Sonos praktično nima dveh oblikovno sličnih zvočnikov v svoji paleti in tako je tudi Move 2 samosvoj. Z vrha gledano je skoraj elipsast, z več tipkami, kot jih najdemo pri drugih, in drsnim trakom za glasnost, zgoraj se zaključi ravno odsekano, spodaj pa je oblika nekoliko prirezana. Slednje je namensko, saj takrat, ko je priključen na napajanje, stoji na tankem obroču, na katerem sta magnetna priključka. Zvočnik je dokaj visok in ima zadaj odprtino s fizičnimi tipkami (tiste na vrhu so na dotik), ki na zgornji strani služi tudi kot ročaj. Smisel tega izdelka je v prenašanju iz lokacije na lokacijo, saj vgrajena baterija po uradnih podatkih zagotavlja do 24 ur avtonomije. Rekel bi, da v praksi nekoliko manj, vendar zadosti za vse potrebe.

Ker zvočnik ni namenjen temu, da bo ves čas stal na istem mestu, nima priključka za žični priklop na omrežje (LAN), vsekakor pa se poveže v brezžično domače omrežje. Povezava je tudi osnova z delovanje z aplikacijo Sonos in za predvajanje z Applovih naprav čez protokol Airplay (še naprej pri dotični znamki izostaja Chromecast). Je tudi nekoliko zaščiten proti prahu in vodi, po standardu IP56, tako da ga ni treba panično pospravljati, če iz bazena preveč pljuska voda ali če se pripravlja na dež. Zadaj tudi priključek USB-C, ki služi kot zvočni vhod z namenskim prilagojevalnikom na analogni vtič 3,5 mm. Na žalost je treba kupiti točno določenega, ker pa ga tokrat nisem, si glede njegovega delovanja preberite v testu modelov Era 100 in Era 300.

Toda povezava bluetooth je tista, ki res naredi razliko. Za marsikaj in marsikdaj je predvajanje iz aplikacije Sonos ali drugih, ki podpirajo pošiljanje glasbe na te zvočnike (denimo Spotify ali Tidal), izvrstna rešitev. Toda pri nekaterih, kot je denimo Youtube z androidnega telefona ter po prenovi aplikacije tudi podkasti (integracija storitve Pocket casts namreč ne deluje več, kot bi morala), je daleč najbolj enostavno zvok »spustiti« čez bluetooth. Pri slednjem je na voljo kodek AAC, ne pa tudi kakšen naprednejši. Poleg tega je zvočnik lahko zgolj seznanjena z različnimi napravami, povezan pa le z eno naenkrat.

Zvočno je Move 2 precej podoben modelu Era 100, morda je tudi v resnici strojna osnova povsem enaka. Iz opisa na spletni strani bi se že dalo sklepati, da je tako. Opremili so ga s tremi digitalnimi ojačevalci, dvema visokotonskima zvočnikoma, postavljenima pod kotom, ki naj bi zagotavljala tudi stereo ločevanje, in enim srednje do nizkotonskim. Glasba se vsekakor sliši pretežno slično kot na cenejši Eri in drugače kot na prejšnji seriji One. V osnovi ima precej bolj poudarjene nizke tone in morda malo manj čiste visoke, toda splošna zvočna slika je pri večini žanrov všečna. Base sem pustil na privzetem nivoju in malce okrepil visoke tone (nastavitve za srednje Sonos v izenačevalniku nima) in bil precej zadovoljen z rezultati. Pri prej omenjenem One je za moj okus treba zvišati tako base (malce bolj) kot visoke tone. Nova generacija ima širšo osnovo, znotraj katere se da še malo prilagajati zvočno sliko, v osnovi pa je ta nastavljena tako, da naredi malo večji vtis z močnejšimi basi in občutkom večje globine. Lahko je dokaj glasen, vendar to ni kakšen »party« stolp, poleg tega pri najvišjih glasnostih začne reprodukcija nekoliko pešati, zato ga je bolje pustiti na nižjih ali srednjih. Težko bi rekel, da je zvok sam po sebi vreden petstotih evrov oz. da se za tak denar ne da dobiti boljšega. Vsekakor pa to ni edina lastnost, ki pri tej napravi šteje, in med podobnimi je zvočno zagotovo konkurenčna.

Zaradi postavitve na obroču namesto ves čas vključenega kabla, ta zvočnik za razliko od večine drugih znamke Sonos ne ostaja vklopljen, temveč se po določenem času izklopi. Težava je v tem, da ni nikjer res opaznega pokazatelja, ali je vklopljen ali ne in da uporabnik težko zadane pravo trajanje držanja tipke za vklop. Aplikacija Sonos ta čas daje mešane občutke. Poanta je še naprej v tem, da agregira različne vire na enem mestu, in omogoča predvajanje vsebin iz njih na povezanih zvočnikih, pri čemer se je mogoče v vsake trenutku odločati, kaj naj se sliši s katerega od zvočnikov v stanovanju. Aplikacija je s prenovo storila korak ali dva nazaj, postopno jo vendarle nekoliko izboljšujejo in »ubijajo« hrošče.  Na voljo sta glasovna pomočnika Sonos in Amazon Alexa, toda na zadnji strani je tudi tipka za izklop mikrofonov, in ta možnost bo verjetno marsikomu še bolj po volji. Tudi sam ne vidim veliko razlogov, da bi zvočniku narekoval, kaj naj predvajala, in upal, da me bo pravilno razumel, medtem ko bi lahko že v aplikaciji našel željeno.

Move 2 je tudi za razmere pri Sonosu dokaj velik. Poleg tega je s petsto evri drag, kajti zvočno ne dosti drugačni Era 100 je skoraj pol cenejši.  Ne mislim, da je bluetooth vreden več kot dvesto evrov doplačila, treba bo počakati spet na kakšno akcijo, vsekakor pa zvočnik naredi bolj fleksibilen in vsestranski.

HVALIMO:

• Dodatna možnost povezovanja
• Aplikacij Sonos spet za silo deuje
• Soliden zvok
• Kakovostna izdelava

GRAJAMO:

• Še vedno ni podpore za Chromecast
• Največ kodek AAC pri bluetoothu, manjka tudi večtočkovna povezava
• Ni pravega razloga priključek USB-C namesto klasičnega 3,5 mm
• Zaščita bi bila lahko IP68, ne zgolj IP56
• Previsoka cena

The post Sonos Move 2: Najbolj vsestranski zvočnik v ponudbi appeared first on Tehnozvezdje.

V uvodu zapisano pretežno velja tudi serijo G, le da so tam cikli zamenjani. Predlani je G1 za razliko od C1 s »standardnim« uvedel zaslone OLED EVO (pri nekaterih modelih imajo tudi oznako OLED.EX), ki sta ga nato imela tako G2 kot tudi C2 in ga letos ohranja še tukaj testirani C3, medtem ko je letošnji G3 deležen naslednje veliko novosti, tehnologije MLA (Micro Lens Array). Pri tej miniaturna zrcala ob diodah poskrbijo, da gre čim več svetlobe proti gledalcu, s čimer se občutno, tako vsaj trdijo, poveča svetilnost. Ali bo ta novotarija prihodnje leto prišla v serijo C, bomo še videli, letos smo torej na poznanem zaslonu, ki ga zdaj lahko označimo za srednjo in tudi najbolj smiselno izbiro med LG-jevimi OLED-i, saj nudi res dobro razmerje med ceno in kvaliteto.

Sam televizor je navzven identičen lanskemu modelu, na pogled ju je nemogoče ločiti. Dizajn mi je še vedno všeč, ker ima estetsko, ravno pravšnje in smiselno osrednje stojalo ter dokaj minimalne robove okrog zaslona. Do lani so serijo C opremljali s stojalom, ki je v globino zasedlo ogromno prostora, hkrati pa je bilo prenizko za postavljanje zvočne letve pred televizor. Zdajšnja rešitev pomeni bistven napredek pri obojem in TV še vedno izgleda hudo moderno, čeprav smo ga prvič videli pred letom in pol. Tudi priloženi daljinski upravljalnik je identičen lanskemu, le eni od šestih tipk za bližnjice so zamenjali funkcijo. Namesto Googlovega pomočnika zdaj pritisk nanjo pelje v televizijske programe (DVB-C). Odlično, le ime LG Channels bi morali spremeniti v TV Channels. Ni mi najbolj všeč, da je kabel za napajanje fiksno pritrjen na televizor, res pa večina slednjega ne bo prav pogosto predstavljala. Priključki so klasično na levi strani (gledano od spredaj, s pozicije gledalca), dobra rešitev pa je reža za kartico kabelskega operaterja, ki jo vtaknemo od zgoraj namesto od strani.

Ta serija ostaja idealna za vse, ki želijo štiri polne priključke HDMI 2.1. Sam sodim v to skupino, saj imam na TV priključeno tako konzolo Xbox serije X kot igričarski PC, ki oba omogočata osveževanje slike do 120 sličic na sekundo, kolikor jih podpira televizor. Poleg tega je en priključek na voljo še za zvočno letev s protokolom eARC, denimo za zvok Dolby Atmos, zadnji pa za še kakšen zunanji predvajalnik, denimo EON, Neo, Chromecast ali še kaj četrtega. Slednji so sicer zadovoljni s HDMI 2.0, ker ne gredo čez 60 Hz, toda pri televizorjih z dvema priključkoma vrste 2.1 je ob napredni zvočni letvi treba eno od igričarskih naprav degradirati na 60 sličic na sekundo (po možnosti brez spremenljivega osveževanja) in počasnejše odzivne čase.

Še vedno ena najlepših slik

Kaj je torej novega? Najbolj opazne so, vsaj do kakšne nadgradnje programske opreme pri predhodniku, nekoliko prenovljene nastavitve, pa še to predvsem na prvem nivoju, ko gre uporabnik globje v posamezne kategorije, je vse skupaj videti zelo domače. Tudi osnovna stran operacijskega sistema WebOS se ni kaj dosti spremenila in temelji na enakem principu, kot ga srečujemo povsod. Zgornja polovica zaslona je, nerazumljivo, večinoma neizkoriščena, če ni prikazan oglas za kakšno storitev, potem je malo pod sredino vrstica z bližnjicami do vseh ključnih storitev oz. aplikacij, ki jo je mogoče prilagajati, in pod tem še posamezne vrstice z vsebinskimi predlogi iz posameznih storitev. V primerjavi z lani so obrnili zadevo in so zdaj bližnjice do aplikacij višje, pasica Aktualno pa nižje. V njej je običajno tudi dostop do žive slike s televizijskih kanalov. Nabor aplikacij je zelo soliden, vse pomembne operaterske in pretočniki so prisotni, še vedno pa pogrešam NBA. Za predvajanje z mobilnih naprav je dobro poskrbljeno za Applove uporabnike (Ariplay) in slabše za Androidne, saj manjka podpora za Chromecast. Na voljo je sicer LG-jeva implementacija Miracasta, vendar to ni to. Še posebej, če si kdo izposoja ali kupuje filme v Googlovi trgovini. Na žalost televizor ne zna ob priklopu »skočiti« na televizijsko sliko (najsi bo DVB-C ali prek enega od zunanjih sprejemnikov) ali na nazadnje uporabljan vir, vedno se zbudi na domači strani, kar je rahlo nadležno. Vire pa je treba priklicati s tipko na daljinskem upravljalniku. Za slednjega upam, da bo tisto, kar je odtisnjeno na tipkah, obstojno in bo preneslo vsakodnevno uporabo. Pri mojem so številke in znamenja že po nekaj mesecih začeli kazati znake obrabe.

Glede slike je tu nov procesor za obdelavo signala, kar se pozna v določenih podrobnostih, vendar bi upal staviti, da jih večina niti ne bi opazila, tudi če bi imela pred seboj oba primerka. Že lanski C2 (in predtem G1, ki je bil glede slike v bistvu enak) sta omogočala izjemno fino nastavljanje in sta se tudi odzivala po željah zahtevnih gledalcev. Pri malokaterem drugem televizorju uspem priti do točno take slike, kot si je želim, C3 in omenjena predhodnika (pa tudi G2) so med tovrstnimi. Barve so hkrati živahne in še vedno naravne (sploh barva kože, pa tudi zelena in rdeča nista pretirani), kontrasti in ostrina lepo zadržani, vendar tudi toliko konkretni, da naredijo svoje, slika izpade odlična tako pri klasičnih kot pri virih HDR, še posebej v formatu Dolby Vision. Malce za nekaterimi zaostaja zgolj pri slabši televizijski sliki (SDR), kjer se morda preveč očitno poznajo določene slabosti (šum, kockast prikaz). Tudi svetilnosti je za moj okus povsem dovolj, nikoli je nisem imel na najvišjih vrednostih, a se učinek HDR zares pozna, hkrati ni vidnega nikakršnega presvetljevanja črnin, barve močno zasijejo, in tudi v dnevni svetlobi in pri običajni televizijski slike (denimo med prenosom smučanja) se vidi odlično. G3 in določeni modeli konkurence (denimo Samsung S95C ali Sony A95L) nudi še višjo svetilnost in s tem sliko, ki še bolj zasije ter pade v oči, toda pravega nuje za kaj takega res ne vidim. Nisem opazil kakšnih večjih slabosti pri gibanju oz. hitrih prehodih, tudi s »kinematografsko« nastavitvijo, ki glajenje v pretežni meri izklopi, se da gledati brez težav, kdor želi, pa ima lahko povsem tekoče, a nekateri bi rekli umetno gibanje.

Pri C2 so v LG-ju končno vgradili spodobne zvočnike, za manj zahtevne poslušalce dovolj dobre same po sebi. Marsikdo si bo še vedno zaželel zvočno letev in nizkotonski zvočnik ali kakšno drugo zunanjo rešitev, kar seveda toplo priporočam. Sem bil pa pri novem modelu znova dokaj zadovoljen z zvokom, ki za silo uravnotežen, premore nekaj basov, in ga ne vržejo pretirano iz tira niti visoki toni niti višja glasnost. Jasno, da ni tako poln in prepričljiv kot iz večjih zvočnikov, a v svetu v televizorje vgrajenih si zlahka zasluži najmanj oceno štiri. Tudi v tem vidiku pa kakšnega slišnega napredka v primerjavi z lani ni.

Za igričarje je ta televizor odličen, zagotovo eden boljših. Slika je izvrstna, še posebej v igrah, ki podpirajo prikaz Dolby Vision. Hitro osveževanje, odzivnosti in kratke zakasnitve delujejo, kot je treba. In seveda v skladu s tem, kar konzola in računalnik omogočata. Pritisk na tipko »nastavitve« odpre igralno pasico, ta je grafično zdaj nekoliko drugačna, v kateri je mogoče na hitro spremeniti kakšnega od pomembnih parametrov slike ali zvoka.

V splošnem nimam kakšne pomembne pripombe na LG C3. Znova je izvrsten televizor in je zlahka med mojimi prvimi priporočili, če je le cena na podobni ravni kot za lanskega C2. Letos je OLED65C32LA, kakršna je celotna oznaka za različico z diagonalo 165 cm (oz. OLED65C31LA, televizorja sta enaka), začel prodajno precej višje kot lani, nato se je izhodiščna cena ustalila na točno dveh tisočakih, zdaj pa se ga da najti tudi za 1.700 evrov, kar je glede na dogajanje na trgu odlično, in le še 50 evrov nad trenutno ceno predhodnika, ki je tudi še v prodaji. Že zaradi programske opreme in podpore s posodobitvami se splača kupiti novi model, četudi sta glede slike, zvoka in ostalega pretežno identična. Med izboljšavami, ki bi lahko prišle na vse modele, saj niso strojne narave, pa bi rad videl podporo za Chromecast, bolje izkoriščen domači zaslon in pa zapiranje še tistih nekaj lukenj, ki ostajajo pri naboru aplikacij.

HVALIMO:

• Izvrstna in svetla slika (sploh v načinih HDR)
• Eden redkih televizorjev, pri katerem si sliko lahko nastavimo povsem po željah
• Štirje polni priključki HDMI 2.1 in ostale igričarske lastnosti
• Dobri zvočniki
• Odziven sistem in dokaj smiseln uporabniški vmesnik
• Cena je že na atraktivnem nivoju

GRAJAMO:

• Zelo malo novega v primerjavi s predhodnim modelom
• Ni podpore za Chromecast
• Daljinski upravljalnik utegne kmalu imeti izbrisane oznake tipk

The post LG OLED C3 (OLED65C32LA): Reciklaža izvrstnega televizorja appeared first on Tehnozvezdje.

Tokrat ne govorimo o »pametnih« zvočnikih, čeprav bi vsaj nekatere od preizkušenih lahko uvrstili tudi v to kategorijo. Vendar smisla uporabe zvočnikov, povezanih v internet in med seboj v domači ekosistem, ne vidimo toliko v glasovnem upravljanju ali izrekovanju želja, ki naj jih nato naprava izpolni, temveč predvsem v preprostem, priročnem dostopu do glasbe na pretočnih platformah, internetnega radia, podkastov ali zvočnih knjig za predvajanje v domačem okolju. Ti zvočniki ponujajo dve vrsti možnosti za predvajanje. V njihovo aplikacijo je mogoče povezati uporabniške račune v različnih storitvah (kot so Apple Music, Deezer, Pocketcasts, Spotify, Tidal in druge) in neposredno izbirati vsebine, ki jih potem naprava pretaka z interneta, v višji kakovosti (»brez izgub«), kot bi jo denimo dobili prek povezave bluetooth. Druga možnost so protokoli Airplay, Chromecast, DTS Play-fi, Spotify Connect, Tidal Connect in še kakšen, s katerimi izbrano vsebino »pošljemo« s telefona, tablice ali računalnika v zvočnik. Ta nato prevzame podatkovni tok in predvaja zvok (video, če gre za tako vsebino, ostane na zaslonu izvirne naprave).

Prvo vprašanje je verjetno, čemu si ne bi preprosto omislil zvočnika bluetooth? Ti so seveda povsem v redu rešitev, pogosto tudi zvočno, vendar imajo omejitve. Predvsem so naenkrat povezani samo z enim telefonom in jih tako lahko upravlja en uporabnik. Večino se sicer da seznaniti z več telefoni, a vse skupaj zahteva ročno preklapljanje, nato pa še ustrezno povezavo med obema napravama. Z drugimi besedami, aplikacija za upravljanje zvočnika z omrežno povezavo je lahko na vsakem telefonu in tablici v gospodinjstvu, in telefon gre lahko stran od zvočnika, pa se bo predvajanje vseeno nadaljevalo. Tovrstne naprave se tudi ne »prijavljajo« kot naprave za telefonske pogovore, kot se pogosto zvočniki bluetooth. Najpomembnejša prednost pa je ustvarjanje večsobnega sistema in povezovanje v stereo pare. Slednje sicer omogočajo tudi nekateri modeli bluetooth, a jih je večinoma treba spajati vsakič znova, medtem ko si povezani tako združitev zapomnijo. Ne glede na to, koliko jih je v posameznem prostoru, pa je mogoče v vsakem trenutku izbirati, na katerih naj se izbrana vsebina predvaja. To je izjemna funkcionalnost, kadar se premikamo po stanovanju oz. hiši in želimo nemoteno uživati v glasbi, spremljati radijski program ali slediti podkastu. Skratka, glasbo lahko na tak zvočnik vedno dobimo v nekaj sekundah, brez vklapljanja, ugotavljanja, ali je bluetooth povezan, ali imamo v rokah pravi telefon in ostalih potencialnih kolobocij. In, nenazadnje, kakovost je z neposredno povezavo v omrežje bistveno boljša kot pri prenosu čez bluetooth. Ta je običajno omejen na kodek SBC ali v AAC, zelo redki podpirajo LDAC, kar pomeni precejšnje stiskanje podatkovnega toka. Prek aplikacije ali enega od omenjenih protokolov pa zvok pride najmanj v CD-kvaliteti, lahko tudi višji, če jo vir oz. naročnina omogoča.

Seveda so razlike med posameznimi modeli, tako glede podpore za različne kodeke in standarde, kot še posebej glede aplikacije in njenih zmožnosti. Skozi te smo šli v videu, tu pa kratek opis vsakega od njih

Sonos (One SL, Ikea Symfonisk)

Sistem proizvajalca Sonos je naš najljubši med tovrstnimi, to ni nikakršna skrivnost. Vanj sodijo tudi zvočniki, ki jih prodajajo v pohištvenih trgovinah Ikea pod imenom Symfonisk. Največja prednost je odlična aplikacija, v katero je mogoče integrirati bolj ali manj vse storitve pretočne glasbe, internetnega radia, podkastov in drugih vsebih. Tako je znotraj aplikacije Sonos na voljo vse, kar uporabniku sicer nudijo posamične aplikacije glasbenih in drugih storitev, od seznamov priljubljenih do novih vsebin in vsega ostalega. Izbiranje, na katerih od zvočnikov v stanovanju naj se kaj predvaja, je enostavno. Seveda lahko v vsakem prostoru »špila« nekaj drugega. Za »prenos« zvoka so podprti protokoli Airplay, Tidal in mislim, da tudi Spotify (vendar nisem uporabnik te storitve, zato me ne držite za besedo), manjka pa Chromecast. Slednje za zvočne vsebine ni težava, bi pa prišel prav za video. Za Youtube sicer obstaja neuradna aplikacija Sonos Tube, vendar nam dodatno prijavljanje v rešitev neznanega razvijalca ne diši preveč. Kakšnih vhodov (npr. 3,5 mm) zvočniki Sonos ne ponujajo, kar je poleg Chromecasta potencialna slabost. Tudi poceni niso, a modeli One oz. One SL (slednji nima podpore za govorne pomočnike) za približno 200 evrov ter Ikeini v razponu od 100 do 180 evrov vseeno predstavljajo dokaj dobro vrednost za denar in so tudi zvočno solidni. Ne vrhunski, toda dovolj dobri in glasni, da lahko nadomestijo stari stolp brez povezljivosti.

Philips (TAW6505 in TAW6205)

Zvočnika Philips na prvi pogled ponujata veliko, toda praksa ni tako blesteča kot seznam lastnosti. Podprti so denimo protokoli Airplay, Chromecast in DTS Play-fi, poleg omrežne je tu še povezljivost bluetooth in žični priklop (3,5 mm), posebnost je osvetlitev ozadja Ambilight, ki ga poznamo iz televizorjev Philips, uporabiti se ju da tudi kot »satelita« ob zvočni letvi iste znamke. Večji in dražji zvočnik je ležeč, cenejši pa pokončen (kot Sonos One SL, vendar višji in ožji). Žal njuna plastika ni najboljše kakovosti, predvsem pa se ne izkažeta najbolje pri vzpostavitvi povezave, uporabi in zvočni podobi. Ko sta enkrat povezana v omrežje, ponujata le peščico storitev za integracijo v aplikacijo, in precej zmeden vmesnik. Medtem ko pri zvoku prevladujejo basi, višje frekvence pa so dokaj šibke. Z izenačevalnikom bi se najbrž dalo kaj popraviti, a ga aplikacija kljub obilici nastavitev ne nudi. Cenovno sta Philipsova modela nad vstopnimi Sonosovimi in vsemi Ikeinimi – 6205 stane 240, 6505 pa 350 evrov –, zato bi ju težko označili kot priporočljiv nakup. Uporaba Sonosov je svetlobna leta boljša, zvočno pa ju bistveno prekaša Sonyjev (in tudi Huaweijev) zvočnik za podobno ceno.

Sony (SRS-RA3000)

To je zvočnik za tiste, ki bi radi dober, poln zvok, in se bodo predvsem zanašali na predvajanje prek protokola Chromecast ali so uporabniki ene od naslednjih storitev – Deezer, Glasba Play (ki v bistvu ne obstaja več), Spotify, Tidal in TuneIn Radio. Nabor je precej slabši kot pri Sonosu, zato pa je na voljo žični priključek in tudi povezava bluetooth (žal zgolj z osnovnimi kodeki). Edinstvena zmožnost pa je 360-stopinjski zvok, ki pride do izraza pri ustrezno pripravljenih vsebinah. Poslušanje običajne glasbe v takem načinu da nenavadne odmeve in smo ga dokaj hitro izključili. Za 300 evrov je to zvočno in glede zmožnosti sicer zelo soliden zvočnik, a kot vsem ostalim tudi Sonyju zmanjka pri tistem najbolj pomembnem – dostopu do vseh vsebin z enega mesta in enostavnemu upravljanju več predvajal v stanovanju.

Huawei (Sound)

Tudi ta zvočnik se povezuje v domače omrežje in prek bluetootha. Še sreča, da je na voljo tudi druga možnost in da je pri tej podprt kodek LDAC, kajti prek omrežja mi ni uspelo predvajati ničesar. V aplikacijo AI Life ni mogoče integrirati nobene pretočne storitve, iz drugih aplikacij pa tudi ne poslati zvoka iz telefona na zvočnik, četudi je mobilnik prav tako Huaweijev. Zvok je sicer dober, tudi tu so nizki toni malce premočni, a se jih da ukrotiti. Tudi kakovost izdelave in dizajn sta v redu, čeravno mi sijoča črna površina, ki je pravo ogledalo, ni najbolj všeč. Za ustrezno ceno je to lahko spodoben zvočnik bluetooth, za take namene, kot jih opisujemo zgoraj, pa je treba poseči po čem drugem.

The post Izbiranje pravega zvočnika z omrežno povezavo (#video) appeared first on Tehnozvezdje.

Stvar je v tem, da LG s televizorji serije G ubira malo drugačno pot. Vsi ostali modeli OLED, kar smo jih doslej testirali, imajo nekaj debeline le v spodnjem delu, zgornja polovica (ali dve tretjini) zaslona pa je izjemno tanka. In seveda imajo vsi tak ali drugačen podstavek, noge, pač nekaj, na čemer stojijo. G1 (in že pred njim GX) ima »galerijski dizajn«, kar pomeni enotno debelino in popolno prilagojenost stenski postavitvi. Ne prilagajo mu nog, se jih pa menda da kupiti posebej, tudi spodnji del je oblikovan tako, da najbolje izpade na steni, in na njej naj bi bilo kar najmanj špranje, ko je televizor na nosilcu. To sicer ni najbolj priročno za dostop do priključkov, a zelo verjetno vizualno deluje v redu. Mi televizorja nismo testirali na steni, ker nimamo nameščenega ustreznega nosilca (in seveda samo za ta test nismo vrtali po stanovanju), temveč smo ga postavili na prav tako galerijsko stojalo z ustreznim nastavkom. Najbrž se da najti še kaj podobnega, a manj orjaškega, če zadeve ne nameravate dajati na steno, bi pa radi najboljšo LG-jevo sliko. Stojalo na naših fotografijah ni relevantno in ga odmislite, imeli smo ga zgolj zato, da smo lahko zadevo normalno preizkušali in navsezadnje tudi fotografirali.

Ključne razlike glede na lanski model GX, ki na zunaj ni kaj dosti drugačen, so v svetilnosti zaslona, slikovnem procesorju in prenovljenem uporabniškem vmesniku, ki bi ga LG zlahka (mogoče tudi bo ali celo že je) s posodobitvijo programske opreme spravil tudi starejše modele. Malce drugačen je še daljinski upravljalnik. Za igralne konzole nove generacije in napredne zvočne letve je bil prilagojen že predhodnik, ki je prav tako kot G1 pri vseh štirih priključkih HDMI podpiral osveževanje s 120 Hz pri sliki 4K in spremenljivo hitrost osveževanja (VRR), pri enem pa še protokol za prenos zvoka eARC.

Seveda je pri LG-ju na voljo omenjeni C1 (in pod njim še B1 ter A1), ki ima klasičen podstavek. Vendar nima najnovejšega, svetlejšega zaslona OLED Neo. S tem tako ostaja na nivoju svetilnosti, ki sta jo ponujala že CX in GX, medtem ko sta B1 in A1 tem pogledu nekoliko slabša. G1 je torej za zdaj edina možnost za gledalce, ki želijo LG-jev televizor z najboljšim zaslonom. Kombinacija slednjega in novega slikovnega procesorja dejansko prinaša napredek v sliki.

Predvsem je bil to prvi televizor, kar sem jih doslej testiral, ki ga skoraj ni bilo treba nastavljati. Način slike Kino, s kakšno malenkostno prilagoditvijo, da tako lep prikaz, da se gledalec samo še zlekne na kavču in uživa. Bolj ali manj vse – podrobnosti, barve, kontrasti, dinamika – je skoraj točno tako, kot bi si želel. Malce je treba popraviti nastavitve glede kompenzacije pri hitrem premikanju, kjer je osnovna intenzivnost prehuda in zato slika nenaravna, tu je konkurenca še vedno boljša, kot je za odtenek tudi pri ostrini slike. Mogoče ni odveč nastaviti svetilnost na primeren nivo in prilagoditi še kakšno posamezno nastavitev (dinamični kontrast, …), vendar res doslej nisem videl prednastavljenega načina, ki bi dal tako lepo, uravnoteženo, neizumetničeno sliko. Tako pri »običajnem« viru kot pri tistem v zapisu HDR. Kadar televizor zazna Dolby Vision ali pa samo HDR10 (žal ne podpira HDR10+, kar pa ni tako velika pomanjkljivost, glede na podporo bolj razširjenemu formatu Dolby Vision), preklopi na različico načina s postavkami za HDR. Zanimiva je še posebej razlika v prikazu barv, sploh rdeče, pa tudi zelene. Tako pri enem kot drugem viru G1 nalogo opravi zelo dobro, kajti z rdečo pri običajni televizijski sliki imajo zasloni OLED določene težave, pogosto vleče na oranžno. Ob viru HDR pa je lahko pretirano živahna, da že nadležno izstopa. Obojemu se LG-jev televizor pretežno izogne. Po drugi strani so OLED-i precej boljši od LCD-jev s kvantnimi pikami za prikaz zelene, in ta je bila tudi tokrat lepo naravna.

S kalibracijo, sploh na osnovi katerega od drugih načinov (isf, …) se da priti še do bolj vernega prikaza. Kot pogosto pravijo proizvajalci, »takega, kot si ga je zamislil režiser.« Toda tisto, najbolj podobno stvarnosti, kot vemo že iz fotografije, ni vedno najbolj všečno. Način Kino se mi zdi odličen kompromis, če lahko tako izvrstni sliki sploh rečem kompromis, med zasledovanjem kar najbolj atraktivnega in kolikor se da naravnega prikaza. Pred tem me LG-jeva obdelava signala na njihovih lastnih zaslonih ni docela prepričala, Sonyjevi televizorji OLED so se mi zdeli bolj prepričljivi, s prijetnejšo sliko, pa tudi Philipsi so imeli svoje prednosti, toda s slikovnim procesorjem alpha četrte generacije so v korejskem podjetju očitno zelo dobro opravili nalogo.

Večja svetilnost se mi na koncu koncev niti ni zdela tako zelo pomembna. Pozna se pri določenih scenah HDR, a jo je treba iskati. Poleg tega v prostorih, ki niso ekstremno svetli, in še posebej med večernim gledanjem ni potrebe po poviševanju svetlosti zaslona nad 70 odstotkov. Takrat se tudi že začne poznati slabšanje kontrasta pri ne-HDR vsebinah. Že pred tem se mi televizorji OLED nikoli niso zdeli pretemni. Vseeno pa je nekaj zaloge dobrodošle. V vsakem primeru pa je treba izključiti »eko« in podobne nastavitve, ki samodejno prilagajajo svetlost in nasploh manipulirajo s sliko.

Igričarskih zmožnosti tokrat nismo podrobneje testirali, ker nismo imeli na voljo ustrezne konzole ali računalnika, ki bi v zahtevnih igrah pri ločljivosti 4K zmogel več kot sto sličic na sekundo. Smo pa zadevo s predhodnikom GX preizkusili ob testu konzole Playstation 5 in bili navdušeni. Z opombo, da tudi na tej napravi le redke igre dosegajo več kot standardnih 60 ali celo samo 30 sličic na sekundo. Tiste, ki gredo višje, ponujajo zares lepo, gladko, hitro premikanje ob izjemno lepem prikazu, pri čemer na televizorju tudi ni treba česa posebej nastavljati. Za navdušene igričarje sta oba modela enako primerna, medtem ko za OLED-e drugih znamk tega ne moremo trditi, saj je konkurenca šele letos posvojila polne priključke HDMI 2.1 in še to nekateri proizvajalci le pri dveh od štirih, kar pa je v bistvu dovolj za priklop tako konzole kot zvočne letve.

Lani je GX v bistvu ponujal le boljše zvočnike in drugačen dizajn v primerjavi s CX-om. Pa še za tisto prvo nismo bili povsem prepričani, da slišimo razliko. Letos slika odtehta svoje, zvok pa je še naprej v najboljšem primeru soliden in v najslabšem povprečen. Odvisno je od tega, kaj gledamo, basov pač manjka, pa tudi čistosti pri višjih tonih. Nasploh je greh pri takem prikazu ne dodati zunanjih zvočnikov, po možnosti s podporo za format Dolby Atmos, ki ga televizor podpira.

Prenova uporabniškega vmesnika operacijskega sistema WebOS je šla v smer bolj tradicionalnega izgleda in vsebinocentričnosti. Po eni strani je najbrž za marsikoga bolj pregledno in jim daje uporabne predloge, kaj sploh gledati, a po drugi strani se mi je prejšnji prekrivni meni čez približno tretjino slike zdel neizmerno bolj zanimiv. Zdaj namreč pritisk na tipko domov prikaže nekakšen »domači zaslon« z ikonami aplikacij, malo večjimi ploščicami posameznih virov, TV-programi in na vrhu vsebinskimi predlogi. Še vedno v ozadju ostane vir, na katerem je bil gledalec pred pritiskom tipke, in nanj se televizor čez čas tudi vrne, ta domači zaslon namreč ne obstane. Poleg tega, da ni atraktiven in drugačen, kot je bil prejšnji, v predlaganju vsebin ne sodelujejo vse aplikacije, ki jih gledalec uporablja (denimo Netflix in še kakšna ostajajo zunaj tega sistema), zato prav mogoče ne bo kakšne posebne koristi od tega. Je pa delovanje sistema WebOS hitro in odzivno.

Za pomikanje po tem zaslonu in nasploh po izbirnikih je še naprej na voljo »zračna miška«. S premikanjem daljinskega upravljalnika je namreč mogoče upravljati kazalko, ki se vedno znova prikaže na zaslonu. Meni para živce, komu pa se bo morda zdela uporabna. Ni je mogoče izključiti, vsaj mislim, da ne, kajti že na več televizorjih sem prečesal celotne izbirnike, in te možnosti nisem našel. Daljinec ima več tipk za neposreden vstop v določene aplikacije in je v osnovi priročen, toda nekoliko preveč plastičen. Nabor aplikacij je soliden, verjetno na podobni ravni kot pri Samsungu, še vedno pa zaostaja za androidnim (oz. po novem Google TV, ki pa ga večina proizvajalcev televizorjev še ni posvojila). Aplikacije za večino pomembnih storitev pretočnega videa so na voljo, ne pa za vse. Zato si bo kdo moral pomagati še s Chromecastom (z Google TV) ali kakšno drugo napravo. Protokola chromecast LG-jevi televizorji ne podpirajo, zato pa imajo vgrajeno podporo za protokol Airplay (2) za predvajanje vsebin z Applovih naprav.

Nastavitve so podobno dvostopenjske kot pri večini proizvajalcev. Z enim pritiskom so na voljo »hitre«, kjer je mogoče spremeniti nekaj ključnih postavk, če želi gledalec podrobno nastavljati sliko, zvok ali kaj drugega, pa se mora prebiti v celotne nastavitve. Tudi tu je pot do tja daljša, kot bi lahko bila, in za premik nazaj sta za dodatno zmedo na voljo dve možnosti. Tipka levo pomeni skok na osnovni nivo, tipka nazaj pa za eno stopnjo nazaj. Na srečo se z nastavitvami ni treba kaj dosti ukvarjati.

Pri lanskih modelih CX in GX sem imel občutek, da je še nekaj manevrskega prostora in da ima konkurenca v določenih vidikih, ne vseh, prednost. Toda z G1 je LG pripravil televizor, ki gledalca s svojo sliko popolnoma prevzame. Ostajajo drobne pomanjkljivosti, večinoma nepovezane s prikazom, a kdor hoče najboljšo sliko bo verjetno izbiral med tem modelom in Sonyjevim A90J. Za slednjega upamo, da ga tudi še uspemo v živo videti.

HVALIMO:

• Doslej najlepša slika med vsemi testiranimi televizorji
• Dobri prednastavljeni slikovni načini
• Podpora za večino pomembnih formatov slike (HDR) in zvoka
• Priključki HDMI 2.1 s polno funkcionalnostjo
• Vgrajena podpora za protokol Airplay (2)
• Malo drugačno ohišje kot pri ostalih televizorjih OLED

GRAJAMO:

• Drugačno ohišje pomeni, da je televizor treba obesiti ali dokupiti noge za postavitev na komodo
• Manj aplikacij (za pomembne storitve pretočnega videa) kot za sistem Android
• Ni vgrajene podpore za protokol Chromecast
• Novi »domači zaslon« je manj atraktiven od starega
• Kazalka na zaslonu para živce

The post LG OLED G1: Najboljša slika pri običajnim smrtnikom dosegljivi ceni appeared first on Tehnozvezdje.

Na Chromecast večina verjetno pomisli, kadar želi sliko spraviti s telefona ali tablice na ekran televizorja. Toda zadeva je uporabna tudi za zvok. Google je nekoč celo prodajal vmesnik, namenjen zgolj zvočnemu prenosu (Chromecast Audio), vendar ga je nato poslal v večna lovišča. Z običajno različico tega protokola pa glasbeni del še vedno deluje brez problema.

Televizor sam resda nima posebej kakovostnih zvočnikov, so pa definitivno bistveno glasnejši kot tisti v mobilni napravi. Nekateri imate na osrednji ekran priključeno zvočno letev ali kakšen drug zvočniški sistem in v tem primeru je rešitev, ki jo tokrat opisujemo, še toliko bolj smiselna. Protokol Chromecast imajo privzeto vgrajeni vsi televizorji z operacijskim sistemom Android (Philips, Sony), prav tako različne androidne »škatlice«, torej večpredstavnostni predvajalniki, kot sta denimo Xiaomi Mi Box ali Nvidia Shield, pa tudi operaterski sprejemniki, denimo Telemachov EON. In seveda je v vsak televizor (oz. njegov priključek HDMI) mogoče vtakniti strojni vmesnik Chromecast. Stane približno petdeset evrov. Na strani telefonov in tablic v androidnem svetu skoraj vse aplikacije, ki imajo kakšno povezavo z zvokom, najsi bodo za muziko, podkaste, zvočne knjige ali kaj četrtega, podpirajo to možnost prenosa predvajanja na drugo napravo. Slabša je pokritost v sistemu iOS, kajti tam ima Apple svoj protokol AirPlay, ki pa ga podpira malo »sprejemnih« naprav. Od najbolj pogosto uporabljanih aplikacij Chromecast podpira zgolj Glasba Google Play (Google Play Music), ker je pač njen avtor isti kot avtor protokola, na katerem sloni današnji trik. Omogočajo pa ga tudi brskalniki na osebnih računalnikih. Chrome in tisti, ki so narejeni na njegovi osnovi.

Podobno kot pri nasvetu s storitvijo Snapdrop je ključni in pravzaprav edini pogoj, da sta napravi v istem brezžičnem omrežju, česar doma seveda ni težko doseči. Na telefonu ali tablici je treba pritisniti na ikono za Chromecast (obkrožena na posnetku zaslona). Zdi se mi, da naj bi prikazovala ekran z brezžičnim signalom. Potem pa izbrati napravo, kamor naj se muzika (ali podkast ali karkoli že) predvaja. Na televizorju se prekine, kar je prikazoval dotlej, in čez nekaj sekund se zasliši tisto, kar je prej predvajal telefon oz. tablica. Na velikem ekranu pa se prikaže grafika aplikacije, iz katere vse skupaj poteka. Mobilna naprava postane daljinski upravljalnik, glasnost pa se da kontrolirati tako z njo kot na televizorju oz. sprejemniku. V brskalniku Chrome je ta funkcija v izbirnikih, ki jih odpre klik na tri pikice v desnem zgornjem kotu. Reče se ji Cast. V kakšnem drugem, denimo Vivaldiju, pa je v meniju z desnim klikom (miške oz. sledilne ploščice) izbira Preklopi. V obeh primerih se prikaže seznam možnih naprav, enako kot na telefonu, in po potrditvi začne zvok prihajati iz zvočnikov, povezanih s televizorjem. Gre pa v tem primeru na zaslon tudi slika tega zavihka, v katerem je zvočna vsebina. Seveda se da na izhodiščni napravi vmes početi karkoli drugega, na televizorju pa ni mogoče mimogrede gledati še česa drugega. Če gre uporabnik »ven« iz tega načina, se vse skupaj prekine. To je torej za takrat, ko želimo imeti zvočno kuliso in ne potrebujemo televizorjevega ekrana.

The post NEDELJSKI NASVET: Uporabi TV ali operaterjev sprejemnik za predvajanje glasbe s telefona, tablice ali računalnika appeared first on Tehnozvezdje.

Že skoraj podcenjevanje je, če rečem, da je Sonos v svetu domače glasbene zabave uveljavljeno ime. S svojimi zvočniki je skoraj sinonim za enostavno, večsobno predvajanje glasbe. Roomba ali Tesla svoje sfere. Marsikdo je pričakoval, celo napovedoval, da bodo razmah zvočnikov bluetooth, pa tistih za navidezne pomočnike (Amazon Echo, Google Home, …) in konsolidacija največjih znamk spodnesli tla pod nogami tega podjetja, vendar se to ni zgodilo, saj je ostala preprostost uporabe, ki je nihče drug za zdaj ni uspel skopirati ali pa je povezati z dovolj kakovostnim zvokom za približno dostopno ceno. So pa ti izdelki vseeno na zgornji meji cenovno sprejemljivega za marsikaterega kupca in tu v enačbo vstopi Ikea. Nepričakovana kolaboracija je tako dala daleč najcenejši zvočnik z napisom Sonos. Ta, ki menda sodi med knjige, a se ga po mojem sme postaviti tudi kam drugam, stane okroglega stotaka. Tisti z lučjo na vrhu, ki je verjetno samo One ali Play:1 z dodatno sijalko, pa je s 180 evri že blizu standardnega teritorija teh izdelkov. Ostajam kar pri knjižni polici.

Zvočnik je za moj okus lep, pa tudi nihče drug v družini se pritožuje, torej vsaj grd definitivno ni. Proporci so malo neobičajni, ker redko srečamo dolg in ozek zvočnik (razen, če je visok za pol dnevne sobe), ampak to je verjetno z namenom, saj lahko stoji pokonci in zaseda malo prostora (med knjigami ), ali pa leži. S treh strani ga obdaja plastika, spredaj pa seveda (neodstranljiva) tkanina. Gumijaste nogice pa skrbijo, da je med predvajanjem pri miru. Da se ga montirati tudi na steno, za kar je treba dokupiti nosilce, sta pa zadaj speljana dva kanala za kabla (za napajanje in za omrežni priklop), za postavitev pokončno ali vodoravno. Oba kabla sta tudi priložena in še posebej napajalni je kar imeniten, deluje kot kakšna vrv. Kdor nima možnosti žičnega priklopa, se mu ni treba bati, saj lahko zvočnik poveže v domači Wi-Fi. Na sprednji strani so še tri tipke – predvajanje/pavza, glasneje, tišje. Prva je v bistvu samo priročnejši način za ustavitev ali nadaljevanje muziciranja, če tisti trenutek nimaš pri roki telefona, ker drugače celotno upravljanje poteka na mobilni napravi.

V tem se zvočniki Sonos razlikujejo od klasičnega glasbenega stolpa, pa tudi od »pametnih« zvočnikov. Na sami napravi ni nikakršnega zaslona in možnosti izbiranja česar koli, pa tudi neposredno se zvočniku ne da glasovno »ukazovati«, kaj naj predvaja. Obstaja pa možnost posredno, z iPhona. Poanta vsega skupaj je omrežna povezava in integracija različnih glasbenih (pretočnih) storitev v aplikacijo Sonos Connect. Začetna nastavitev je enostavna, še posebej, če je zadeva »na kablu.« Potem ni nobenega dela s priključevanjem v omrežje, zvočnik pa s sočasnim pritiskom na dve od treh tipk postaviš v tak način, da ga telefon zazna. Za priklop v Wi-Fi je malenkost več dela, ker zvočnik ustvari začasno omrežje, na katerega se povežeš s telefonom, potem pa v aplikaciji izbereš pravi Wi-Fi, vneseš geslo in zvočnik se prijavi. Potem je treba še ustvariti uporabniški račun, če ga še nimaš, in dodati glasbene storitve. Med njimi so denimo TuneIn (za internetni radio), Deezer, Apple Music, Google Play Music in Youtube Music, Pocket Casts in še nekatere, ampak naštete so za slovenske uporabnike najbolj zanimive in relevantne. Poleg tega je mogoče izbirati še med datotekami, ki so na samem telefonu, in pa tistimi na večpredstavnostnem strežniku v omrežju (UPnP), denimo ustrezni omrežni shrambi (NAS). Tako zadeva ni omejena samo na naročniško pretočno glasbo, ampak zlahka poslušaš svoje mp3-je. Če želiš zvočnik upravljati še z drugega telefona ali tablice, samo naložiš aplikacijo, jo odpreš, izbereš možnost, da se povežeš v obstoječo »skupino«, in naprava se pojavi. Ko klikneš nanjo, si v povsem enakem okolju kot na primarnem telefonu, lahko pa se še vpišeš v omenjeni uporabniški račun.

Glasbo se potem da predvajati na dva načina. Toda le, če imaš iPhone ali iPad, z androidnimi napravami pa samo iz omenjene aplikacije. Zvočnik namreč podpira še protokol Airplay, kar pomeni, da ga lahko izbereš kot zvočno napravo za tisto, kar poslušaš (in gledaš) na iPhonu. Na žalost pa ni podpore za androidno ustreznico Chromecast. Iz aplikacije glasbo, podkaste ali zvočne knjige izbiraš podobno, kot bi jih neposredno iz integriranih aplikacij. Če vzamem za primer Apple Music, ki je moj glavni »juke box«, so znotraj enake možnosti (moja glasba, novosti, …) in če izberem mojo glasbo, lahko potem izbiram med izvajalci, albumi in ostalim, kar imam dodano v svojo zbirko, pa tudi med zadnjimi dodanimi. Iskanja znotraj posameznih storitev ni, ampak ima Sonosova aplikacija splošno iskanje, ki prikaže rezultate iz vseh integriranih storitev. Do željene glasbe je mogoče priti hitro, res pa je, da je telefon obvezen. In eno od rahlo zoprnih dejstev je to, da moraš androidni telefon odkleniti za premikanje med komadi, ker na zaklenjenem zaslonu ni teh možnosti.

V okolju iOS se da zvočnik(e) dodati v »pametni dom« (Apple Home), kar prinese integracijo s Siri. Če rečeš »Siri, play the latest album by Ed Sheeran on speaker,« bo angleški pevec čez nekaj sekund zažgolel iz zvočnika. Operacijo pa telefon izvede tako, da najde željeni album v (privzeti) glasbeni storitvi in ga potem čez Airplay pošlje na Symfonisk. Torej ne znotraj Sonosove aplikacije, ampak rezultat je v bistvu enak, ker gre podatkovni tok iz interneta direktno na zvočnik, ni nikakršnega pretakanja podatkov s telefona na predvajalo in tako tudi ne izgub v kvaliteti.

S tem pa se možnosti končajo, ker zvočnik ne ponuja možnosti povezovanja prek bluetootha, pa tudi klasičnega (3,5 mm) vhoda nima. Tako se nanj na žalost ne da priklopiti drugega vira po kablu niti kakšne naprave, ki bi mu dodala glasovno upravljanje. Možno pa je spajati več zvočnikov skupaj. Dva enaka sta lahko stereo par, lahko so (različni) zvočniki v različnih sobah, dvojica teh »knjižnih« lahko doda prostorski element Sonosovi zvočni letvi (Beam ali Playbar) – posrečena rešitev, ker se z njo izogneš zoprnemu vlečenju kablov od osrednje enote do zvočnikov zadaj.

Del namestitve Symfoniska je (lahko) mahanje s telefonom, obrnjenim na glavo (da je mikrofon obrnjen proti izvoru zvoka), po prostoru. Dvigaš ga in spuščaš, vmes pa hodiš naokrog, da sistem posluša in prilagaja nastavitve zvoka prostora. To sem moral nekajkrat ponoviti, ker sem bil očitno premalo zavzet in najprej nisem zajel dovolj velike prostornine. Pa tudi potem, ko sem ta test uspešno prestal, se mi ne sanja, koliko je zvok zdaj boljši ali koliko bi bil slabši brez tega uglaševanja. Lahko pa pohvalim to, kar prihaja iz membran, ker je zelo poslušljivo. Sploh basovski del je močnejši od pričakovanj. Ali pa tudi ne, ker je to navsezadnje Sonos in vsi modeli te znamke imajo poudarjene base. Zvočniki bluetooth za podoben denar so definitivno slabši, zvenijo precej bolj plehko in prazno, pa tudi marsikateri precej dražji ne bi bil kaj dosti boljši, če sploh. Še vedno to ni povsem na ravni solidnega »stolpa« med dvesto in tristo evri, ampak če bi povezal dva Symfoniska, verjetno ne bi bilo daleč stran.

Cenejši od obeh pohištvenih zvočnikov se mi absolutno zdi vreden nakupa. Sploh, če večino glasbe in ostalega poslušaš s spletnih storitev. Če še vedno prisegaš na CD-je, potem to ni izdelek zate. Če pa vrtiš svoje mp3-je in jih imaš nekje na »mreži« ali pa jih lahko spraviš na telefon (z 256 ali 512 GB shrambe), se mogoče splača poskusiti, kako bi se ta rešitev obnesla.

HVALIMO

• Preprosta namestitev in uporaba
• Lep in ne prevelik
• V aplikacijo lahko vključiš marsikatero pretočno storitev in glasbo na svojih napravah
• Podpora za protokol Airplay
• Zelo soliden zvok, z dobrimi basi, še posebej za to ceno
• Poceni

GRAJAMO

• Ni zvočnega vhoda
• (Posredno) glasovno upravljanje samo ob vključitvi v Apple Home
• Če je Airplay, bi bil lahko še Chromecast (Audio)

The post Ikea Symfonisk: Tudi s »pohištveno« ceno pravi Sonos appeared first on Tehnozvezdje.