Sprejeli smo jih z odprtimi rokami, kajti za razliko od lastne zbirke na fizičnih nosilcih, imaš na razpolago (skoraj) celo svetovno glasbeno produkcijo, za do denarnice relativno prijazen mesečni znesek. V primerjavi s storitvami pretočnega videa imajo še eno konkretno prednost. Popularne in hkrati najbolj iskane skladbe najdeš v vseh zbirkah, kajti morebitni ekskluzivni dogovori so redki oziroma v najslabšem primeru časovno omejeni. Na nek način je torej (skoraj) vseeno, za katero storitev se odločiš in uporabljaš jo lahko za vse večne čase. Amen! Dokler plačuješ, kajti v nasprotnem primeru se vrata do glasbenih nebes zaprejo. Res? No, ne popolnoma.

Če ne želiš plačevati mesečne naročnine, lahko nekatere poslušaš brezplačno, toda z omejitvami, kot so oglasi, ki jih ni mogoče preskočiti, in omejeno število preskokov pesmi v seznamih predvajanja. Torej gre za radijskim postajam nežno podoben koncept. Ponudnik storitev je plačan od oglasov in delež dobijo tudi glasbeniki, katerih skladbe morda v plačljivi različici storitve nikdar ne bi poslušal! Eno stvar je treba pri »brezplačnosti« vedno upoštevati. Ponudniki jo nudijo, ker morajo, ne ker bi si to želeli ali zaradi prijaznosti do poslušalcev. Raje bi namreč videli, da jim redno plačuješ, zato bodo naredili vse, da te premamijo. Naj te to ne odvrne. Brezplačna uporaba je idealna, da dlje časa od običajnega brezplačnega obdobja naročniške storitve, ugotavljaš, ali ti je storitev sploh všeč. Poleg tega pa nimaš česa izgubiti. Marsikdo za poslušanje glasbe uporablja Youtube, ki je seveda neizčrpen vir različnih pesmi in izvedb, toda za vsako poslušanje res ni treba pretakati še videa!

Spotify in Youtube Music sta največji globalni storitvi pretočne glasbe in obe nudita brezplačno uporabo z možnostjo kasnejše nadgradnje na plačljivo. Obe nudita izjemno širok seznam glasbe in kakovosten zvok, čeprav se zdi, da je v slednjem Spotify za odtenek radodarnejši. Spotify Free je enak plačljivi storitvi, le da poleg predvajanja oglasov omejuje število preskokov na šest na uro, premeša sezname predvajanja, nad katerimi zato nimaš popolnega nadzora, ne omogoča poslušanja brez povezave in omejuje pasovno širino (kakovost) na 128 kb/s (računalnik) oziroma 160 kb/s (mobilna naprava).

YouTube Music ne pogojuje števila preskokov, temveč moraš imeti aplikacijo odprto, da naprava predvaja zvok. Ko jo zapreš oziroma »potisneš« v ozadje, je pretakanje glasbe ustavljeno, kar onemogoča večopravilnost med poslušanjem glasbe. Hitrost in s tem kakovost zvoka je omejena na 128 kb/s, a najhujši so oglasi, ki so sicer ravno tako postali moteči element storitve Youtube.

Čeprav ima v seznamu manj sklad, je ravno tako popularna pri nas manj priljubljena storitev Amazon Music. V primeru brezplačne storitve si prisiljen gledati oglase in imaš omejen dostop do glasbene zbirke, medtem ko je kakovost glasbe primerljiva kakovosti, ki jo nudi Spotify Free.

Možnost brezplačne uporabe nudi še francoski ponudnik pretočne glasbe Deezer. Ravno tako kot Spotify prikazuje oglase, omejuje uporabnost seznama predvajanja, toda onemogočena je možnost predvajanja glasbe brez povezave. Število preskokov skladb je v primeru uporabe v oknu brskalnika na računalniku neomejeno, medtem ko si v aplikaciji omejen na šest vsako uro.

Razvrstitev brezplačne ponudbe je sicer podobna razvrstitvi plačljive, kajti odlikujejo jih iste lastnosti. Na vrhu bi postavil Spotify Free zaradi širokega nabora sklad, podkastov, ekskluzivnih vsebin in preprostega iskanja. Sledi Youtube Music z ravno tako velikim izborom vsebin in neomejenim številom preskokov. Na tretjem mestu je Deezer in to predvsem zaradi tega, ker nudi nekoliko manj vsebin, čeprav storitev ravno tako odlikuje preprosta uporaba. Sledi Amazon Music, ki ga ima od vseh štirih še najmanj raznolik izbor vsebin.

Za brezplačne storitve je ravno tako kot za plačljive potrebna registracija. Ta je še najbolj preprosta v primeru Apple Music, saj zadostuje Googlov račun, ki ga gotovo imaš. V primeru Amazonove storitve lahko uporabiš njihovega, če ga imaš, račun pri drugih dveh pa moraš najprej odpeti!

The post NEDELJSKI NASVET: Zakaj bi za glasbo plačeval ali »kuril« Youtube, če ni nujno? appeared first on Tehnozvezdje.

Zahodnjaški ljubitelji glasbe so že precej množično prešli na naročniško glasbo in treba je najti nek čim boljši način, kako Spotify, Applovo, Googlovo ali Amazonovo glasbo (pri nas pa Deezer) spraviti na glavni glasbeni »stolp« v dnevni sobi, kuhinji ali kjerkoli že. Še najbolj eleganten način je čez bluetooth s povezanega telefona, vendar mora seveda hi-fi to podpirati, ali pa je treba dodati vmes še kakšno napravico, denimo Chromecast audio. Zato so Echo in druščina tako mikavni. Neposredno se povežejo v internet, podporo za glasbene storitve (vsak seveda samo določene) imajo že vgrajeno, zvočno niso slabi ali pa se jih priključi na kakovostnejši, vendar nepovezan sistem, in, kar je še posebej pomembno, kaj naj predvajajo, jim naročamo kar glasovno. Saj ne, da bi bilo iskanje pesmi, albumov ali seznamov predvajanja na zaslonu hudo zamudno, vseeno pa je veliko hitreje in tudi priročneje naročiti zvočniku naj zavrti najnovejšo Katy Perry. Ne da bi bilo sploh treba prijeti telefon v roke (in mogoče zato izpustiti nekaj drugega).

Med prvim igranjem z Alexo na namenski napravi – že prej smo se družili s Siri in Cortano na telefonih, tablicah in računalnikih – smo ji v glavnem postavljali vprašanja, poslušali podcaste čez storitev Tune-in in se poskušali povezati s kakšno domačo »pametno« napravo, kot so sesalniki ali sijalke, pa kaj veliko uspeha nismo imeli. Zato je Echo Dot za nekaj časa romal v predal. Dokler nisem zdaj našel načina, kako se naročiti na glasbo za ta zvočnik. Dokopal sem se namreč do ameriške kreditne kartice, ker brez tega pri mojih nastavitvah naprave ne gre. Lahko bi jih prestavil na nemške in poskusil s kartico N26, ampak potem bi bili pogovori z Alexo v nemščini, kar pa mi ne diši. Stvar je v tem, da Echo od naročniške (pretočne) glasbe podpira Amazonovo (Prime) Music in Spotify. Drugi v Sloveniji (uradno) ni dostopen, do prvega pa se na Odmevu da priti z ameriško kartico. Obstaja namreč naročnina samo za to napravo, ki stane štiri dolarje na mesec in jo je mogoče aktivirati, kako pa drugače, z glasovnim ukazom (Alexa, try Amazon music unlimited). Že pred tem pa je treba v aplikaciji Alexa vnesti »pravo« kartico in jo nastaviti za privzeto plačilno sredstvo za glasovne nakupe – v ZDA na ta način dejansko nabavljajo na Amazonu.

Poslušanje glasbe s pomočjo Alexe je zabavno, ni pa brez pomanjkljivosti. Poveš, kaj bi rad – izvajalca, pesem, album, …, strežajka zrecitira, kaj je našla, in zasliši se glasba. V aplikaciji se prikaže predvajalni seznam, mogoče je tam preskakovati naprej, seveda pa je smisel v tem, da to spet dosežeš z glasom. Alexa, next (naprej). Ukaz za pavzo (pause!) ustavi, play spet sproži predvajanje od tam naprej. Enako kot s tipkami. Le da ni treba nikamor segati, se premikati, medtem ko se z otrokom igraš sredi sobe, bereš za mizo ali počneš karkoli. Zgolj oglasiš se s prošnjo Alexi in ta ustreže. Sliši pa zelo dobro. Soba je majhna, ampak ne glede na to, od kod sem ji narekoval in kako glasno, je ubogala. Tudi težav s škotskimi ali drugimi težje razumljivimi naglasi nisem imel.

Naročnina domnevno obsega več deset milijonov pesmi. Verjetno je nabor enak kot pri drugih Amazonovih ponudbah in pri ostalih storitvah, le da je na voljo samo na enem samem Echu in da ni mogoče kaj dosti brskati po katalogu. V aplikaciji se da malo pogledati po zvrsteh, najbolj zanesljiva metoda pa je pač naročati Alexi in videti, kaj bo našla. Seveda ni težav z anglosaksonsko godbo, čeprav se tudi pri njej včasih zgodijo hecni mimosunki. Ko sem si zaželel Robbieja Williamsa sem nekje proti koncu pesmi začel ugotavljati, da je to najmanj neka čudna kolaboracija, preveril aplikacijo in prišel do spoznanja, da poslušam nekega drugega Robbieja Williamsa. Ukaz, naj mi, prosim, predvaja britanskega, ni dal rezultatov, ker seveda v katalogu ni izvajalca z imenom »British Robbie Williams«. Logika, kontekst in navezovanje na prejšnje odgovore pa tem pomočnicam še vedno ne gre. Pa vendar, z večino ameriških in britanskih izvajalcev ni (bilo) težav.

Seveda pa so slovenskimi. Za zdaj mi še ni uspelo z zanesljivostjo ugotoviti, ali so njihove pesmi v knjižnici ali ne. Ker me Alexa preprosto ne razume, koga hočem poslušati. Namesto Jana Plestenjaka sem dobil Stinga. Namesto Neishe najprej pesem s takim naslovom (od kdo ve katerega izvajalca), nato pa nekega pevca po imenu Mishka. In tako naprej. Ker v aplikaciji ni možnosti iskanja, mimo Alexe in njene volje pač ne gre nič, se do slovenske glasbe še nisem dokopal. Podobne težave sem imel z latinskoameriško. Res pa je, da se prav pretirano za zdaj nisem trudil.

Napravice, kot je Echo Dot, so novodobni nadomestek glasbenih želja na radiu. Jukeboxi enaidvajstega stoletja. Džuboks, ki mu lahko mimogrede še naročiš, naj doda jajca in sladoled na nakupovalni seznam, prižge luč in zmanjša kurjavo, ako imaš povezane še prave gradnike pametnega doma. Po nekaj dneh igranja z didžejko Alexo mi je povsem jasno, v čem je njen čar in zakaj Američani precej množično kupujejo te zvočnike. Celo sam razmišljam o tem, da bi obdržal naročnino, tiste štiri dolarje na mesec je ta dodatna priročnost verjetno vredna. Pa še konkreten razlog imam, da je mali zvočnik sploh priključen in lahko Alexo vsake toliko vprašam, kaj prav’ lisica. »Čača-čača-čača-čau!«

The post Zabava in zmešnjava z didžejko Alexo appeared first on Tehnozvezdje.