Standard Qi2 v bistvu združuje nekoliko hitrejše brezžično polnjenje, kot ga večina telefonov omogoča zdaj (večinoma z 10 ali 15 W), in magnete v podobnem krogu, kot ga ima tuljava, da se mobilnik natančno uskladi s polnilnim podstavkom in na njem tudi stoji, čeprav je ta postavljen denimo pod kot ali celo navpično. Slednje je še posebej primerno za polnjenje v avtu, ob računalniškem monitorju ali na zunanji bateriji (»powerbanku«), saj tako telefon nikamor ne zdrsne, ker ga magneti držijo na mestu.

Modeli iPhone že od linije 12 (l. 2020) naprej podpirajo MagSafe, ki je pravzaprav v osnovi enak kot Qi2, z nekaj malenkostnimi razlikami. Apple je namreč precej prispeval k izdelavi standarda. In četudi lastniki teh naprav ne uporabljajo magnetnih polnilnikov zelo množično, najbrž tudi zaradi dokaj visokih cen, se je zadeva vendarle dovolj prijela, da jo je smiselno ohranjati in tudi razširiti še kam drugam.

Ob lanski predstavitvi novega standarda smo slišali tudi napovedi, da bodo prvi androidni telefoni z magneti (in seveda tuljavo ter posledično podporo za Qi2) v prodaji že proti koncu leta, v času prednovoletne potrošniške norije. To se ni zgodilo in tudi sam standard je konzorcij podjetij in institucij, ki ga snuje (Wireless Power Consortium), dokončal šele v začetku letošnjega leta. Tako je bilo tudi za denimo Samsung Galaxy S24 ali Xiaomi 14 in ostale novice, ki so v zadnjih tednih prišli v prodajo, prezgodaj, da bi imeli že vgrajeno magnetno brezžično polnjenje, četudi bi njihovi proizvajalci zagreli za to funkcionalnost.  

Vprašanje je kajpak, ali bomo vsaj letos v zadnjem četrtletju ugledali kak telefon s to funkcionalnostjo. Po pravici povedano prevelik optimist nisem. Poletni Samsungovi prepogljivčki tega skoraj zagotovo ne bodo nudili, prej bo korejsko podjetje, ki mu je sicer treba priznati, da je med večjimi zagovorniki brezžičnega polnjenja, nekoliko povečalo kapaciteto baterij. Še posebej v Flipu, kjer je to ena glavnih (redkih) hib. Xiaomi pri liniji T nikoli ni vgrajeval brezžičnega, temveč se je osredotočal na čim hitrejše žično polnjenje, zato dvomim, da bi se letos to spremenilo. Kandidat bi bil morda Pixel 9, vendar je tudi pri Googlu nehvaležno karkoli napovedovati. Morda lahko preseneti katera od znamk iz skupine BBK – Oppo, Vivo, Oneplus –, kar pa zelo verjetno pomeni, da telefon ne bo v prodaji v Sloveniji. Na kakšnega, ki bo lažje prišel do večjega števila kupcev, bo verjetno treba počakati še eno leto.   

Naslovna fotografija: DepositPhotos

• 
  Popoln telefon za mlade po letih ali po duši
• 
  KRATKI TEST Xiaomi Tag: Vse več jih je, ki ti neutrudno sledijo!
• 
  Digitalne inovacije za boljše življenje – april 2026
• 
  Leapmotor C10 (70 kWh): Še eden izmed množice, vendar med prijetnejšimi (#video)
• 
  NEDELJSKI NASVET: Na dopustu ravno tako ne moremo brez interneta

The post Kje so telefoni s podporo za Qi2? appeared first on Tehnozvezdje.

Pri Oneplusu je poteza povsem logična. Nekoč je treba začeti ustvarjati dobiček in če k temu dodamo še letošnji »davek na 5G« s procesorjem Snapdragon 865 ter uporabo v marsičem identičnih modelov matičnega podjetja Oppo, pridemo na izhodiščno ceno 700 evrov. Oppo je cenovno še višje in seveda Oneplus ne more iste stvari prodajati veliko ceneje, četudi pretežno nagovarja druge trge. Pričakujemo pa, prvič po petih letih, še aparat srednjega razreda, menda bo nosil oznako Z, ki naj bi ga predstavili poleti. Če bo nabor lastnosti pravi in cena okrog petsto evrov ali celo nižje, bi bil lahko skupaj s tistim, kar je uporabnikom pri tej znamki že tradicionalno vedno všeč, še posebej androidno preobleko Oxygen OS, ta telefon zmerna uspešnica.

Podoben potencial ima tudi prihajajoči Pixel 4a. Še toliko bolj, če bo cena res tako nizka, kot trdijo zadnje govorice. Te so ga namreč v ZDA pocenile na tristo dolarjev (oz. 350 dolarjev s 128 GB namesto osnovnih 64 GB), medtem ko so prejšnje omenjale štart pri štiristotih dolarjih. Po tistem, ko je Goole opustil linijo Nexus, ima s cenovnim umeščanjem Pixlov že ves čas težave. Poskuša biti ob boku Applu, vendar vedno znova s telefoni, ki imajo kakšno resno hibo (zaslon, prepoznava obraza), nezadostne strojne lastnosti (premalo pomnilnika, premajhno kapaciteto baterije, …) ali nekaj povsem nepotrebnega (radarsko tipalo za prepoznavo kretenj), kar v očeh kupcev težko upraviči zahtevani znesek. Še slabše je bilo v državah, kot je Slovenija, kjer je prodaja prek uvoznikov vse skupaj še dodatno podražila in s tem zreducirala povpraševanje na minimum. Kajti tisti, ki so katerega od teh mobilnikov res želeli, so ga nekako dobili iz tujine. Toda s fotoaparatom na vrhunskem nivoju ter spodobnim procesorjem bi bil lahko 4a zanimiv povsod. Res pa je, da je vprašljivo, ali se bo uvoznik sploh odločil, da ga bo uvrstil v svoj nabor.

Nizkocenovna izvedba je bila že lani v ZDA dokaj uspešna, saj je Pixel 3a dobival najboljše ocene za fotografijo med cenejšimi telefoni. Problem je v paradnih modelih. Obe štirici sta v pol leta po podatkih, ki so jih pridobili pri portalu The Information, prepričali le nekaj milijonov kupcev (po vsem svetu). Še bolj zaskrbljujoče pa so navedbe, da sta razvojno ekipo zapustila vodja Mario Queiroz in glavni foto-guru Marc Levoy in da generalni direktor hardverskega oddelka pri Googlu Rick Osterloh do zadnjega ni bil seznanjen z nekaterimi ključnimi lastnostmi, ki so ga nato upravičeno zaskrbele. Še posebej majhna baterija. Vse to kaže na velike probleme pri snovanju in razvoju, morda bo že 4a predstavljal novo smer pri tej liniji, predvsem petica pa mora preobrniti njeno krivuljo uspešnosti. V nasprotnem primeru jo vrhovni šefi Googla prav lahko ukinejo, četudi je za podjetje prestižnega pomena sodelovati na tem trgu. Podobno kot za Microsoft z računalniki Surface, ki prav tako ne dosegajo pomembnih prodajnih številk. Morda je to celo nekoliko načrtno, da ne bi preveč razhudilo ostalih proizvajalcev, ki uporabljajo operacijska sistema Android in Windows. Kajti z njimi morata biti Google in Microsoft v koliko toliko dobrih odnosih. Res pa je, da kakšne resne alternative nimajo, kajti Apple svojih operacijskih sistemov ne deli z nikomer, vse ostalo pa je tržno neperspektivno. Po drugi strani pa si tudi obe podjetji lahko privoščita luksuz izdelovanja in prodajanja svojih naprav. Malce nesmiselno pa je, da z njimi dosegata zelo dobre ocene na testih – Pixli za fotografijo, Surface za hitrost in kakovost izdelave –, a to ne pride v roke večjega števila uporabnikov.

Zato bi bilo morda vsaj glede Pixlov bolje, da bi Google kateremu od ostalih proizvajalcev, ki se s tem poslom dejansko znajo ukvarjati, licenciral svojo fotografsko tehnologijo. Morda (delno) v zameno za uporabo čistega Androida One na telefonih z Google Camera kot privzeto fotografsko programsko opremo. S tem bi dobili s strojnega vidika verjetno bolj dovršen nadomestek Nexusa ali Pixla, ki bi bil lahko naprodaj marsikje in ki bi ga morda celo kdo kupil.  

Naslovna fotografija: Deposit Photos

The post Googlu bi moralo postati jasno, da s Pixli na enak način ne bo šlo več naprej appeared first on Tehnozvezdje.

V osnovi se je 5s izkazal skoraj tako, kot sem pričakoval, da se bo. Navsezadnje sem ga ob prihodu na trg resno preizkusil in tudi kasneje sem ga še imel v rokah. Predvsem mi je bil všeč kot glasbena naprava, zaradi dobre reprodukcije zvoka, bogatega nabora vsebin (glasbe in podcastov) ter večinoma lično in funkcionalno izdelanih aplikacij. Nasploh se mi je zdelo, da je marsikatera aplikacija za ios zasnovana z več okusa in sloga kot isti naslov za android. Kar še posebej velja za igre, tam je ios v gromozanski prednosti tako glede ponudbe kot izgleda, res pa je večina kakovostnega tudi krepko plačljivo. Čitalec prstnih odtisov je bil praktičen in zanesljiv, četudi kot predstavnik prve generacije še nekoliko počasen. Fotoaparat je prav tako večinoma dobro opravljal svojo nalogo, saj je zelo, zelo redko zgrešil nastavitve – ročnih pač ne ponuja. A vseeno so se marsikdaj pokazale omejitve dokaj majhnega tipala z že nekoliko preživeto razločljivostjo 8 megapik. In seveda so v tem času vsi najboljši telefoni prešli na video 4K, moj iphone pa je bil omejen na full HD.

Z urami in drugo povezljivo navlako res ni bilo težav. Poleg tega se nam je v stanovanju nabralo že nekaj naprav s priključkom lightning, ki so prišle prav predvsem za poslušanje podcastov. Pa tudi za priročno polnjenje telefona. Za snemanje Tehnokamre na terenu sva si z Lenartom omislila »bubice« rode smartlav+, ki primarno delujejo z iphonom, če imaš srečo in ustrezen prilagojevalnik še s kakšnim namenskim snemalnikom zvoka. Imel sem tudi nekaj drugih dodatkov, kot so leče za fotoaparat, baterijski in zaščitni ovitek ter ovitek s prostorčkom za dve plačilni kartici. V glavnem, več kot dovolj razlogov, da bi ostal v Applovem ekosistemu. Če bi me potegnila še Applova naročniška pretočna glasba (apple music), ki ponuja kar ugodno družinsko naročnino, bi bil verjetno pečen v jabolčnem zavitku. A nas zadeva nekako ni navdušila s svojo zmedo.

Pa še verjetno najlepši iphone do zdaj je bil 5s. Vsekakor vrhunsko oblikovan in izdelan telefon. Prestižen kos hardvera. Pa vendar so se na njegovem steklu prehitro poznale prask(ic)e. In tudi sicer izdelek ni blestel v čisto vsem. Baterija že tako ni bila nikakršna rekorderka, toda kakšna naloga, kot je bilo sinhroniziranje podatkov z rekreativno uro ali snemanje z omenjenim mikrofonom, je odstotke napolnjenosti dobesedno pilo. Nekatere aplikacije sem moral vedno ročno zapirati, da niso v ozadju v nekaj urah pojedle več deset odstotkov baterije. Kot vedno prej me je motilo, da glasbe na telefon nisem mogel nalagati neposredno, ampak čez itunes, ki je po mojem mnenju še vedno eden najslabše zamišljenih in napisanih programov v zgodovini računalništva. V njem urediti knjižnico (izvajalce, naslove, …), saj temelji na metapodatkih, ne na mapah na disku, bi mi verjetno vzelo nekaj mesecev, če ne let.

Vseeno pa je bil glavni razlog, da sem začel razmišljati o drugem telefonu, velikost (no, majhnost) 5s. Kar zdaj na povsem enak način opažam pri novem (starem) modelu iphone se. Začelo me je hudo motiti, da ravno na telefonu, s katerim daleč največ komuniciram, delam največ tipkarskih napak. Najbrž zato, ker se vse bolj navajam na velike pet- in večpalčne zaslone, in so črke na tipkovnici, ki jo lahko prikaže štiripalčna diagonala, preprosto – majhne. In za gledanje videa je bil mali zaslon smešna opcija v primerjavi z nečim večjim, kar sem vedno nosil s seboj. Videi na tubi in drugod enostavno niso zaživel tako kot na večjih zaslonih. Živimo v času videa, ki draži in razvaja vse naše čute, kar pa na majhnem, skoraj igračkastem iphonu, ne pride do izraza. Celo z se v roki, čeprav je hardversko bistveno izboljšan v primerjavi s 5s, se počutim kot da bi s časovnim strojem šel vsaj dve leti nazaj.

Tako sem se po prihodu 6s odločil, da malega 5s prodam in si kupim večji iphone. Nato je med čakanjem na pravo barvo telefona (64 GB, seveda), s Kitajske prišel oneplus x, ki sem ga naročil iz čiste radovednosti. In me s svojo obliko ter lepim in uporabnim softverom dovolj prevzel, da sem vsaj za nekaj časa črtal nov jabolčni nakup, a se vseeno poslovil od svojega pet es.

V treh mesecih od slovesa nisem pogrešal kaj dosti tistega, kar iphone dela drugačen. Še najbolj izgled določenih aplikacij, podcastovsko superiornost jabolčne platforme, čitalec prstnih odtisov in njegovo integracijo v sistem in še kakšno malenkost. Rednejše nadgradnje sistema kot na androidu so mi na koncu mojega leta z iphonom že rahlo presedale, saj je bila vsak teden vsaj ena. Telefon pa je razvil čudno napako, da zadnje tri mesece nikakor nisem mogel narediti varnostne kopije, ne neposredno v icloud ne v itunes.

Odkar ga nimam več, sem dobil potrditev, da je danes podobno kot pri računalnikih že precej nepomembno, kateri operacijski sistem poganja vse skupaj. Na obeh glavnih platformah se da početi bolj ali manj vse, vsaka pa ima nekatere svoje edinstvene lastnosti. Toda dobra kombinacija platforme, strojne opreme in dodatnih programskih zmožnosti lahko da atraktivno možnost v katerem koli svetu. Za kupca, ki ni obremenjen z znamkami, napisi, barvami ali filozofsko-religioznimi vzgibi, je izbira kar pestra. V androidnih koncih pestrejša kot v jabolčnih, kjer ti mora biti všeč točno tisti model izbrane velikosti. Kot rečeno, mali (prej 5s, zdaj se) je res premajhen, veliki plus pa malo prevelik. Vmesna možnost je sicer čisto v redu, ampak je vedno težje upravičiti sto ali dvesto evrov pribitka na androidne modele, ki ponujajo še kakšen bonus. Recimo vodoodpornost, daljše trajanje baterije, možnost vstavljanja pomnilniške kartice, brezžično polnjenje, višjo razločljivost zaslona (VR! :)) in še kaj.

Moj naslednji osebni telefon – oneplus x s preveč povprečnim fotoaparatom je medtem že odšel od hiše – zelo verjetno ne bo iphone. Splošna kakovost telefonov je tako napredovala, da obstajajo atraktivne alternative. Trenutno celo bolj primerne za moje potrebe. Upam pa, da me Apple kdaj kasneje spet premami. Ker bo to pomenilo konkreten napredek in nekaj vznemirljivo novega. Komaj čakam.

The post Moje leto v Applovem svetu appeared first on Tehnozvezdje.