A preden sem sploh lahko začel uživati v sliki, sem robantil nad res zapleteno sestavo sredinske nogice. Iz treh delov je in še tako zelo težka, da se je sam raje ne lotiš sestavljanja tega televizorja, pa čeprav si se morda odločil za manjšo, 138- ali 163-centimetrsko izvedbo. Takoj sem pomislil, da bi bilo še kako fajn imeti na steni 210-centimetrsko, a ko sem dojel, da so dobri štirje tisočaki komaj dovolj, me je ideja minila. Ampak ta noga. Razumem, da so trije deli zato, ker en sam ne bi šel v škatlo, a vseeno bi se dalo zadevo rešiti bolje.

Če boste televizor obesili na steno, potem postane zgolj velik in nepotreben obtežilnik papirja. Tankost televizorja je na meji, ko sem se zbal, da ga bo bolj grob prijem zlomil. Ne se bati, ohišje ni tako krhko, toda zaradi tega in ločene škatle z elektroniko, s katero je zaslon povezan z enim samim tankim kablom, je na steni videti res dobro. Da so zvočniki zadaj, tozadevno ne moti. Dodan je že običajni daljinec za Samsungove televizorje višjega razreda, ki za delovanje žanje svetlobo. O sistemu Tizen ne bom izgubljal besed. Na eni strani je nadvse lahek, odziven in hiter, z nekaterimi elementi, ki ga delajo posebnega. Najbolj zoprna je nastavitev, če ne uporabiš aplikacije, a manj kot je bila, saj zdaj sodeluje umetna inteligenca. Če nisi navajen sistema, se moraš sprijazniti z njegovimi posebnostmi in stranpotmi, a prej ali slej seti uspe. Ravno tako ni odveč poudariti, da ga večina uporablja poredko. Bodisi gleda televizijske programe prek operaterjevega digitalnega sprejemnika ali vsebine s pretočnih storitev. Za Netflix, Prime Video in YouTube najdeš tipke na daljincu, od pomembnejših pa manjkata Disney+ in Max. Do teh dveh moraš torej prek vmesnika sistema.

Vse, kar potrebuješ, je stlačeno v omenjeno škatlo. Zanjo je treba najti primerno skrit prostor, da ne moti estetike, ki jo nudi na steno obešeni zaslon. Še dobro, da daljinec poleg infrardečega vmesnika podpira tudi povezavo Bluetooth. Z nekaj sreče lahko škatlo torej skriješ v omarico ali v globino police. Priključkov je dovolj. Štirje HDMI, od tega eden podpira povezavo eARC, trije USB-ji, optični avdio in žični omrežni priključek. Na voljo sta še običajni antenski priključek in reža za naročniško kartico. Oboje počasi postaja nepotrebno.

Za tako tanko ohišje 4.4.2-kanalni zvočni sistem sploh ni slab. Govor je jasno slišen, zvočne frekvence pa so primerno uravnotežene z udarnimi nizkimi toni. Vendar znajo nizkotonski gonilniki pri višji glasnosti, ko je zvočna kulisa najbolj široka, oddajati neljubo brnenje. To kajpada pomeni, da ti Samsung za popolno izkušnjo polaga na dušo, da odmeriš še nekaj denarja za kakovostnejšo zvočno letev.

Videz slike je mogoče prilagoditi v nastavitvah, česar skoraj nikoli ne počnem. Izberem način, ki se mi zdi najbolj univerzalen, pri Samsungu je to največkrat standardni ali filmski, nato pa pozabim na nastavljanje parametrov slike, ki nikdar ni najbolj preprosto. Treba je pač iti v meni in se pozabavati. Dvomim, da boš to storil. Ko zadevo prižgeš, ugotoviš, da je po zaslugi matirane površine zaslona in zaslonske tehnike OLED slika skoraj identična tisti na kinoplatnu. Barve sekajo, pri čemer te niti podnevi ne motijo odsevi, vrhnja svetilnost na manjši površini sega v skrajnem primeru do 2000 kandel, uradno celo do 2250, črna pa je takšna, kakršna bi morala vedno biti. Svetilnost celega zaslona je seveda nižja. V načinu Filmmaker se je gibala okoli 400 kandel. Posledica je odličen kontrast, prežet z barvno nasičenostjo, za katero poskrbijo kvantne pike. Hkrati 165-herčno osveževanje in odzivni čas 9,5 milisekunde poskrbite, da se televizor dobro obnese tudi v gamerski vlogi.

Prednost Samsungovega televizorja je OLED-tehnika, v kateri se razlikuje od LG-jevih naprav, ter protiodbojna plast, torej matiran zaslon, kar skupaj s svetlo sliko in nasičenostjo barv naredi bistveno razliko. To seveda stane. Trenutno se cena 163-centimetrskega, 65-palčnega zaslona, takšnega sem dobil na test, giblje okoli dobrih dveh tisočakov. Manj od mojih pričakovanj. Ne rečem, da te cene ni vreden, a se hkrati še kako zavedam, da je takšen znesek za marsikaterega kupca preprosto preveč. Še posebej, ker za več kot polovico manj dobiš sicer slabši, a še vedno zadovoljivo dober, enako velik televizor z zaslonom tehnike mini LED.

HVALIMO:

• Čudovite barve, dober kontrast
• Zaslon s protiodbojno plastjo
• Daljinec na svetlobni pogon
• Ločena elektronika (One Connect)
• Izredno tanko ohišje
• Do zdaj največ UI algoritmov za prilagajanje slike in zvoka

GRAJAMO:

• Ni podpore za Dolby Vision
• Specifičnosti sistema zahtevajo privajanje
• Zapletena zgradba sredinske noge

The post SAMSUNG S95F QD-OLED: Čudovit zaslon, vendar »mi je tega treba«? appeared first on Tehnozvezdje.

Izdelovalci tega ne želijo slišati, vendar se mi zdi, da dražji modeli z zaslonom OLED niso nujno še enkrat boljši od tegale televizorja z mini sijalkami LED. Ravno tako se mi ne zdijo na mestu nebuloze nasprotne strani, ki sugerirajo, da bodo »oledi« izumrli. Fizika, zanjo gre, je ponovno jasna. S stališča kakovosti slike je najbolje, da je vsaka pika izvor svetlobe, medtem ko je vse drugo bolj ali manj posrečen približek. Vprašanje pa je, v kolikšni meri in kdaj razliko opazite s prostim očesom.

Vse več področij lokalnega zatemnjevanja

65U7Q PRO živahne (nasičene) barve dosega s pomočjo plasti tekočih kristalov in visok kontrast, ki je pogoj za odličen visoki dinamični razpon, s številom področij s sijalkami mini-LED, ki jih je mogoče neodvisno od drugih prižigati in ugašati. Zato v grobem gre. Kadar so sijalke za »črnim« delom prizora ugasnjene, je črna res črna, saj skozi sendvič strukturo zaslona ne uide noben foton. Če ima televizor manj področij, potem boš kmalu opazil sij okoli svetlega predmeta na temnem ozadju.

Kolikšno je minimalno število področij lokalnega zatemnjevanja, da učinek ni viden s prostim očesom, je odvisno od kontrastnega razmerja zaslona. Ker je Hisense konkretno v ta model vgradil zaslon tehnike VA z nazivnim razmerjem 5000:1, jih je v teoriji dovolj 200. Dejansko jih je 560! Zdaj se na hitro poigrajmo z matematiko. Glede na površino 165-centimetrskega (65-palčnega) zaslona to pomeni, da je površina posameznega področja okoli 20 kvadratnih centimetrov, kar je enako površini kvadrata s stranicama dolžine 4,5 centimetra. Na ta način si lažje predstavljaš, kako velika so področja lokalnega zatemnjevanja, za katera velja, da je bolje, če jih je več kot manj!

Prijeten od spredaj, a predebel s strani!

Debelina televizorja je neposredna posledica svetlobnih elementov neposredno za zaslonom, a se mi zdi, da bi kakšen centimeter lahko »privarčevali«. Ta je bolj izrazita tedaj, ko je postavljen na sredinsko nogo in manj, ko ga obesiš na steno. Razlog so vrzeli okoli zaslona, ki niso dosti debelejše od tistih v dražjih modelih. Ali drugače, od spredaj je videz televizorja »b.p.«, od strani pa malo manj.

Osrednja noga ni nastavljiva po višini, oziroma razdalja med podlago in robom zaslona ni višja, da bi imel več možnosti izbire zvočne letve. Saj ne, da bi bila absolutno nujna. Vgrajeni zvočniki v konfiguraciji 2.1.2 s poudarkom na nizkotoncu in skupno močjo 50 vatov (2×10, 2×5 in 1x20W) na zadnji strani iz sebe iztisnejo marsikaj. Govor je razumljiv ne glede na glasnost glasbene podlage, medtem ko akcijske prizore krepi široka zvočna kulisa po zaslugi obeh stranskih in navzgor obrnjenih zvočnikov. Ko jakost navijemo do konca, pa se pojavijo vibracije plastičnega ohišja, ki v skrajnem primeru pokvarijo zvok. Vseeno je pošteno reči, da vgrajeni zvočniki nudijo nadpovprečno veliko v primerjavi s »tanjšimi« televizorji.

Resno se sprašujem, ali potrebujem dražjega

Najboljšo sliko bi moral iz televizorja iztisniti način Filmmaker. Izklopi nepotrebno obdelavo, glajenje gibanja in pretirano nasičenje barv ter bolje izkoristi lokalno zatemnjevanje za prikaz temnejših prizorov. Že ime pove, kakšnim vsebinam je primeren, in ker je za marsikoga slika anemična, se ne obnese najbolje, ko gledaš televizijski dnevnik ali zabavno oddajo. Torej sem preklopil na standardni način, ki je pogosto najbolj univerzalen. Zmotilo me je, da presvetli svetle dele prizora, kar pogosto opažam pri televizorjih mini-LED, zaradi česar podrobnosti tam niso dobro vidne. Izkazalo se je, da noben od načinov ni pretirano dober (ali univerzalen). A ravno takšnega potrebujem, saj ne pomnim, kdaj sem nazadnje prilagajal načine glede na vsebino zaslona. Za kaj takšnega sem preprosto prelen (in še neumno se mi zdi). Ker gre za podoben televizor onemu, ki ga je preizkusil Matjaž, bom ponovil njegov nasvet. Vzameš način »kino«, zmanjšaš ostrino, izklopiš izboljšave šuma (in podobnega) ter svojim občutkom prilagodiš kontrast, svetilnost in barve. Če ti uspe najti optimalne nastavitve, boš sliko približal kakovosti, ki jo pričakuješ, in tisti na dražjih modelih z zaslonom OLED. Govoriti, da je kakovost enaka, seveda ni čisto na mestu. Črna je res črna v ozkem področju svetilnosti. Povečaš jo in hkrati znižaš kontrast ter hitro ni več tistega pravega občutka. In barve? Daleč od tega, da bi bile slabe, a preprosto niso enake. Druga plat medalje je, koliko je to v praksi res pomembno. Oči se navadijo in prilagodijo, zato so razlike opazne le v primeru, da sta televizorja postavljena eden ob drugem, ko predvajata enako vsebino. S tem sem povedal veliko!

Priključkov je dovolj

Televizor ni primeren le za gledanje televizijskih programov. Dobro se obnese v vlogi »gejmerskega« zaslona. Takrat v ospredje stopi 165-herčno osveževanje slike v kombinaciji s spremenljivo frekvenco od 48 hercev naprej (VRR). Pri razločljivosti 4K in 120-herčnem osveževanju zakasnitev 6 milisekund v igralnem načinu jamči dobro igralno izkušnjo, če imaš primerno konzolo oziroma računalnik z dobro grafično kartico. Pri 60 hercih je zakasnitev višja, vendar še vedno dovolj nizka, da ne boš zaznal zamika med pritiskom gumba in akcijo na zaslonu.

Na voljo imaš štiri vhode HDMI, od katerih eden dovoli priklop zunanjega zvočnega sistema (eARC). Vsi podpirajo polno hitrost prenosa podatkov oziroma vir razločljivosti 4K s kar 165-herčnim osveževanjem. Da česa nanj ne boš mogel priklopiti, je malo verjetno!

Sistem ni najbolj po mojem okusu

Z okoljem Vidaa ni prav nič narobe. Ko se ga navadiš in te malenkosti ne motijo. Gre pretežno za osebni pogled na videz. Meni so všeč minimalistična, ne preveč barvita okolja, drugi imate drugačne poglede. To razumem. Podobno je z organizacijo elementov, ki je takšna, da zahteva kakšen »klik« več. Kolikšen je pomen okolja, je razmeroma vprašljivo. Kdor bo zgolj gledal televizijske programe in morda še uporabljal pretočne storitve, ki imajo na daljincu namenske gumbe, ga po nastavitvi televizorja sploh ne bo več videl! Drugače se ga boste morali privaditi. Ni težko, čeprav poznam enega, ki se mu nikakor ni. Kakorkoli. Največja težava okolja je, da aplikacij, ki jih ni v trgovini, ni mogoče naložiti na noben drug način. Razumem pomisleke glede piratstva, a če želim naložiti predvajalnik Kodi, da bi na televizorju predvajal datoteke, ki jih imam na lastnem omrežnem skladišču ali napravah, potem bom pač izbral model, ki to dovoli!

So seveda tudi prednosti lastnega in vidnega sistema. Okolje je hitro in odzivno, preklapljanje med aplikacijami in meniji pa tekoče. Ti so zasnovani vsebinsko, kar pomeni, da je celotna zgornja površina večinoma namenjena promociji vsebin z različnih virov. Netflix, YouTube, Amazon Prime Video, Disney+ in HBO Max so že naloženi, lokalne najdeš v trgovini. Daljinec, ki tokrat ima sončne celice, da se ti ni treba ubadati z baterijami, je opremljen z mikrofonom, ki je osnova klasičnega glasovnega upravljanja in pogovora z digitalnim pomočnikom.

Zanimivo je, da je Hisense vključil podporo za standard Matter, ki poenostavi povezavo televizorja s pametnimi napravami v bližini, ne glede na njihovo znamko. S tem je omogočeno tudi upravljanje doma prek njegovega zaslona. V tej luči ni odveč, da proizvajalec za sistem obljublja do osem let podpore. Upajmo, da tega ne bodo vzeli preveč ohlapno.

HVALIMO:

• Za cenovni razred dobra slika in zvok
• Sodoben videz s sprednje strani
• Število priključkov in vgrajene funkcije
• Hitrost osveževanja in gejmerske funkcije
• Standardna svetilnost 500 (SDR) ali 2000 kandel pri vsebinah HDR
• Daljinski upravljalnik s sončnimi celicami

GRAJAMO:

• Lahko bi bil malo tanjši
• Manj aplikacij v trgovini v primerjavi s konkurenco
• Občasno presvetljeni deli prizora
• Uporabniški vmesnik ima še prostor za izboljšave

The post Hisense 65U7Q PRO: Naj mi nekdo razloži, zakaj televizor za slabega tisočaka ni dovolj? appeared first on Tehnozvezdje.

Za mini-led sijalke, katerih naloga je dvigniti kontrast, v kombinaciji s tehniko kvantnih točk za živahnejše barve, nekateri trdijo, da so nadomestek zaslonov oled za revnejše, ali bolje rečeno za vse, ki nismo pripravljeni za televizor plačati nesramno visokih zneskov, spet drugi pa, da so ubijalci le-teh. Verjetno ni tako preprosto. Lonček kot vedno »doda« izvedba, ki je v primeru tega 165-centimetrskega (65-palčnega) televizorja na nekaterih področjih nekoliko mlačna.

Na srečo nimamo vsi dovolj izurjenega očesa, da bi ločili najmanjše podrobnosti v kakovosti dveh televizorjev. Če sem odkrit, se mi zdita slika tega in slika tekmeca iz Samsungovih vrst z enako tehniko in sestavo zaslona zelo podobni. Skoraj enaki, kar lahko opazite v krajšem videu. Ne moreta biti, kajti potem za zadnjega ne bi hoteli občutno več denarja oziroma LG ne bi niti v sanjah za svojega glede na priporočene cene zahteval tisočaka manj. Podrobnejši pogled pa pokaže razlike. Nadvse majhne sijalke za plastjo s tekočimi kristali (LCD), razporejene v področja, ki jih elektronika po potrebi izklopi in s tem tam poustvari popolno črnino, so ustvarjene, da bi izboljšale kontrast slike. In ravno ta tukaj rahlo peša oziroma ni vedno na pričakovano visoki ravni. Boljše so barve. Čeprav ne živahne in bleščeče kot na zaslonih nekaterih televizorjev, so prijetno uravnotežene in vsaj kar se mene tiče dovolj dobre. Seveda so na voljo slikovni načini, ki dovolijo, da prikaz slike prilagodite željam. Dobra je tudi ostrina, celo ko sistem umetno dvigne standardno in visoko na 4K razločljivost zaslona. Tu pripomb preprosti ni.

Podobno najbolj zahtevnih ne bo prepričal zvok, ki je žrtev tanke zasnove in prikrite želje proizvajalcev, da bi poleg televizorja kupili še zvočno letev. Za tiste, ki vam je enako pomembna kakovost zvoka, je to običajno priporočljivo v primeru velike večine modelov na trgu. Prevladujoče visoke tone zlahka ukrotite z dodajanjem več »moči« nizkim, a z jakostjo, ki je še brez popačenj visokih tonov, zvok preprosto ne zapolni velikih prostorov. A smo ponovno pri tem, da marsikdo tega niti ne bo opazil oziroma slišal.

LG je poleg Samsunga skoraj edini, ki raje stavi na svoj sistem namesto Googlovega. Dobro, kajti lepši je, zahteva manj virov in nudi večino aplikacij, tudi lokalnih, ki jih najpogosteje želimo na televizorju. Okolje je preprosto za uporabo in tokrat sem aplikacijo YouTube uporabljal brez vpisa katerega koli računa. Muka je edino postopek prve nastavitve, ki jo bo večina izvedla zgolj enkrat. Po vzoru drugih sistemov smo prisiljeni strinjati se z vsem mogočim (in manj mogočim), s čimer se izdelovalci ščitijo pred večino odgovornosti, povezanih z uporabo v splet povezanega televizorja. A ko enkrat to zaključimo, je okolje pregledno, uporaba preprosta in za zdaj me LG ni razočaral, saj zagotavlja redne posodobitve.

Kakopak so še dobre stvari, ki jih model nudi. Ob štirih priključkih hdmi in dvema usb boste gejmerji znali uporabiti 120-herčni zaslon v povezavi s podporo za FreeSync in spremenljivo frekvenco osveževanja VRR.

HVALIMO:

• Razločljivost 4K z dovolj podrobnosti.
• Uravnotežene barve.
• Razmeroma dober daljinec z mikrofonom za glasovno upravljanje.
• Dobre gejmerske zmogljivosti.
• Do denarnice prijazna cena.
• Preprosto okolje sistema WebOS.

GRAJAMO:

• Kakovost zvoka ni na ravni kakovosti slike.
• Na trenutke slabši kontrast.
• Zahteva veliko potrjevanja ob nastavitvi.

The post KRATKI TEST LG QNED 87: Nekatere pomankljivosti kompenzira z denarjem! appeared first on Tehnozvezdje.