Dolgo pričakovani vstop Appla na področje navidezne ali mešane resničnosti z namensko napravo je sicer v ZDA, kjer je Vision Pro za zdaj naprodaj, so sicer pospremili dokaj entuziastični opisi tamkajšnjih prvih preizkuševalcev, ki pa so vsi po vrsti tudi opozorili na določene potencialne težave in omejitve (trenutne tehnologije). Apple ta očala, če jim lahko tako rečemo, promovira z opisom »prostorsko računalništvo« in izpostavlja namena uporabe, kot sta nadomeščanje monitorjev za računalnike Mac s prikazom namizij »v zraku« in ogleda filmov ter drugih razvedrilnih vsebin. Tudi tisti, ki so zadevo preizkusili, se nekako strinjajo, da je namenjena pretežno temu in da jo je najbolje uporabljati »statično«, torej pri miru, v prostoru. Nekateri so v videih prikazovali uporabo med hojo ali vožnjo po mestu in drugod, toda verjetno gre pri tem bolj za lovljenje klikov in ogledov kot za nekaj, kar bi bilo dejansko smiselno.

Očala vsaj za zdaj niso namenjena igram v navidezni resničnosti, za to jim poleg podpore razvijalcev manjkajo tudi fizični krmilniki, kakršne poznajo uporabniki naprav Meta Quest ali HTC Vive. Prav tako to niso očala za dodano oz. obogateno resničnost, ki bi zgolj dodajala elemente na tisto, kar človek, ki jih ima na nosu, sicer vidi skoznje. Vision Pro sicer prikazujejo sliko prostora oz. okolice, vendar to ves čas počno s pomočjo kamer na sprednji strani. Ta »neposredni prenos« je sicer, tako trdijo vsi, ki so uporabljali tega in večino ostalih naglavnikov, daleč najboljši doslej, a še vedno tudi daleč od pravega človeškega vida. Še toliko bolj pri premikanju, ko gibanje slike ni povsem gladko.

Kaj je torej po poročanju Gurmana najbolj zmotilo tiste, ki so Vision Pro vrnili, in s tem dobili nazaj najmanj tri tisoč petsto dolarjev kupnine (plus davek), kolikor znaša osnovna različica? Prva in najbolj pogosta pripomba je prevelika masa, ta namreč znaša med 600 in 650 g, odvisno od traku, kljub temu, da 353-gramska baterija ni del naprave, temveč je povezana s kablom in čepi nekje drugje, ne na uporabnikovi glavi. Meta Quest 3, ki ga mnogi omenjajo kot najbližjega konkurenta »za zmerno ceno,« stane namreč sedmino zneska Applove naprave, tehta dobre pol kilograma, kar vključuje tudi baterijo. Težava pa ni zgolj masa, temveč tudi nezmožnost nekaterih, da bi sploh našli kolikor toliko udoben način nošenja in da jih ne po uporabi bolela glava.

Zaslona OLED, ki ustvarjata enotno sliko, sta menda ena najbolj naprednih, kar jih vgrajujejo v naprave za množični trg, a kljub temu nudita dokaj ozek vidni kot, povzročata preveč bleščanja pri določenih prizorih in predvsem nekaterim preprosto preveč obremenjujeta oči, težko ju je dalj časa gledati.

Čeravno se Apple hvali z več kot tisoč aplikacijami, mnoge so resda zgolj ipadovske, združljive z novo napravo, je težko najdi dovolj vsebine za uporabo, ki bi odtehtala in upravičila visoko ceno  nakupa. To se zna sčasoma spremeniti, toda takrat bi bilo za te, ki so se prvi odločili za »investicijo«, že prepozno, da slednjo dobijo povrnjeno. Poleg tega je večina ugotovila, da zaradi večjih zaslonov za delo namesto klasičnih monitorjev ali celo zgolj tistega v prenosniku niso nič bolj produktivni, da je ločljivost oz. jasnost slike vendarle preslaba za določena opravila, kot je grafično oblikovanje ali urejanje fotografij (poleg ostalih pomanjkljivosti, kot je barvna pravilnost in še kaj), in da je težko na ta način delati že tako dolgo, kolikor traja avtonomija baterije (približno dve uri in pol).

Še zadnji, a nikakor obroben razlog za vračanje naglavnika pa je v tem, da uporabnika osami od družine in prijateljev. Lahko je izkušnja pri gledanju filma še tako fantastična, morda celo boljša od primerljivo dragega televizorja, vendar v njej ni mogoče niti uživati skupaj s tistimi, ki so zraven v istem prostoru, niti jim je v praksi ni mogoče pokazati, ker je naprava skoraj izključno vezana na enega uporabnika. Prikazi tovrstne uporabe so v Applovih trgovinah menda zelo prepričljivi, toda kasneje kupci ugotovijo, da je doma zelo težko ponoviti podobno izkušnjo, in če že, zgolj enoosebno, zaprto v svoj svet, brez interakcije z bližnjimi. To pa morda vendarle ni tisto, česar si večina želi.  

Fotografije: Apple

• 
  SOBOTNO IZBIRANJE: Katere slušalke vam bodo najbolje služile na dolgem poletu
• 
  Električni dosegli tretjino kolača, vprašanje, kdaj ga bodo spet
• 
  PRVI VTIS Changan Deepal S05 PHEV: Priključni hibrid z električno čuječnostjo
• 
  Anker Prime Power Bank: Najraje takšnega cegla ne bi nosil, a kaj, ko rešuje »življenja«
• 
  Razen po imenu, je Apple iPhone Duo točno to, kar smo pričakovali

The post Pot v navidezno prihodnost ne bo gladka appeared first on Tehnozvezdje.

»To je prvi Applov izdelek, ki ga ne gledate, ampak gledate skozenj,« je poudaril izvršni direktor Appla Tim Cook. Po njegovih besedah se povsem gladko zlivata resnični in navidezni svet. Uporabnik bo namreč lahko »videl skozi,« ne dobesedno, temveč s pomočjo slike s kamer, in bo posamezne elemente vmesnika in vsebine videl v prostoru, lahko pa bo z vrtljivim kolescem (»digitalno krono,« podobno, vendar večjo kot na uri Apple Watch) stopnjo »resničnosti« zmanjšal, torej se potopil tudi popolnoma v navidezni svet. Nekateri proizvajalci uporabljajo drug pristop, saj nudijo očala, skozi katera se dejansko vidi, ki potem projicirajo sliko na to, kar uporabnik gleda.

Zanimalo nas je, kako bo Apple predstavil to izdelek, kakšne izkušnje in namene uporabe bo izpostavil. Cook se je predvsem popolnoma izognil ustaljenim izrazom, kot so dodana, mešana ali navidezna resničnost, tudi metaverzuma ni omenil niti enkrat, vse je prikazoval skozi vsebine ali aplikacije (npr. Face Time za »realistične« pogovore s prijatelji), ki naj bi jih uporabljali s to napravo. Omenil je, med vsem ostalim, ogled filma v velikosti »zaslona«, kot bi bil s projektorja, in kakovosti kot z najboljšega televizorja OLED, podobno športnih tekmovanj, potem igranje iger, pa delo na več »monitorjih« hkrati, najbolj prepričljive video konference. Za prikaz skrbita zaslona mikro OLED, vsak z razločljivostjo, višjo od 4K, in skupaj 23 milijoni pik. V očalih je 12 kamer in 5 tipal, za obdelavo signalov z njim skrbi namenski procesor R1. Tisti, ki so napravo že imeli priložnost preizkusiti, poročajo, da zamika pri »predvajanju« slike s kamer praktično ni in da je prikaz daleč najboljši, kar so jih doslej videli na očalih za navidezno ali mešano resničnost. Za tiste z dioptrijo, bodo ponujali prilagojene leče, korekcijskih očal pa pod temi ne bo mogoče nositi.

Vsekakor se zdi, da so v Applu, kot običajno, dodobra pregledali trg in sestavili zelo dovršeno napravo. Upravljanje so si zamislili s kombinacijo oči (zaznavanje pogleda), rok (kretnje) in glasu, brez kakšnega krmilnika. Možno pa ga bo povezati denimo za igre, pa najbrž tudi miško in tipkovnico za resno računalniško delo. Kot so zatrjevali na predstavitvi so veliko delali na uporabniškem vmesniku in operacijski sistem VisionOS spisali z upoštevanjem specifik naprave, da lahko sproti obdeluje podatke s tipal, hkrati v 3D prikazuje več aplikacij, se »zaveda« prostora, vse pravilno izrisuje v njem in da je tudi zvok prostorski. Za poganjanje vsega tega sicer skrbi procesor M2, kot tudi denimo v računalnikih Macbook Air ali Mac Mini. Naprava bo imela lastno trgovino z aplikacijami in bo delovala samostojno.

Očala so lahko priključena na napajalnik (prek priključka USB-C) ali pa na zunanjo baterijo, ki bo menda priložena in bo zagotavljala zaloge za dve uri delovanja, kar je nekaj podobnega kot baterije v prenosnih projektorjih. V obeh primerih gre od strani (od pasu) navzdol kabel, kar najbrž nekoliko omejuje premikanje s temi očali, toda njihova masa ne vsebuje vgrajene baterije. Še ena posebnost v primerjavi z drugimi podobnimi izdelki je biometrična prepoznava Optic ID, ki preuči edinstvene lastnosti očesa in odklepa na osnovi tega, zato je ni mogoče pretentati. V Applu pa zagotavljajo, da vsi podatki ostanejo na napravi, v varnem delu procesorja, kot velja tudi za iPhone ali iPad, in se obdelujejo na sistemski ravni, kar pomeni, da aplikacije nimajo dostopa do njih (samo vprašajo, DA ali NE).

Skupno vsem opisom, kakšne možnosti odpira nova naprava, je v poudarku, da gre za osebno izkušnjo. Torej za nekaj, kar lahko izkusi posameznik. Tega ne more deliti. Lahko si ogleduje fotografije v izjemnem prikazu, toda tega ne more pokazati nikomur drugemu, razen če sname očala in si jih potem nadene drugi, s čimer pa »sliko« izgubi prvi. Prav tako ne moreta niti dva skupaj (kaj šele večja družba, kot lahko na velikem, izvrstnem in cenejšem televizorju) gledati filma ali igrati iger. Če bom nosil Vision Pro, bom lahko užival v vsem, kar nudi, kjerkoli lahko uporablja neverjetno zmogljiv in napreden računalnik vrste vse-v-enem, toda zapiral se bom v svoj svet, postajal vse bolj osamljen in odtujen, drugim okrog mene pa se bom v najboljšem primeru zdel rahlo prismojen.

Pomemben vidik pri vsem skupaj bo cena in dobavljivost naprave. V prodajo gre »v začetku« prihodnjega leta (2024), vendar najprej zgolj v ZDA, kasneje pa še v nekaterih državah, pri čemer ne vemo, koliko kasneje, in v katerih. Na Applovem domačem trgu bo cena 3499 dolarjev (brez davka), v Evropi si glede na trenutne valutne pretvorbe ne predstavljam, da bi bila nižja od štirih tisočakov.  

Vsekakor veliko, sploh ob pomisleku, za kakšen namen bi to reč imel, razen za drugačno obliko razvedrila ali priložnostno delovno okolje. Ne predstavljam si namreč, da bi bil to primarni, kaj šele edini »računalnik«, s katerim bi delal ali se kratkočasil ves čas. Mislim tudi, da tak naglavnik nima nobenega smisla kot zamenjava za obstoječe, (zelo) dobre naprave. Zagotovo boste videli taka vprašanja in pogovore na spletu in Youtubu, toda Vision Pro namesto vrhunskega televizorja OLED ali širokega visokorazločljivostnega monitorja ne prinese ničesar. Kvečjemu, kot že rečeno, odvzame tisti del izkušnje, ki je vsaj pri televizorju najbolj pomemben. Namreč dejstvo, da ga lahko gledajo vsi, ki pridejo v sobo, v kateri je postavljen ali visi na steni. Prav tako je verjetno delo na dobrem monitorju ali celo več njih bolj udobno kot z očali. Toda v primeru, da nekdo še nima tovrstne opreme, denimo uporablja zgolj prenosnik, in bi rad atraktivne zaslone čez (skoraj) celotno vidno polje, potem se zdi ideja o očalih bolj smiselna. Čeravno draga in omejena na osebno uporabo. Poanta bi bila še v uporabi v novih okoljih, na primer tovrstnem delu ali uživanju v filmu na vlaku ali letalu, kjer s prenosnikom ni najbolj udobno in tudi ne varovanju informacij prijazno.

Nedvomno je Apple pomislil na največ vidikov med vsemi proizvajalci tovrstnih naglavnikov doslej, posledično je tudi izdelal enega najdražjih, toda mnoga vprašanja, tudi sociološka, ostajajo odprta, verjetnost, da se bo ta kategorija naprav zares prijela, pa danes po mojem videnju ni dosti večja kot je bila včeraj dopoldne.

Fotografije: Apple

The post Tehnološko impresiven izdelek za popolno odtujenost od sveta in bližnjih appeared first on Tehnozvezdje.