Dve leti in pol sem čakal na drugo sezono, ki ponovno postreže z osmimi odličnimi epizodami. To me skrbi. Izvirnik ima enajst sag. Ker je igrana serija v dveh sezonah izčrpala dogajanje ene in pol, potem ob enaki frekvenci izdajanja konca (skoraj) zagotovo ne bom dočakal. Obenem močno dvomim, da bo imel Netflix sploh interes vse skupaj vleči več desetletij. Nekaj bodo torej morali spremeniti. Ne glede na skrbni izbor, kaj iz animeja oziroma mange bomo videli in česa ne ter kako podrobno. Govori se, da bodo skušali narediti po eno sezono na leto, a glede na odličnost izvirnika bi bilo prav, da bi posamezna imela tudi več delov.

Vse skupaj je predobro, da bi pričakovanje pokvaril s kvarniki. Raje bom podal ozadje, ki je tokrat pomembno. Pravijo, da je svet potopljen, otoki pa so zgolj vrhovi gora. Ostalo je ogromen ocean, ki ga na štiri dele deli gmota kopnega in krožna pot, do katere ni lahko priti. Ozko kopno, imenovano rdeča linija (Red Line), obkroža svet v smeri severnega in južnega pola in naj bi bilo umetno ustvarjeno. Pravokotno nanj teče krožna oceanska pot velika linija (Grand Line), posejana z otoki in nevarnostmi. Na obeh straneh jo ščiti mirni pas. Vodna površina brez vetra in tokov, kjer živijo pošasti, ki uničijo (skoraj) vsako ladjo. Ker večina ladij pluje na veter, je edina pot do velike linije preko vzvratne reke, ki teče navzgor po rdeči liniji na mestu stika obeh. Tu skozi je torej posadka v drugem delu, v prvem so nas morali na hitro spomniti, za kaj sploh gre, in logično v zgodbo vključiti nove like, priplula na pot, za katero upajo, da jih bo vodila do zaklada »One Piece«. Ne vemo, kaj naj bi to bilo, saj je najbolj varovana skrivnost avtorja Eiichira Ode.

Škoda, da je delov samo osem. Ne mine veliko časa, ko jih v miru pogledaš in ugotoviš, da je bil užitek prekratek. Tako dobre so. Ni bližnjic v pripovedi, še manj banalizacije in nepotrebnih prizorov. Čisto vse ima svoj namen. Ta se pokaže takoj ali kasneje, a je pomemben. Površnega gledanja vam ne priporočam. Če je sploh mogoče. Okolje, interpretacija igralcev in posebni učinki, teh zaradi moči likov ni malo, te preprosto potegnejo vase. Poleg tega proti koncu sezone spoznamo Chopperja, ki postane šesti član Luffyjeve posadke.

Netflix nadaljuje kakovostno gradnjo na dobrih temeljih, ki jih je postavil v prvi sezoni. V igralski zasedbi ni slavnih, toda izbrani dobro obvladajo svoj posel. Skoraj takoj dojameš, kakšnega značaja so liki, kaj jih opredeljuje in kakšna so njihova čustva. Igrana serija ni »risanka«, torej ni pretiranega dretja. Ravno tako niso pozabili na ravno pravšnjo dozo inteligentnega humorja. Ogled kajpada toplo priporočam.

Kaj: druga sezona fantazijsko pustolovske serije One Piece, katere naslov nima smisla prevajati v »edini kos«.

Kje: pretočnik Netflix.

Ocena 4,7: Z drugo sezono niso v ničemer pokvarili prve. Zgodba se nadaljuje z enako odličnostjo.

Priporočilo: Primerno za večino! Česarkoli res neprimernega v tej sagi ne boste našli,, čeprav je nasilje tokrat bolj nazorno prikazano!

The post Monkey D. Luffy se je vrnil. Niti za odtenek ni slabši. appeared first on Tehnozvezdje.

Seveda sem sprva pomislil, da Disneyjevi zlikovci, natančneje Sneguljčičina zlobna kraljica, Aladinov nasprotnik čarovnik Jafar, Simbadov stric Skar, Srčna kraljica iz Čudežne dežele, morska čarovnica Ursula, kralj podzemlja Had in Zlohotnica, nimajo česa iskati v animeju. Zmotil sem se. Odlično so jih vkomponirali. Niso živi in ne igrajo. V tem fantazijskem svetu so legende. Postavili so jim kipe in po njih imenovali domove elitne akademije za nadobudne čarovnike »Nočni Krokar«, kamor učence napoti čarobno ogledalo. V nekem trenutku se tam znajde Yuken, v igri »igralec«, ki nima nobenih moči. Nihče ne ve, zakaj ga je izbralo, in še huje, ogledalo ne ve, kam bi ga moralo »vrniti«. Obsojen je, da se znajde v fantazijskem svetu, vsaj dokler ne najde poti domov. V veliko pomoč mu je maček Grim, ki si leta prizadeva, da bi ga sprejeli na šolo. Ne Yuken ne Grim tja ne spadata. Prvi zato, ker ne zna čarati, in drugi, ker ni človek!

Disney se je znašel pred dokaj težavnima ovirama. Izziv je že prirediti priljubljeno igro v serijo, kaj šele v projekt vključiti animacijske studie z zahodnim slogom, da bi skušali prirediti japonski anime. Za čuda jim je dokaj dobro uspelo. Vizualizacija likov in animacija sta čudoviti. Želel bi si le večje raznolikosti v videzih, saj so si mnogi preveč podobni in jih ni preprosto razlikovati. Vsaj meni, ki igre nisem igral. Poznavalci verjetno s tem nimate težav. Enako je z zgodbo. Vsakdo, ki je že igral pustolovsko igro, bo prepoznal strukturo srečevanja nenavadnih likov, zapletanja v nepričakovane težave in prisiljenega opravljanja obstranskih nalog, da se zgodba nadaljuje. Kdor temu ni vešč, bo težje sledil zgodbi. Uvod, preden ga čarobno ogledalo prenese v fantazijski svet, traja kar nekaj časa, a nato se v zgodbo vplete toliko likov, ki jih je vsaj na začetku še težko ločiti, da je vse skupaj rahlo dezorientirajoče. Ko se v drugem delu dogajanje ustali in osredotoči na pomembne like, je spremljanje lažje.

Nemotivirani gledalci bodo ugasnili »televizor« sredi prvega dela. Tisti, ki pa ji boste dali priložnost, boste v njej našli dovolj vsebine, da jo boste lahko gledali še naprej. Upoštevajoč, da je serija močno povezana z igro in ne more »živeti« samostojno. Takšno je vsaj moje mnenje!

Kaj: animirana serija (anime) Twisted Wonderland

Kje: pretočnik Disney+

Ocena 3: Žal serija dokazuje, da ni odlična vsaka predelava igre, ki se rima na »anime«.

Priporočilo: Ko spregledaš, da so tam Disneyjevi zlikovci čaščeni, drugo ni prav nič problematično. Po mojem mnenju je torej primerno za vse starosti.

The post »Anime« še ne pomeni avtomatično odličnosti! appeared first on Tehnozvezdje.

Preproste zgodbe so pogosto najboljše. Toliko bolj, če govori o sprejemanju drugačnosti in prijateljstvu. Čemu bi zapletali, iskali globlje pomene, ko je marsikaj sila preprosto. Torej, od pamtiveka nas pred demoni ščitili harmonija oziroma magična bariera Honmoon med našim in svetom demonov, ki jo ustvari in vzdržuje trio pevk, lovk na demone. Če pade njihova priljubljenost, se pojavijo razpoke in demoni, ki se hranijo z dušami, se lažje prebijajo v našo realnost. Aktualne lovke Rumi, Mira in Zoey so članice K-pop skupine Huntr/x. So tik pred tem, da jim uspe za vedno ločiti svetova, ko na sceno stopi fantovska skupina Saja Boys. Ker so postavni in dobro pojejo, postajajo vse bolj priljubljeni, s čimer slabijo bariero. To je tudi njihov namen, saj so demoni. Puncam so všeč. A preden dojamejo, kaj so in kakšno grožnjo predstavljajo, se na hitro še skregajo. Takrat pride na dan, da ima Rumi v sebi kanček demonske krvi. Še dobro, kajti brez drame in pocukranega zaključka ne gre.  

Film je posnet v slogu vzhodnjaških risank (anime) z oblico rožnatih in vijoličnih tonov, ki je všeč mladini po vsem svetu. Ni dvoma, da sta ta žanr in korejski glasbeni slog K-pop tamkajšnji najboljši izvozni artikel. Brezhibni videz in obnašanje trojice pevk v ravno pravih presledkih prekine njihova razposajenost, občutek za humor, ki je blizu mladim, in predvsem značilni groteskni obrazi, reka pokovke iz oči in podobna tipična animacija, zaradi česar je vse skupaj še toliko bolj zanimivo. Čeprav bi bila zgodba težko bolj banalna, je vseeno zanimiva in dovolj dinamična, da sredi filma ne zaspiš zaradi dolgočasja. Še na nekaj uspeh te risanke opozarja. Da so otroci še posebej lačni novosti in naveličani vse bolj generičnih umotvorov zahodnih animacijskih studiov, ki namesto da bi ustvarili nekaj novega, vse pogosteje reciklirajo stare ideje.

Film ni pisan na kožo starejšim i zahtevnejšim gledalcem. Ampak to ne pomeni, da si ga tudi ti ne bi smeli vzeti čas ogledati. Ker je postal, sicer nekoliko nepričakovano, eden večjih hitov na Netflixu. Potrditev za to pa je ravno osrednja skladba Golden, ki je dosegla 2. mesto na lestvici Billboard. Nasploh je glasba na zelo visoki ravni. Še nekaj ponudi starejšim. Okno v svet tistega, kar je všeč in na kar »tripa« današnja mladina. Če se želite pogovarjati z domačim najstnikom, potem ga vsaj skušajte razumeti. Ali pač uživajte v glasbi, katere je v filmu na pretek.

Kaj: animirani film za mlade KPop Demon Hunters

Kje: pretočnik Netflix

Ocena 4: Že res, da je zgodba pocukrana in nadvse preprosta, a zadene bistvo: da se je vredno boriti proti zlu in za prijatelje! In »muzika« sploh ni slaba.

Priporočilo: Primerno za starejše od 10 let, a zna prijetno presenetil tudi mnoge starejše. A če že vihate nosove, potem je na mestu naslednje: včasih je dobro vedeti, kaj (in zakaj) imajo radi vaši najstniki.

The post Zaboga, a to gledajo naši otroci?! appeared first on Tehnozvezdje.

Najstnica Momo Ayase verjame v duhove, a ne v bitja z drugih planetov, medtem ko Ken Takakura verjame ravno obratno. Po naključju je njegov soimenjak igralec, v katerega je Momo zaljubljena, zato ga raje kliče Okarun. Ko se srečata v šoli in sporečeta glede svojih prepričanj, skleneta dogovor: ona bo obiskala kraj, kjer naj bi vesoljci ugrabljali ljudi, on pa temačno prebivališče duhov. Rečeno, storjeno. Njo ugrabijo bitja, ki ji po naključju odklenejo čakro ter sprostijo latentne psihične sposobnosti, njega obsede duh Turbo babice (Turbo Granny), ki mu mimogrede še ukrade »korenjaka« (penis in testise, če niste razumeli). Od tu naprej spremljamo razvoj njunega odnosa, boj s pošastmi in vesoljci ter iskanje izgubljenega (»sajvestečesa«).

Priporočljivo je ohraniti originalni jezik in brati podnapise v angleščini (slovenskih namreč ne boste našli), vendar to ni preprosto. Zahteva dobro znanje tujega jezika, dober vid in sposobnost ohranjanja pozornosti. Dogajanje je izjemno intenzivno, animacija agresivna, pogosto tako privlačna, da pozabiš brati. Nobenega počasnega uvajanja v dogajanje — samo udarci z leve in desne, vseh dobrih dvajset minut, kolikor traja epizoda. Nič čudnega, da v razmeroma kratkem času izveste več kot pri daljših, bolj »običajnih« serijah. Anime tudi ni primeren za občutljive gledalce. Ne varčuje s spolnimi temami, grobim jezikom, strašljivimi pošastmi in prizori nasilja. Kajpada na način, značilen za japonski slog animacije.

Dan Da Dan ne izgublja časa. Večina animejev bi epizodo ali dve porabila za razlago ozadja ali motivacije likov, preden bi se lotila dobrih stvari. Namesto tega svoje glavne protagoniste predstavi s spektakularno animiranimi prizori, nato pa jih takoj vrže v središče zgodbe.

Ob ravno pravšnji dozi humorja, ko so šale umeščene vedno v pravšnji trenutek, velja poudariti oblikovanje duhov in tujcev ter animacijo. Mojstrsko je prikazano gibanje. Konstrukcija prizorov je skoraj popolna, pri čemer izstopajo barve ali njihovo pomanjkanje. Zlasti v epizodi, ki je v celoti animirana v sivih tonih in se šele proti koncu pojavijo rdeči, ki poudarijo dogajanje. Čeprav morda specifična animacija nekaterim ne bolj najbolj »sedla«, ni mogoče spregledati zanimivih likov in zgodbe, ki ima predvsem rep in glavo ter ni banalno preprosto. Nekaj inteligence v zgodbi zagotovo ne moti!

Kaj: Dan da dan, znanstvenofantastična nadnaravna romantična drama (anime)

Kje: Pretočnik Netflix

Ocena 4,3: Ker je tako zelo drugačna in tako zelo odbito neumna, da je že zgolj zaradi tega odlična.

Priporočilo: Zahtevan je dober sluh, vid in razumevanje tujega jezika, predvsem pa to ni vsebina za še ne polnoletne.

The post Pazi, da ne izgubiš »ONEGA« med nogami? (#videonapovednik) appeared first on Tehnozvezdje.

Japonci imajo radi velike robote, iz te ljubezni se je razvila medijska franšiza z roboti, ki jih pilotirajo ljudje. Ti so, kajpak, bistvo nove serije, ki poleg sodobnejše animacije spreminja perspektivo pripovedovanja zgodbe. V ospredju je Iria Solari, pripadnica odporniške vojske kneževine Zeon, v katero so združeni naseljenci s kolonij v orbiti in Luni, ki se na Zemlji borijo s silami federacije. Na začetku enoletne vojne so v prednosti po zaslugi orjaških mehaničnih vojaških strojev – robotov, kar se spremeni, ko se pojavijo boljši in močnejši nasprotne strani. Vojna sreča se obrne in Iria je prisiljena storiti vse, da bi preživela, rešila soborce ter se vrnila, kot sami pravijo, »v vesolje«. Ni odveč pripomba, da vojno dobi Federacija, stran, s katero se je poistovetila večina ljubiteljev originalne anime, stropov manga in videoiger.

Zdi se verjetno, da so se kolonialisti bližnjega vesolja uprli, ker so menili, da jih oni spodaj na planetu izkoriščajo. Travme vojakov so enake, ko umirajo soborci, ne glede na stran v spopadu. Sprememba pogleda je torej dobrodošla in nikogar ne moti. Morda le peščico, ki je imela možnost »povohati« originalno vsebino. Moti marsikaj drugega. Predvsem neživljenjski dialogi in robata animacija.

Bukvalno so pogovori odrezavi in takšni, kot jih pričakujemo v videoigrah, ko igralec komaj čaka, da se zaključi animirano »mašilo« in bo kmalu spet v središču akcije. Pravzaprav ne povedo veliko in še manj, čeprav se mi zdi, da so načrtovali drugačen pristop, ne poustvari resničnih čustev. Iz spremenjenega gledišča na spopad je do neke mere razumljivo, zakaj je zemeljski robot oziroma Gundam prikazan za neizprosno in nečloveško pošast.

Z animacijo ne bi bilo nič kaj prida narobe, če bi ohranili slog in tehniko prejšnjega stoletja. Namesto tega so močno posegli po računalniškem oblikovanju s poudarkom na realističnem okolju. Tu pa se jim je zalomilo. Modeliranje obrazov (mimike skoraj ni) je glede na trud, ki so ga posvetili okolici, precej slabše, da ne govorimo o okorni animaciji premikanja teles. Zdi se, da med »sličicami« manjka vsaj ena vmesna stopnja, da bi bilo gibanje bolj zvezno. Akcijskim prizorom bitk poleg tega manjka realizem. Premikanje robotov ne podaja občutka teže, animacije manjših vozil pa večinoma ni; zgolj drsijo po prizoru, kakor se jim zazdi.

Serija ne predstavlja nikakršnega presežka. Gledljiva sicer je, vendar je jasno, da v zgolj šestih delih, ki trajajo slabe pol ure, ne moreš povedati in pokazati veliko, ne glede na to, koliko si to želiš.

Kaj: Gundam: Requiem for Vengeance (animirana serija)

Kje: pretočnik Netflix

Ocena 2: Ne moti me pogled na »enoletno vojno« iz perspektive strani, ki je v originalni zgodbi iz leta 1979 prepoznana kot tista zlobna, temveč nerealistična animacija, ki je primernejša za igre.

Priporočilo: Najlažje je reči, da gre za risanko za odrasle in ne mlade. Uradno je sicer označena za vsebino, primerno za starejše od 16 let.

The post Neprepričljivi dialogi in nerealistična animacija (#videonapovednik) appeared first on Tehnozvezdje.

Da gre za izredno čislan strip manga, ravno tako priljubljena je anima (risana serija), dokazuje naslednje. Eiichiro Oda je prvi zvezek izdal konec leta 1997. Do zdaj jih je sledilo 106 z več kot 1000 poglavji. Številka še ni dokončna, saj zgodba še zdaleč ni zaključena. Nihče ne ve, kakšen konec je namenil svojim junakom, kar pa je razmeroma nepomembno. Ljubitelji, teh ni malo po vsem svetu, namreč nestrpno čakajo in razgrabijo čisto vsako poglavje, ko ga avtor izda. Ne vem, ali je še kateri strip tako dolgotrajen in ves čas tako priljubljen. To so na kratko glavni razlogi, zakaj se je Netflix lotil adaptacije in pri tem potegnil odlično potezo. Oda je sodeloval pri nastanku serije (ko bi vsaj bilo enako pri Veščecu). Človek menda velja za samosvojega perfekcionista, zato se polomija, ki se je Netflixu zgodila z adaptacijo anime Cawboy Bepop, ni mogla ponoviti. Res se ni. Večina kritikov ter oboževalcev manga in anime si je enotna, da je Netflixu uspela skoraj popolna adaptacija izvirnika.

Verjetni nima smisla podrobno razlagati zgodbe, saj je preobsežna ter še brez konca, s tem pa bi tudi vsaj malce uničil užitek spremljanja čisto vsake epizode. Česar niti približno ne želim. Zatorej popolnoma brez kvarnikov in zelo grobo. Pred dobrimi dvajsetimi leti je pirat Gold Roger med javno usmrtitvijo pozval prisotno množico, naj zaživijo svobodno in poiščejo njegov zaklad, preprosto imenovan »edini kos« (one piece). Kdor ga bo našel, bo okronan za kralja piratov. Zaklada še niso našli, zatorej lahko spremljamo potovanje posadke piratov slamnatega klobuka ter postopoma odkrivamo zgodovino fantazijskega sveta in posameznikov z raznolikimi močmi.

Prva sezona je skoraj v celoti posvečena spoznavanju posadke, ki jo vkup skliče Monkey D. Luffy (Iñaki Godoy), ki je moč raztegljivosti dobil, ko je použil hudičev sadež. Pridružijo se mu enigmatična tatica Nami (Emily Rudd), mojster mečevanja Roronoa Zoro (Mackenyu), Usopp (Jacob Romero Gibson), ki skoraj nikdar ne zgreši, in kuhar, izurjen v borilnih veščinah, Sanji (Taz Skylar). Pri tem jim pomagajo ali jih ogrožajo liki z raznolikimi močmi, od katerih bom omenil samo nekaj njih. V stripu jih je namreč veliko in po pravici večine jih niti ne poznam. Monkey D. Garp (Vincent Regan – od vseh igralcev daleč najbolj slaven) je viceadmiral marincev, katerih obstoj opravičuje lovljenje piratov. Rdečelasi pirat Shanks (Peter Gadiot) velja za enega najbolj skrivnostnih likov, Koby (Morgan Davies je marinec in Luffiyjev prijateljev, nečimrn klovn Baggy (Jeff Ward) bi ga najraje utopil v slani vodi ter tako naprej.

Sledi nekoliko konkretnejša kritika, pri kateri mi je pomagal poznavalec. »Ta mali«. Pravi, da so avtorji natančno sledili stripu, le da so nekatere zaplete skrajšali, da posamezni del ni presegel še obvladljivega časa trajanja. Sanji se je prehitro vkrcal, zatorej gledalec ne zve, zakaj se je pridružil Luffiyju. Ravno tako Usopp ni imel dovolj časa, da bi pokazal vse svoje vrline. Zaradi zakonitosti igrane serije so nekatere stvari dodane, vendar so odlične in zgodbo samo še dodatno nadgradijo. Nekatera poglavja, ki bodo imela velik vpliv v kasnejših sezonah, so izpuščena. Nič takšnega, česar ne bi mogli dodati kasneje. Še največ kritik leti na akcijske prizore. Razmeroma so zahtevni zaradi posebnih moči, s katerimi so obdarjeni liki, a si vseeno želiš, da bi trajali dlje.

Ni dvoma, da je Netflixu uspelo posneti odlično in predvsem zelo gledljivo serijo, ki ni razočarala ljubiteljev stripa. Produkcija je na izredno visoki ravni, a to sem od Netflixa pričakoval, saj je vložil zajeten kupček denarja. Igralska zasedba sicer ni pretirano poznana, toda v like so se igralci odlično vživeli. Skoraj takoj dojameš, kakšnega značaja so, kaj jih opredeljuje in kakšna so njihova čustva. Igrana serija ni »risanka«, torej tukaj ne boš videl dretja in izbuljenih oči, kot je zapisal bralec v komentarju pod člankom, v katerem sem One Piece prvič omenil, toda obenem nima nič skupnega z ameriško produkcijo, ki smo ji priča v zadnjih letih. Od te se razlikuje praktično v vseh elementih. V humorju, scenografiji, kostumografiji ter posebnih učinkih. Zaradi tega in zaradi sveže zgodbe njen ogled več kot toplo priporočam!

Kaj: fantazijsko pustolovska serija One Piece, katere naslov nima smisla prevajati v »edini kos«.

Kje: Pretočnik Netflix.

Ocena 4,7: Tokrat duh ameriške družbene korektnosti ni uničil stripovske predloge. Odlična serija, ob kateri lahko zapišem, da si želim več takšnih!

Priporočilo: Primerno za vse, saj neprimernih vsebin praktično ni. Kot tudi ne izbuljenih oči in histeričnega dretja.

The post One Piece: Končno perfektna igrana adaptacija anime (#videonapovednik) appeared first on Tehnozvezdje.

Bolje bo, da ne boste niti skušali poiskati vsebine manga, na osnovi katerega je narejen anime, kajti vedenje bi uničilo lepoto in pričakovanje. Na tem namreč gradijo. Serija se začne s Tokiom in Mimihime (obe dekleti), ki živita na videz brezskrbno življenja na površini z visokim zidom ograjene šole. Navidezno brezskrbne otroke s posebnimi sposobnostmi učijo robotski učitelji, ki jim zelo radi dajejo nenapovedane preizkuse znanja. Onstran zida najstnika Maru (fant) in Kiruko (dekle) tavata po uničeni pokrajini, kjer poleg redkih preživelih srečujeta še grozljiva ljudožerska bitja imenovana Huriko. Japonsko je pred petnajstimi leti uničila skrivnostna katastrofa »kolaps«, zato zdaj najstnika iščeta raj – domnevno šolo, ograjeno z zidom.

Stalno preskakovanje med obema skupinama, dvema perspektivama pogleda na postapokaliptični svet, ustvarja skrivnostni in sproža nešteto vprašanj. Kaj pravzaprav je šola, kaj se je zgodilo s svetom zunaj, zakaj imajo nekateri nadnaravne sposobnosti, ali so dogodki postavljeni v isti čas in od kod so prišle pošasti? Morda največja skrivnost pa je osupljiva podobnost med dvema glavnima likoma. Zakaj je Maru videti kot starejša Tokia.

Serija se izogiba pretiranim razlagam in raje postopoma odkriva manjše delčke informacije preko vizualnih podrobnosti in dialogov. V prvih treh delih niso razkrili veliko, a ravno to je njen čar. Poleg osredotočanja na to, kako se preživeli čustveno, fizično in psihološko spopadajo z ekstremnimi okoliščinami. Pošasti so res več čas nežno prisotne, a se zgodba ne vrti pretežno okoli njihovega porekla in obstoja. Če kaj, potem bo pozornejšega gledalca zmotilo, da so dogodki v šoli veliko manj prikupni in zanimivi kot tisti onstran zidu.

Zgodba in specifičen japonski slog animacije, nezgrešljivi prizori jeznoritega razburjenja ob rdečih ličkih ob neprijetnih vprašanjih niso izostali, sta razloga, zakaj drugega ne morem, kot da vam serijo toplo priporočam. Ob japonskem zvoku in angleških podnapisih, saj slovenskih ni!

Kaj: anime (animirana serija) Tengoku Daimakyo (Nebeška zabloda)

Kje: pretočnik Disney Plus

Ocena 4: Ne trdim, da je zgodba popoln »unikum«, saj je zadnja leta prikaz uničenja civilizacije dokaj aktualen, toda zaradi pristopa k animaciji in načina pripovedovanja zgodbe si serija zasluži visoko oceno.

Priporočilo: Ker ni slovenskih podpisov, bodo nekaterih težje sledili zgodbi. Ni pa v njej grdega govorjenja in nasilja. Kljub postapokaliptični tematiki!

The post Spodbuja razmišljanje in sili k ugibanju (#videonapovednik) appeared first on Tehnozvezdje.

One Piece, dobeseden prevod je »en kos«, kar popolnoma ne zajame bistva, je japonska anima in manga. Risanka in strip. Odlikuje ju poseben slog upodabljanja in animacije, ki se bo navajenim vizualno »naprednih« del zahodnih studiev zdel zastarel. Daleč od tega, da bi bil. Vzemite tako. Kar se ne sveti v popolnosti in pri čemer računalniška tehnologija ni bila izrabljena, da bi gledalec na rit padel zaradi vizualnih učinkov, ni nujno zrelo za odpad. Bom skušal povedati drugače. Nekateri boste razumeli. Bil je Alan Ford in bili so vsi ostali stripi. Če prenesem v sedanjost. So anime, in so zahodni animirani filmi. Med njimi je ločnica. Ker so zahodna dela vse bolj podobna, predvidljiva in v vseh pogledih želijo biti korektna, je med mladimi vse večje zanimanje za japonske vizualne vsebine. Prepričalo me je še nekaj. Dvorana ni bila napol prazna, med gledalci so bili nekateri celo odeti v oblačila najljubših likov in očitno je večina dobro poznala zgodbo. Z nežno izjemo moje malenkosti. Razumljivo sem se zato malce lovil, ko so se liki in prizori sledili s svetlobno hitrostjo.

Nemogoče je zajeti vse, kar je bilo ustvarjenega v več desetletjih ustvarjanja epizod One Piece in ker je nemogoče najti karkoli drugega vsaj približno podobnega. Osmešil bi se, če bi sploh skušal pametovati o več sto likih, povezavah med njimi in tako v nedogled. Naj bo dovolj sledeče. Vse skupaj je postavljeno v fantazijski svet, kjer vodje frakcij piratov iščejo zaklad One Piece. Kdor ga bo našel, bo postal kralj, medtem ko so na svetu še drugi prebivalci in organizacije s svojimi cilji. Še to. Liki imajo posebne moči, kot se za fantazijski svet spodobo.

Še dobro, da je zgodba filma bolj premočrtna. Še najlepše jo opisuje rek, da je pot v pekel tlakovana z dobrimi nameni. Uta je najboljša pevka tega sveta. Ker ima izredno moč, želi odpraviti zlo in trpljenje, tako da ume občudovalcev zapre v navidezni svet večnega koncerta. Vsi niso nad tem najbolj navdušeni, zato sledi skoraj dve uri akcije, podkrepljene z glasbenimi vložki. In to kakšnimi. Bom obrnil. Ne poznam japonske glasbene industrije, toda koncerta pevke, ki je odpela skladbe didžeja Yasutaka Nakata, bi se z veseljem udeležil. Glasba ni samo odlična, je tudi osvežujoča, tako kot pravzaprav cel film.

Omenil sem animacijski slog. Najlažje ga opišem kot dvodimenzionalen, brez občutka globine tudi brez očal, ki je značilna za sodobna dela zahodnih animacijskih studiev. Nekateri liki so groteskni ves čas, drugi, kadar uporabljajo moči. Ko zaslon prekrije bližnji posnetek na primer nepremičnega obraza, se mi je zazdelo, kot da gledam okvir v stripu. Nič posebnega, a po drugi strani popolno in skoraj ne morem verjeti, da bom to zapisal, privlačno. Presenetljivo je predvsem to, da animacija, kakršna koli že je, špila in krepi zgodbo kot celoto.

Za popolno uživanje je priporočljivo dobro poznavanje anime One Piece, a kot sem že dejal, v filmu je mogoče uživati, tudi če pojma nimate pravzaprav o ničemer. V tem primeru se preprosto prepustite zgodbi in ne razmišljate o globini povezav med liki in dogodki. Ker ne dvomim, da vas bo vizualno in glasbeno prepričal, ga kakopak drugače, toplo priporočam. Ni slabo, če bi vsak od nas občasno skočil iz območja udobje. Ko bi dejali legendarni Monty Pythoni. »In zdaj nekaj popolnoma drugačnega«

Kaj: One Piece Film: Red ali kot pravi Wikipedija, animirana glasbena fantazijska akcijska avantura.

Kje: Kinodvorane (dokler še), potem SAJ VEŠ, KJE!

Ocena 4,5: Film je tako drugačen v naboju, zgodbi in vizualizaciji, da preprosto padaš vanj in po skoraj dveh urah ugotoviš (čeprav morda nisi vsega sto odstotno razumel), da si se ime »fajn«.

Priporočila: Ni primerno za najmlajše in za vse, ki vas je uročil kulturni imperializem in zaradi tega niste pripravljeni pogledati prek plank.

The post Odlično zdravilo proti siceršnjemu kulturnemu onesnaženju (#videonapovednik) appeared first on Tehnozvezdje.

Izjemna donosnost Marvelovega kinematografskega vesolja dokazuje dobičkonosnost stripovske industrije, saj naj bi po nekaterih ocenah leta 2020 ta na ameriškem trgu zabeležila zaslužek v višini 1,28 milijarde ameriških dolarjev. A znesek je daleč od 5,6 milijarde, kolikor so na matičnem japonskem trgu zaslužili ustvarjalci in založniki grafičnih del, ki jih poznamo pod besedo manga.

Stripi so zlata jama filmskih in ustvarjalcev televizijskih serij, saj imamo na eni strani inflacijo Marvelovih vsebin, Maščevalci, Iron Man, Thor, Loki, Wanda, da ne naštevam do onemoglosti in na drugi nekoliko manj DC-jevih (Batman, Čudežna ženska, Flesh…). Po moji površni oceni je Marvelovo vesolje prikazano pozitivneje (svetlejše), medtem ko nas liki v njem želijo prepričati s preprostim in vsakemu razumljivim humorjem. Vesolje stripov založnika DC je nasprotno bolj mračno in polno črnega humorja. Večjih razlik med njima pa vseeno ni, kajti gre za podoben slog, grafiko in navsezadnje poskuse zadostiti pričakovanja bralcev ob sočasnem upoštevanju kulturnih zakonitosti Zahoda. Ponajprej politično korektnost, upoštevanje manjšin, uravnoteženost spolov in tako naprej.

Naproti temu stojijo stripi manga, katerih specifični risarski slog ima temelje v japonski umetnosti 19. stoletja. Že na videz se ločijo od vsega, česar so sposobni zahodni »ilustratorji« in prinašajo svež pristop, kar se kaže v vse večji globalni prepoznavnosti in priljubljenosti. Demon Slayer: Kimetsu no Yaiba (Koyoharu Gotouge) je presegla pričakovanja na japonskem in ameriškem trgu. Legendarni ameriški avtor Chuck Dixon razloge za uspeh vidi v predanosti, strasti in obrti, medtem ko je ameriško stripovsko pokrajino, v kateri prevladujeta založnika Marvel in DC označil za nerazvito, spolitizirano in preveč didaktično.

Na Marvelovih vsebinah izredno močno gradi prepoznavnost pretočna storitev Disney +. Prej ali slej lahko to pripelje do krize. Vsaka zgodba se mora enkrat končati. Če ne, potem se avtorji ulovijo v začaran krog recikliranja obstoječih likov, obujanja mrtvih ali izkoriščanja poznanih zgodb in junakov, le da zamenjajo osebo v kostumu in čas dogajanja. Iron Manu menjajo spol, Thorovo kladivo suče ravno tako predstavnica nežnejšega spola in zaradi časovnih preskokov ter prehajanju med vzporednimi vesolji, tudi največji privrženci enkrat izgubijo stik s časovnico. Zgodbe pa v osnovi ostajajo enaka ali v najboljšem primeru malenkost predrugačene. Kolikokrat smo že gledali začetek Supermana ali Spidermana? Z vsakim novim filmov so učinki boljši, toda osnova ostaja enaka. Prej ali slej se tega gledalci naveličajo. Sploh če ni prave mere in se, kot v zadnjih letih, serije in filmi vrstijo kot po tekočem traku.

Manga One Piece (Eiichiro Oda) je zabeležila prodajo 500 milijonov kosov, kar je enako prodaji romanov o najstniškem čarovniku Harryju Potterju.

Presenečeni boste, koliko najstnikov prisega na stripe manga in na risanke anime. Del razlogov uspeha se gotovo skriva v ogromnem obsegu, nič neobičajnega ni stotine zvezkov (epizod), številnim založniki in vsebinski raznolikosti, medtem ko se ameriška Marvel in DC pretežno ukvarjata s super junaki. Čeprav formalno kategorizirani na Shōnen (mladi fantje), Shōjo (mlada dekleta), Seinen (odrasli moški) ali Josei (odrasle ženske), znotraj teh kategorij najdemo zelo raznolike vsebine. Od družinam prijaznim, preko mračnih, postapokaliptičnih in znanstvenofantastičnih, do pustolovščin, zgodovinskih in nešteto drugih. V tem in pa seveda v obsegu, ki ga na Zahodu večinoma nismo vajeni, je razlog prodora manga in anime na globalne trge

Ker Disney gradi slavo predvsem na vsebinah Marvela, želi Netflix na svoj mlin speljati nekaj te popularnosti. Sklenili so partnerstva z japonskimi imetniki avtorskih pravic in začeli producirati lastne anime, da bi postali največja zahodna pretočna storitev s tovrstnimi vsebinami. Neprimerno več pa jih najdete na spletni strani www.crunchyroll.com oziroma če vam beseda piratstvo ne povzroča glavobola na 9anime.

• 
  Po toči nima smisla zvoniti
• 
  Preprosto omreževanje brez velikih naložb
• 
  Renault 4 Iconic: S Katro do Malinske in nazaj brez postanka za polnjenje
• 
  TerraMow V1000: »Kapibara« mi je pojedla vso travo!
• 
  NEDELJSKI NASVET: Glede baterij s trdnim elektrolitom si je treba naliti čistega vina!

The post Japonski strip manga popularnejši od ameriškega? appeared first on Tehnozvezdje.

Piše se leto 2171. Uspela nam je kolonizacija sončnega sistema, a kot se nam je večkrat dogajalo med človeško zgodovino, je večina videti kot tipičen »divji zahod«. Spet nova »zadnja meja«. Nič ne de, da je povsod okolje, naj bodi kolonija na Veneri, Marsu ali kakšnem večjem asteroidu, gravitacijski in nasploh videti kot na Zemlji. Navadiš se. Ravno tako ne moti tehnološki slog kiberpank. Osvežujoč zna biti pogled na umazan, a še vedno delujoč monitor s katodno cevjo, na gumbe krmilnega pulta vesoljske ladje, vzetih iz elektronskih naprav petdesetih let in električnih razdelivcev ali na točenje goriva na zanemarjeni »pumpi«, medtem ko okoli brenčijo sodobni vesoljski letalniki. Serija Kavboj Bebop – ime vesoljskega plovila, v katerem se naokoli prevažata lovca na glave Spike Spiegel (John Cho) in Jet Black (Mustafa Shakir), – je popoln vesoljski vestern, ki nekoliko spominja na Firefly (Kresnička) ali KillJoys.

Kljub uspehu originalne anime kritike igrani seriji niso prizanesle zaradi slabega scenarija (zgodbe), neprepričljivih posebnih učinkov, preveč koreografiranih akcijskih prizorov in montaže, čeprav je očitno, da produkcija vseeno ni bila ravno najcenejša. Po drugi strani je svetla točka zanimiva igralska zasedba, poleg »kavbojev« izstopa najmanj še Vicious (Alex Hassell) v vlogi šefa kriminalnega sindikata ter besedni prebliski oziroma »podjebavanje« med Spieglom in Blackom. Njuna osebna zgodovina in nasploh globina likov ima pri vsem tem obrobno vlogo. Nenazadnje serija ne želi biti intelektualno osvežujoča in izvirna, temveč akcijska, ki jo je moč gledati na prvo žogo in razumeti vsebino vsakega dela tudi, ko vmes za hip miselno odtavate kam drugam. Če kaj izstopa, potem je to glasba. Prevladuje namreč džez, s katerim želijo še dodatno podkrepiti nostalgijo na stare čase na domačem planetu.

Serija ne sodi med ravno obupno slabe, a hkrati tudi ne med odlične in izvirne. Temu primerno je povabilo k ogledu. Če vas ne pritegne ničr boljšega oziroma nimate volje gledati zahtevnejših vsebin, čeprav ne sodi med znanstveno fantastiko, predlagam kriminalno serijo gospodično Marple (kanal Epic Drama), potem sta kavboja več kot odlična za preganjanje časa. Malo se boste nasmejali, ne preveč razmišljali, in kot bi mignili, bo mimo 45 minut, kolikor traja posamezna epizoda. Dinamika je temu primerna, kajti ni se mogoče znebiti občutka, da zaplet posamezne epizode zahteva manj časa. Občasno zato vse skupaj poteka počasi, ali so dodana mašila, kot je uničevanje silno priljubljene lutke v počasnem posnetku, nakar dogajanje steče s svetlobno hitrostjo (in površno), da so ujeli časovno okno. Se pravi. Serija je daleč od tistih nekaj njih, ki so razlog naročnine na Netflix, a če jo imate, ogled vsaj ene od desetih epizod, ne bo pretirano zapravljanje časa.

Kaj: Igrana serija Cowboy Bebop

Kje: Pretočna video storitev Netflix

Ocena 3: Čeprav silno zabavna in s (skoraj) bogato produkcijo, ni pretirano izvirna. Ravno tako je težko z igrano serijo preseči kakovost izvirne anime.

Priporočilo: Ni za vse, kjer občasno kri šprica na vse strani ter prizori nasilje in golote niso nekaj, česar bi se scenaristi izogibali.  

• 
  Po toči nima smisla zvoniti
• 
  Preprosto omreževanje brez velikih naložb
• 
  Renault 4 Iconic: S Katro do Malinske in nazaj brez postanka za polnjenje
• 
  TerraMow V1000: »Kapibara« mi je pojedla vso travo!
• 
  NEDELJSKI NASVET: Glede baterij s trdnim elektrolitom si je treba naliti čistega vina!

The post Cowboy Bebop: Kavboja sta plesala eno samo sezono (#videonapovednik) appeared first on Tehnozvezdje.