtorskih pravic, ki bo koristila vsem – zagotovila bo pravice uporabnikom, pravična nadomestila ustvarjalcem in jasna pravila za spletne platforme.«

Glede trditev v tem tvitu ima marsikdo ločeno mnenje. Omenjena 11. in 13. člen namreč v evropski splet prinaša filtre, omejitve in nadomestila za »reproduciranje« novinarskih besedil. Po mnenju zakonodajalcev in tudi velikih medijskih hiš ter založb bo to blagodejno tako za njihovo poslovanje kot za manjše, neodvisne ustvarjalce, drugi pa svarijo, da bo to ustvarilo nemogoče pogoje, otežilo svobodo govora in nasploh spremenilo splet, kot ga poznamo. Nemški Bild je sinoči že »slavil« z naslovom Google bo moral v prihodnje plačevati založnikom. Vprašanje, če take izjavi niso kratkovidne in preveč zaverovane v svoj prav, saj podobni poskusi še nikjer niso uspeli. Prej nasprotno – bili so popolna polomija.  

Bistvo 11. člena je v tem, da bodo morali spletni iskalniki, novičarski agregatorji in drugi, ki objavljajo povzetke člankov ter povezave nanje, ustvarjalcem plačati za to »pouporabo«. Brez nadomestila bodo lahko članke »linkali« in povzemali samo posamezniki, pa še to zgolj »v eni besedi ali zelo kratkih izvlečkih.« Kaj točno naj bi to pomenilo, nihče ne ve. Tako tudi ni jasno, kdaj bo kdo v prekršku. Kot tudi ne, kako naj bi bilo urejeno pridobivanje »licenc« in izplačevanje nadomestil. Google in ostali se bodo verjetno neposredno dogovorili z večjimi založniki in medijskimi hišami, manjši mediji in samostojni novinarji, blogerji ter ostali pa najbrž podobne obravnave ne bodo deležni.

V 13. členu pa direktiva spletnim platformam, na katere uporabniki nalagajo fotografije, videe in druga dela, ki so lahko avtorsko zaščitena, obvezno preverjanje »morebitnih kršitev avtorskih pravic.« To celo ne glede na velikost, starost in prihodke platforme, kar pomeni, da bodo morali vsi namestiti algoritme za prepoznavanje avtorsko zaščitenih del. Ti filtri pa so pogosto nezanesljivi in kot kršitev zaznajo marsikaj, kar to sploh ni. Uporabnikom tako ne bo preostalo drugega kot neskončno pritoževanje, ki pogosto ne pripelje nikamor in traja izjemno dolgo.

Ali je ureditev s filtri, po načelu »najprej blokiramo, nato rešujemo napake,« in skoraj popolno omejevanje citiranja ter objavljanja povezav na članke res »moderna in primerna za digitalno dobo,« lahko presodi vsak sam. Če kaj, bi morali najprej premisliti o korenitih spremembah sistema avtorske (in sorodne) pravice, nato pa se lotiti njenega uveljavljanja v digitalnem svetu.

The post Pogajalci so se poenotili glede evropske direktive o avtorskih pravicah, veliki založniki slavijo appeared first on Tehnozvezdje.

Skoraj vsi se strinjajo, da je treba avtorsko pravo v Evropi posodobiti, ker veljavna pravila niso prilagojena za digitalno dobo. Toda nova, kot so si jih zamislili v Bruslju v navezi z lobisti največjih imetnikov pravic, bi bila še slabša za uporabnike spletnih storitev. Predlog direktive vsebuje več spornih členov, največ hrupa sta povzročila 11. in 13. Eden zapoveduje nadomestila pri povzemanju novic, kar bi v praksi pomenilo, da bi morali agregatorji (Google News in podobni) plačevati medijskim hišam, kdor pa bi hotel kaj deliti na družabnih omrežjih, pa bi moral pridobiti vsaj soglasje avtorja oz. medija. Drugi pa bi različnim storitvam nalagal obvezno »cenzuro« vsebin, ki morda kršijo avtorske pravice, kar bi bilo izvedeno v obliki čistega avtomatizma in brez varovalk za uporabnike, ki so zgolj želeli naložiti kakšno fotografijo ali kaj drugega.

Več držav je torej imelo pomisleke, odvisno od tega, ali so tam močnejši zagovorniki direktive (avtorska združenja, založbe, filmski studiji, …) ali nasprotniki (spletni ponudniki, …). Namero Romunije, ki je želela hitro sprejetje besedila, so blokirale Belgija, Italija, Nemčija, Nizozemska in Poljska, proti pa so še Finska, Hrvaška, Luksemburg, Portugalska, Slovenija in Švedska. Popravki besedila, ki so jih predlagali v Bukarešti in ki bi malenkostno zmanjšali omejevanje svobode na spletu (dovoljeno bi bilo objavljati t. i. meme, ki pa jih ne bi mogel naprej deliti nihče drug), niso bili dovolj. Konsenza o tem, da »zelo kratki« izseki ne bi zahtevali privoljenja in nadomestila, pa tudi še ni bilo. In izjeme, denimo da za manjša podjetja ne bi veljala obveznost filtriranja vsebin, niso sprejemljive za vse.

Evropski komisar za digitalne zadeve Andrus Ansip je izrazil obžalovanje ob tej dodatni zamudi, iz komisije pa so v uradni izjavi sporočili, da je

direktiva za evropske institucije prioritetnega pomena in ključna za evropske državljane, ustvarjalne poklice in medije.

Kako se bo zadeva odvijala naprej, je trenutno negotovo. Novega datuma pogajanj še ni, prav tako ni na vidiku kompromisa. In ker se take zadeve praviloma ne rešujejo v roku nekaj tednov, temveč prej nekaj mesecev, bi povsem lahko vse skupaj prehitele majske volitve v evropski parlament in bi se z direktivo od jeseni naprej ukvarjala še tretja komisija zapored.

The post Sporno avtorsko direktivo utegnejo prehiteti volitve appeared first on Tehnozvezdje.

Najprej se bo besedilo vrnilo v matični odbor, kjer ga bodo prečistili in pripravili za obravnavo skupaj s pristojnimi ministri in evropsko komisijo, ki je tudi predlagateljica. Skupaj z njimi naj bi potem prišli do končne različice direktive, pri čemer dodajanja členov ni več, lahko pa še kaj izpade. Nekje v začetku leta naj bi parlament dokončno glasoval o tej zadevi. In če jo bo potrdil, jo bodo morale države članice prenesti v svojo zakonodajo. Po zagotovilih predlagateljev naj bi avtorji s tem dobili boljšo zaščito in tudi večja nadomestila za svoje stvaritve, nasprotniki pa svarijo pred zmanjšanjem svobode govora na internetu, dodatnimi filtri za cenzuro ter omejevanjem podatkovnega rudarjenja.

kolegice in kolegi najlepša hvala za to skupno uspešno potezo. To je dober znak za ustvarjalno industrijo v Evropi,

je po zanj uspešnem glasovanju poslanke in poslance nagovoril poročevalec v tej zadevi Axel Voss. Pred glasovanjem jih je poslal, naj stopijo »na stran naših ustvarjalcev.« Saj da bi bila v nasprotnem primeru to katastrofa za industrijo. Nato se je oglasil eden od poslancev z mnenjem, da je izid velikanski udarec za svobodo govora na internetu in sramota za Evropo, toda predsedujoči ni dovolil odpiranja razprave.

O tem, da je sistem avtorskih pravic nujno prenoviti, se strinjajo skorajda vsi. Zelo malo pa je konsenza o tem, kako to storiti. Direktiva naj bi na sporen način urejala nalaganje vsebin v spletne storitve, deljenje vsebin na spletu, družabnih omrežjih in novičarskih agregatorjih ter prečesavanje velikih podatkovnih zbirk. Filtri za prepoznavanje avtorsko zaščitenih del bodo ti filtri delovali že takoj ob nalaganju vsebin in da ne bodo znali presoditi, kdaj gre za pošteno in dovoljeno rabo (citiranje, parodije in podobno), trdijo nasprotniki direktive. S tem naj bi satiri (memom) in še čemu grozila cenzura.

Vsakdo, ki bi želel uporabiti izvleček članka, bi za to moral pridobiti dovoljenje založnika. Torej bi se, menda, povezave na družabnih omrežjih, novičarskih agregatorjih in drugod brez dovoljenja prikazovale prazne. To pa bi, tako so svarili v peticijah, zmanjšalo informiranost, svobodo govora, pluralnost. »Dovoljenja« za polno prikazovanje povezav bi Google News in podobni morali plačati, torej naj bi manjši mediji dobili dodatne prihodke. Toda tisti, ki pa jih dajali brezplačno, bi lahko še bolje širili svoje članke, med njimi pa bodo skoraj zagotovo razpečevalci lažnih novic.

The post Direktiva o avtorskih pravicah blizu uveljavitvi appeared first on Tehnozvezdje.

Pravila določajo, da če vsaj desetina članov evropskega parlamenta nasprotuje pogajanjem (uradno vloži zahtevo za glasovanje), potem pride ta zadeva na plenarno sejo in se o njej morajo izjasniti vsi. Današnje glasovanje se je razpletlo takole: 318 evroparlamentarcev je bilo proti pogajanjem, 278 jih je bilo za, 31 pa se jih je vzdržalo.

Tako proces pogajanj, v katerem bi se pogovarjali samo še o predlogu direktive, kakršen je bil na mizi, kaj ostane v njej in kaj leti ven, ni dobil zadostne podpore. Jeseni bo tako priložnost za vlaganje dopolnil in dodatno razpravo o tem, kakšna ja pozicija evropskega parlamenta v tej zadevi. In tako še obstaja možnost za spremembo členov, ki naj bi prinesli spletno cenzuro (uvedli rigorozno preverjanje avtorskih pravic) in omejili širjenje informacij in podatkovno rudarjenje.

Po glasovanju je poročevalec v tej zadevi, nemški poslanec Evropske ljudske stranke (Krščanskih demokratov) Axel Voss obžaloval izid:

Žal večina ni podprla predloga, ki sem ga oblikoval skupaj z odborom za pravne zadeve. Toda to je del demokratičnega procesa. Septembra se bomo spet posvetili tej temi in poskusili nasloviti pomisleke ter hkrati zagotoviti modernizacijo pravil o avtorskih pravicah.

Zadeva se bo torej nadaljevala in glede na to, da so nasprotniki prvotnega predloga s peticijami in neposrednim obračanjem na poslanke in poslance uspeli zasejati dovolj velik dvom med njimi, se najbrž lahko nadejamo kopice predlogov za spremembe besedila. Kar je edino pravilno, saj je to praktično enako, kakršno je pred letom in pol zapustil komisar Günther Oettinger.

Naslovna fotografija: David Iliff

The post Direktiva o avtorskih pravicah gre nazaj v razpravo appeared first on Tehnozvezdje.

Peggy Muddles je znanstvenica in umetnica, ki je obe ljubezni združila v unikatnih izdelkih, RedBubble pa je spletna storitev, kjer njej podobni poskušajo zaslužiti nekaj dodatne žepnine. Valkswagna ni treba posebej predstavljati, morda pa ne vemo, da je podjetje že dolgo tega registriralo marsikaj, kar je neposredno in posredno povezano s hroščem. Avtomobilom, ne z žuželkami. Zapletlo se je (zgodbo povzemamo po spletni strani eff.org), ko je Peggy na omenjeni spletni strani ponudila kolekcijo digitalnih slik s hrošči v naslovni vlogi. Konec lanskega leta so jo obvestili, da so morali eno sliko umakniti, ker so dobili zahtevno od Volkswagna, ki je brez dokaza trdil, da kršijo njegove pravice. Fotografijo je morala umakniti le na zahtevo, brez vseh dokazov. V nasprotju z načelom nedolžnosti, dokler krivda ni dokazana. Mimogrede, kot piše Matjaž, naj bi Evropa želela trša pravila glede tovrstnega nalaganja vsebin, posledično pa naj bi bilo v prihodnje, če bo direktiva kajpada sprejeta, takšnih primerov še več.

Izkazalo se je, kar je znano vsem s kančkom zdrave pameti, da Valkswagen ni lastnik hroščev, še najmanj Paederus fuscipes, ki je bil konkretno upodobljen. Zato je s pomočjo odvetnikov spisala pritožbo ter jo posla na VW in RedBubble, v pričakovanju, da bodo popravili krivico. Nič se ni zgodilo, na poštna sporočila pa je dobivala le samodejne odgovore o prejetju sporočil. Po približno dveh mesecih pa je sliko preprosto spet naložila na stran, v pričakovanju, da je zgodba končana. Napake se dogajajo, odpravijo in vsi se nekaj naučimo. Ampak ne, kmalu je prejela še več obvestil o umiku njenih slik, to pot dveh, in glej ga zlomka. Isti »oškodovanec« ter isti razlog – hrošča na sliki (Buprestic rufipes in Rhipicera femoralis). Iz angleških imen »red-legged Buprestis beetle« in »feather horned beetle« so pri VW sklepali, da gre za slike avtomobilov. Kako? Kdo bi vedel. S pomočjo odvetnikov je spisala novo pritožbo in v njej razložila, da so na slikah hrošči, ki so se razvili pred 300 milijoni let, natančno toliko let predno je izdelovalec avtomobilov sploh nastal. Tokrat so prejeli opravičilo in “sporne” slike so bile uvrščene nazaj na spletno stran.

Primer je problematičen iz več vidikov. Umetnica je imela veliko sreče, majhni običajno nimajo veliko možnosti v boju z velikimi, zavedala se je svojih pravic. Ker pa so obvestila o umiku zaradi kršenja pravic strašljiva zadeva, se večina ustraši in ne reagira. Tudi, če je prepričana v svoj prav. Poleg tega je očitno šlo za besedilno iskanje morebitnih kršitev, ki so ga izvajali spletni algoritmi. Iskanje določenih besed ali besednih zvez v nekaterih primeri, hrošč (beetle) pa je le en od takšnih primerov, odkrije veliko potencialnih kršitev od katerih je večina napačnih. Zato bi moral vsak sumljiv primer pregledati človek in oceniti ali gre za kršitev. Pa tega ne počnejo, saj je namreč cenejše uporabljati algoritme ter pošiljati zahteve kot iz mitraljeza, potem pa naj se oškodovanci znajdejo, kot se vedo in znajo.

The post Volkswagen si lasti celo žuželke appeared first on Tehnozvezdje.

Parlamentarci, vsaj tisti, ki so glasovali za, so prepričani, da direktiva prinaša boljša pravila za digitalni svet. Axel Voss je povedal:

To je prvi korak v smeri zaščite avtorskih pravic, ki pritiče izzivom interneta. Pravila za to področje so stara 17 let, takrat pa sta bila tako internet kot informacijska družba popolnoma drugačna. Ustvarjalci vsebin in založniki se morajo prilagoditi novi internetni stvarnosti, ki prinaša nove priložnosti, a ima tudi omejitve. Še posebej dejstvo, da izdajatelji novičarskih publikacij in umetniki niso primerno plačani zaradi velikih spletnih agregatorjev in platform za deljenje vsebin. To je narobe in je treba popraviti.

Med drugim bo direktiva, tako zagovorniki, poskrbela za določeno mejo, koliko besedila posameznega članka lahko novičarski agregatorji prikazujejo brez plačila »licenčnine« založniku oz. avtorju. In tudi, da bi platforme, kamor uporabniki nalagajo vsebine (fotografije, videe, …) ali plačevale nadomestila imetnikom avtorskih pravic (denimo če gre za posnetek s koncerta ali uporabo fotografije brez izrecnega privoljenja avtorja) ali odstranjevale take vsebine.

In prav tu se nameni piscev in podpornikov direktive krešejo z argumenti nasprotnikov. Ti trdijo, da bo to dvoje uničilo internet, kot ga poznamo. Omejevanje polnega prikaza spletnih povezav bi zmanjšalo pluralnost, informiranost, svobodo govora, ogrozilo manjše medije in njihov doseg, še povečalo moč lažnih novic, čeprav predlagatelji direktive trdijo ravno nasprotno. Sprotno pregledovanje naloženih vsebin pa bi bilo podobno cenzuri in bi ogrozilo satiro, parodijo, komentiranje, opozarjanje na laži, neumnosti, širjenje dobrih vsebin in avtorskih del, itd In kot smo pisali, so tu še nekatere druge določbe, ki puščajo odprta vrata za zlorabe.

Predlagatelji sicer trdijo, da bodo morali biti »cenzorski« algoritmi spisani tako, da ne ujamejo vsebin, ki ne kršijo avtorskih pravic, in da mora biti možnost pritožbe enostavna. Nalaganje na prosto dostopne spletne enciklopedije, kot je Wikipedia, ali na odprtokodne platforme, denimo Github, pa naj bi bilo že privzeto izključeno iz omenjenih pravil.

Obstaja velika verjetnost, da se bodo pojavile zahteve po glasovanju na plenarnem zasedanju. Napovedala ga je že nemška evroposlanka Julia Reda, ki je ena najglasnejših nasprotnic predlagane direktive, ki je objavila tudi seznam poslank in poslancev, ki so podprli posamezne sporne člene. V omenjenem odboru sicer ni nikogar iz Slovenije. Pogajanja z evropskim svetom pa običajno dajo kompromisno rešitev, ki ni dobra za uporabnike, »industriji« pa pušča vsaj priprta vrata, če že ne streže popolnoma njenim interesom. Sprejemanje direktiv v evropskem parlamentu, potem ko jih po predlogu evropske komisije tja pošljejo ministri, pa dopušča večje možnosti vlaganja dopolnil in s tem spreminjanja členov, ki gredo najbolj na roko tistim z velikim lobističnim potencialom.

The post Sporni členi direktive o avtorskih pravicah bližje potrditvi, toda saga se nadaljuje appeared first on Tehnozvezdje.

Najbolj sporen je po mnenju pobudnikov peticij (ena je tale, potem še glede “linkanja” in copyleft pobude danes je nov dan) ki naj bi prepričalo evroposlanke in poslance v ponoven razmislek, 13. člen predlagane direktive. Ta govori o tem, da morajo operaterji in ponudniki spletnih storitev spremljati, ali morda uporabniki ne nalagajo vsebin, ki so zaščitene z avtorskimi pravicami, in jih brisati. Takole piše v predlogu:

Ponudniki storitev informacijske družbe, ki shranjujejo in javnosti zagotavljajo dostop do obsežnih količin del ali drugih predmetov urejanja, ki jih naložijo njihovi uporabniki, v sodelovanju z imetniki pravic sprejmejo ukrepe za zagotovitev izvajanja sporazumov za uporabo njihovih del ali predmetov urejanja, sklenjenih z imetniki pravic, ali za preprečitev razpoložljivosti del ali drugih predmetov urejanja v okviru njihovih storitev, ki so bili ugotovljeni v sodelovanju s ponudniki storitev. Navedeni ukrepi, kot je na primer uporaba učinkovitih tehnologij za prepoznavanje vsebine, so ustrezni in sorazmerni.

Pobudniki peticij trdijo, da bodo ti filtri delovali že takoj ob nalaganju vsebin in da ne bodo znali presoditi, kdaj gre za pošteno in dovoljeno rabo (citiranje, parodije in podobno). S tem naj bi satiri (memom) in še čemu grozila cenzura. Zagotovo pa je člen uperjen tudi proti nalaganju koncertnih posnetkov na youtube in podobnim uporabniškim praksam. Toda po drugi strani algoritmi, vsaj v primeru omenjene platforme za videe, že zdaj prepoznavajo avtorsko zaščiteno vsebino in jo takoj blokirajo ali vsaj onemogočijo monetizacijo videov, ki jo vsebuje.

Nadalje je »sporen« 11. člen, ki se nanaša na pravice medijskih podjetij. Vsakdo, ki bi želel uporabiti izvleček članka, naj bi za to moral pridobiti dovoljenje založnika. Torej bi se, tako vsaj trdijo nasprotniki direktive, povezave na družabnih omrežjih, novičarskih agregatorjih in drugod brez dovoljenja prikazovale prazne. Ne bi bilo naslovne fotografije in kratkega povzetka, kot ga večinoma vidimo zdaj. To pa bi zmanjšalo informiranost, svobodo govora, pluralnost in tako naprej. Namen je zagotoviti dodatne prihodke medijem (in novinarjem), ker naj ta »dovoljenja« za polno prikazovanje povezav (linkov) ne bi bila zastonj. Tisti, ki pa bi jih dajali brezplačno, pa bi lahko še bolj prosperirali, denimo razpečevalci lažnih novih.

Ampak … Mediji, še posebej manjši in tisti v začetni fazi delovanja, so zdaj za svoje dosege precej odvisni tudi od prometa, ki jim ga pripeljejo družabna omrežja in agregatorji – na Tehnozvezdju je takega obiska nekje med četrtino in tretjino. Zato je težko verjeti, da bi kdorkoli v današnjih razmerah, ko uporabniki živijo v časovnicah »družabnih« storitev, ne več v seznamu priljubljenih strani, pretirano zaostroval svoje pogoje. Seveda pa je blokiranje polnega prikazovanja povezav skregano že z osnovno logiko odprtega interneta.

Potem pa sta še povezana tretji in četrti člen. Eden naj bi omejil besedilno in podatkovno rudarjenje na raziskovalne ustanove. Kar bi sicer vsaka posamezna država lahko razširila še na medije, nevladne organizacije in zasebne raziskovalce, ni pa nujno. Četrti člen pa potencialno to pravico širi še na izobraževalne institucije, vendar se znova lahko vsaka država odloči, ali bo to res uveljavila ali ne.

V takih primerih se pogosto izkaže, da so bili začetni strahovi preveliki in marsikdo želi že med sprejemanjem zadevo relativizirati. Kot pri debati o internetni nevtralnosti. Češ, saj operaterji niso tako pokvarjeni, za vrat jim dihajo regulatorji, itd Vseeno pa se je bolje že takoj postaviti na branike in zagovarjati določena načela, drugače se odprtost interneta oža in pravice njegovih uporabnikov samo rahljajo in manjšajo.

The post V desno uničenje interneta, v levo njegova ohranitev? appeared first on Tehnozvezdje.

Primer je pred sodišče Evropske unije v Luksemburgu prišel iz Nizozemske, kjer je tamkajšnje združenje imetnikov avtorskih pravic Stichting Brein po sodni poti od nekega g. Wullemsa zahtevalo, naj neha prodajati predvajalnike z imenom filmspeler s prednaloženim programjem za enostaven dostop do piratskih vsebin. Stvar je seveda v vtičnikih, ki Kodi prelevijo iz legalne aplikacije v malo bolj sporno. »Glede na oglase predvajalnik na televizorju omogoča enostaven in brezplačen ogled avdiovizualnih del brez soglasja imetnikov pravic,« je situacijo opisalo sodišče.

Zadevo je primerjalo s spletišči, ki ponujajo povezave na piratske vsebine, češ da gre za popolnoma enak princip. In ker niso izpolnjeni pogoji, da bi se tovrstni ogledi šteli za reprodukcijo za osebno uporabo, je sodišče zaključilo, da ti predvajalniki niso izjema in tako kršijo zakonodajo o avtorski in sorodnih pravicah. Eden od glavnih razlogov je v tem, da je g. Wullems s predvajalniki ustvarjal dobiček. Dokler so taka dejanja nepridobitna, se imenitniki pravic sicer pritožujejo, a nimajo veliko osnove za preganjanje storilcev.

Sodišče je še ugotovilo, da uporaba omenjenih predvajalnikov neposredno vpliva »na običajno izkoriščanje teh avtorskih del in povzroča škodo zakonitim imetnikom pravic.« Z drugimi besedami – ker uporabniki filme in serije gledajo zastonj, jih ne kupijo (pustimo ob strani, ali bi jih kupili ali ne) in s tem odtegnejo zaslužek tistim, ki te vsebine producirajo in prodajajo. Torej – Predvajalnike s Kodijem se sme prodajati, a (piratske) vtičnike bo moral vsakdo namestiti sam ali koga poprositi, da to stori namesto njega.

The post Evropsko sodišče: Prodajanje predvajalnikov s Kodijem za piratske vsebine je nezakonito appeared first on Tehnozvezdje.