Ne mislim ponovno podrobno »secirati« telefona, kajti to sem že storil. Doro A20 je v svojem najbolj osrednjem bistvu model A10, ki so mu dodali tipkovnico. To za sabo potegne nekaj sprememb v načinu uporabe, a lastnosti in funkcionalnosti so ostale enake.

Logiko, zakaj so to naredili, razumem. Dotik na zaslonu narisane številčnice ne nudi niti približno podobnega občutka pritiska na tipko, pod katero je fizično stikalo. Naj ima še tako odličen sistem povratnega odziva vibracijskega motorja. A ne gre zgolj za to. Nemogoče je na zaslonu izbrati telefonsko številko na slepo. Verjetno so primeri, ko je to morebiti celo usodnega pomena. Po fizični tipkovnici pa lahko tipamo, z dotikom razločimo posamezne tipke, in če imamo v spominu njihovo razporeditev, pokličemo na slepo. Rekli boste, da sodobni telefoni razumejo govorne ukaze. Res je. Vendar je to ponovno ena od tistih funkcij, ki je nekateri nočete ali se jo bojite uporabljati, ob čisto realnih pomislekih o težavah pri prepoznavi govora. Še posebej, če je nejasen. Kar ponovno ni nekaj, kar se starejši osebi ne more zgoditi. Kakorkoli. Tipkovnica na telefonu še ni relikt preteklosti, a je blizu.

Obstoje številčnice prinese še eno očitnejšo prednost. Preklopljena ščiti zaslon pred poškodbami v primeru padca, kar v kombinaciji z bolj robustno zasnovanim ohišjem ni nepomembno glede na to, komu je A20 namenjen. Slabost tega pa je, da je, ko je številčnica preklopljena, viden le manjši del zaslona. Kadarkoli ga boste hoteli uporabljati, jo boste morali torej preklopiti v odprti položaj.

Doro A20 je mobitel, pri katerem tehnične specifikacije povedo precej manj kot način uporabe. Namenjen je predvsem starejšim, zato je največ pozornosti namenjene uporabniškemu vmesniku in temu, da je uporaba čim bolj razumljiva. Razlika je očitna že med začetno nastavitvijo, saj sta med prvimi koraki izbira velikosti besedila in nastavitev glasnosti. Šele nato sledijo običajne nastavitve Androida. Vmesnik ostane preprost tudi pozneje, z večjimi ikonami, manj elementi na začetnem zaslonu in dodatnimi pojasnili posameznih opravil. Kdor želi več, lahko preklopi na običajnejši videz Androida, vendar takrat postane razmeroma majhen zaslon dokaj velika ovira.

Strojna oprema je skromna, vendar za predvideno uporabo povsem ustrezna. Zaslon nima posebno visoke svetilnosti in na soncu ni najbolje berljiv, procesor pa ni namenjen zahtevnim opravilom. Njegova prednost sta nizka poraba energije in majhno segrevanje, zato baterija pri običajni uporabi zdrži približno dva dni. Štirje gigabajti delovnega pomnilnika in 64 gigabajtov prostora danes ne zvenijo impresivno, a če ne boste veliko fotografirali in nameščali aplikacij, bo za silo zadostovalo. V nasprotnem primeru je rešitev pomnilniška kartica, za katero je na voljo ležišče.

Glavna kamera s 13 milijoni slikovnih pik ob dobri svetlobi posname povsem uporabne fotografije. Barvni prikaz je razmeroma naraven, kar je za večino starejših povsem dovolj. Z večjo digitalno povečavo in v slabših svetlobnih razmerah se hitro pojavita šum ter izguba podrobnosti. Podobno velja za video. Dodaten minus predstavlja odsotnost optične stabilizacije slike. Ker imajo številni starejši manj mirno roko, so posnetki manj jasni.

Doro A20 torej ni telefon, s katerim bi proizvajalec tekmoval v zmogljivosti. Njegova prednost je drugje: starejšemu uporabniku ponudi sodoben Android v precej manj zastrašujoči obliki, fizično številčnico, klic v sili in možnost pomoči na daljavo.

HVALIMO:

• Fizična preklopna številčnica
• Tipka za klic v sili poleg zadnje kamere
• Starejšim prilagojen in razumljiv uporabniški vmesnik (okolje)=
• Robustnejša zasnova
• Glasen zvočnik
• Ležišče za pomnilniško kartico

GRAJAMO:

• Starejša različica sistema Android
• Samo osnovne zmogljivosti
• Kamera bi morala biti optično stabilizirana
• Ni podpore za eSim
• Na prostem slabše berljiv zaslon

The post Doro Aurora A20: Ali so telefoni, prilagojeni starejšim, sploh še potrebni? appeared first on Tehnozvezdje.