Že res, da je glavna in skoraj edina naloga prenosne baterije napolniti napravo (ali naprave), ki jim zmanjkuje energije. Pa vendar to lahko počne bolje od klasičnega načina, ki predstavlja tako ali drugačno »tablico čokolade« (nekaj v tej velikosti in lahko tudi masi) z dvema ali več izhodi, v katere je treba vtakniti kable, in še kakšnimi diodami za približno indikacijo, koliko energijske zaloge še vsebuje (oz. kako napreduje polnjenje). Pri Ankerju so se tokrat zadeve lotili precej drugače. Baterija je sicer nekoliko debelejša od običajnih, a tudi ne zelo široka, predvsem pa vsebuje nekaj zelo dobrodošlih dodatkov in dodelav v primerjavi z večino. Poleg tega je na voljo v »pistacijevi« zeleni, da ni vse vedno črno ali sivo.

Vedno sem pri tovrstnih pripomočkih vesel vgrajenega kabla. Če želim polniti eno samo napravo (npr. telefon), kar je tudi najbolj pogosto, se mi ni treba ukvarjati z dodatnim kablom, ki ga je treba imeti nekje spravljenega, potem pa neugledno visi iz baterije (oz. tudi takrat, ko je v nahrbtniku). Tu so ga elegantno uporabili še kot zanko za nošenje oz. držanje baterije, želel bi si le še, da bi se magnetno zaskočil (kar pa se ne more, ker je vse izdelano iz plastike). Ta kabel tudi služi tako za polnjenje drugih naprav kot tudi polnjenje same baterije, če ga vtaknemo v napajalnik. Enako je »dvosmeren« drugi priključek USB-C, ki prav tako kot vgrajeni kabel omogoča najvišjo moč polnjenja 30 W. S tem se že skoraj kvalificira za hitro polnjenje.

Prek enega ali drugega priključka USB-C je mogoče polniti oz. bolje rečeno napajati tudi prenosni računalnik, kar v zadnjem času postaja nekoliko bolj pogosto, še vedno pa ni zelo običajno za manjše in lažje zunanje baterije. Prenosnik bo sicer opozoril, da je polnilnik počasen, vendar ne bo »umrl« zaradi prazne baterije in boste lahko delali naprej, medtem ko s kakšno drugo zunanjo baterije ne bi mogli. Zraven je še priključek USB-A, tako da je poskrbljeno za vse primere, in ta omogoča najvišjo moč 22,5 W. Možno je priključiti tri naprave naenkrat in vse tri se bodo polnile (v tem primeru odpade prenosnik), toda skupna izhodna moč bo takrat 24 W, tako da nobena od naprav energije ne bo pridobivala prav hitro. Toda da se, česar za marsikatero drugo baterijo ni mogoče reči, nekatere tudi nudijo zgolj dva izhoda.

Namesto preprostih diod led je tu vdelan manjši zaslon, ki se ga vklopi s tipko na vrhu. V osnovi kaže preostali odstotek baterije, če je kakšna naprava priključena ali če se polni sama baterija, pa je prikazan še čas (ure in minute), najsi bo koliko časa bo še trajalo do polne napolnjenosti ali za kolikšno trajanje (enako hitrega) polnjenja je še zaloge.

Tehnične lastnosti:

• Masa: 215 g
• Dimenzije: 104 × 52,3 × 26 mm
• Vhod:
• Kabel USB-C: MAX 30 W (5V⎓3A / 9V⎓3A / 15V⎓2A / 20V⎓1,5A）
• USB-C: MAX 30 W (5V⎓3A / 9V⎓3A / 15V⎓2A / 20V⎓1,5A)
• Izhod:
• Kabel USB-C: MAX 30 W (5V⎓3A / 9V⎓3A / 10V⎓2,25A / 12V⎓2,5A / 15V⎓2A / 20V⎓1,5A）
• USB-C: MAX 30 W (5V⎓3A / 9V⎓3A / 10V⎓2,25A / 12V⎓2,5A / 15V⎓2A / 20V⎓1,5A)
• USB-A: MAX 22,5 W (5V⎓3A / 9V⎓2A / 10V⎓2,25A / 12V⎓1,5A)
• Cena: 59,90 €

Morda edini resni težavi te priročne in res uporabne baterije sta cena in dejanska kapaciteta. Tudi masa ni najnižja za nazivnih 10.000 mAh, vendar je še sprejemljiva. Toda 60 evrov (dokler morda cena ne pade) je nekoliko več od primerljivih, ki pa po drugi strani večinoma lahko konkurirajo samo s kapaciteto, ne pa tudi z drugimi lastnostmi. Medtem ko sem bi glede energijske zaloge nekoliko razočaran. Tu je treba opozoriti, da bi bile primerjave veliko lažje, če bi proizvajalci (ne samo zunanjih baterij, ampak tudi telefonov in še česa) kot standardno mersko enoto uporabljali Wh, ki predstavljajo količino energije (tu sicer omenjajo 36 Wh na eno od dveh vgrajenih »celic«). Navedenih 10.000 mAh je glede na to, koliko odstotkov »izpuhti« za polnjenje določenih odstotkov denimo na telefonih (za katere poznamo podatke o mAh), bliže kakim 7.000 mAh realne količine, ki jo baterija lahko odda. Še vedno dokaj solidno in dovolj najmanj za »popolno« polnjenje povprečnega telefona, vendar manj od obljub.

HVALIMO:

• Vgrajen (»dvosmerni«) kabel s priključkom USB-C, ki je hkrati zanka za nošenje baterije
• Najvišja moč polnjenja 30 W (pri polnjenju ene naprave)
• Trije izhodi, ki lahko polnijo vsi hkrati
• Informativen zaslonček
• Priročna oblika

GRAJAMO:

• Kapaciteta ni povsem taka, kot bi pričakovali
• Pri polnjenju več naprav je najvišja skupna moč zgolj 24 W
• Nekoliko višja masa kot pri kakšni drugi bateriji s podobno nazivno kapaciteto
• Dokaj visoka cena

The post KRATKI TEST Anker 545 Nano: Dokaz, da je tudi »POWERBANK« lahko KUL (#video) appeared first on Tehnozvezdje.

Rad bi bil jasen. »Čez kabel ga ni.« Ko sem tehtal med vrtanjem lukenj in vlečenjem kablov z robov pročelja hiše do usmerjevalnika na podstrešju ter namestitvijo brezžičnih solarno napajanih kamer, je prevladalo udobje (lenoba) in nenazadnje tudi strošek, kajti vse, kar razbiješ in preluknjaš, je kasneje potrebno vrniti v izvirno stanje. Ni mi žal. Enako bi storil še enkrat, čeprav vem, da bodo baterije enkrat spustile dušo in bom prisiljen kamere zamenjati hitreje, kot bi menjal ožičene. Kakor stvari stojijo danes, ne pričakujem, da se bo to zgodilo prej kot v petih morda celo sedmih letih.

O tehnoloških pomagalih za varovanje premoženja si več preberite v članku na portalu »Vse bo v redu« zavarovalnice Triglav!

Me pa je nekoliko presenetilo, katera kamera se je v solarnem polnjenju najslabše odrezala. Pričakoval sem, da bo to kamera na severnem pročelju s sončnimi celicami, obrnjenimi proti vzhodu, saj tam sončni žarki nikoli ne posijejo. Kot kaže, je dovolj odbitih, saj po enem letu napolnjenost še ni padla pod 70 odstotkov. Slabše se je odrezala kamera tik pod plastičnim ostrešjem nadstreška za avtomobil s celicami, obrnjenimi proti severu, kajti pri tej je sončno napajanje najmanj učinkovito. Moral jo bom prestaviti ali enkrat na leto priključiti na napajalnik. Kameri na vzhodnem in južnem pročelju ne povzročata nikakršnih težav.

V izogib nejasnosti je pomembno naslednje. Kamere Solocam s40 ponoči delujejo v režimu varovanja, kar pomeni, da v primeru zaznave gibanja pošljejo opozorilo in na svoj pomnilnik posnamejo 20-sekundni video, ki si ga potem ogledam v aplikaciji. Obenem sem ter tja, v povprečju enkrat na teden, zaženem pogled v živo, ko me karkoli zanima. Pogosteje takrat, ko sem dlje časa odstoten. Z drugimi besedami, moj vzorec uporabe ni pretirano zahteven, kajti če bi bile kamere pogosteje v uporabi, bodisi bi delovale v režimu varovanja več časa ali bi pogosteje zahteval daljše poglede v živo, potem bi zelo verjetno porabile več energije in bi vsaj dve, ki sta na manj primernem mestu, verjetno moral občasno ročno polniti. Še nekaj je škoda. Da celice niso odstranljive ali gibljivo neodvisne od ohišja, saj bi jih tako neprimerno lažje obrnil v glede na sonce optimalni položaj.

• 
  SOBOTNO IZBIRANJE: Kako iz zagate po 13. oktobru?
• 
  Buzz »popravljen« in s štirikolesnim pogonom!
• 
  Nehajte sanjati o vodiku in trajnostnih gorivih!
• 
  To je kamera, ki cilja na en sam popoln posnetek
• 
  SPREGLEDANO: Zabaven in tudi, temu ni moč oporekati, na trenutke TRAPAST

The post NEDELJSKI NASVET: Po enem letu sem več kot zadovoljen s solarnimi kamerami appeared first on Tehnozvezdje.

Osnovni postulat pri tej zadevi je poraba. Poraba in še enkrat poraba vsakega proizvedenega vata, saj energije ni praktično skladiščiti (elektrarna, ki smo jo testirali, tudi ne omogoča neposrednega priklopa hranilnika). Zelo preprosto je. Panela dajeta »tok«, ko sta obsijana s sončnimi žarki, in prav vseeno jima je, ali tisti trenutek energijo potrebuje kateri od večjih domačih aparatov. Hladilniki in drugi manjši v stanju pripravljenosti ne štejejo, saj porabijo premalo. Naslednja težava je nujnost, da so porabniki na isti fazi, saj »preskok« iz ene faze na drugo v primeru trifaznega priključka ni mogoč. Presenetljivo je lažje v blokih. Dobršen del stanovanj ima enofazni priključek, kar hkrati pomeni, da se vse, kar imate električnega, zanaša na eno žico. Enako je v hišah z enofaznim priključkom. Trifazni zahteva premislek, na katero fazo priklopiti sončno elektrarno, da bo na njej dovolj elektrike željnih naprav. Drugače elektrarna dela za nekoga drugega.

Povedal sem že princip, a se ga splača ponoviti. Tok elektrarne teče v hišno (stanovanjsko) inštalacijo in preko nje v omrežje, če medtem ni porabljen. Ko je zunaj, je na voljo naslednjemu priključku, vendar porabo zazna njegov števec. V sprevrženem primeru, nenazadnje gre za majhne moči, sosedu, ki ravnokar nujno potrebuje tok, tega zaračuna ponudnik, čeprav sta ga proizvedla vaša panela.

Pol leta, kolikor je bila elektrarna postavljena pred hišo, sem občasno spremljal porabo v svojem trifaznem domu. Vedno prižgani aparati so porabili 80 vatov, medtem ko se je večino aktivnega dela trenutna poraba vrtela med 200 in 300 vati. Večja je bila le tedaj, ko sta delovala potratna porabnika, pralni stroj in pomivalni stroj, vendar skoraj nikdar v času, ko je bila elektrarna najbolj plodna. Za moj dom je 600-vatna elektrarna (z dvema paneloma) očitno preveč. Bi zadoščala elektrarna polovične moči? Morda, toda upoštevati moraš še muhavost sonca. Krivulja proizvodnje od sredine junija do sredine decembra pove veliko. Poleti sta mi panela zagotovila lepo število kilovatnih ur, potem pa se je njuna predstava začela kotaliti po klancu navzdol. Ker bi se spomladi ponovno izboljšala, je začetna predpostavka o letnem prihranku med sto in sto dvajset evrov razmeroma pravilna. Pod pogojem, da bi požeto energijo porabili moji aparati in ne sosedovi.

Moj polletni preizkus je pokazal, da čeprav na prvo žogo zelo zanimiva, marsikdo mi je dejal, da ga ne bi motili paneli na balkonski ograji, naložba v balkonsko sončno elektrarno zahteva tehten razmislek, seštevek porabe porabnikov in morebiti spremembo vzorca uporabe. Pralnega, pomivalnega ali kakšnega drugega večjega porabnika ne boš zagnal ponoči niti sredi oblačnega dne, temveč takrat, ko boš videl, da sta panela bogato osvetljena. V tem primeru in če je prek dneva poraba stalnih porabnikov enaka ali večja nazivni moči elektrarne, se ti bo ta splačala. Drugače pa ne!

Naslovna fotografija Depositphotos

The post NEDELJSKI NASVET: Pod temi pogoji ti bo balkonska elektrarna dobro služila appeared first on Tehnozvezdje.

Balkoni v blokovskih naseljih, od tu nenazadnje ime, so kot naročeni za manjše balkonske sončne elektrarne. Razmeroma preprosto je na ograjo postaviti sončne celice, in ker je dostikrat stanovanjski električni priključek enofazni, ni večjih težav, da med dnevom ustvarjene energije ne bi porabile priključene naprave. Tako je vsaj na papirju, kajti v praksi, se hitro pojavi cel kup vprašanj, na katera moraš najti zadovoljive odgovore. V blokih najprej, ali je sploh dovoljeno na pročelje nameščati sončne panele oziroma ali je zanje dovolj prostora, da ne posegaš v pravice sosedov.

Kot ni vse zlato, kar se svetu, tudi ni vsak balkon primeren. Optimalno je, če je lice »ograje« obrnjeno čim bolj proti jugu in ga nikoli ali vsaj večine časa, ne senči bližnja zgradba ali visoko drevje. Sončna elektrarna bo delovala optimalno, če bodo celice dnevno čim več ur obsevane s fotoni sončne svetlobe. Sledi izbiranje naklona. Najbolj bodo izkoriščene pod 35-stopinjskim kotom, a tudi, če jih postaviš navpično, pogosto je to lažje, bo izkoristek še vedno dober. S postavitvijo panelov, ki so del kompleta Anker Solix, ni težav. Dodani so vsi konstrukcijski elementi za postavitev na tla ali na balkonsko ograjo, celo jeklenica za dodatno varovanje. Dovolj je, da slediš navodilom in po slabe pol ure vijačenja, je elektrarna pripravljena na delovanje. Poleg balkona jo lahko postaviš na tla ali na nadstrešek. Pri tem upoštevaj njegovo nosilnost, saj paneli niso ravno peresno lahko. Velja preveriti še dolžino povezovalnih kablov. Dovolj so dolgi za povezavo panelov enega poleg drugega in prekratki, če ju postaviš enega za drugim in pri tem upoštevaš, da prvi ne senči drugega. Tako je vsaj zasnovana omenjena elektrarna. Panela sta dva, ker zagotavlja 600 vatov moči. Če se odločiš za pol toliko, potem je dovolj en sam.

Poleg panelov in konstrukcije je v kompletu še razsmernik, ki enosmerni tok iz celic spremeni v izmenični, ki se pretaka po električni inštalaciji hiše ali stanovanja. Priklop ni posebej težak. Vtič, ki se vije iz razsmernika, vtakneš v najbližjo šuko vtičnico. Takrat se lahko pojavijo težava. Energija celic steče preko vtičnice do porabnikov, ki so na isti fazi. V stanovanju z eno faznim priključkom je torej na voljo vsemu, kar imaš priključeno na omrežje, medtem ko v primeru trifaznega samo napravam na isti fazi. Morebitni višek steče v javno omrežje in do njega nimaš veliko. Naredil si nekaj za narodni blagor, toda s tem si ne moreš kaj dosti pomagati.

Preden se torej odločiš za balkonsko sončno elektrarno, moraš najprej prešteti vedno delujoče naprave in izračunati skupno porabo, ob upoštevanju omejitve pretakanje po eni fazi. Ankerjeva elektrarna z dvema paneloma v optimalnih pogojih zagotavlja približno 600 vatov moči. Slišati je malo, pa vendarle, je hkrati veliko. Če odšteješ klimatsko napravo poleti in toplotno črpalko pozimi, potem je težko, da vse ostale naprave porabijo toliko preko dneva, ko je sonca največ, a pogosto nikogar ni doma. Pri meni se poraba takrat giblje v povprečju okoli 100 vatov, kar bi pomenilo, da gre večina presežka sosedom. V izogib temu velja razmisliti o elektrarni majhne moči, saj zna biti 600 vatov za marsikoga preveč oziroma se sprijazniti z izgubo. Elektrarna tudi ni rešitev za napajanje kritičnih naprav v primeru izpada električne energije. Če razsmernik ni priključen na omrežje in iz njega ne dobi toka, potem ne deluje.

Na vrsti je še, da ugrizneš še v kislo jabolko povrnitve nakupa. Glede na statistične podatke o številu sončnih dni in donose sončnega obsevanja na kvadratni meter površine, bi v optimalnih pogojih 600 vatna elektrarna letno proizvedla 0,69 megavatnih ure. Pri ceni 18 centov za kilovatno uro je torej prihranek na letni ravni dobrih 120 evrov. A samo, če je bila vsa energija porabljanja in niti elektron ni kot presežek stekel v omrežje. Kot vedno je razkorak med teorijo in prakso. V treh mesecih, od sredine junija do sredine septembra, je elektrarna proizvedla 230 kilovatnih ur in mi prihranila dobrih 41 evrov (podrobnejše podatke bom predstavil v naslednjem članku). Če bi šlo tako naprej, bi bil letni prihranek še višji. A ne bo šlo. Julija je elektrarna proizvedla skoraj 80 kilovatnih ur in avgusta samo 10 kilovatnih ur manj, čeprav je bilo več oblačnih dnevov. Postavitev panelov tudi ni najbolj optimalna, saj so popolnoma obsijani samo med 11. in 16. uro. Poletni meseci so najbolj »plodni«, ostali manj, toda moja ocena letnega prihranka se giblje okoli stotaka. Zdaj pa k matematiki. Naložba v balkonsko sončno elektrarno s ceno tisoč evrov se torej povrne v desetih letih. Kar ni preslabo, čeprav bi moralo biti obdobje povrnitve bližje sedmim letom, ker je predvideno jamstvo za razmejevalnik in panele vsaj še enkrat daljša.

Za priklop balkonske sončne elektrarne ne potrebuješ dovoljenja. Dovolj je, da najmanj 14 dni pred predvideno priključitev javiš namero distributerju električne energije, ki ni nujno podjetje, od katerega energijo kupujete in vam pošilja račun. V Ljubljani je pravi naslov na primer Elektro Ljubljana. Prek elektronskega naslova ali običajne pošte pošlješ izpolnjeni obrazec z osnovnimi podatki o naročniku, merilnemu mestu in sončni elektrarni, čemur priložiš še izjavo o skladnosti naprave s standardi ter kopijo navodil za montažo in priključitev. Oboje zagotovi prodajalec. Nato počakaš, da dobiš sporočilo o prejemu in pravilnosti poslanih dokumentov. Ko je birokracija za tabo, ti preostane samo še, da vtič sončne elektrarne priključiš v najbližjo električno vtičnico.

The post Anker Solix: Kdaj se povrne naložba v balkonsko elektrarno appeared first on Tehnozvezdje.

Prvo, kar me je pritegnilo pri Liberty 4, je dizajn tako slušalk kot polnilne škatlice. Gre za vrsto z repki oz. peclji, ki so tokrat res lepo oblikovani, počasi se ožijo navzdol, na vrhu in spodaj so polkrožni zaključki in svetleča zunanja površina je spodaj nekoliko odmaknjena od roba, mislim, da tudi zaradi vgrajenega mikrofona. Ob strani je utor zaradi zaznavanja stiskov za upravljanje, atraktivno je oblikovan tudi zgornji del, ki se zaključi s prozornimi silikonskimi nastavki. Ti so na voljo v štirih velikostih in so ravno prave čvrstosti ter za razliko od nekaterih drugih pobirajo zelo malo prahu in umazanije, povrh vsega so še udobni za dolgotrajno nošenje. Dizajnersko in glede udobja so to ene mojih ljubših tovrstnih slušalk, pa sem jih preizkusil že res veliko. Vsekakor bi imel bele, kakršne so bile testne, ne črnih.

Polnilna škatlica je vodoravne orientacije, kakršnih zadnje čase ni veliko, precej bolj pogoste so pokončne. Še večja posebnost je odpiranje, saj se pokrov na vodilu »odpelje« nazaj. Atraktivna rešitev, za katero pa se bojim, kako dolgo bo vzdržala. Klasično odpiranje je zagotovo bolj robustno. Druga nenavadna lastnost v etuiju sta lučki, ki osvetlita slušalki, ko ju uporabnik vstavi noter. Ne vem, ali ima to »obsevanje« še kakšno konkretno vlogo. Morda UV-dezinfekcijo? Na sredi pod pokrovom je gumb za sprožitev načina »parjenja«, ob robu škatlice pa podolgovata lučka, ki sveti med polnjenjem. To je lahko žično (prek USB-C) ali tudi brezžično.

Baterija preseneča

Baterije je po mojih izkušnjah več kot dovolj. Uradno naj bi bilo z vključenim aktivnim dušenjem hrupa zaloge, brez vmesnega polnjenja v škatlici, za kar sedem ur, brez dušenja pa za devet ur. V resnici je nekaj manj, a še vedno bistveno več od nekaterih slušalk v zadnjem obdobju, ki so z odpravljanjem hrupa ponujale vsega tri do štiri ure delovanja (res pa deset minut v škatlici lahko že zagotovi dodatno uro predvajanja). Nalogo so tudi opravljanje malce bolje, vendar razlika ni tako bistvena. Tudi Liberty 4 menda prilagajajo moč dušenja, toda kakšne nastavitve v tej smeri ne ponujajo, ANC je mogoče zgolj vključiti ali izklopiti. Nekateri šumi seveda pridejo skozi, toda tisto glavno, kar najbolj moti, slušalke precej dobro izničijo. Rekel bi, da so nekje na pol poti med cenejšimi modeli (npr. Huawei Freebuds 5i) in tistimi res vrhunskimi (Huawei Freebuds Pro 2, Sony WF-1000XM4). Za pogovore so mikrofoni več kot dobri in takrat slušalke kajpak prepuščajo zvok iz okolice, da se uporabnik sliši in lahko normalno govori.

Ankerjeve slušalke so si pridobile sloves zvočno dokaj kakovostnih in Liberty 4 nadaljujejo tradicijo. Osnovna nastavitev mi sicer ni najbolj po godu, zato sem malo prilagodil izenačevalnik, predvsem sem uravnotežil nizke in srednje tone, z visokimi že v osnovi nisem imel težav, in s tem sem bil potem zelo zadovoljen. Govor v podkastih je bil zelo čist in glasba je imela pravo globino in podrobnosti, še posebej z vključenim kodekom LDAC. Brez njega gre sicer na kodec AAC, kar je prav tako bolje od osnovnega SBC, in že z njim se glasba s pretočnih storitev sliši zelo spodobno. Marsikdo verjetno niti ne bo zaznal kakšne pomembne razlike, kar je spodbudno, kajti uporabnik se mora odločiti med LDAC-om in dvojno hkratno povezavo. Če namreč želi s slušalkami sočasno uporabljati dve napravi – zdaj posluša na eni, zdaj na drugi, ali denimo posluša z računalnika, pa ga zmoti klic na telefonu, pri čemer slušalke vir zvoka zamenjajo samodejno – se mora odpovedati prenosu zvoka v višji kakovosti.

Zdravje?

Za upravljanje so si, podobno kot pri Huaweiju, zamislili stiskanje »pecljev«, kar ni moj najljubši način. Raje imam preproste dotike. V redu pa je, da je mogoče v aplikaciji za desni in levi repek posebej določiti, kaj se zgodi pri enkratnem, dvakratnem in trikratnem stisku. Ko uporabnik vzame eno od slušalkic iz ušes, se predvajanje samodejno prekine, kar je že skoraj samoumevna funkcionalnost (četudi se srečamo kakšne ne ravno najcenejše slušalke brez nje), vendar je pri tem nekaj zamika, ustavitev ni takojšnja. Žal ni tudi samodejnega vnovičnega nadaljevanja predvajanja, ko je slušalkica znova v ušesu. V aplikaciji (Soundcore) je sicer mogoče še določiti, kateri način prepuščanja zvoka (običajen, aktivno dušenje ali »slišno«) je aktiven – med načini je mogoče prehajati tudi s stiskanjem peclja – in nastavljati zvočne parametre. Poleg izbire kodeka LDAC in izenačevalnika sta na voljo še prilagoditev zvoka po svoji meri in pa simuliran prostorski zvok (Spatial Audio). Do slednjega nimam pri glasbi prav nobenih simpatij, zato trdim, da ga lahko mirno preskočite.

Še en razdelek aplikacije je Soundcore Wellness in vanj se je treba posebej prijaviti, z dodatnim uporabniškim imenom in geslom. Namenjen je zbiranju podatkov iz tipal za merjenje srčnega utripa. Ta zmožnost sama po sebi ni neumna, daje pa podatek o povprečnem utripu, celoten graf njegovega gibanja skozi aktivnost, koliko časa je bil uporabnik v posameznem območju intenzivnosti vadbe, in še čas trajanja ter količino porabljenih kalorij (slednje je seveda ocena). Toda po drugi strani se sprašujem tako glede implementacije kot tudi, katero napravo lahko zares nadomestijo slušalke.

Najprej o natančnosti merjenja. Glede na podatke z ure bi rekel, da so morda slušalke celo bolj natančne. Ko sem imel pašček dovolj zategnjen ali sem roko umiril, so bile številke praktično identične, sicer pa so se nekoliko razlikovale, verjetno pretežno zaradi premikanja ure na zapestju. Pas čez prsni koš je v tem pogledu še vedno v prednosti. Slušalke mu očitno po sami meritvi pridejo blizu, toda z nečim morajo biti povezane, da imajo smisel. Samo za meritev jih namreč ne bi imel (sprožiti jo je v vsakem primeru treba v aplikaciji), vmes bi potem še nekaj poslušal. In, da se razumemo, v naravi nočem imeti slušalk v ušesih. Zavedam pa se, da jih nekateri imajo. In če je naprava, s katero jih imajo povezane, telefon, ga je treba imeti s seboj, kar še posebej za tek ni najbolj praktično. Če je ura, potem že ta meri srčni utrip in to počne dovolj dobro, da tega ni treba početi še s slušalkami. Skoraj vsakdo teče z uro in ta izmeri še marsikaj drugega, srčni utrip pa umesti med tiste podatke, ki jih lahko uporabnik pogleda kadar koli. Do teh s slušalk se je namreč mogoče skozi aplikacijo prebiti samo takrat, ko so povezane. Kadar so v polnilni škatlici, je aplikacija Soundcore »mrtva«. Na prvi pogled zanimiva ideja, v praksi nekoliko odvečna meritev.

Slušalkam Soundcore Liberty 4 na koncu koncev ne morem kaj dosti očitati. Dejansko nudijo (skoraj) vse tisto, kar od takega pripomočka pričakujejo tudi zahtevnejši uporabniki, vključno z dovršenim izgledom, in nimajo kakšne večje pomanjkljivosti. Še cena je dokaj razumna, vendar se da, če ne drugače v času kakšnih akciji, dobiti podobno dobre za približno sto evrov, ali za približno 150 take, ki nudijo naprednejše dušenje hrupa.

HVALIMO:

• Atraktivna oblika in udobno nošenje
• Drugačna in funkcionalna škatlica
• Lep in uravnotežen zvok
• Možnost kodeka LDAC (ob povezavi z eno napravo)
• Možnost dvojne hkratne povezave (s kodekom AAC)
• Dolgo trajanje baterije
• Merjenje srčnega utripa je redko videna funkcionalnost, četudi ne najbolj uporabna

GRAJAMO:

• Nekatere slušalke za podobno ceno ponujajo še boljši zvok in/ali aktivno dušenje hrupa
• Aktivno dušenje hrupa nima nobene dodatne nastavitve
• Počasno zaznavanje ob jemanju iz ušes (za ustavljanje predvajanja)
• Predvajanje se ne zažene samodejno, ko slušalko znova vstavimo v uho
• Malo nas skrbi robustnost pokrova škatlice
• Podatki o vadbi so na voljo samo takrat, ko se slušalke povezane s telefonom

The post Soundcore Liberty 4: Celovit paket z neobičajnim dodatkom appeared first on Tehnozvezdje.

Ni skrivnost, da so jih zasnovali za souporabo z Meta Quest 2, kar nenazadnje izdaja oblikovanje. Gre pa tako. USB ključek vtaknete v priključek očal, da se napravi med seboj povežeta in v ženski vtič na njem vstavite še napajalni kabel. S tem sem imel zanimivi prigodi. Če sta recimo prenosnikova priključka USB tipa C eden poleg drugega, ju ključek prekrije in morda celo onemogoči uporabo drugega, prostega. Že res, da prepušča povezavo. A ko sem povezal napajalnik, je prenosnik potarnal, da je polnjenje počasnejše zaradi neprimernega kabla. Torej ni vse tako bleščeče, kot se zdi?

Če na steblu čepek ne bi imel kar treh sijalk, oblikovno ne bi pretirano izstopal. Dejal bi, da so uporabili klasično obliko, ki s silikonsko konico zatesni ušesni kanal ter s tem nudi nekaj več zvočne izolacije. Ker ni aktivnega dušenja hrupa, je verjetno to še bolj pomembno. Kot pri večini slušalk so v kompletu trije pari različno velikih konic, da izberete tisto, ki najbolj ustreza. Kljub nič kaj prefinjeni obliki je čepek razmeroma stabilen ter nudi dokajšno udobnost uporabe. Na kar gotovo vsaj malo vpliva razmeroma nizka teža. Čepek sicer nudi povečano odpornost na znoj, da so slušalke vsaj na papirju primerna za vadbo, a ne priporočam, da jih zmočite.

Ko ju ne potrebujete, sta čepka lepo shranjena v polnilni škatlici, kjer je še mesto za ključek USB. Ker je v pokrovu in da ne bi izpadel, ga tam zadrži magnet. Do tu vse lepo in prav, saj obstaja »kavelj 22«. Ključka ni ravno preprosto prijeti, saj ga magnet celo preveč drži v namenjenem ležišču, toda zato sam od sebe ne bo ven padel!

Razen tega, da ni aktivnega dušenja, čepka tudi ne zaznata, kdaj ju vzamete iz ušes. Da bi izkoristili vse možnosti, ki jih slušalke nudijo, je skoraj nujno, da na telefon namestite aplikacijo Soundcore. Med drugim omogoča spreminjanje barv sijalk (v eno od petih možnih barv), prilagajanje gest na dotik občutljive površine čepka (dotik, dvojni dotik in držanje), izbiranje med ducatom nastavitev izenačevalnika, ali ustvarjanje želenega zvočnega profila. Upravljanje preko aplikacije ne deluje, ko so slušalke povezane preko svoje radijske povezave, a preklopijo na Bluetooth, če ključek odklopite iz naprave.

Prav tako ohranijo nastavitve, dokler jih ne spremenite. Dobro delujejo z igralnimi konzolami Nintendo Switch in PlayStation 5 (Xbox naj ne bi bil podprt) ter računalniki z operacijskim sistemom Windows, vendar le povezane z očali Quest 2 nudijo prilagajanje zvoka premikanju glave.

Večina od tega postane manj pomembno, kajti slušalke ne kupujemo zaradi videza ali funkcij, temveč ponajprej zaradi zvoka. VR P10 še zdaleč ne sodijo med cenejše, zato sem, odkrito povedano, od njih pričakoval nekoliko več. To še zdaleč ne pomeni, da je zvok slab ali premalo glasen, zgolj to, da nizki toni (basi) nimajo tiste prave globine, ki jo želim. Kar se pozna v ne pretirano bogatem zvoku skladb zasedbe Rammstein. Glasnost je po drugi strani dovoljšna in ravno tako ni nikakršnega popačenja visokih tonov, pri najvišji jakosti zato je užitek (če spregledam ne najboljših basov) poslušanje džez priredb skupine Postmodern Jukebox ali temačnega popa skupine The 1975. Razmeroma dobro se obnesejo med igranjem, ko so pomembni drugi zvoki in zveni, tako da na splošno menim, da so v tem primeru primerno uravnotežene in ne izstopajo ne navzgor, a tudi ne navzdol. V gejmerski izkušnji se slabše obnese mikrofon, glas zna biti nekoliko nejasen in oddaljen, zato je bolje, da jih kombinirate s kakovostnim samostojnim mikrofonom.

Ponudba brezžičnih slušalk je pestra, razlike med posameznimi modeli pa so vedno manjše. V gneči se izdelovalci težko izrazijo, sploh ker vemo, katere brezžične slušalke so trenutno najbolj priljubljene (Applove) in katere želijo izstopati v kakovosti zvoka (Sony). Anker z VR P10 odkrito cilja na gejmersko srenjo in še posebej za ljubitelje navidezne resničnosti. Če se vidite v tej kategoriji, potem verjamem, da boste z njimi zadovoljni. Posebej, ker je dobra stran odsotnosti dušenja hrupa, daljša avtonomija baterije.

HVALIMO:

• Razmeroma jasen (čist) zvok
• Atraktivna barvna (RGB) osvetlitev, če vas ne moti, da se svetite
• Bluetooth in radijski vmesnik za priključek USB tipa C
• Mesto za USB-priključek v polnilni škatlici

GRAJAMO:

• Ne najboljši nizki toni (basi)
• Zgolj zadovoljiv mikrofon
• Slabo vidne oznake, v katero uho sodi čepek
• Ni aktivnega dušenja hrupa

The post KRATKI TEST Soundcore VR P10: Ne bi se jih sramovali nevihtni jurišniki appeared first on Tehnozvezdje.

Epson je konkurenta obtoževal, da ne uporablja standardiziranih metod merjenja svetilnosti, in glede na to poravnavo je slednji to v bistvu priznal. »Želimo zagotoviti, da imajo potrošniki pri odločanju o nakupu točne informacije,« je dejal Mike Isgrig, podpredsednik za prodajo in trženje v Epson Amerika. In dodal, da Ankerjeve spremembe pri navedbah glede svetilnosti več projektorjev v skladu z industrijskimi merskimi standardi, dajejo kupcem pravo vedenje, kaj lahko pričakujejo glede zmogljivosti projektorjev.

Gre sicer za uporabo standardne enote ANSI lumen (ANSI IT7.228-1997), ki se je v Ankerju prej za (prenosne) projektorje Nebula niso držali, saj so z drugačnimi meritvami prišli do višjih vrednosti. Odslej se je bodo, so potrdili, in povedali še: »Opravičujemo se za vse nevšečnosti, ki bi jih ta sprememba lahko povzročila. Toda naša odločitev, da začnemo uporabljati standard ANSI lumen ima za cilj pokazati, da so projektorji opravili zahtevna testiranja.«

Ta čas so v prodaji trije projektorji, ki so se jim spremenili uradni podatki o najvišji svetilnosti. In sicer takole:

• Nebula Cosmos Laser 4K (D2350) iz 2.400 na 1.840 lumnov
• Nebula Cosmos Laser (D2341) z 2.400 na 1.840 lumnov
• Nebula Cosmos (D2140) z 900 na 810 lumnov

Pri našem nedavnem testu zgornjega od teh projektorjev smo opazili razkorak med podatki, saj je Anker na svoji spletni strani že navajal pravilno vrednost 1.840 ANSI lumnov, medtem ko so mnoge spletne strani in starejši testi še omenjali prejšnjo, nekoliko »napihnjeno« vrednost 2.400 »lumnov«.

V Epsonu ob tem opozarjajo kupce, naj bodo pozorni na po njihovih besedah zavajajoče kazalnike, ki so navedeni kot »luksi«, »lumni LED« ali »svetilnost sijalke,« saj da ti ne upoštevajo standardizirane metodologije in jih zato ni mogoče primerjati z vrednostmi po enoti ANSI lumen.

• 
  SOBOTNO IZBIRANJE: Kako iz zagate po 13. oktobru?
• 
  Buzz »popravljen« in s štirikolesnim pogonom!
• 
  Nehajte sanjati o vodiku in trajnostnih gorivih!
• 
  To je kamera, ki cilja na en sam popoln posnetek
• 
  SPREGLEDANO: Zabaven in tudi, temu ni moč oporekati, na trenutke TRAPAST

The post Anker pristal na uporabo standardizirane metodologije za merjenje svetilnosti projektorjev appeared first on Tehnozvezdje.

Mali projektorji Nebula Capsule (»pločevinke«) dosegajo svetilnost do 300 ANSI lumnov in lahko delujejo na baterijo, vsaj toliko dolgo, da si je mogoče ogledati cel film (če ni ravno Avatar 2). Cosmos Laser je povsem drugačna žival. Svetilnost gre do 1840 ANSI lumnov, potrebuje 230-voltno napajanje in zadeva tehta skoraj pet kilogramov. Na vrhu ima skoraj kocka priročno držalo za prenašanje in premikanje, vsekakor pa mora na nečem stati, razen če bi si kdo sam izdelal na mere narejen nosilec in ga nekam pritrdil. Prav v postavitvi takega projektorja imam običajno največje težave. Večina mizic, stolov brez naslonjal in podobnih kosov pohištva, ki lahko služijo za osnovo, je prenizkih. Zato je treba projektor podložiti še s čim, pri meni so to običajno kakšne debelejše knjige ali škatle, ki v tokratnem primeru zaradi mase komajda pridejo v poštev. Na srečo je vsaj dokaj vseeno, kje projektor stoji, saj zna sam zelo lepo prilagoditi sliko, tudi če je precej ob strani, ne na sredini, ali celo obrnjen »na glavo« (iz kakršnega koli razloga). Seveda pa razdalja od stene oz. platna narekuje velikost oz. diagonalo slike, ta gre lahko vse do 150 palcev oz. 4,22 m. Za domače gledanje in za ustrezno kvaliteto bo verjetno prišla v poštev nekoliko manjša, še vedno pa bistveno večja od večine televizorjev. To prejkoslej ostaja glavna prednost projektorjev in pri še posebej, ker je mogoče kadarkoli in kjerkoli zagotoviti res navdušujočo projekcijo. Še vtičnica ni nujna, če je pri roki kašna prenosna napajalna postaja (velika baterija) z izhodom »šuko«.

Zaradi omenjene svetilnosti nikoli ni težav, da se slike ne bi videlo. Podnevi, ko sonce sveti neposredno skozi okna in proti steni, ni idealno, a kakšno smučarsko tekmo ali turško serijo se da gledati brez težav. V kolikor malo zagrnemo, je še bolje. Zvečer pa je slika odlična. Več kot dovolj svetla, tudi če je prižgana kakšna luč, in tudi lepa. Ne tako svetla in lepa kot na res dobrih televizorjih, toda pri nekaterih vsebinah ni veliko razlike. Še posebej Youtube sem res z veseljem gledal na tem projektorju, četudi so mogoče mnogi video narejeni bolj za ogled na mobilnih napravah. Ker je dinamični razpon pri večini teh videov nekoliko manjši, barve pa precej saturirane (posledica opreme, s katerimi so posneti), v bistvu izpadejo zelo atraktivno. Običajna televizijska slika je v redu, a nič posebnega, medtem ko vsebine s pretočnikov tudi večinoma izpadejo zelo dobro. Želel bi si možnost nastavljanja barv, kontrastov in še česa, kot pri televizorjih, saj so tu le prednastavljeni načini. A na srečo niso napačni, tako da se ne pritožujem. Projektor načeloma podpira formate HDR, vendar v praksi ne more toliko dvigniti svetilnosti (nasploh ali na posameznih območjih slike) niti mu tehnologija ne omogoča zatemnjevanja drugih območij, tako da pravega HDR-učinka ni. Medtem ko na televizorju OLED barve pri takih vsebinah zares zasijejo, tu pač ne morejo. Kar ne pomeni, da nisem z veseljem marsičesa pogledal, ni pa to HDR kakršnega smo navajeni. Glede razločljivosti pa je tako, da ta 4K je in hkrati ni pravi 4K. V osnovi projektor oddaja sliko v polni visoki razločljivosti, toda premikanje pik po štirikrat na sekundo (izrisovanje torej poteka pri 240 sličicah na sekundo) gledalcu sestavlja sliko 4K s klasičnimi 60 sličicami na sekundo. Dejansko je rezultat dokaj impresiven, se pa na določenih delih zaslona pozna nekaj ne ravno popolne ostrine, vendar je to (verjetno) tudi posledica dejstva, da ni mogoče ročno popravljati (optične) ostrine, projektor jo nastavlja zgolj samodejno.

Kot viri slike lahko služijo aplikacije na omenjeni platformi Android TV (10), naprave v domačem omrežju (Chromecast) ali tiste, povezane čez HDMI oz. vtaknjene v USB. En priključek HDMI, skrit pod pokrovom z režami, zaseda vgrajeni večpredstavnostni predvajalnik, drugi je prost. Sam en tak priključek zna biti omejitev, a glede na prenosno naravo projektorja je malo verjetno, da bi zraven prenašali še npr. zvočno letev in igralno konzolo. Za razliko od nekaterih prvih Ankerjevih projektorjev na tem delujejo vse aplikacije, vključno z Netflixom, in to popolnoma brez težav. Daljinski upravljalnik je namenjen temu delu naprave, torej v bistvu večpredstavnostnemu predvajalniku (nekakšnemu Chromecastu z Android TV), medtem ko so tipke na dotik na zgornji strani samega projektorja za ročno nastavljanje geometrije slike in še nekaterih zadev. To je hecno ločevanje in sprva morda tistih tipk kdo sploh ne bo opazil. Projektor sicer presenetljivo dobro prilagaja sliko – občasno se sicer kar dobro »okvir« presežne svetlobe –, a včasih ne zazna premika, če jo hočemo malce prestaviti, in tako ne sproži novega prilagajanja. Med delovanjem se ves čas vrti ventilator, še tudi po izklopu laserja dolgo časa hladi, in v kolikor gledamo pri nizki glasnosti zvoka je nekoliko nadležen. Vsekakor eden tistih vidikov, ki projektorjev v primerjavi s televizorji še naprej niso v prid.

Zvok je morda najšibkejši člen te naprave. Še en presenetljiv vidik, glede na dejstvo, da Anker sicer izdeluje dobre zvočnike. Enega od teh je skorajda obvezno treba postaviti zraven projektorja ali pod sliko, lahko povezanega po bluetoothu. Vgrajeni je namreč absolutno prešibak za kakšen večji prostor ali za hrupno teraso. Še ena potencialna težava je dokaj dolg zamik (približno 40 ms) od signala do izrisovanja v igrah, kar je na zgornji meji še uporabnega za žanre s hitrejšim dogajanjem. Toda za te manjka tudi hitrejše osveževanje slike. Da pa se čisto spodobno igrati malce bolj umirjene igre.

Anker Nebula Cosmos Laser 4K je bolj premični kot prenosni projektor. Kot tak in glede na videno ima po moji oceni dokaj ozko skupino potencialnih kupcev. Ni primeren za tiste, ki bi v domači dnevni sobi imeli projektor namesto televizorja. Takim vsekakor priporočam model z (ultra) kratkim snopom oz. »laserski TV« (ta vključuje še prilagojeno platno), ki stoji neposredno pod sliko, ali pa vsaj montažo običajnega na strop, čeprav ta možnost bistveno oteži povezovanje z drugimi napravami, kot so zunanji zvočniki in predvajalniki, igralne konzole in še kaj. Prav tako Cosmosa ni mogoče pospraviti v nahrbtnik in odnesti kamor koli, tudi zadostno napajanje – ali iz vtičnice ali iz konkretne baterije – potrebuje za delovanje. Toda za tiste, ki bi ga vzeli denimo s seboj na kampiranje, občasno priredili kakšen ogled tekme ali filma, ga imeli za podobne namene na terasi lokala ali še za kakšno drugo ne ravno redno predvajanje, je lahko ena boljših izbir.

Tehnični podatki:

Tehnologija prijektorja: DLP, Laser Light Engine

Svetilnost: 1840 ANSI lumnov

Ločljivost: 3840×2160 (16:9, UHD)

Velikost projekcije: 60-150″ : 150″ @4.22m; 120″ @3.37m; 100″ @2.81m; 80″ @2.25m; 60″ @1.68m

Operacijski sistem: Android TV 10.0

Vgrajeni zvočniki: 2x 10W in 2x 5W, Dolby Audio, AiFi technology

Dolžina predvajanja: DC IN, brez baterije.

Povezave: HDMI, USB, Bluetooth, Wi-Fi in Chromecast

Ostrenje: Seamless Autofocus

Korekcija kota projeciranja: Gridless Auto Keystone Correction (Horizontal & Vertical)

Dimenzije: 263 x 165 x 220 mm

Masa: 4,8kg

HVALIMO:

• Zelo dobra svetilnost za premični projektor
• Lepa slika
• Večinoma uspešna samodejna korekcija geometrije
• Simpatičen daljinski upravljalnik
• Širok nabor aplikacij

GRAJAMO:

• Slike ni mogoče podrobno nastavljati
• Malo ali nič učinka HDR
• Prešibek vgrajeni zvočnik
• Daljinec upravlja zgolj večpredstavnostni del
• Ventilator je lahko moteč

The post Anker Nebula Cosmos Laser 4K: Veliko presenečenj appeared first on Tehnozvezdje.

Nadzorne kamere Eufy so med drugim priljubljene, ker jih zlahka uporabljate brez dodatnih stroškov, saj posnetke hranijo na lokalnem pomnilniku, ki je preko aplikacije ali spletnega portala dostopen od kjerkoli. Namesto da bi kamera, ko zazna gibanje ali osebo v vidnem polju (in je tako nastavljena), posneto sekvenco poslala v oblačno storitev na strežnik ponudnika, za kar ta običajno zahteva mesečno naročnino, na aplikacijo pošlje le sporočilo o dogodku z majhno sličico. Če posnetek želimo pogledati, zaženemo aplikacijo, da steče podatkovni tok od pomnilnika kamere preko interneta do telefona. Enako preprosto in brez dodatnih stroškov je opazovanje v živo. Da je komunikacija varna, je šifrirana od izvora do ponora (end to end). Tako so vsaj oglaševali v podjetju Eufy.

Poleg aplikacije je dostop do kamere (ali več njih) možen preko spletnega portala. In tu se je pojavila težava oziroma varnostna pomanjkljivost. Paul Moor je konec lanskega leta ugotovil, to pa so potrdili tudi drugi varnostni strokovnjaki, da kamera video zvonca pošilja slike na strežnik in da lahko njen podatkovni tok predvaja predvajalnik, kot je na primer VLC Media Player, če poznajo spletni naslov (URL). In s tem trditev Eufyja o šifriranju od izvora do ponora postavil na trhle noge. Predstavniki podjetja so pričakovano trditve zanikali in celo trdili, da podatkovnega toka kamer ni mogoče gledati na predvajalnikih tretjih oseb. Da ne bi prišlo do izkoriščanja odkrite pomanjkljivosti, strokovnjaki niso razkrili vsega. Toda, glede na povedano, naj bi bila shema naslova dokaj preprosta in jo je mogoče uganiti z metodo gole sile. Serijska številka kamere, ki je gotovo nekje zapisana, in še nekaj drugih podatkov. Še lažje je bilo naslov najti v spletnem portalu. V tem primeru morate sicer poznati uporabniško ime in geslo, a ker so nekaterih uporabniki relativno nemarni, vdor v račun ravno tako ni izključen. Kljub temu je malo verjetno, da bi vsak lahko vdrl in gledal video s sosedove kamere, a obenem tudi ne popolnoma nemogoče za veščega hekerja. A to pravzaprav ni jedro težave. Bistvo je, da kljub nasprotnim trditvam, komunikacija v tem primeru ni ustrezno šifrirana.  

Po dveh mesecih izmikanj so predstavniki podjetja Anker, Eufy je namreč njihova blagovna znamka, končno za ameriški medijski portal The Verge priznali, da so ugotovitve resnične in da je bilo mogoče pridobiti nešifrirani video tok preko njihovega spletnega portala. Obenem so po domače rečeno obljubili, da se bodo poboljšali. Izkoristili storitve strokovnjakov, ki namenoma poskušajo vdreti v sistem, da bi našli njegove šibke točke. Priznani varnostni strokovnjaki bodo pripravili poročilo o varnosti sistemov. Ponudili bodo nagrade za odkrite napake in podrobneje predstavili varnostne protokole, ki jih uporabljajo njihovi izdelki. Marsikaj so že popravili. Uporabniki spletnega portala ne morejo uporabiti načina za odpravljanje napak, medtem ko je video tok kamer šifriran in nedostopen izven portala. Poleg tega bodo v svoje izdelke uvedli protokol WebRTC in obljubili pogostejše posodobitve.

The post Žal ni vse zlato, čeprav se je zelo svetilo! appeared first on Tehnozvezdje.

Bogate izkušnje imam s kitajskim Ankerjem in njegovimi kamerami, ki jih trži pod blagovno znamko Eufy. Ker so preproste za uporabo, zmogljive in, kako nezdružljivo z nekaterimi zahodnimi ponudniki varnostnih rešitev, ker delovanja naprednih funkcij ne pogojujejo z mesečno naročnino. Navdušili sta me pravzaprav že kameri SolocamE40 in izvedba s sončnimi celicami S40, toda nekatere bo zmotila razločljivost (samo) 2K in povezava v domače omrežje Wi-Fi, ki ima tako prednosti kot slabosti. Ravno zaradi tega je prav, da si pogledamo še komplet dveh kamer s pripadajočo bazno postajo.

Namestitev je preprosta, čeprav bazna postaja, prehod ali most (kakorkoli škatlo imenujete) zahteva kabelsko povezavo z usmerjevalnikov. Brezžične ne dovoli. Meni odgovarja. Zaradi zanesljivosti in varnosti je tako bolje. In če nimate ravno palače, razdalje do kamer ne bi smele biti prevelike za lastno radijsko povezavo. Od tu naprej je gradnja nadzornega sistema čisto po sodobnih pravilih. Na telefon naložite aplikacijo in sledite navodilom, da usposobite postajo in nato še obe kameri iz kompleta S330. Med povezovanjem vseh treh elementov je najbolje, da so blizu skupaj. Kamere torej namestite na njihovo mesto šele potem. Najtežje bo najti primerno, od koder bo »videla« površino, ki naj jo nadzoruje in bo hkrati v dosegu radijskega signala. Glede na izkušnje je najbolje, da je bazna postaja v sredini tlorisa stanovanja in nikakor ne v kleti, če nameravate kamere namestiti višje na pročelju stavbe. Ker ni nujno, da bo delovala povsod, je smiselno upoštevati nasvet, da jo najprej povežete s postajo in šele nato začnete iskati primerna mesta. Ves čas pa preverjate delovanje in »moč« radijskega signala, ki je prikazan s pahljače v spodnjem delu okvira na začetnem zaslonu aplikacije.

Kamere nudijo izredno razločljivosti 4K, v kakšni ločljivosti je posnetek, kajti vse na most priključene, si delijo njegovih 16 GB velik pomnilnik, pa prilagodite potrebam. Pri razločljivosti 4K to ni ravno veliko, zato je v postaji prostor in priključek za trdi disk s kapaciteto polnjenja tja do 16 TB. Predno kamero začnete uporabljati, jo je smiselno napolniti preko priključka USB na zadnji strani, potem pa bo za napolnjenost baterije skrbela sončna celica na zgornjem delu. Tri tedne sem jo imel v prostoru brez neposrednega sončnega obsevanja, toda dovolj svetlem, kar je zadoščalo, da se je v baterijo kljub temu steklo nekaj »elektronov«. A ne dovolj, da bi kazala 100-odstotno polnost ob v tem času nekaj deset zabeleženim dogodkom. Ker je dovolj že relativno malo svetlobe, jo lahko namestite na severno pročelje in verjetno ne bo treba pogosto (ali celo nikoli) okoli nje skakati z napajalnim kablom. Poraba je kajpak občutno večja, če je pretakanje pogleda v živo (streaming) v razločljivosti 4K, zato je primerno vsaj to zmogljivost nastaviti na »samodejni« način. Po drugi strani je smiselno snemanje pustiti v najvišji razločljivosti, kajti le tako bo na posnetku mogoče prepoznati ljudi. Ponoči je na voljo IR snemanje (črno-belo) ali barvno, v tem primeru po zaznavi gibanja in začetkom samodejnega snemanja, prižge sijalko. V kolikor želite barvni nočni pogled med gledanjem v živo, sijalko prižgete ročno z izbirno možnostjo z izbirnikom v oknu s pogledom kamere. Na voljo je še dvosmerna avdio povezava, da slišimo zvoke in se po potrebi s kom pogovorimo.

Inteligenca v bazni postaji je sposobna zaznave živela in premikanje vozil. Ravno tako je na voljo prepoznava obraza ljudi na posnetku. Na voljo sta dva načina. Lahko počakate, da kamera nekoga zazna, nakar vam ponudi možnost, da poveste, kdo je ali pa v aplikaciji s pomočjo kamere telefona vnesete obraze družinskih članov. Ko je oseba vnesena, bo sistem ob uspešni zaznavi javil, koga vidi. Uporabno zlasti pri nastavljanju, kdaj se sproži alarm in kdaj ne. Prepoznava deluje dokaj dobro v razmerah dnevne svetlobe in med gledanjem neposredno v objektiv, medtem ko ponoči in ko je obraz na posnetku manj izrazit, ni najbolj uspešna.

Poleg algoritmov prepoznave aplikacija omogoča še cel kup nastavitev in prilagoditev delovanja kamer. Zanimivo je, da pri novi generaciji ne dodamo področja, kjer želimo, da zazna gibanje, temveč ravno nasprotno. »Narišemo« področja, za katera želimo, da jih ne opazuje. Možnost, s katero sosedu zagotovimo zasebnost. Poleg klasičnih načinov delovanja, kot so izključeno, doma, od doma ali urnik, pri vseh določimo posebej, kaj naj se zgodi ob zaznavi gibanja, je na voljo še način, ko aplikacija s satelitskim sprejemnikom zazna, da je telefon doma in temu primerno prilagodi delovanje nadzornega sistema. Dokaj uporabna možnost za dodatno avtomatizacijo in več udobja. Sicer je v aplikaciji na voljo »bataljon« načinov in nastavitev, s katerimi kamera optimalno nastavimo, prilagodimo delovanje sistema potrebam in odpravimo morebitne težave, kot je slabša zaznava gibanja (možnosti nastavljanja občutljivosti).

HVALIMO:

• Preprosta namestitev in uporaba
• Posnetki so hranjeni lokalno
• Nobenih mesečnih stroškov
• Razločljivost 4K
• Življenjska doba baterije in sončne celice

GRAJAMO:

• Možne težave z brezžično povezavo med osrednjo enoto in kamerami
• Bazna postaja zahteva povezavo v omrežje s kablom

Tehnični podatki:

The post EufyCam 3 (S330): Že dolgo ne tako preprostih in hkrati zmogljivih kamer appeared first on Tehnozvezdje.