Pomembno je, da se nam je Vivo (končno) odločil predstaviti, čeprav za zdaj še nisem opazil, da bi se v prodajnem smislu pretirano naprezali. Obenem nisem najbolj prepričan, da so izbrali pravi model. Prvi vtis je običajno najbolj pomemben, a je težko navdušujoč, če telefon v ničemer pretirano ne izstopa oziroma so njegove zmogljivosti bolj kot ne v povprečju! Povprečje je namreč beseda, ki še najbolje opisuje Vivo Y76.

Na hitro in ne pretirano podrobno!

Vivo sodi pod okrilje kitajske grupacije BKK Electronics, toda kljub temu se mi zdi, da je Y76 od zadaj, ponajprej zaradi fotografskega sklopa v dveh ravneh, podoben nekaterim lanskim telefonom Xiaomija. Ampak to mi je še najbolj všeč, kajti drugače so podrobnosti spoja med zaslonom in plastičnim ogrodjem in hrbtno ploščo, izvedene dokaj neizrazito in nič kaj pretirano lepo. Sprva me je zmotila izbočenost zaslona nad okvirjem, kajti takšna konstrukcija kar kliče po razbitju v primeru padca. Potem sem opazi, da je poleg utrjenega stekla na zaslon že v tovarni nameščena zaščitna folija.

Gledano skozi prizmo vključenih zmogljivosti, telefon ni niti pretirano slab ali pretirano dober. Če v čem, potem izstopa v termičnih lastnostih, ki so seveda tudi rezultat ne pretirano hitrega procesorja, in vmesniku za omrežja peta generacije (5G). Ostali brezžični standardi so nekoliko starejšega datuma. Ločljivost zaslona je primerna, a žal je za normalno uporabo na prostem premalo svetel. Ravno tako niso nič posebnega njegove fotografske zmogljivosti. O bližinski in globinski kameri kot običajno nima smisla izgubljati besed, medtem ko se 50-milijonska glavna dokaj solidno obnese v vseh svetlobnih razmerah. A kljub temu zaradi njenih fotografij zagotovo ne boste padli na zadnjo plat.

Tehnični podatki:

Dokaj obvladljiv z eno roko!

Čeprav podrobnosti niso izdelane filigransko natančno, je ohišje robustno, kompaktno, lepo leži v dlani in iz nje ne drsi. Površina hrbtne ploskve različno odbija svetlobo, zato vsaj v primeru »modre« barvne sheme, opazimo prelivanje barv. Dodatna prednost tega pa je, da so prstni odtisi, manj opazni. So tam, le vidni niso tako zelo kot na nekaterih drugih telefonih z bleščečimi ohišji. Y76 je očesu všečna naprava, ki je hkrati zaradi ozkih robov, sodobnega razmerja stranic in ne pretirano velikega zaslona, obvladljiva z eno samo roko. K temu nekaj doprinose še hitro in primerno natančno tipalo prstnega odtisa v bočni tipki za vklop. Enoročna uporaba je možna tudi v primeru manjših dlani, zatorej je telefon primeren za oba spola in uporabnike (skoraj) vseh starosti.

V kompletu je dodan prozoren silikonski zaščitni ovitek, ki poveča debelino naprave, toda obenem ne vpliva na njen siceršnji videz. Dvoje mi je pri njem všeč. Da lepo objame ohišje in da okoli zaslona in fotografskega modula naredi robova, ki zaslon in objektive zadnjih kamer do nekje ščiti pred razbitjem v primeru nerodnega padca.

Povprečne zmogljivosti

Hitrost in odzivnost sta polega zaslona lastnosti, na kateri verjetno najprej pomislite. Procesor ni pretirano hiter v primerjavi z najboljšimi, a je kos večini običajnih opravil. Do nekje se zaplete pri poganjanju grafično zahtevnejših iger, katerih pač ne morete igrati pri najboljših nastavitvah. Prednost tega je, da se ohišje niti pri polni obremenitvi procesorja, kar lepo kaže test, pretirano ne greje in sistemu ni treba drastično upočasnitev frekvence delovanja obeh zmogljivih jeder. Gledano iz perspektive zmogljivosti, so bile te med 7. in 30. minuto trajanja testa ves čas stabilne nekoliko nad 80 odstotki. Povem lahko tudi nekoliko bolj razumljivo. Igre boste na tem telefonu lahko igrali!

Vsekakor v povprečje sodijo ostale tehnične lastnosti. Še posebej zaslon, kjer bi kljub ceni pričakovali tehnologijo OLED. Žal ni takšen. Uporabljena je bolj običajna in zdaj cenejša tehnologija IPS. Ločljivost je v vseh pogledih primerna, medtem ko me moti dvoje (morda troje). Barve niso nič kaj posebej izrazite, svetilnost je prenizka za udobno uporabo na prostem in hitrost osveževanja je zgolj 60-herčna. Kljub nižji ceni bi pričakoval 90-herčno osveževanje.

Med pol ure trajajočem obremenitvenem testu je baterije izgubila 7 odstotkov napolnjenosti. Pri takšni obremenitvi bi torej zdržala dobrih sedem ur, kar s stališča manj zmogljivih strojnih komponent ni ravno velik dosežek. Gotovo pa je, da pri srednje zahtevnih uporabi, na primer v funkciji deljenja mobilne povezave z drugimi napravami preko mobilne dostopne točke (vmesnika Wi-Fi), zlahka zdrži do večera. Manjšo kapaciteto sicer še nekoliko omili podpora hitremu polnjenju.

Kljub vsemu čisto vse ni na ravni povprečnosti. So stvari, ki bi jih postavil nižje. Ponajprej zvočne zmogljivosti. En sam zvočnik namreč ni sposoben uporabne jakosti, medtem ko se slabša kakovost zvoka pozna predvsem v neizrazitih nizkih tonih (basih).

Fotografska povprečnost

Osredotočil se bom zgolj na glavno in sprednjo kamero, kajti drugi dve zadnji sta po mojem prepričanju popolnoma odveč. Kot v vseh telefonih, ki se še vedno hvalijo z bližinsko in globinsko.

Glavna kamera se zadovoljivo obnese v vseh svetlobnih razmerah. Najbolje sicer podnevi, kjer me moti nekoliko manj izrazita dinamika, saj je videti, kot bi bila na fotografijah meglica, že ko sem objektiv že nežno obrnil proti soncu. Barve so sicer čisto korektne in ne preveč poudarjen, morebiti malo anemične. Podrobnosti je na fotografiji dovolj.

Optične povečave telefon Y76 nima, zato je na voljo 2-kratna digitalna oziroma izrez iz fotografije glavne. Ta je pogojno uporabna, škoda le, da algoritem za moj okus pretirano ostri robove, kar izniči »lepoto« prizora. Ravno tako je manj podrobnosti, zato so nekatera področja videti preveč zmehčana.

Povečave je sicer še veliko manj uporabna ponoči, ko je smiselno uporabiti nočni način fotografiranja. Izrazito opazen je šum, ki je na fotografijah brez povečave manj izrazit. Nočne fotografije so sicer dovolj svetle, barve pravilne, le podrobnosti je manj, zato je mehčanje izrazitejše.

Dokaj solidno se obnese tudi prednja kamera. Pri njej me je še najbolj zmotilo pretirano mehčanje, ki je zopet izrazitejše v slabih svetlobnih razmerah in ponoči. Čisto druga pesem je video. Kakovost je namreč pod povprečjem razreda (ali pričakovanj). Šuma je preveč že pri normalnih svetlobnih razmerah, medtem ko se v slabih samo še poveča in povzroči, da so podrobnosti mehke in dokaj neizrazite. Posebej je to problematično, ko gledamo zamazane obraze ljudi na posnetku. Glede na razločljivost tipala sem pričakoval boljšo kakovost.

HVALIMO

• Že nameščena zaščitna folija zaslona
• Podpora za omrežje 5G
• Dodatni silikonski zaščitni ovitek

GRAJAMO

• Prenizka svetilnost zaslona
• Ne najboljša življenjska doba baterije
• Bližinska in globinska kamera predstavljata nepotrebni »balast«

The post Vivo Y76: Utopljen v povprečju bo težko kogarkoli prepričal appeared first on Tehnozvezdje.

Ko sem začel pisati, je prišlo sporočilo, da je Xiaomi sklenil dolgotrajno partnerstvo z nemškim podjetjem Leica. Ne bom dejal, da je edino zaslužno za fotografske zmogljivosti Huaweijevih pametnih telefonov, a zagotovo v partnerstvu ni sedelo križem rok. Ker je slednji v nemilosti ameriških oblasti in ker se je iztekla njuna dolgoročna pogodba, menda niti Huawei ni izrazil pripravljenosti za podaljšanje, se je Leica ozirala za novim partnerjem. Naj bo jasno. Nemško podjetje si ne more privoščiti umika iz mobilne industrije. Kupcev pregrešno dragih profesionalnih fotoaparatov, objektivov in drugih optičnih izdelkov je verjetno premalo za udobno življenje. Imajo pa znanje, kako pravilno zasnovati objektive in kako obdelati fotografijo, da bo skladna s fotografskimi standardi in obenem všečna okusu »zahodnjaka«, kar primanjkuje nekaterim kitajskim izdelovalcem. Vsaj tistim, ki ga še niso osvojili. Morda se v tem skriva odgovor na vprašanje, »zakaj ne Honor«. Lahko torej v kratkem pričakujemo opazen dvig kakovosti fotografije Xiaomijevih telefonov, ki je za moj okus vsaj za en razred slabša od najbližjih tekmecev?

Večinoma enak manjšemu modelu, zato omenimo razlike

V obliki, procesorju in še v nekaterih tehničnih podrobnosti je enak telefonu Xiaomi 12, katerega sem pred krakim podrobno ocenil. Ker je večji, sem malce naivno pričakoval, da bo hlajenje učinkovitejše. Žal sem procesor Snapdragon 8 prve generacije ravno tako hitro greje, kar se pozna na izkušnji uporabe zahtevnejših mobilnih aplikacij. Ker so zahtevnejše igre med pomembnejši, mi dovolite, da ponovim, kar sem tedaj zapisal o igranju zahtevne mobilne igre Genshin Impact. Telefon se je izredno močno segrel med prenašanjem datotek, teh je namreč za 14 GB, in namestitvijo, tako da je med igranjem motil vroč občutek v dlaneh. Segrevanje je bilo med kasnejšimi zagoni manj izrazito, čeprav je bila grafika nastavljene na srednje nastavitve pri 30 sličicah na sekundo. Dovolj najmanj za solidno igričarsko izkušnjo. Še vedno se telefon greje, le da preteče najmanj pol ure, predno začne toplota motiti.

Dobrih 17-centimetrski (6,73-palčni) zaslon ni samo večji in nudi višjo razločljivost (1440p), temveč je zaslonske tehnologije LTPE AMOLED sposobne prikaza (samo) milijarde barv in dinamičnim prilagajanjem hitrosti osveževanja na intervalu med 1 in 120 Hz. Opazka samo je v stavki zato, ker je zaslon manjšega modela sposoben prikazati 68 milijard barvnih odtenkov, kar sicer po mojem mnenju ni pretirano uporabno. Z najvišjo svetilnostjo 1500 cd/m2 je večji zaslon tudi občutneje svetlejši, kar pride do izraza med uporabo na prostem.

Kljub opazno večjemu ohišju je baterija s kapaciteto 4600 mAh samo za odtenek večja. Natančneje za 100 mAh. Tolikšna kapaciteta, ko baterije nekaterih telefonov dosegajo in celo presegajo mejo 5000, ni pretresljiva. Razlika se skriva drugje. V hitrosti polnjenja. 120 vatno namreč baterijo napolni v slabih 18 minutah. Brezžično polnjenje medtem doseže moč 50 vatov (42 minut do polne napolnjenosti).

Telefona se razlikujeta še v eni podrobnosti. Xiaomi 12 Pro je namreč opremljen s štirimi zvočniki z nalepko podjetje Harman Kordon in podporo tehnologije Dolby Atmov. Po dva, eden za nižje in drugi za višje tone, na vsaki strani, kar mu daje klasično stereo zvočniško konfiguracijo. Sposobni so ustvariti glasno in eksplozivno zvočno kuliso, le bogastvo zvočnih frekvenc in globina nizkih tonov nista pretirano izraziti.  

V številu pik enakovredna tipala

Za razliko od Xiaomija 12, ki ima zelo raznolika tipala kamer, Xiaomi 12 Pro nudi zelo uniformiran fotografski sklop s 50-milijonsko glavno, širokokotno in kamero z 2-kratno optično povečavo. Sprednja 32-milijonska kamera je enaka kameri v telefonu Xiaomi 12. Na kratko. Dobre se obnese čez dan, ko je svetlobe dovolj, medtem ko v slabših razmerah in ponoči njene fotografije niso več popolne.

Glavni kameri imata le na papirju enako tipalo, saj ima model pro fizično večjega (Sony IMX707) in posledično bolj občutljivega na svetlobo (f/1.9, 24 mm, velikost pike 1.22µm, optična stabilizacija). Fotografije imajo prijetno globino, so jasne in ostre ter polne podrobnosti. Moti me le pretiravanje pri podarjanju modre in zelene barve, kar se kaže v ne najbolj naravnem prikazu neba in zelenih površin. Dinamika, ki se pokaže predvsem med fotografiranju prosti soncu, ni slaba.  

Širokokotna in kamera s povečavo imata fizično manjše tipalo (Isocell JN1), kar se pozna na kakovosti fotografij. Barve so še vedno za moj okus pretirano poudarjene, čeprav ne morem spregledati, da so na fotografijah vseh treh kamer podobne. Na širokokotnih ni opaziti pretirane izgube ostrine na robovih, a je zato opazna slabša geometrija zaradi širokega vidnega polja (115 stopinj). Fotografije s povečavo so solidne, vsaj dokler govorimo o optični povečavi. Opaziti pa je, da so nekoliko manj ostre. Višje povečave močneje vplivajo na kakovost fotografij, dokler te ne postanejo dokaj neuporabne. Ravno tako je škoda, da slabši kameri nimata optične stabilizacije.

Nočne fotografije so zgodba zase. So boljše od fotografij telefona Xiaomi 12, toda zaradi različnih kakovosti tipal so opazne razlike. Najboljše nočne fotografije je pričakovano sposobna glavna kamera, medtem ko je na fotografijah drugih dveh občasno opaziti ne najboljše barve ter več nejasnosti in digitalnega šuma. A nobena ni pretemna in zaradi tega neuporabna.

Video posnetki so odlični v dobrih svetlobnih razmerah. Stabilizacija se dobro obnese tudi pri ločljivosti 8K ali 4K (60 sličic na sekundo). Preklapljanje med glavno in širokokotno kamero je gladko. Manj navdušujoča je kakovost fotografij v slabših svetlobnih razmerah, a je še vedo na ravni, ki jo pričakujemo od telefona višjega cenovnega razreda.

HVALIMO:

• Prefinjena elegantna površina hrbtišča odporna proti prstnim odtisom
• Odličen zaslon
• Vsestranski sistem kamer
• Neverjetna hitrost polnjenja baterije
• Primerne in vsestranske zmogljivosti

GRAJAMO:

• Zna se dokaj hitro segreti ob velikih obremenitvah
• Odsotnost sistema za preprečevanje neželenih dotikov zaslona
• Omejena optična povečava
• Brez uradne ocene odpornosti (IP)
• Vmesnik MIUI še ni na ravno najboljših

The post Xiaomi 12 Pro: Malo mu še manjka, da bi se enakovredno kosal z najboljšimi! appeared first on Tehnozvezdje.

Kitajsko podjetje je spremenilo lansko dokaj zanimivo in predvsem samosvoje oblikovanje, ki je družino naprav Xiaomi Mi 11 ločilo od najbližjih zasledovalcev. Modeli letošnje družine dajejo občutek, kot da so debelejši, čeprav merjenje s »šublerjem« ne pokaže otipljive razlike. Podobno velja za močno izstopajoč modul z objektivi kamer. Dvonivojsko oblikovanje je poenostavljeno, tako da drugo raven predstavlja dvignjen objektiv glavne kamere. Vizualno všečno, toda žal ne vem, koliko bolj občutljivo je na padce in udarce. Zaradi izstopajočega modula dobršen del ohišja »visi« v zraku, ko je telefon odložen na ravni površini z zaslonom navzgor. Tudi tisti del, kjer je vibracijski motor in posledično je njegov »zvok« neprimerno tišji kot pri nekaterih drugih telefonih. Motor trese po vzdolžni osi telefona (os X) in ne gor in dol, kar še dodatno »poslabša« omenjeno težavo. Bolj kot »tišina«, ki je pravzaprav zaželena, moti, da kdaj vibriranja ne čutite, ko je telefona v žepu blizu telesa.

Všečno že. Ali je ohišje tudi kakovostno?

Kljub oblikovnemu koraku nazaj je ohišje telefona še vedno vizualno všečno in dovolj zanimivo, da bo marsikomu padlo v oko. Pri tem ima spet dokaj pomembno vlogo poudarjen objektiv glavne kamere in prijetne linije (črte) med objektivi in bliskavico. K udobju uporabe pripomoreta ukrivljena zaslon in hrbtišče, medtem ko mu dodatni čar dajeta odprtini nad zvočnikoma spodaj in zgoraj z nizom različno velikih rež, ki tej podrobnosti daje videz leče. Morebitna pripomba leti na ne najbolj popolno izvedbo stikov, posebej med aluminijastim okvirjem in zaslonom oziroma ohišjem. Mi pa je izredno všeč groba površina hrbta, ki ni samo zanimiva, ne njej se prstni odtisi skoraj ne poznajo. Kot kaže je iz stekla, čeprav na prvi dotik ne dobite takšnega občutka. Poleg tega telefon pretirano ne drsi iz dlani.

Udobje uporabe telefona definirajo njegove obvladljive mere (152,7 x 69,9 x 8,2 mm) in masa 179 gramov. Uporaba z eno roko ni pobožna želja, temveč je mogoča celo v primeru manjše dlani. Zaradi ukrivljenih bokov sta tanki tipki na standardni desni strani. Nudita prijetno odzivnost in nista »pretrdi«, zato kljub tankosti ne režeta v prst. K udobju uporabe vsekakor pripomore še hitro in natančno optično tipalo prstnih odtisov pod zaslonom.

Je več barv vedno bolje?

Nisem prepričan, da je več vedno bolje. Skoraj 16-centimetrski (6,28-palčni) zaslon OLED se namreč ponaša z 68 milijardami barv. Na prvi pogled odlično, saj to pomeni lepše prehode med barvnimi odtenki, toda vprašajte se, v kolikšni meri je to opazno na relativno majhni zaslonski površini. Ali sploh prinese uporaben kakovostni preskok v primeru milijarde barv, ki so jih sposobni prikazati tekmeci in nenazadnje tudi zaslon telefona Xiaomi 12 Pro? Nisem prepričan, zato bi raje videl, da bi nudil ločljivost višje od polne visoke (1080 x 2400 pik).

V drugih lastnostih je zaslon soliden. Hitrost osveževanja je 60 ali 120-herčna, dinamično prilaganje je na voljo, a ni tako napredno kot pri določenih konkurentih, podpira standarda slike visokega dinamičnega razpona Dolby Vison in HDR 10+ ter najvišjo svetilnost 1100 kandel na kvadratni meter. Dovolj, da je dokaj dobro čitljiv na prostem. Priporočene barvne nastavitve (živahno) so roko na srce prilagojene azijskemu pogledu na lepoto. Preveč kričeče in hladne. Na srečo prikaz lahko prilagodite, z načinoma »nasičeno« ali »izvorna barva« oziroma se v naprednih nastavitvah pozabavate s posameznimi lastnostmi. Bodisi boste zaslon prilagodili potrebam ali preprosto pustili privzete nastavitve.

Na bokih ukrivljen zaslon je velika prednost pred Samsungom Galaxy S22, s katerim se primerjava ponuja kar sama po sebi. Telefonu daje prestižni videz, a hkrati povzroči težave, o katerih nisem pretirano razmišljal. Preprečevanje neželenih dotikov zaslona. Zaslonska ukrivljenost prenese del površine, občutljive na dotik, na robove in zgodilo se je, da je telefon zaznal dotik in sproži ustrezno dejanje, čeprav sem ga pravzaprav želel le odložiti. Kasneje je bilo težav manj, saj sem privadil previdnejšega rokovanja.

Dober grelec rok ob polno obremenjenem procesorju

Procesor Snapdragon 8 prve generacije je največ, kar lahko najdemo v telefonih s sistemom Android. Nedvoumno gre za zverino, ki je kos vsaki nalogi. Slaba plat izredne moči je temperatura, a le, ko je procesor obremenjen do skrajnih meja. Aplikacija CPU Throttling Test dokaj hitro pokaže občutni padec hitrosti delovanja procesorskih jeder, kar pa je pravzaprav razumljivo. Redki telefoni imajo učinkovit sistem enakomernega prenašanja toplote po ohišju in še v tem primeru pride trenutek, ko je naprava pregreta in je upočasnitev nujna. Toda upočasnitev je relativna. Lahko, da je upočasnjen procesor še vedno razred ali dva bolj zmogljiv od slabšega, ki se med delovanjem manj greje. Ravno tako omenjeni preizkus simulira skrajne razmere, ki so pri normalni uporabi manj verjetne. Poglejmo si še drugo plat – igranje zahtevne mobilne igre Genshin Impact. Telefon se je izredno močno segrel med prenašanjem datotek, teh je namreč za 14 GB, in namestitvijo, tako da je med igranjem motil vroč občutek v dlaneh. Segrevanje je bilo med kasnejšimi zagoni manj izrazito, čeprav je bila grafika nastavljene na srednje nastavitve pri 30 sličicah na sekundo. Dovolj najmanj za solidno igričarsko izkušnjo. Še vedno se telefon greje, le da preteče najmanj pol ure, predno začne toplota motiti.

Zanimivo je, da se Xiaomi ni odločil vgraditi reže za spominsko kartico, ki zaradi hitre rasti posnetih fotografij in video posnetkov ter nalaganja v podatkih obsežnih iger, postaja vse bolj pomembna dobrina. Sploh če nameravate telefon uporabljati več let. 128 GB pomnilnika (ob 8 GB delovnega) je minimalno oziroma bi vam predlagal, da celo posežete po različici z 256 GB. Manj skrbi boste imeli, ko bo telefon javil, da je pomnilnik poln in je čas za brisanje datotek. Zvok je naslednje področje, kjer Xiaomi 12 sploh ni slab, čeprav nima štirih zvočnikov, kot jih ima model Pro. Presenečeni boste nad glasnostjo in solidno kakovostjo zvoka. Le fizika in velikost ohišja preprečujeta, da bi bili nizki toni (basi) izrazitejši.

Kapaciteta baterije 4500 mAh ni pretirano velika, toda zadošča do večera pri srednje zahtevni rabi. Bistvo ni velikost baterije, temveč hitro polnjenje. Čeprav s 67 vati spet ni najhitrejše možno, vseeno napolni prazno baterijo do roba po uradnih podatkih v 39 minutah. Na voljo je še 50-vatno brezžično in 10-vatno povratno brezžično polnjenje. Čeprav ima telefon vgrajen sistem pametnega polnjenja, ki zagotovi, da bo v primeru nočnega polnjenja do jutra poln, a neprimeren način ne bo vplival na zdravje baterije, ravno zaradi hitrega polnjenja priklop preko noči sploh ni potreben. Zjutraj imamo dovolj časa med urejanjem in zajtrkovanjem, da baterijo napolnimo takrat in jo poskušamo držati med 20 in 80 odstotki napolnjenosti, kar je za njeno zdravje najboljše.

Pregledno okolje in obljuba o nadgradnjah

Na telefonu teče operacijski sistem Android 12 z uporabniškim vmesnikom MIUI 13. Prvič je Xiaomi dal konkretno obljubo o zagotovljenih nadgradnjah, kar kaže na željo po dolgotrajnejši rabi. Črno na belem so namreč obljubili 3 nadgradnje sistema, kar v praksi pomeni, da bo telefon nekoč videl Android 15, in štiri leta zagotavljanja varnostnih popravkov. Verjetno je zadnje obdobje mišljeno kot najmanj in bodo nujni varnostni popravki na voljo tudi po tem času. Spodobili bi se.

Uporabniški vmesnik je preprost, pregleden in razumljiv ter nudi vse funkcije in dodatke, kot se za sodobno okolje spodobi. Pohvalim lahko, da ni preveč že naloženih aplikacij, tako da brisanje nepotrebnih po zagonu naprave ne bo zahtevalo veliko časa. Poleg tega nudijo Xiaomijeve originalne aplikacije zanimive funkcije, od katerih se mi je daleč najbolj dopadla »zamenjava« neba v urejevalniku fotografij aplikacije Galerija. Ne samo, da funkcija dokaj natančno določi, kje na fotografiji je nebo, zna celo prilagoditi osvetlitev delov prizora, ki ostanejo. Spraševal sem se, od kod popolna modrina na demonstracijskih fotografijah? Zdaj vem!

Malo »pešajoča« fotografska vsestranskost

32-milijonski sprednji kameri delajo družbo 50-milijonska glavna, 13-milijonska širokokotna in 5-milijonska tele-bližinska kamera, ki za razliko od klasične bližinske dovoli fotografiranje med držanjem telefona nekoliko dlje od prizora. Zagotovo je neprimerno boljša od podobnih kamer v telefonih srednjega in nižjega razreda, toda raje bi imel kamero z optično povečavo. Ker je ni, telefon naredi povečavo z izrezom iz glavne kamere. Rezultati 2-kratne povečave so solidni, 5-kratne za silo, medtem ko je 10-kratna fotografija bližje impresionistični sliki kot fotografiji. Ker kamere z optično povečavo ni, je fotografska vsestranskost nekoliko osiromašena.  

Primeri fotografij zelo lepo ilustrirajo zapisano. Širokokotna kamera sicer nudi dovolj pik, toda na fotografijah glavne je vseeno zaznati več in bolj izrazite podrobnosti. Na robovih ni videti pretirane izgube ostrine, namesto tega opazite nepravo geometrijo (nagnjenost stavbe), barve so enake barvam glavne kamere in dinamiki sta podobni. Razumljivo je širokokotna kamera manj občutljiva na svetlobo, zato so nočne fotografije manj svetle in manj jasne (ostre).

Sposobnosti glavne kamere so najmanj solidne v vseh lastnostih, čeprav niso vgradili najboljšega možnega tipala, ki je na voljo. To je rezervirano za model Xiaomi 12 Pro. Manj so mi všeč fotografije z 2-kratno povečavo. Barve in dinamika sicer štimajo, toda ravno tako lahko opazite pretiravanje z ostrenjem robov.

Čeprav ima tele-bližinska kamera tokrat dovolj pik in je sposobna narediti solidno fotografijo, so barve in dinamika vsaj ta razred slabše od fotografij drugih dveh. In še z ostrenjem boste imeli nekaj težav.

Pričakovano dobro se obnese sprednja kamera, saj zanjo velja podobno kot za vse v podobno dragih telefonih. Dobre se obnese čez dan, ko je svetlobe dovolj, medtem ko v slabših razmerah in ponoči njene fotografije niso več popolne.

Xiaomi se je pohvalil, da s tem telefonov uvaja z umetno inteligenco podprto ostrenje med snemanjem videa, ki se skuša osredotočiti, v tem vrstnem redu, na oči, nato na obraz in če nič od tega ne zazna, potem na torzo oseb. To naj bi omogočilo popolno ostrenje v vseh svetlobnih razmerah, tudi v primeru, da objekt za krajši čas izpade iz kadra. V kolikšni meri je to res, težko rečem, kajti veliko je odvisno od prizora, toda dejstvo je, da je video glavne kamere dober in da med snemanjem nisem opazil težav z ostrenjem.

HVALIMO:

• Odličen občutek v dlani zaradi kompaktnih mer
• Nadvse hitro polnjenje
• Zanimive možnosti urejanja fotografij
• Najmanj solidni rezultati glavne kamere
• Primerne in vsestranske zmogljivosti

GRAJAMO:

• Zna se dokaj hitro segreti ob velikih obremenitvah
• Ni kamere z optično povečavo
• Povprečna kakovost širokokotne in tele bližinske (makro) kamere
• Povprečna ločljivost zaslona
• Odsotnost sistema za preprečevanje neželenih dotikov zaslona

The post Xiaomi 12: Poudarjena kompaktnost, toda ne na račun zmogljivosti (#video) appeared first on Tehnozvezdje.