Aroganca se je vpila v vse pore zahodne civilizacije. Nikogar ni sram lagati oziroma, kot bi dejali, olepšati resnice. Če nisi nadvse pozoren, potem boš na primer nekritično verjel, da ima nova športna ura najboljšo baterijo in najbolj natančen satelitski sprejemnik na svetu, čeprav je resnica ta, da so konkurenčni izdelki to isto nudili že pred letom ali več. To je samo en primer iz zvrhanega koša nebuloz, ki smo jim priča praktično na vsakem koraku. Tudi ali predvsem ob premierah serij.

Razen redkih izjem so me serije, s katerimi so me letos nagradili pretočniki, delno ali v celoti razočarale. Toda začel bom drugje. Pred časom me je navdušila Nemogoče (The Nevers, 2021), ki je vsaj po mojem mnenju obetala. A očitno optimizma niso delili lastniki pretočnika HBO Max. Po tihem so umaknili že objavljene epizode polovice prve sezone, menda, da so lahko prenehali plačevati avtorske pravice, in odpovedali objave (posnetih) epizod druge polovice. Kdor si jih želi ogledati, mu preostane iskanje po pretežno nelegalnih spletnih virih. Kakšna škoda! Nezemeljska bitja v viktorijanski Angliji nimajo domovinske pravice.

Toliko »za nazaj«. Kaj pa letošnje serije? Ne bom omenil vseh, le one, ki so se mi najbolj vtisnile v spomin. Očitno je, da so med pretočniki razlike. Apple ni zapadel v inflacijo vsebin ter skrbneje pazi, kaj se splača ekranizirati in kako. Serija Silos je zato ena boljših, ki sem jih gledal letos, čeprav mi postapokaliptične zdrahe niso najbolj pri srcu. Podobno velja za HBO-jevo serijo Zadnji izmed nas (The Last of Us). Četudi ti zombiji niso všeč, te serija ne bo razočarala. Tako zelo je uspešna, da bo Pedro Pascal večino svojega časa posvetil njej in vesoljskemu lovcu na glave samo še posojal glas. Ker je Din Djarin razmeroma redkobeseden, mu to ne bo vzelo preveč časa. Nič čudnega, da je vajeti v Mandalorijcu (The Mandalorian) v svoje roke vzela Bo-Katan Kryze.

Druga sezona serije Čudni novi svetovi (The Strange New Words) me je razočarala delno. Všeč mi je, da je tokrat več energije uporabljene za razvoj glavnih likov, čeprav to pomeni, da se kapitan Pike pogosto kaže kot samovšečni stranski opazovalec s popolno pričesko in da je smešno, kako so na silo prikazali Spocka bolj človeškega, a manj, da so nekatere epizode mirno rečene neumne. Delno v ta lonec sodi sedma, ki je stična točka z animirano serijo Spodnje palube (Lower Decks, 2020) in v celoti predzadnja, v kateri posadka prepeva in pleše. Razlog, da smo prisiljen gledati muzikal, je banalen, priznam pa, da je prizor s plešočimi Klingonci »legendaren« in vreden ogleda.

Pod vsako kritiko sta najmanj dve seriji. Netflix in Disney Plus sta se zapletla v dvoboj, kdo bo pokazal več in posledično v pravo malo inflacijo vsebin. Ker imata denarja očitna dovolj, to ni vplivalo na kakovost novitet, a se je izkazalo, da je bazen z idejami razmeroma plitek. Disney žal še vedno stavi na Marvelove stripovske junake, kar se mu bo, po mojem se mu je že, vrnilo kot bumerang. Ker je težko biti inovativen, je serija Skrivna invazija (Secret Invasion) festival nepotrebnih smrti, banalnega pridobivanja ultimativnih moči in nedodelanega konca. Še dobro, da vsake toliko pozornost nase pritegneta Samuel L. Jackson in Olivia Colman, kajti njuna lika Nick Fury in Sonya Falsworth sta praktično edini svetli točki. Žal nobene ne najdem v tretji sezoni Veščeca (The Witcher). Netflix se je ujel v zanko primernosti vsebine praktično vsem gledalcem in politične korektnosti. Rezultat je skropucalo, ki nima več veliko skupnega z duhom romanov poljskega avtorja Andrzeja Sapkowskega. Še najbolj jasno je to izrazil Henry Cavill, ki noče več upodabljati poduhovljenega in vse bolj očetovsko prijaznega Geralta iz Rivije.

Upam, da se omenjenima pretočnikoma ne bo podobno pripetilo s serijama, ki jih bosta predstavila v razmiku manj kot tedna dni. Disney bo 23. avgusta začel po kapljicah objavljati epizode serije Ahsoka. Jedijevska bojevnica je dobro znana iz doszdajšnjih serij Vojne zvezd, zato stiskam pesti, da bom spet užival v prikazu dogajanja v galaksiji daleč proč tik po padcu imperija in da jim pri tem ne bo zagodla ameriška politična korektnost, ki vse bolj onesnažuje kulturno krajino. Še neprimerno več upov sicer polagam v Netflixovo ekranizacijo japonske sage Edini kos (One Piece), s premiero 31. avgusta. Če se bodo držali originalnih virov, potem upi ne bodo samo moje pobožne želje.

• 
  Buzz »popravljen« in s štirikolesnim pogonom!
• 
  Nehajte sanjati o vodiku in trajnostnih gorivih!
• 
  To je kamera, ki cilja na en sam popoln posnetek
• 
  SPREGLEDANO: Zabaven in tudi, temu ni moč oporekati, na trenutke TRAPAST
• 
  QNAP uspešno opravil varnostno preverjanje svojega operacijskega sistema

The post Kdaj bo končno konec zaničevanja intelekta gledalcev? (#videonapovednik) appeared first on Tehnozvezdje.

Vsega o dinozavrih ne vemo in nikoli ne bomo vedeli. Lahko pa z dovolj visoko verjetnostjo sklepamo na podlagi življenja in obnašanja današnjih živali in fosilov, starih vsaj 65 milijonov let. Znanstveniki niso našli samo okamnelih kosti in odtisov, temveč tudi jajca, gnezda in v kamnu ohranjene mumije celih ali delov prehistoričnih živali. Odkritja in pa seveda na znanosti temelječa ugibanja, podkrepljena z izrednimi sposobnostmi računalniško ustvarjene slike, so vodila k nastanku poljudnoznanstvene serije, ki daleč najbolj celovito prikazuje habitate, v katerih so vladali dinozavri.

David Attenborough se je zadnja leta bolj kot z živimi, ki jih je preučeval celo življenje, spoprijel s prikazom življenja, predno je planet pretresel padec meteorita. Dvomim, da bi bila serija, pri kateri je kot producent sodeloval Jon Favreau in so jo posneli v studiu angleške televizije BBC (BBC Studios Natural History Unit), v danem trenutku lahko boljša. Animacije in podrobnosti živali ob bližnjem pogledu so namreč tolikšne, da je včasih težko ločiti med računalniško podobo in posnetki živali, ki so še vedno med živimi.

Ne vem, ali je morski plenilec pogosto med prečenjem plitvega oceana napadel mladiča tiranozavra, toda verjetno je visoka. Obnašanje živali določa okolje. Oče tiranozaver je peljal na otok potomce, ker je tam zavohal mrhovino dvotonske želve. Tamkajšnje obale so bile polne letečih plazilcev. Verjamem, da so bile njihove kolonije podobne kolonijam današnjih ptic. Z izjemo. Ko se je pterodaktil izlegel, je bil odvisen od sebe. Ne od staršev, da bi mu prinašala hrano. Zato je logično, da se je moral kot male želvice, čim prej zateči v varno okolje. Ravno tako ne vem, ali so se enkrat letno titanozavri zbrali v puščavi in se tam parili. Je pa tudi to verjetno. V seriji je veliko tako imenovanega ugibanja na podlagi znanstvenih načel, brez česar je kakopak ne bi bilo! Ampak tudi zato jo je užitek gledati.

Čeprav v veliki meri sloni na računalniškem upodabljanju, je Prazgodovinski planet brez dvoma na ravni BBC-jevih drugih poljudnoznanstvenih serij, ko je na primer serija Modri planet. Posnetki okolice, v katero nato dodajo živali, so fantastični. Ravno tako fantastično so ustvarjene živali, ki naj bi v izbranem habitatu živele in »cvetele«. Pri tem pa je najboljše, da se niso omejili na prikaz in animacije ene ali v najboljšem primeru nekaj živali, kajti v večini prizorov jih je veliko več. V primeru kolonije pterodaktilov imate dejansko občutek, kot bi opazovali obalo polno ptic, medtem ko so črede večjih dinozavrov ravno tako primerno številčne. Občasno se vam bo sicer zdelo, da je gibanje ne najbolj »življenjsko«, velja posebej za omenjene leteče plazilce med »racanjem« po kopnem, a v tem primeru zlahka zagotovim, da je kljub vsemu animacija boljša, kot smo jo bili vajeni.

Nima se smisla zapletati v neplodovite razgovore, kakšne barve so bili dinozavri, kajti, kot mi je znano, o tem znanstveniki vedo še najmanj. Po drugi strani vedo, kako so se premikali, saj jih vpogled v to nudi biomehanika in analiza kosti ter kako so se oglašali, kajti glasove pogojujeta oblika in prostornina lobanje. Toda glede na barvo obstoječih živali v enakem habitatu je tudi v tem primeru mogoče vsaj sklepati o videzu dinozavrov. Več kot dovolj, da je serija ena bolj verjetnih in vsekakor vredna ogleda!

Kaj: Dokumentarna serija Prazgodovinski planet (Prehistoric Planet)

Kje: Pretočna storitev Apple TV+

Ocena 4,5: Dokumentarna serije je milo rečeno odlična. Dinozavri še nikdar niso bili videti tako živi, predvsem pa so predstavljeni v širšem habitatu in v večjem številu, kot kadarkoli prej!

Priporočilo: David Attenborough pozlati vse, česar se loti. Čeprav je pri prikazu davno izumrlih živali prisotno znanstveno ugibanje, izobraževalna vloga serije ni nikoli pod vprašanjem.

The post Prehistoric Planet: Kako za vraga jim je uspelo to posneti? (#videonapovednik) appeared first on Tehnozvezdje.

Pet posameznikov, dve ženski in tri moške londonska polica sumi, da so v New Yorku ugrabili sina ameriške strokovnjakinje za odnose (manipulacije) z javnostmi in bogatašinje Katherine Newman (Uma Thurman). Kakopak se jim življenje obrne na glavo, sploh Natalie Thompson (Georgina Campbell), ki jo policisti odpeljejo dobesedno izpred oltarja na poročni dan. Vsi so bili dotičnega dne gosti hotela v New Yorku, prizorišča ugrabitve, in čeprav naj se med seboj ne bi poznali, se obnašajo zelo sumljivo. Aadesh Chopra (Kunal Nayyar) je bil na poslovnem srečanju s skrivnostnim investitorjem, Tara McAllister (Elizabeth Henstridge) govornica na konferenci v organizaciji Newmanove, Sean Tilson (Elyes Gabel) med vrnitvijo tostran Atlantika za sabo pušča trupla in se nasploh obnaša, kot so se teroristi irske republikanske armade. Potem pa je tu še Eddie Walker (Tom Rhys Harries), ki se druščini pridruži v kasnejših epizodah.

Gledalcu je po nekaj epizodah jasno, da ima vsak od njih maslo na glavi, čeprav najprej ne izdajo ničesar. Po prvi epizodi bi celo menili, da so represivni organi tokrat grdo zgrešili. Takšnega mnenja seveda ni preiskovalka Vanessa Okoye (Angel Coulby), kateri Američani v pomoč pošljejo agenta FBI Scotta Andersona (Noah Emmerich). Osumljence spustita, ne pozabite, da naj se ne bi poznali, nakar jih v živo spremljata preko obsežnega londonskega video nadzornega sistema. Nastopi srhljiv del. Moč nadzornih sistemov in družbenih omrežij, kjer se najprej pojavi in postane viralen video ugrabitve (Lea Newmana na hotelskem hodniku strpajo v potovalni kovček), in nato še aretacija Tare z vsemi posledicami in teorijami, ki nastanejo v spletni javnosti. Pomembno je še to, da Sean in Natalie uporabljata skrivni drugi telefon. Gre za star mobilni telefon, zmožen klicev in kratkih sporočil, kajti takšnim ni mogoče preprosto slediti kot pametnim. Osumljenci in preiskovalci igrajo igro mačke in miši, medtem ko je v ospredju vsemogočna tehnologija nadzora, ne z zamikom, ampak sproti. Če ne zaradi odlične igralske zasedbe, je že to dovoljšni razlog, da ogled toplo priporočam.

Po svetu se vrstijo kritike na račun podjetja Clearview AI, katerega početje smo pravzaprav omogočili spletni uporabniki z nekritičnim deljenjem svojih in fotografij družine ter prijateljev na socialnih omrežjih. Algoritmi neutrudno brskajo po spletu in naj bi vsak mesec v bazo dodali poldrugo milijardo fotografi. Cilj jim je doseči 100 milijard, oziroma v povprečju več kot deset fotografij na osebo ter le to nato prodajati organom pregona (in verjetno še komu) kot storitev za identifikacijo posameznikov v shranjenih nadzornih posnetkih in v realnem času. Kolikšen vdor v zasebnost to predstavlja, zlahka ugotovite ravno v tej seriji. Kamere so povsod, verjetno je le malo površin, kjer se lahko skrijete zvedavim pogledom. Osumljenim sledijo na ulicah, na avtobusu, v taksiju in še marsikje drugje, medtem ko jih preiskovalca spremljata na velikih zaslonih. Če ne prej, se boste nehali smejati tisti hip, ko boste ugotovili, kakšen ogromen potencial se skriva v sodobnih nadzornih sistemih in algoritmih umetne inteligence. Nič dobrega se nam ne piše, pa čeprav bi bilo res le desetina prikazanega!

Kaj: triler Sum (Suspicion), prva sezona nove televizijske serije

Kje: pretočna storitev Apple TV+

Ocena 4: Apple je močno odprl denarnico za produkcijo serije, ki meče čudno luč na tehnološki razvoj, uporabo tehnologij in na varnost ter zasebnost v sodobni družbi.  

Priporočilo: Primerno za vse, če ste pripravljeni pozorno gledati in poslušati. Drugače zlahka spregledate pomembni dejavnik za potek zgodbe.

The post Suspicion: Če je le pol od tega možno, se nam ne piše nič dobrega! (#videonapovednik) appeared first on Tehnozvezdje.