Podjetje HMD Global letos bruha novosti, potem ko se je lani kar malo potuhnilo. Že pred meseci smo testirali klasičen model X20, ki je pustil mešane občutke, in tega so z določenimi spremembami »preoblekli« v bolj odpornega, trpežnega XR20. Res ima tako masiven oklep, da si je težko predstavljati, kaj bi bilo treba početi s tem telefonom, da bi se mu kaj resnega zgodilo. Seveda se lahko na robovih plastika opraska, a to bo verjetno tudi vse. Srednji del stranic je oblikovan tako, da navidezno »razkriva« notranji del ogrodja, kar pa je seveda zgolj dizajnerski trik. Spodaj sta, kot pri večini tovrstnih telefonov, luknjici za pripenjanje zanke, ki jo nekateri še vedno uporabljajo, da imajo telefon obešen okrog zapestja. Zraven je izhod za slušalke (3,5 mm), kar je konec l. 2021 podobno neobičajno, na zgornji strani pa je rdeča tipka, ki ji je mogoče nastaviti številko za klic v sili. Zanimive sta odprtini za mikrofona, saj sta večji kot običajno. A pod njima je še nekaj praznine do luknjice. Najbrž gre za kakšen način odvajanja vode stran. Telefon je uradno odporen po standardu IP68. Plastično hrbtišče ima hrapav vzorec, kar daje soliden oprijem. Stranske tipke so dokaj trde, nepričakovana je tista na levi, ki je namenjena priklicu navideznega pomočnika. Na Nokiah pač teče skoraj Googlov Android (HMD je verjetno še zadnji preostali relevanten proizvajalec v programu Android One).

Zaščita pred padci, udarci, potopi in ostalimi neprilikami ima pričakovano posledico, a sem se vseeno nadejal, da ne bo tako potencirana. XR20 je namreč enormen. V vse smeri presega mejo, čez katero sam ne bi šel, pa sem se z leti  navadil zelo velikih telefonov. Dolžine je za več kot 17 cm, širine več kot 8 cm in debeline čez 10 mm (torej cel cm). Masa z 248 g prav tako ni zanemarljiva. To je definitvno reč za uporabnike za velikimi dlanmi, ki so tudi pripravljeni zaradi odločenih zahtev, kadar so v naravi, na delovišču ali kjerkoli že, tudi doma na kavču potrpeti s telefonom, ki ga ne morejo vzeti iz ekstra debelega ovitka. Jasno je, da ovitek klasičnemu telefonu ne bi tako zelo dobre zaščite, a nekateri, izdelani prav z mislijo na odpornost v različnih okoliščinah, najbrž pridejo vsaj blizu. Priznam, da me tovrstni telefoni za svojo uporabo ne zanimajo, kot nimam česa početi s pickupom, vendar je jasno, da so uporabniki za robustne mobilnike, kot so tudi za kesone in zmožnost pripeljati se kamorkoli in delati kjerkoli.

Z izjemo podpore za omrežja 5G, ki jo zagotavlja procesor Snapdragon 480G, Nokia XR20 ni izstopajoče moderen mobilnik. Ta procesor, čeprav z nižjega dela zmogljivostne lestvice, je pravzaprav največje presenečenje. Mnogi telefoni s čipi višjih oznak (662, 690 in podobnimi) se niso zdeli nič bolj odzivni, morda še celo manj. Za vsakdanja opravila je skupaj s šestimi gigabajti pomnilnika ta strojna osnova povsem solidna. Ne podira hitrostnih rekordov in zagotovo se ne kvalificira za igričarsko, toda kakšnih frustracij tudi ne bo povzročala. Navsezadnje Nokia nima kakšne obilne androidne preobleke, zato se strahovi o morebitnem počasnem delovanju niso uresničili. Večina ostalih vidikov je manj spodbudnih. Zaslon z diagonalo 6,67 palcev in polno visoko ločljivostjo je sicer soliden, dovolj svetel (četudi ga samodejno nastavljanje želi držati na zelo nizkih vrednostih) in zmerno živahen, toda nad 500 evri dandanašnji srečujemo večinoma le še v vseh pogledih superiorne zaslone OLED. Zato v XR20 vgrajenega LCD-ja, četudi mu zaščitno steklo (ali plastika) ne jemlje svetlosti, barvitosti in vidnih kotov, kot se je pogosto dogajalo pri robustnih telefonih, ne morem opisovati s kakšnimi superlativi. Še bolj to velja za mono zvočnik. Dobro, da so dodali izhod za slušalke in da je bluetooth različice 5.1.

Ob pogledu na zadnjo stran bi lahko na hitro pomislili, da ima telefon štiri fotografske objektive, a sta v resnici dva. Preostala od štirih krogov, razpostavljenih v kvadrat, vsebujeta sveteče diode za osvetlitev. Poleg glavnega objektiva z 48-milijonskim tipalom je tako prisoten še ultraširokokotni s 13-milijonskim tipalom. Nič ne pogrešam dvomilijonskih makrov in globinskih tipal, ki jih pogosto srečujemo v telefonih tega cenovnega razreda, da se lahko marketinški materiali bahajo s štirimi kamerami, od katerih pa je običajno le ena vredna tega naziva. Tudi tu se je najbolj zanašati na osrednjo, ki lahko pri osnovni goriščnici in dobri svetlobi zajame tudi kaj dobrega. Za 600 evrov bi sicer pričakoval še kaj več, denimo podrobnejše detajle, boljše rezultate v slabi svetlobi in tudi video v razločljivosti 4K. Kako izpade snemanje v polni visoki razločljivosti, si lahko ogledaš v spodnjem posnetku. Tako slika kot njeno umirjanje, predvsem pa zajem zvoka so mogoče celo najboljši del foto-video izkušnje s tem telefonom. Širši pogled z drugim objektivom opazno zniža podrobnosti in prinese bistveno slabšo optiko na robovih, kar tudi ni nič neobičajnega. Aplikacija ponuja še dvakratni zum, ki je popolnoma digitalni, je pa lahko v določeni primerih (odvisno od motiva) nepričakovano spodoben, v drugih pa opazi precej močno ostrenje robov, kar je tudi standarden trik za umetno ustvarjanje ostrine, ki je kajpak ni.

Situacijo z avtonomijo bi lahko na kratko opisal: Velika baterija, tudi dvodnevno delovanje, počasno žično polnjenje (18W) in, kar nekoliko šokantno, precej hitro brezžično polnjenje (15W). Da robustni telefon sploh ponuja brezžično polnjenje je velika redkost, taka hitrost pa je še večje presenečenje. Čitalnik prstnih odtisov je v stranski tipki in zahteva dokaj natančno pozicioniranje prsta, imel sem  več neuspelih poskusov odklepanja kot pri Xiaomijih ali Sonyjih, ki uporabljajo slično rešitev.

Nekoč je kazalo, da se bo znova več znamk odločalo za čistejši videz Androida, toda prevlada Xiaomija in podobnih proizvajalcev ter težave majhnih od začetka epidemije naprej so vse skupaj znova nagnile na stran močnih, obsežnih preoblek. Nokie je zato z vidika uporabniškega vmesnika veselje uporabljati, saj res ni nikakršne navlake, načičkanih ikon, zmedenih nastavitev in izbirnikov ter podobnih nepotrebnih sprememb. Tudi obljuba treh let nadgradenj se sliši dobro, čeprav je treba takoj povedati, da v to pade posodobitev na Android 12, ki ga nekateri telefoni že imajo oz. z njim začenjajo svojo prodajno pot, tako v bistvu ostaneta le še izdaji 13 in 14, ki ju bo Google splovil prihodnje leto in l. 2023. Vseeno bolje kot še nedavno tega, in če bodo varnostni popravki prihajali še nekaj časa po tem, bo celoten izkupiček v redu.

Cena je tisto, kar Nokio XR20 drži nazaj. Priporočenih 600 evrov za različico s 6/128 GB pomnilnika je ne samo veliko, ampak zelo veliko glede na strojne lastnosti in tudi dejansko delovanje telefona v praksi. V današnjih razmerah bi takemu telefonu brez zaščitnega oklepa težko pripisal dobro razmerje med ceno in kvaliteto pri polovični ceni. Sam(a) si moraš odgovoriti, ali ti tovarniško izvedena zaščita pomeni več kot 300 evrov do- oz. preplačila ali precej dodatnih kompromisov v primerjavi s »klasiko«, vstavljeno v konkreten ovitek, kadar je potrebno.

HVALIMO:

• Ohišje ponuja res dobro zaščito, tudi dizajn je ličen
• Snapdragon 480G je presenetljivo spodoben procesor
• Podpora za 5G in obljuba posodobitev do Androida 14 dajeta dvo- do triletno življenjsko dobo
• Brezžično polnjenje s kar 15W

GRAJAMO:

• Velik in težak telefon
• Povprečen fotoaparat
• Snemanje videa zgolj v polni visoki razločljivosti
• Za precej nižjo ceno se zlahka dobi telefon z zaslonom OLED
• Zelo visoka cena glede na večino lastnosti (z izjemo zaščite ohišja in brezžičnega polnjenja)

The post Nokia XR20: Nova vladarica ogroženega kraljestva appeared first on Tehnozvezdje.

V prihodnjih mesecih prihaja šesterica novih telefonov Nokia v treh modelnih linijah. V HMD Global so se odločili za nov način razločevanja in poimenovanja svojih izdelkov, uvrstili so jih v serije C, G in X. Te si sledijo po cenovni lestvici in se razlikujejo glede funkcionalnosti in podpore, ki je bodo posamezni telefoni deležni.

Gre nekako takole. Serija C predstavlja vstopne (napol) pametne telefone, s cenami pod sto evrov in za uporabnike, ki šele vstopajo na to področje. Na njih teče operacijski sistem Android Go in bodo deležni dve leti četrtletnih posodobitev (verjetno varnostnih popravkov). Za Slovenijo je ta serija nezanimiva.

Serija G gre nekje do največ dvesto evrov in naj bi ponujala tridnevno trajanje baterije, dve leti posodobitev operacijskega sistema (v tem primeru »pravega« Androida) in tri leta mesečnih varnostnih popravkov. Pri seriji X bo tudi podpora za posodobitve samega sistema raztegnjena na tri leta, telefoni sami pa naj bi bili toliko dobri in trpežni, da bodo tudi brez težav zdržali toliko časa. Težava je drugje, a do tega še pridemo.

»Preteklih 12 mesecev je bilo zahtevnih, vendar smo imeli priložnost, da se ustavimo, razmislimo in pripravimo na naslednji velik korak. V ospredje vedno postavljamo uporabnika, želimo si, da imajo ljudje radi svoje telefone in da jih uporabljajo dlje, kar zagotavlja naša trajnost,« je ob tem v pripravljeni izjavi poudaril izvršni direktor HMD Global Florian Seiche (na fotografiji).

Podjetje je med predstavitvijo govorilo predvsem o omenjeni večletni programski podpori – nekateri sicer obljubljajo še daljšo -, o vzdržljivosti in trpežnosti telefonov, o tem, kako se bodo kupci navezali nanje, malo še o fotografski izkušnji, skoraj nič pa o samih tehničnih lastnostih novincev. Verjetno zato, ker so daleč od spektakularnih. V seriji G sta telefona G10 in G20, ki ju poganjata procesorja Mediatek Helio G25 in G35. Znamke, kot je Xiaomi, ju vgrajujejo v telefone, ki stanejo manj kot sto evrov, medtem ko se priporočena cena za Nokio G10 začne pri 139 evrih (3/32 GB) in za G20 pri 159 evrih (4/64 GB). To sta tudi telefona s 6,52-palčnima zaslonoma ločljivosti HD+ in že po specifikacijah povprečnimi kamerami, sta pa njuni bateriji veliki (5050 mAh), imata priključka USB-C in G20 menda tudi NFC.

Pri X10 in X20 za 309 ali 349 evrov (6/64 oz. 6/128 GB) primerjava s konkurenco ni nič ugodnejša. Oba poganja Snapdragon 480, ki so ga izbrali zaradi podpore omrežjem 5G. S tega vidika je torej povsem v koraku s časom, vendar je najmanj za razred manj zmogljiv od tega, kar najdemo v nekaterih drugih telefonih za podobno ceno. Zaslona z diagonalo 6,67 palcev imata polno visoko ločljivost, a sta vrste LCD s 60-herčnim osveževanjem. Foto-video modula z 48- ali 64-milijonskim glavnim tipalom, 5-milijonskim za ultraširokoktni objektiv in dvomilijonskim za makro prav tako ne obetata česa posebnega. Ne dvomim, da sta telefona dobro izdelana in v večini vidikov (povezljivosti, polnjenju, funkcionalnostih, ki jih nekateri proizvajalci opuščajo) povsem solidna, toda v tem cenovnem razredu prihajajo v prodajo izdelki s precej bolj atraktivnimi lastnostmi in predvsem dovolj zmogljivo osnovo, da bo tudi čez tri leta še vedno delovala dovolj dobro.

The post Veliko novih telefonov Nokia, toda nobenega takega, kakršnega bi si želel appeared first on Tehnozvezdje.

Nokia 8.3, ki se jo bo menda dalo videti v najnovejši bondiadi, kadar koli bo že prišla na velika platna, ima dva ključna aduta. Foto-video sklop s štirimi objektivi Zeiss in podporo za omrežja 5G zaradi procesorja Snapdragon 765G. »Četverna kamera« je sicer tudi rahlo optimistično poimenovanje, kajti poleg glavnega objektiva s 64-milijonskim tipalom in ultraširokega z 12-milijonskim, sta zraven še makro objektiv in tipalo za »globino«, oba s skromnima dvema milijonoma pik. Malo me skrbi cena tega mobilnika, saj bo sta 599 (6/64 GB) ali 649 evrov (8/128 GB). Konkurenca podobno tehnologijo ponuja tudi za sto do dvesto evrov manj.

Precej manj bo verjetno pritoževanja čez ceni ostalih dveh novih telefonov. Nokia 3.4 naj bi stala od 159 evrov naprej, odvisno od količine pomnilnika. Te pa bodo lahko 3/32, 3/64 ali 4/64 GB, bomo videli, kaj bo prišlo do Slovenije. Aduti tega modela naj bi bili velik zaslon, dvodnevna avtonomija baterije, pestra barva paleta in seveda Android One, torej nepreoblečen operacijski sistem s tremi leti posodobitev. Zaslon HD+ (720p) bo imel diagonalo 6,4 palcev in luknjico za sprednji fotoaparat. Na srečo je v tem cenovnem razredu zdaj že običajen priključek USB-C, kot tudi čitalnik prstnih odtisov na (plastičnem) hrbtišču. Kamera bo v marketinških materialih trojna, kar pa v praksi pomeni glavi in širokokotni objektiv ter globinsko tipalo. Telefon bo poganjal procesor Snapdragon 460.

Še ceneje, za 119 evrov, bodo prodajali Nokio 2.4. Verjetno pa se bo splačalo odšteti kakšen evro več za različico s 3/64 GB, kajti izhodiščna bo imela zgolj 2 GB delovnega pomnilnika in 32 GB shrambe. Tu bo zaslon velik kar 6,5 palcev, prav tako HD+, imel pa bo kapljičasto zarezo. Baterija pri tem telefonu bo imela kapaciteto kar 4500 mAh, kar obeta večdnevno delovanje z enim polnjenjem, a za slednje bo še vedno v uporabi priključek mikro USB. Procesor je tu Mediatekov Helio P22, torej z nižjega zmogljivostnega spektra, »dvojna« kamera pa v bistvu ponuja zgolj eno goriščnico, drugo tipalo bo le za merjenje globine oz. razdalje do objektov. Zdi se, da bo za slovenske kupce bistveno bolj zanimiva Nokia 3.4.

Zraven so v HMD Global predstavili še popolnoma brezžične slušalke in zvočnik bluetooth. Pač za ljubitelje znamke, kaj posebej vznemirljivega ni pri nobenem od teh izdelkov, razen morda vodoodpornosti pri slušalkah in bluetootha 5.0 pri zvočniku.

The post Nove Nokie za kupce, ki nočejo odšteti več kot dvesto evrov za telefon appeared first on Tehnozvezdje.

Kot prvo, zelo kvalitetno je izdelan. Pojava ni nič posebnega, Redmi Note 4 je za moj okus bolj ljubek. A1 bi bil lahko manjši, je pa kovinski, z dobro obdelavo materialov in deluje trdno. Tudi občutek v roki je fin, kot rečeno pa se mi zdaj dlani že navajajo na ožje modele zasloni 2:1, tako da je tale rahlo širok za moj okus. Fotoaparat ima nekaj izbokline, a ta ne moti pretirano, edino po mizi lahko drgne. Prstni odtisi se na zadnji strani, ki je v mojem primeru zlata, skoraj ne poznajo. Praske pa za zdaj tudi ne. Lepo je, da so za priključek izbrali USB-C, da so ohranili tudi izhod za slušalke in infrardeči oddajanik (za daljinski upravljalnik). Manj spodbudna pa je odsotnost NFC-ja, s čimer odpade Urbana in še kaj, in tudi umanjkanje programske podpore za radio, ker čipovje zanj je prisotno.

Preden se posvetim programski opremi, ki je vendarle glavna atrakcija, se bom še malo pomudil pri glavnih vidnih in slišnih značilnostih. Zaslon ima diagonalo 5,5 palcev, kar je bila v obdobju razmerij stranic 16:9 zelo pogosta velikost. A to obdobje se končuje in priča smo prehodu na 18:9 oz. 2:1 ali še bolj potegnjena razmerja (iPhone X ima kar 19,5:9). Saj s starim formatom ni kaj dosti narobe, če so tipke pod zaslonom, še toliko manj, je pa res, da pri večini aplikacij bolj prav pride višina kot širina in da nova forma omogoča za kakšen milimeter ožjo napravo. Vsak milimeter pa se pri držanju v dlani hitro pozna. Vseeno imam več pripomb na kakovost ekrana kot na njegovo geometrijo. Ločljivost je v redu, vidljivost z različnih kotov tudi, mu pa manjka svetilnosti, kontrastov in živahnosti. Barve so ves čas nekoliko obledele in razlika med teminami in belinami povprečna, svetlost pa je treba imeti nastavljeno precej visoko. Za sonce ima avtomatika še nekaj rezerve, a ne prav veliko. Glede na ceno se ne morem prav zelo pritoževati, sem pa videl že kakšen lepši zaslon tudi v telefonih, ki ne stanejo prav dosti več.

Vseeno je večpredstavnost kar dobra, ker zvočnik sploh ni slab. Je glasen, premore nekaj globine in frekvenčnega razpona, predvsem pa pri višji glasnosti ni popačenja ali hreščanja, kot ga je mogoče slišati pri Redmi Note 4. V strojnem pogledu je sicer bolj izstopajoča lastnost dvooki fotoaparat. Podoben je tistim, s kakršnimi se ponašata iPhone ali Galaxy Note8, ki pa sta seveda nekajkrat dražja. Objektiva ponujata različni goriščnici, standardno (široko) in dvakrat približano. Glavni pogled premore zaslonko f/2,2, »zum« pa f/2,6. Ne eno ne drugo ni sijajno, kot tudi ni velikost pik na tipalih. Zato so dnevne fotografije kar v redu, večerne in sploh nočne, pa tudi notranje ob slabši osvetlitvi pa precej slabše. V dobri svetlobi seveda je nekaj manj podrobnosti in dinamike kot na posnetkih prej omenjenih najdražjih telefonov, vseeno pa je zajeto in predstavljeno na končnih datotekah presenetljivo dobro. Tudi način HDR opravi svojo nalogo kar zgledno, čeravno malce počasneje kot na najboljših fotofonih. Boljši je kajpak standarden pogled, zato pa se je s »teleobjektivom« že mogoče malo igrati z globinsko neostrino.

Celo pod umetno svetlobo in v mraku se da narediti kakšen povsem uporaben posnetek, se pa kakovost v takih razmerah vseeno precej hitro poslabša. Prikrade se šum, podrobnosti izginjajo, barve bledijo. Ali pa so fotografije celo stresene, saj objektiv ob povprečni goriščnici in pomanjkanju optične stabilizacije pač dobi premalo svetlobe in je čas osvetlitve predolg. Kakšnih bistrih programskih trikov, na kar se v veliki meri zanaša Googlov Pixel, tu ni. Presenetljivo pa so zelo spodobni in visokoločljivostni panoramski posnetki.

Umirjevalnik ali pa vsaj kakovostni algoritmi za to nalogo manjkajo tudi pri videu. Ta je res lahko v 4K, vendar ni nič posebnega. Sprednji fotoaparat je tipičen predstavnik tega razreda s petimi milijoni točk. Povsem zadovoljiv za sefije, a absolutno preslab za kakšno vloganje ali druge resnejše namene. Fotografska aplikacija bi bila lahko bolj izpiljena in z več možnostmi, niti velikosti fotografij ni mogoče spremeniti, jo je pa možno vsaj kadarkoli priklicati z dvojnim pritiskom na tipko za vklop.

Baterija po številkah ni najbolj zmogljiva, a preseneti z dobro vzdržljivostjo. Tisti dan, ko sem jo med testom najbolj obremenjeval, sem proti koncu popoldneva, ko se je končala konstantna osemurna tortura, imel še skoraj polovico napolnjenosti. Res pa je, da sem bil večino časa jahal wi-fi. Naslednji dan, ko sem se precej več zanašal na mobilno omrežje, so odstotki padali hitreje, a vseeno sem brez težav prikrmaril do spanja. Ob zmerni uporabi bi se najbrž izšlo tudi za dva dni brez vmesnega polnjenja. To sicer poteka z običajno hitrostjo in brezžičnega ni. Čitalnik prstnih odtisov je kar zanesljiv, ni pa najhitrejši. Nekateri drugi telefon odklenejo res hipno, tu pa je treba trenutek počakati. Drugače pa je krmarjenje po sistemu precej hitro in odzivno. Nisem opazil kakšnega zatikanja, kvečjemu občasno sekundo ali dve daljše nalaganje aplikacij kot na zmogljivejših telefonih. Se pa poznajo štirje gigabajti delovnega pomnilnika, saj se aplikacijo »zapirajo« šele, ko res že nekaj časa niso v uporabi ali uporabnik odpira množico drugih. Kar se tiče hitrosti bi res zlahka presedlal na ta telefon, veliko bolj bi me motili zaslon, velikost in še kakšna druga pomanjkljivost.

Snovalcem pa absolutno štejem v dobro, da so vgradili 64 GB bliskovnega pomnilnika za shranjevanje podatkov (mislim sicer, da obstaja tudi različica 32 GB, a bi se ji sam izognil) in dodali še režo za pomnilniško kartico. Sploh za ta denar je shramba radodarna in komur bo prostora premalo, ga lahko hitro poveča. In ker je telefon s Kitajske ter v osnovi ni namenjen slovenskim omrežjem, sem bi tokrat še malo bolj pozoren na kakovost klicev. In bil tudi tu presenečen, saj so bili pogovori jasni in razločni. Tudi s sprejemom signala nisem imel težav. Enkrat na začetku preizkušanja se mi je zdela hitrost prenosa podatkov v mobilnem omrežju prenizka, še posebej, ker je drug telefon zraven bite pretakal bistveno hitreje, a se kasneje kaj podobnega ni več pojavilo, tako da je verjetno šlo za trenutno motnjo.

In zdaj malo več o programski opremi. Čista namestitev Androida je istočasno največja vrlina in tudi ena največjih slabosti tega telefona. Preden pojasnim zakaj, naj povem še, da čisti (»stock) Android ni enak Androidu na Googlovih Pixlih. Tam je že kar opazno modificiran in z določenimi funkcionalnostmi, ki jih osnovna različica, kakršno dobijo drugi proizvajalci, nima. Glavne prednosti so seveda hitrost, pregleden, prečiščen vmesnik, nobenih podvojenih aplikacij in ažurne nadgradnje. Pomanjkljivost pa je odsotnost nekaterih zelo uporabnih funkcionalnosti, ki jih proizvajalci dodajo v svoje androidne preobleke in jih je težko dobiti z aplikacijami. Pri Xiaomiju so to na primer dvakratni trepljaj za bujenje zaslona, barvni profili ekrana, več možnosti med hitrimi bližnjicami in radio (FM). Vse to je na voljo pri modelu Redmi Note 4, medtem ko ima A1 samo dvakratni pritisk tipke za vklop za priklic fotoaparata, ostale finte manjkajo. Niti aplikacij, kot so skener (kod qr, dokumentov, …), diktafon ali Mi drop, ki omogoča pošiljanje datotek drugim telefonom Xiaomi, tu ni. Edina je Mi remote za izkoriščanje vgrajenega infrardečega oddajnika. Izgled je sicer stvar okusa, Xaomijev MIUI ni napačen, malo bolj barvit od Googlovega vmesnika, a hkrati ne prenačičkan, ima pa iphonovski princip domačih zaslonov. Čisti vmesnik ima klasičen predal s aplikacijami, tu dosegljiv s potegom navzgor, obvezno iskalno vrstico na vrhu domačega zaslona in hitre komande pri aplikacijah, ki jih podpirajo (dolgo pritisk na ikono, podobno kot 3D Touch na iPhonu).

Odsotnost dodatkov telefon več kot kompenzira s hitrostjo. Vse deluje brez zatikanja in spodobno hitro, mogoče je treba malo počakati na zagon katere od aplikacij ali na obdelovanje fotografij HDR, toda v tem cenovnem razredu še nisem videl odzivnejšega telefona. Redmi Note 4 z enakim procesorjem, res pa s tremi gigabajti pomnilnika, je bolj dojemljiv za občasna spotikanja. Kar pa se tiče posodobitev. Takoj na začetku sta bili dve, ena sistemska s kopico popravkov, druga za oktobrske varnostne novosti. Novembrskih še ni, prav tako je različica Androida še vedno 7.1.2, torej ta zadeva vendarle zaostaja za Pixli in Nexusi. Zares pa se bo, ali pa tudi ne, vrednost vključenosti v program Android One izkazala na dolgi. Po približno letu od začetka prodaje proizvajalci bolj ali manj pozabijo na posamezen model telefona. Če bo Mi A1 vsaj v drugem letu življenjske dobe še dobival nadgradnje in varnostne popravke, potem je v čistem Androidu nekaj smisla. Drugače pa bi bili za uporabnike verjetno več vredni proizvajalčevi dodatki.

Kam torej sodi ta izdelek? Ga je smiselno naročati s Kitajske ali mogoče najti v kateri od evropskih držav, kjer je uradno na voljo, namesto nakupa enega od telefonov s servisom s Sloveniji ali mogoče Motorole iz Nemčije? Kadar je v akciji ali se zanj dobi kupon za popust in se tako končna cena, skupaj z davkom in uvoznimi stroški ustavi pod 230 evri, je zelo zanimiv telefon. Hitrost delovanja je neprekosljiva v tem razredu, dvooki fotoaparat z optičnim »zumom« pa tudi ni prav pogost. Imajo pa konkurenčni modeli za le malo višjo ceno tudi kakšno prednost, denimo v zaslonu, dodatnih funkcionalnostih, NFC-ju, kakšnemu uspeva biti tudi prijaznejše oblike in velikosti. Android brez navlake mi še vedno vzbuja mešane občutke. Omogoča odzivnost in potencialno ažurnejše posodobitve, izpušča pa marsikatero priročno funkcijo. Vsekakor je Xiaomi Mi A1 po razmerju med plačanim in dobljenim v samem vrhu, vseeno pa ni med mojimi najljubšimi letošnjimi telefoni. Da bi bil, je premalo poseben, preveč se drži ustaljenih vzorcev. Kar je škoda, nikakor pa ni presenetljivo.

The post Xiaomi Mi A1: Zelo dobra vrednost za denar, a brez iskrice appeared first on Tehnozvezdje.

Doslej je bil Android sestavljen tako, da je bilo vse skupaj – od jedra do gonilnikov in proizvajalčeve preobleke. Po novem pa bo jedro povsem ločeno, proizvajalci naprav in dobavitelji čipov ne bodo nič posegali vanj, kar bo že pospešilo pripravo nadgradenj. Poleg tega izbira jedra (linuxa) ne bo več poljubna. Gonilniki in ostale prilagoditve bodo nivo višje, kjer bo ogrodje, v katerega se bodo povezovali proizvajalci procesorjev in ostali. Na tretjem nivoju pa bodo prilagoditve proizvajalcev telefonov in operaterjev. Ker se ti ne bodo več igračkali z jedrom, bo vsaj v teoriji vse skupaj lahko teklo hitreje. Google pa tako tudi počasi »zapira« Android v lastniški operacijski sistem, kar je že v štartu storil s sistemoma Android Auto in Android Wear.

Android One je nekoč že bil program poceni telefonov za trge v razvoju, a se ni prijel, ker konkretni izdelki niso ponujali kaj dosti dodane vrednosti v primerjavi s siceršnjo ponudbo. V novi preobleki je danes kitajski Xiaomi v Indiji predstavil model Mi A1 z dokaj zanimivo strojno zasnovo in povsem čisto namestitvijo Androida, brez kakršne koli navlake v obliki vmesnika MIUI ali česa drugega. Še bolj pomembna pa je širitev te iniciative po svetu, Xiaomi je namreč napovedal, da bo telefon uradno prodajal tudi ne v nekaterih evropskih državah.

Mi A1, ki naj bi stal približno 250 evrov, premore kovinsko ohišje, 5,5-palčni zaslon polne visoke ločljivosti, procesor Snapdragon 625, dvojni fotoaparat z običajnim in približanim pogledom (dvakratna povečava), 4 GB pomnilnika in 64 GB shrambe, čitalnik prstnih odtisov in baterijo s kapaciteto 3080 mAh. Torej specifikacije skoraj na ravni pred dnevi predstavljenih Moto X4 ali Alcatela Idol 5s, ki bosta stala 400 evrov. Edini resen spregled je po pregledu lastnosti izostanek NFC-ja. In hecno je, da je različica operacijskega sistema še 7.1.2, ne že takoj 8.0. Zato pa naj bi Mi A1 podpiral vse za Slovenijo relevantne frekvenčne pasove.

Xiaomijev čisti androidnik med drugim prihaja na Madžarsko, Češko in Slovaško. Podjetje je pretežno izbralo države, ki nimajo najvišjega BDP-ja in kjer ne bodo pretirano zmotili tekmecev, ki bi jih utegnili tožiti zaradi morebitnega nespoštovanja patentov. Slovenije na seznamu podprtih držav ni, skoraj zagotovo pa se bo dalo reč po kakšnem spletnem kanalu uvoziti tudi k nam. In zelo verjetno se bo programu Android One pridružil še kakšen proizvajalec.

The post Google in Xiaomi za aktualnejši Android appeared first on Tehnozvezdje.