S telefoni se ta zgodba ponavlja že leta, v zadnjih mesecih, ko je bila na testu nekaj več pametnih ur kot običajno, sem jo lahko – na sicer še vedno omejenem vzorcu – potrdil tudi na tem področju. In proizvajalci telefonov pogosto še vedno ne zapopadejo, da denimo vrhunski model za tisočaka in pol ne sme biti brez podpore za eSIM, da je brezžično polnjenje nujna lastnost najmanj v višjem cenovnem razredu, da fotografske sposobnosti ne ocenjujemo samo osnovi glavnega objektiva in da bo malokdo toleriral nedodelano, hroščato, načičkano programsko opremo. Zaradi takih nepotrebnih »neumnosti« se kupci na koncu vedno znova obračajo k iPhonom ali Galaxyjem, saj natančno vedo, kaj lahko pričakujejo, in tudi, da bodo v splošnem zadovoljni, četudi je morda v kateri posamični kategoriji kakšen drug boljši, ter telefona ne bodo preklinjali zaradi nečesa, kar so njegovi snovalci dobesedno spregledali ali se jim ni dalo sprogramirati do konca (tudi se ne gre zanašati, da nekoč bodo, in bo to kot popravek vdelane programske opreme prišlo na telefon ali uro).

Tokrat se bom osredotočil na ure. Med temi, ki sem jih preizkušal v zadnjem času, jih je bilo več osnovanih na Googlovem operacijskem sistemu Wear OS. Ta je zanimiv najmanj z dveh vidikov, saj ponuja kar soliden nabor aplikacij, večjega od večine drugih platform, in z Googlovo Denarnico omogoča brezstično plačevanje, ter se očitno ne samo vrača med relevantne, temveč celo prebija med vodilne. Tak status je že skoraj privzet, če sistem za svoje modele posvoji Samsung, vendar tudi ostali vsaj nekaj prispevajo, hkrati pa tudi dovoljujejo prvemu, da znova pobere največji del pogače.

Začel sem pred meseci s Ticwatch Pro 5. Ta je s svojim dvojnim zaslonom, ki dejansko skoraj podvoji trajanje baterije z vedno vključenim prikazom časa, nekaj posebnega. Tudi sicer ima vse pomembne funkcije za množični trg, pustimo zahtevne uporabnike, in celo zmerno zanimiv dizajn ter solidno ceno, kadar jo ponudijo v kakšni akciji (to pa je dokaj pogosto). Toda med mojim testom je narobe merila nadmorsko višino in tudi višinsko razliko. Morda je šlo zgolj za težavo tistega konkretnega primerka, a tega ne morem vedeti. Zato sem jo vrnil in ker druge nisem kupil, ne morem povsem ovreči te težave kot zanemarljive.

Xiaomi Watch 2 je še cenejša, zaslon je en, dovolj lep in svetel, in ura tudi počne vse tisto, kar bi od nje rad, le baterijo je treba polniti vsak dan. Vendar bi to sprejel, če ne bi ura imela druge, večje pomanjkljivosti. Morda koga sploh ne bo motila, mene pač. Med vadbo namreč ne prikazuje ves čas sprotnih podatkov, temveč ob znižanju svetilnosti zaslona (torej preklopu na vedno vklopljen način), kar se zgodi zelo hitro, po nekaj sekundah, prikazuje le še trenutni čas. Postane zgolj klasična ura in s tem v pretežni meri izniči smisel, da jo sploh imam na zapestju. Tudi to bodo morda nekoč popravili in bo ura ves čas kazala podatke o tempu, srčnem utripu, premagani razdalji, času vadbe in ostale, a to težko vem vnaprej in predvsem med kupovanjem ne morem izbirati na osnovi takega ugibanja ali želje.

Nisem še testiral Oneplus Watch 2 z dvema operacijskima sistemoma (lastnim Oneplusa in Wear OS), med katerima skoraj neopazno preklaplja, in tako tudi podaljšuje avtonomijo baterije.  Glede na zapisano in povedano s strani tujih kolegov, tudi takih, ki jim pretežno zaupam, bi znala predstavljati zelo resno konkurenco Samsungovi Galaxy Watch 6 Classic. V tujini dejansko jo v prodajnem smislu in to je dobra novica, kajti vodilni proizvajalci, ki jih nihče zares ne ogroža, prej ali slej »zaspijo.«

Tudi druge platforme v zadnjem času napredujejo. Denimo Zepp OS podjetja Amazfit. Ura Balance podobno kot Ticwatch Pro 5 nudi vse bistvene meritve, čeravno nima kakšne zelo posebne. Amazfit je denimo vzpostavil lastno mobilno denarnico Zepp Pay, ki tudi v Sloveniji s storitvijo Curve brez težav deluje (lastno rešitev ima na uri Watch S3 tudi Xiaomi, ki pa je nisem preizkušal). Trajanje baterije je nekje na nivoju Ticwatch Pro 5 in hardver nikakor ni napačen, zato pa je ohišje same ure nekoliko ceneno, kaj veliko aplikacij ni na voljo in meritve so (vsaj na mojem zapestju) zares natančne le ob dokaj tesno zategnjenem paščku – podobno je tudi pri Xiaomi Watch 2 –, ali pa niti takrat ne.

Uram Huawei skoraj ne morem očitati kakšne nedoslednosti ali slabe optimizacije, skoraj vse pri njih »štima« in mi je všeč, od dobrega hardvera (začenši z zasloni), prek različnih zmožnosti, do dolgega trajanja baterije (v primerjavi z drugimi). Toda prave pametne ure to večinoma niso, če govorimo o serijah GT in Fit, pri vseh po vrsti pa tudi pogrešam mobilno denarnico za brezstično plačevanje. Nanjo čakamo že leta, a še vedno nič. Podobno je pri Polarju in Suuntu, se pa ta dva trudita predvsem na športnem področju, in sta s svojimi izdelki zanimiva predvsem za tiste, ki želijo napredne športne meritve, dolgo, npr. 12-uro trajanje baterije med spremljanjem vadbe ali pohoda ali »traila« s satelitskim določanjem položaja, morda menjavo športa med isto sejo vadbe (t. i. triatlonski način).

Potem je tu še Garmin, morda edini poleg dvojice iz uvoda z dovolj dodelanimi urami, kar se pozna tudi v tem, da je med prvimi tremi po prodajnih številkah, kljub zelo zvišanim cenam v zadnjem letu ali dveh. Toda enako univerzalne ure tega proizvajalca vendarle niso, ne po stasu ne po vsebini, pri slednji vendarle še naprej prevladuje osredotočenost na športni vidik.

Samsungova serija Galaxy Watch 6 je morda nekoliko neizrazita in razen vrnitve vrtljive lunete pri modelu Classic ni prinesla česa novega, podobno deveta generacija Apple Watch ni pomenila kakšne prelomnice. Toda v obeh primerih – za androidne ali uporabnike iPhonov, kombinirati se žal nobene od teh ur z »nasprotno« platformo ne da – ni kakšnih razlogov za pritoževanje, z izjemo dokaj kratkega trajanja baterije (približno dan do dva ob vedno vključenem zaslonu, odvisno od modela). Galaxy Watch 6 Classic denimo vse meri natančno, zaslon je dovolj svetel, izdelava dobra, podpora s posodobitvami zgledna. Še najbolj me moti, da določene meritve, kot je EKG, delujejo zgolj v navezi s telefoni iste znamke, za kar ne vidim kakšnega opravičljivega razloga, temveč je to nedvomno zgolj poskus kupce prepričati, da so popolnoma predani ekosistemu. Če začnejo uporabljati še platformo SmartThings, toliko bolje za proizvajalca, saj potem obstaja res zelo majhna verjetnost, da bodo presedlali kam drugam. Na enako razmišljanje kakopak cilja tudi Apple. Obe podjetji vedno znova storita ravno dovolj, da ohranjata zanesljivih in najbolj predvidljivo kakovostnih izdelkov, česar druga ne uspejo preseči.

The post Razlogi, zakaj na koncu vedno pristanemo pri telefonu ali uri ene od dveh znamk appeared first on Tehnozvezdje.

Gre sicer za uro, ki naj bi bila usmerjena predvsem v zdravstveni vidik. Za tekače ali za uporabnike z drugimi preferencami podjetje ponuja modelske družine kot so GTR, GTS ali Active. Seveda tudi Balance povsem zgledno beleži aktivnosti, prikazuje obvestila s telefona in omogoča celo nalaganje preprostih aplikacij ter, kot rečeno, prvič doslej med urami Amazfit brezstično plačevanje, toda merjenje spanja ter različnih telesnih znakov naj bi bilo v ospredju. Vendar do tega še pridemo, ker sem v tem pogledu nekoliko razočaran in ker moram prej povedati še kaj o sami zunanjosti uri, kakšna je na pogled in otip.

Priznam, da doslej o urah Amazfit, predvsem njihovem netehnološkem »hardveru«, nisem imel najboljšega mnenja, vedno na fotografijah oz. risbah delujejo veliko bolj šik in prestižno kot v realnosti. Morda razkorak ni bil tako hud kot nekoč pri urah LG, vendar je bil opazen. Z modelom Balance se je nekoliko zmanjšal, še vedno pa je prisoten. Zgornji del ohišja vsebuje nekaj kovine, toda osnova je plastična. Oblikovanje je dokaj klasično in zadržano, ni pa čisto brez navdiha, naprava na zapestju izpade dovolj elegantno in všeč mi je, da ne izžareva kakšnih športnih aspiracij. Barva je bila nekakšna šampanjska, kdor bi rad manj vpadljivo lahko izbere temnejšo. Na voljo je z različnima paščkoma, od katerih odsvetujem lahkega najlonskega, ki smo ga dobili na preizkus. Z njim ura deluje zelo lahko in skoraj ceneno, čeprav v resnici nima tako malo gramov. Na zapestju se sicer da pašček dobro prilagoditi, da je ravno prav zategnjen, toda počutil sem se, kot bi nosil otroško uro. In med rekreacijo fino vpija znoj. Ko sem ga zamenjal s klasičnim silikonskim (»gumijastim«) druge ure, je bil občutek povsem drugačen. Ker je na voljo tudi taka možnost, vsekakor priporočam, da se odločite zanjo, v kolikor boste kupili to uro.

Ena od njenih svetlih strani, tudi dobesedno, je 1,5-palčni zaslon OLED. V vseh razmerah je bil dobro viden in je tudi zelo barvit, če ga številčnica ali aplikacija izkoristi. Hkrati seveda nudi možnost, da vedno prikazuje čas in podatke med vadbo, a s tem ne porabi preveč baterije. Tudi ob vedno vključenem zaslonu in približno eni uri spremljanja vadbe s satelitskim pozicioniranjem ura ni porabila kaj dosti več kot 15 odstotkov baterije na dan, zato lahko mirno rečem, da je pri običajni uporabi bolj pogosto kot na pet dni ne bo treba polniti, če se bo zaslon med neuporabo izklapljal, pa je zagotovo zaloge za več kot en teden. S temi rezultati sem zadovoljen, nikakor pa mi ni všeč mali polnilni podstavek z integriranim kablom (napajalnik je treba imeti svoj, saj v kompletu ni priložen), ki zahteva, da je ura obrnjena točno pravilno (zadeva je magnetna in ima nožici za kontakt), in naprave ni priročno odlagati na ta polnilnik.  

Veliko na zunaj, manj v resnici

Ura temelji na lastnem operacijskem sistemu tega proizvajalca Zepp OS in se povezuje z aplikacijo Zepp. Sistem je po uporabniškem vmesniku dokaj podoben drugim »urarskim«, še posebej Huaweijevemu, pa tudi Applovemu. Tudi tu se je denimo mogoče odločiti med tem, ali so »aplikacije« prikazane v nekakšni gruči ali kot seznam, po katerem se uporabnik pomika navpično. Za pomikanje je mogoče uporabljati vrtljivo »krono«, torej zgornji gumb, kar je zagotovo ena od dveh boljših možnosti v primerjavi z upravljanjem s prstom. Druga je vrtljiva luneta, obroč okrog zaslona, ki ga je z aktualno generacijo znova uvedel Samsung. To vrtenje daje celo nekaj povratnega občutka z vibriranjem in je zelo zvezno, nasploh je sam sistem lepo odziven, edino pri pomikanju »nazaj«, potegu s prstom od levega roba proti sredini, je pogosto malo zamika in tako nisem bil prepričan, če je ura sploh registrirala mojo namero. Obvestila se prikliče s potegom od spodaj navzgor, od zgoraj proti sredini pa hitre bližnjice. Številčnic je na voljo obilo, vendar je na žalost velika večina res zanimivih in uporabnih (z dosti podatkovnimi polji) plačljivih.

Ura  meri in omogoča marsikaj, vsaj v teoriji, v praksi pa je nekako podobno funkcionalna kot denimo srednja stopnja Huaweijevih Watch GT, pri modelih Pro slednjega proizvajalca, nedvomno dobite več. Amazfit ponuja klasične možnosti, kot so merjenje kisika v krvi, streha, dihanja, temperature kože, spanja, potem tudi telesne sestave (Body Composition), pa še »pripravljenosti« in nudi »osebnega trenerja« in auro. Seveda ob spremljanju vadbe, kjer je na voljo precej profilov za različne športe, a nekoliko manj kot kje drugje.

Aplikacija je razdeljena na tri glavne sklope – domačega s karticami za vsako od »meritev«, namenskega za spanje in potem še za vadbo. Tisto, kar se steka v aplikacijo, je dokaj podrobno, ne pa toliko, kot bi mogoče pričakoval iz promocijskih materialov. Je nekako na ravni standardnih podatkov ur v tem cenovnem razredu, se pa izmerjeno oz. interpretirano lahko nekoliko razlikuje. Denimo izračun stresa je bil pogosto povsem drugačen kot z drugo uro, prav tako se niso povsem ujemali podatki o spanju. Iz slednjih ura izračunava »pripravljenost« (Readiness), ki pa je ena od tistih številk, ki same po sebi ne povedo dosti. Lahko so koristne kvečjemu kot trend skozi daljše časovno obdobje. Podobno je tudi z značko PAI, indikatorjem aktivnosti, kjer pa je vsaj jasno, kako pridobivaš točke. Mogoče je zahtevati »merjenje z eno potezo,« kar smo že videli na nekaterih urah Huawei, ki s tem ukazom tudi izmerijo več zdravstvenih podatkov. Tu uporabnik poleg srčnega utripa in ravni kisika v krvi izve še nivo stresa in število vdihov na minuto. Težko bi rekel, da se mu s tem odpro nova obzorja. Telesna sestava je šele poglavje zase. Meritev je izredno izbirčna. Prsta je treba na tipko postaviti točno pravilno, sicer lahko ura že vmes prekine vse skupaj, in je treba začeti znova, kar pomeni več potrjevanja na zaslonu, kot bi si ga uporabnik želel. A tudi če mu uspe izvesti celotnih deset sekund do konca, ni nujno, da bo dobil rezultat, lahko zgolj izve, da je bil signal »prešibak.« Nekajkrat mi je uspelo, vendar po pravici povedano ne vem, kako naj si pomagam z rezultatom. Auro si predstavljam kot meditacijski pripomoček, v detajle se nisem spuščal, trenerja tudi nisem zagnal.

Med vadbo naj bi ura uporabljala dvofrekvenčni sprejemnik satelitskega signala, pri čemer je mogoče nastaviti njegovo natančnost oz. pogostost osveževanja lokacije, kar seveda na eni strani vpliva na samo meritev, na drugi pa na trajanje baterije. Pri brezkompromisni natančnosti sem dobival enake rezultate kot z drugimi urami, kar je verjetno v redu, saj kakšnih odstopanj ni. Tudi fiksiranje signala je precej hitro, za kakšno sekundo ali dve hitrejše od drugih (nekoliko starejših) ur, ki sem jih imel pri (oz. na) roki. Srčni utrip med vadbo se je popolnoma ujemal s podatki traka, ki ga uporabljam na sobnem kolesu, pa tudi v precejšnji meri s tem, kar je sporočala druga ura za primerjavo. Vendar le takrat, ko je bil pašček pri Balance res močno, tesno zategnjen, sicer so se lahko pojavila precejšnja odstopanja oz. je izgledalo, kot da se je meritev zataknila na določeni vrednosti. Nekaj, na kar je vredno biti nekoliko pozoren.

Denarnica Zepp Pay v Sloveniji sprejema dve možnosti. Prva je kartica izdajatelja mBills, te trenutno nimam, zato je nisem mogel preizkusiti. Druga pa je kartica storitve Curve, ki v bistvu deluje kot agregator kartic različnih bank, zato lahko to plačevanje, podobno kot denimo Garmin Pay, uporablja komitent katere koli banke. Zadeva deluje brez težav, treba je samo takrat, ko na uri odpreš denarnico (najlažje z dvakratnim pritiskom spodnjega gumba, lahko pa tudi s potegom od leve proti sredini, da se prikažejo podatkovne »kartice«), še klikniti Naprej (Next), in potem se zadeva za eno minuto postavi v način plačevanja. Da je sploh mogoče uporabljati denarnico, mora biti nastavljeno geslo za odklepanje ure, enako kot na tistih z Googlovim sistemom Wear OS, kar je skrajno zoprno, če hoče uporabnik kaj početi z uro, ko je nima na zapestju, saj se konstantno zaklepa. Ljubša mi je Garminova rešitev, ki zahteva PIN zgolj za odklepanje denarnice (Garmin Pay).

Pri uri Amazfit Balance je moje navdušenje s trajanjem testa žal postopno kopnelo. Na začetku je izgledalo, da ura ponuja veliko in da je zelo natančna, kasneje sem začel ugotavljati, da čeprav ponuja vse ali večino tistega, kar pri tovrstni napravi uporabljam, nima tako obsežnih funkcionalnosti, kot jih obljublja, pa tudi, da so nekatere nekoliko manj natančne oz. lahko dajejo drugačne podatke kot jih druge ure. Uporabljeni materiali se zdi korak naprej za to znamko (izvzemši »tekstilni« pašček) in cena ni pretirana, pa vseeno bi to uro imel v ožjem izboru zgolj v kakšni akciji z vsaj 50 evri popusta. Vsekakor pa bi se tja znala uvrstiti, saj za razliko od nekaterih nudi brezstično plačevanje.

HVALIMO:

• Prisotne so vse ključne meritve, ki jih danes od ure pričakujemo
• Lep in velik zaslon
• Dobra avtonomija baterije
• Natančno pozicioniranje
• Možnost brezstičnega plačevanja

GRAJAMO:

• Materiali obljubljajo več uporabnih podatkov, kot jih ura nazadnje zagotovi
• Nekatere meritve se precej razlikujejo od tistih na drugih urah
• Za pravilne podatke o srčnem utripu mora biti pašček skoraj pretirano zategnjen
• Nič ne bi imeli proti pravemu kovinskemu ohišju

The post Amazfit Balance: Tej uri nič ne manjka appeared first on Tehnozvezdje.