Pravice za prenose dirk, kvalifikacij in prostih treningov, v paketu pa še za tekmovanje Porsche Cup, je torej pridobila medijska hiša Pro plus. Napovedala je že prenose na televizijskem programu Kanal A, v zadnjih dneh pa na družabnih omrežjih intenzivno oglašuje tudi Formulo 1 na pretočniku Voyo. Pred tem si je že zagotovila komentatorja, ki se za razliko od marsičesa drugega ne bo spremenil, saj bo to še naprej Aljaž Golčer, le da zdaj pri drugem delodajalcu (pri čemer je bilo kar zabavno, kako so ob objavi prestopa povsem izpustili dejstvo, da je v paru z Andražem Zupančičem F1 komentiral tudi zadnjih pet let). Razlika pa bo v tem, da se bo v tej sezoni (in predvidoma prihodnjih) dejansko oglašal z nekaterih prizorišč, ne vedno zgolj iz ljubljanskega studia, in da bo ob sebi imel tudi ekipo, ki bo pripravljala studijski program pred dirkami, kot se tudi spodobi. Če me kaj skrbi, še posebej pri Voyu, je to kakovost slike. V zadnjih sezonah so se namreč mnogi gledalci navadili na razločljivost 4K (na programu Sportklub 4K), ki je letos pri Pro plusu ne bo. Glede na splošni nivo kakovosti slike, kakršnega (žal še vedno) nudi Voyo, se tam sploh ne nadejam kakšnega presežka, medtem ko na Kanalu A utegne biti vsaj spodoben HD.

Druga možnost je pretočnik F1 TV, ki ga nudi neposredno sama Formula 1. Tam imate na voljo sliko 4K, pa tudi možnost spremljanja več kamer hkrati (sicer ne na vseh napravah, ki jih storitev podpira) in sočasnega gledanja na šestih napravah. Za ta privilegij boste odšteli 90 evrov za celotno sezono, začetni 15-odstotni popust se je očitno že iztekel. Morda ga še kdaj kasneje znova ponudijo. Za spremljanje na televizorju, sploh v 4K, je najbolj elegantna opcija Apple TV ali Google TV  z aplikacijo F1 TV. Morda si boste morali omisliti zunanjo napravo, če je še nimate.

Veliko zanimanja, vznemirjenja, pričakovanja, tudi nelagodja in (kot vedno) pridušanja letos sprožajo novi pogonski sklopi, nekoliko manj pa spremenjena, poenostavljena pravila glede aerodinamike, kjer je vodstvo tekmovanja opustilo ustvarjanje učinka izpod dirkalnika, ki je zadnje štiri sezone poskrbelo za precej nevšečnosti in sivih las inženirjev. Dirkalniki so sicer nekoliko manjši, kar so si mnogi želeli, in agilnejši, a tudi manj stabilni v ovinkih. Motor je v osnovi še vedno 1,6-litrski šestvaljni prisilno polnjeni, vendar ima zdaj manjšo moč, dodali pa so večji hibridni oz. električni del, ki razvije do 350 kW, s čimer je skoraj izenačen s termičnim. Težava, če ji lahko tako rečemo, je v tem, da je kapaciteta baterije dokaj majhna in da jo je tudi napolniti težko v taki meri, da zadošča za polno »sproščanje« po dolgih ravninah. Poleg tega v sklopu ni več tistega dela, ki je shranjeval termično (notranjo) energijo, zdaj namreč le še kinetično (z rekuperacijo ali neposrednim polnjenjem iz motorja), in ki je pomagal pri premoščanju »turbo luknje,« kar bo letos potencialno povzročalo glavobole na štartih dirk in morda še kje. Način vožnje in tudi strategije med dirkami se bo zaradi nuje po pridobivanju energije in pravilnosti njene izrabe spremenil. Ali na bolje, vsaj v smislu zanimivejšega dogajanja na stezi, bomo še videli. Vsaj glede po novem pomičnih krilc tako zadaj kot tudi spredaj po testiranjih kaže, da gre prej za zamujeno priložnost kot za resno uporabno orodje pri prilagajanju aerodinamike za ravnine ali ovinke.

Sezona se začne z dirko v avstralskem Melbournu 8. marca (on 5h zjutraj po slovenskem času) in bo, tako kot lanska, trajal vse tja do začetka decembra. Zvrstilo se bo 24 običajnih in še 6 sprinterskih preizkušenj. Od bližnjih prizorišč stalnici ostajata avstrijski Spielberg (Red Bull Ring) in madžarska Budimpešta (Hungaroring), podobno daleč je tudi do italijanske Monze blizu Milana, odpadla pa je Imola (dirkališče Enza in Dina Ferrarija, ki ga morajo za vnovično kandidaturo temeljito posodobiti).

The post NEDELJSKI NASVET: Novo sezono Formule 1 boste lahko spremljali na Kanalu A, Voyu ali F1 TV appeared first on Tehnozvezdje.

Izdelovalci tega ne želijo slišati, vendar se mi zdi, da dražji modeli z zaslonom OLED niso nujno še enkrat boljši od tegale televizorja z mini sijalkami LED. Ravno tako se mi ne zdijo na mestu nebuloze nasprotne strani, ki sugerirajo, da bodo »oledi« izumrli. Fizika, zanjo gre, je ponovno jasna. S stališča kakovosti slike je najbolje, da je vsaka pika izvor svetlobe, medtem ko je vse drugo bolj ali manj posrečen približek. Vprašanje pa je, v kolikšni meri in kdaj razliko opazite s prostim očesom.

Vse več področij lokalnega zatemnjevanja

65U7Q PRO živahne (nasičene) barve dosega s pomočjo plasti tekočih kristalov in visok kontrast, ki je pogoj za odličen visoki dinamični razpon, s številom področij s sijalkami mini-LED, ki jih je mogoče neodvisno od drugih prižigati in ugašati. Zato v grobem gre. Kadar so sijalke za »črnim« delom prizora ugasnjene, je črna res črna, saj skozi sendvič strukturo zaslona ne uide noben foton. Če ima televizor manj področij, potem boš kmalu opazil sij okoli svetlega predmeta na temnem ozadju.

Kolikšno je minimalno število področij lokalnega zatemnjevanja, da učinek ni viden s prostim očesom, je odvisno od kontrastnega razmerja zaslona. Ker je Hisense konkretno v ta model vgradil zaslon tehnike VA z nazivnim razmerjem 5000:1, jih je v teoriji dovolj 200. Dejansko jih je 560! Zdaj se na hitro poigrajmo z matematiko. Glede na površino 165-centimetrskega (65-palčnega) zaslona to pomeni, da je površina posameznega področja okoli 20 kvadratnih centimetrov, kar je enako površini kvadrata s stranicama dolžine 4,5 centimetra. Na ta način si lažje predstavljaš, kako velika so področja lokalnega zatemnjevanja, za katera velja, da je bolje, če jih je več kot manj!

Prijeten od spredaj, a predebel s strani!

Debelina televizorja je neposredna posledica svetlobnih elementov neposredno za zaslonom, a se mi zdi, da bi kakšen centimeter lahko »privarčevali«. Ta je bolj izrazita tedaj, ko je postavljen na sredinsko nogo in manj, ko ga obesiš na steno. Razlog so vrzeli okoli zaslona, ki niso dosti debelejše od tistih v dražjih modelih. Ali drugače, od spredaj je videz televizorja »b.p.«, od strani pa malo manj.

Osrednja noga ni nastavljiva po višini, oziroma razdalja med podlago in robom zaslona ni višja, da bi imel več možnosti izbire zvočne letve. Saj ne, da bi bila absolutno nujna. Vgrajeni zvočniki v konfiguraciji 2.1.2 s poudarkom na nizkotoncu in skupno močjo 50 vatov (2×10, 2×5 in 1x20W) na zadnji strani iz sebe iztisnejo marsikaj. Govor je razumljiv ne glede na glasnost glasbene podlage, medtem ko akcijske prizore krepi široka zvočna kulisa po zaslugi obeh stranskih in navzgor obrnjenih zvočnikov. Ko jakost navijemo do konca, pa se pojavijo vibracije plastičnega ohišja, ki v skrajnem primeru pokvarijo zvok. Vseeno je pošteno reči, da vgrajeni zvočniki nudijo nadpovprečno veliko v primerjavi s »tanjšimi« televizorji.

Resno se sprašujem, ali potrebujem dražjega

Najboljšo sliko bi moral iz televizorja iztisniti način Filmmaker. Izklopi nepotrebno obdelavo, glajenje gibanja in pretirano nasičenje barv ter bolje izkoristi lokalno zatemnjevanje za prikaz temnejših prizorov. Že ime pove, kakšnim vsebinam je primeren, in ker je za marsikoga slika anemična, se ne obnese najbolje, ko gledaš televizijski dnevnik ali zabavno oddajo. Torej sem preklopil na standardni način, ki je pogosto najbolj univerzalen. Zmotilo me je, da presvetli svetle dele prizora, kar pogosto opažam pri televizorjih mini-LED, zaradi česar podrobnosti tam niso dobro vidne. Izkazalo se je, da noben od načinov ni pretirano dober (ali univerzalen). A ravno takšnega potrebujem, saj ne pomnim, kdaj sem nazadnje prilagajal načine glede na vsebino zaslona. Za kaj takšnega sem preprosto prelen (in še neumno se mi zdi). Ker gre za podoben televizor onemu, ki ga je preizkusil Matjaž, bom ponovil njegov nasvet. Vzameš način »kino«, zmanjšaš ostrino, izklopiš izboljšave šuma (in podobnega) ter svojim občutkom prilagodiš kontrast, svetilnost in barve. Če ti uspe najti optimalne nastavitve, boš sliko približal kakovosti, ki jo pričakuješ, in tisti na dražjih modelih z zaslonom OLED. Govoriti, da je kakovost enaka, seveda ni čisto na mestu. Črna je res črna v ozkem področju svetilnosti. Povečaš jo in hkrati znižaš kontrast ter hitro ni več tistega pravega občutka. In barve? Daleč od tega, da bi bile slabe, a preprosto niso enake. Druga plat medalje je, koliko je to v praksi res pomembno. Oči se navadijo in prilagodijo, zato so razlike opazne le v primeru, da sta televizorja postavljena eden ob drugem, ko predvajata enako vsebino. S tem sem povedal veliko!

Priključkov je dovolj

Televizor ni primeren le za gledanje televizijskih programov. Dobro se obnese v vlogi »gejmerskega« zaslona. Takrat v ospredje stopi 165-herčno osveževanje slike v kombinaciji s spremenljivo frekvenco od 48 hercev naprej (VRR). Pri razločljivosti 4K in 120-herčnem osveževanju zakasnitev 6 milisekund v igralnem načinu jamči dobro igralno izkušnjo, če imaš primerno konzolo oziroma računalnik z dobro grafično kartico. Pri 60 hercih je zakasnitev višja, vendar še vedno dovolj nizka, da ne boš zaznal zamika med pritiskom gumba in akcijo na zaslonu.

Na voljo imaš štiri vhode HDMI, od katerih eden dovoli priklop zunanjega zvočnega sistema (eARC). Vsi podpirajo polno hitrost prenosa podatkov oziroma vir razločljivosti 4K s kar 165-herčnim osveževanjem. Da česa nanj ne boš mogel priklopiti, je malo verjetno!

Sistem ni najbolj po mojem okusu

Z okoljem Vidaa ni prav nič narobe. Ko se ga navadiš in te malenkosti ne motijo. Gre pretežno za osebni pogled na videz. Meni so všeč minimalistična, ne preveč barvita okolja, drugi imate drugačne poglede. To razumem. Podobno je z organizacijo elementov, ki je takšna, da zahteva kakšen »klik« več. Kolikšen je pomen okolja, je razmeroma vprašljivo. Kdor bo zgolj gledal televizijske programe in morda še uporabljal pretočne storitve, ki imajo na daljincu namenske gumbe, ga po nastavitvi televizorja sploh ne bo več videl! Drugače se ga boste morali privaditi. Ni težko, čeprav poznam enega, ki se mu nikakor ni. Kakorkoli. Največja težava okolja je, da aplikacij, ki jih ni v trgovini, ni mogoče naložiti na noben drug način. Razumem pomisleke glede piratstva, a če želim naložiti predvajalnik Kodi, da bi na televizorju predvajal datoteke, ki jih imam na lastnem omrežnem skladišču ali napravah, potem bom pač izbral model, ki to dovoli!

So seveda tudi prednosti lastnega in vidnega sistema. Okolje je hitro in odzivno, preklapljanje med aplikacijami in meniji pa tekoče. Ti so zasnovani vsebinsko, kar pomeni, da je celotna zgornja površina večinoma namenjena promociji vsebin z različnih virov. Netflix, YouTube, Amazon Prime Video, Disney+ in HBO Max so že naloženi, lokalne najdeš v trgovini. Daljinec, ki tokrat ima sončne celice, da se ti ni treba ubadati z baterijami, je opremljen z mikrofonom, ki je osnova klasičnega glasovnega upravljanja in pogovora z digitalnim pomočnikom.

Zanimivo je, da je Hisense vključil podporo za standard Matter, ki poenostavi povezavo televizorja s pametnimi napravami v bližini, ne glede na njihovo znamko. S tem je omogočeno tudi upravljanje doma prek njegovega zaslona. V tej luči ni odveč, da proizvajalec za sistem obljublja do osem let podpore. Upajmo, da tega ne bodo vzeli preveč ohlapno.

HVALIMO:

• Za cenovni razred dobra slika in zvok
• Sodoben videz s sprednje strani
• Število priključkov in vgrajene funkcije
• Hitrost osveževanja in gejmerske funkcije
• Standardna svetilnost 500 (SDR) ali 2000 kandel pri vsebinah HDR
• Daljinski upravljalnik s sončnimi celicami

GRAJAMO:

• Lahko bi bil malo tanjši
• Manj aplikacij v trgovini v primerjavi s konkurenco
• Občasno presvetljeni deli prizora
• Uporabniški vmesnik ima še prostor za izboljšave

The post Hisense 65U7Q PRO: Naj mi nekdo razloži, zakaj televizor za slabega tisočaka ni dovolj? appeared first on Tehnozvezdje.

Za mini-led sijalke, katerih naloga je dvigniti kontrast, v kombinaciji s tehniko kvantnih točk za živahnejše barve, nekateri trdijo, da so nadomestek zaslonov oled za revnejše, ali bolje rečeno za vse, ki nismo pripravljeni za televizor plačati nesramno visokih zneskov, spet drugi pa, da so ubijalci le-teh. Verjetno ni tako preprosto. Lonček kot vedno »doda« izvedba, ki je v primeru tega 165-centimetrskega (65-palčnega) televizorja na nekaterih področjih nekoliko mlačna.

Na srečo nimamo vsi dovolj izurjenega očesa, da bi ločili najmanjše podrobnosti v kakovosti dveh televizorjev. Če sem odkrit, se mi zdita slika tega in slika tekmeca iz Samsungovih vrst z enako tehniko in sestavo zaslona zelo podobni. Skoraj enaki, kar lahko opazite v krajšem videu. Ne moreta biti, kajti potem za zadnjega ne bi hoteli občutno več denarja oziroma LG ne bi niti v sanjah za svojega glede na priporočene cene zahteval tisočaka manj. Podrobnejši pogled pa pokaže razlike. Nadvse majhne sijalke za plastjo s tekočimi kristali (LCD), razporejene v področja, ki jih elektronika po potrebi izklopi in s tem tam poustvari popolno črnino, so ustvarjene, da bi izboljšale kontrast slike. In ravno ta tukaj rahlo peša oziroma ni vedno na pričakovano visoki ravni. Boljše so barve. Čeprav ne živahne in bleščeče kot na zaslonih nekaterih televizorjev, so prijetno uravnotežene in vsaj kar se mene tiče dovolj dobre. Seveda so na voljo slikovni načini, ki dovolijo, da prikaz slike prilagodite željam. Dobra je tudi ostrina, celo ko sistem umetno dvigne standardno in visoko na 4K razločljivost zaslona. Tu pripomb preprosti ni.

Podobno najbolj zahtevnih ne bo prepričal zvok, ki je žrtev tanke zasnove in prikrite želje proizvajalcev, da bi poleg televizorja kupili še zvočno letev. Za tiste, ki vam je enako pomembna kakovost zvoka, je to običajno priporočljivo v primeru velike večine modelov na trgu. Prevladujoče visoke tone zlahka ukrotite z dodajanjem več »moči« nizkim, a z jakostjo, ki je še brez popačenj visokih tonov, zvok preprosto ne zapolni velikih prostorov. A smo ponovno pri tem, da marsikdo tega niti ne bo opazil oziroma slišal.

LG je poleg Samsunga skoraj edini, ki raje stavi na svoj sistem namesto Googlovega. Dobro, kajti lepši je, zahteva manj virov in nudi večino aplikacij, tudi lokalnih, ki jih najpogosteje želimo na televizorju. Okolje je preprosto za uporabo in tokrat sem aplikacijo YouTube uporabljal brez vpisa katerega koli računa. Muka je edino postopek prve nastavitve, ki jo bo večina izvedla zgolj enkrat. Po vzoru drugih sistemov smo prisiljeni strinjati se z vsem mogočim (in manj mogočim), s čimer se izdelovalci ščitijo pred večino odgovornosti, povezanih z uporabo v splet povezanega televizorja. A ko enkrat to zaključimo, je okolje pregledno, uporaba preprosta in za zdaj me LG ni razočaral, saj zagotavlja redne posodobitve.

Kakopak so še dobre stvari, ki jih model nudi. Ob štirih priključkih hdmi in dvema usb boste gejmerji znali uporabiti 120-herčni zaslon v povezavi s podporo za FreeSync in spremenljivo frekvenco osveževanja VRR.

HVALIMO:

• Razločljivost 4K z dovolj podrobnosti.
• Uravnotežene barve.
• Razmeroma dober daljinec z mikrofonom za glasovno upravljanje.
• Dobre gejmerske zmogljivosti.
• Do denarnice prijazna cena.
• Preprosto okolje sistema WebOS.

GRAJAMO:

• Kakovost zvoka ni na ravni kakovosti slike.
• Na trenutke slabši kontrast.
• Zahteva veliko potrjevanja ob nastavitvi.

The post KRATKI TEST LG QNED 87: Nekatere pomankljivosti kompenzira z denarjem! appeared first on Tehnozvezdje.

Na prihajajočem sejmu CES v Las Vegasu bo ustanova HDMI Forum predstavila naslednjo različico vseprisotnega standarda za priklop video in avdio naprav. Imena sicer še ni, zelo verjetno pa bo nosil oznako HDMI 2.2 in prihaja osem leto po HDMI 2.1 (v praksi sedem, kajti prve naprave z njim so bile na voljo šele konec leta 2017 oz. v začetku 2018). Slednji je uvedel dovolj pasovne širine (48 Gb/s) za sliko 4K pri osveževanju, višjem od 60 Hz (do 120 Hz), oz. 8K pri 60 Hz ter bolj kakovosten prostorski zvok (prijel se je format Dolby Atmos) prek protokola eARC. Nekaj let je sicer trajalo, da je večina televizorjev začela podpirati ta standard, a zdaj ima večina vsaj dva taka priključka, nekateri pa vse štiri. V zadnjih letih se je HDMI 2.1 začel uveljavljati tudi v monitorjih, prenosnikih, mini PC-jih in še kje, medtem ko ga grafične kartice podpirajo že dve generaciji. Nova, ki naj bi jo Nvidia prav tako predstavila na CES-u, bo verjetno že podpirala različico 2.2.

Novi standard bi lahko pasovno širino zvišal na več kot 80 Gb/s, kolikor jih denimo zmore Displayport 2.1. S tem bi se odprla možnost za še precej višje osveževanje pri sliki 4K, vsaj 120 Hz pri 8K in še kakšno dodatno razločljivost (10K, morda celo 12K). Zelo verjetno bo v tandemu objavljen še kakšen nov avdio zapis, ki bi prav tako izkoriščal bolj prepustno prenosno pot.

Za informacije, kdaj lahko dejanski priključek kje pričakujemo, na kakšen način bi ga lahko izkoristili in tudi, ali bo treba zanj (znova) kupovati nove kable, ki bi zmogli hitrejši prenos podatkov (oblika bo sicer fizično ostala enaka), pa bo treba počakati na 6. januar. Takrat bo namreč potekala omenjena predstavitev.

Naslovna fotografija: DepositPhotos

The post HDMI 2.2 bo tlakoval pot naslednji generaciji grafičnih kartic, igralnih konzol in avdio opreme appeared first on Tehnozvezdje.

Korejsko podjetje je imelo v paleti modela UBK80 in UBK90, ki se ju ponekod še dobi, toda LG je proizvodnjo menda končal. Tega sicer ni uradno oznanil, vendar na svojih spletnih straneh nima več objavljenega nobenega tovrstnega izdelka. Tudi pogled v slovenske iskalnike cen pokaže zgolj predvajalnike japonskih Panasonica in Sonyja. Za slednjega, ki ima v lasti tudi hollywoodski studio, je to morda še najbolj logično.

Že z igralnimi konzolami prejšnje generacije so se mi te zdele najbolj smiseln predvajalnik ploščkov za domače uporabnike, ki bi občasno pogledali kaj s kakšnega blu-rayja ali DVD-ja. Malo drugače je za entuziaste, ki od take naprave želijo še kaj dodatnega, ne zgolj to, predvsem v smislu priključkov, pošiljanja zvoka naprej v nespremenjeni obliki in podobno. Vendar tudi konzole vse bolj izgubljajo reže, kamor bi se dalo vtakniti ploščke, in s tem seveda predvajalnike, predvsem v imenu popolne »digitalnosti« vsebin, brez fizičnih nosilcev – tudi stara kolekcija iger na ploščkih je v tem primeru obsojena le še na zbiranje prahu –, in tudi nekoliko kompaktnejše zasnove. Bomo videli, kaj bosta Microsoft in Sony storila pri naslednji generaciji čez nekaj let.

Blu-ray se pravzaprav že pred tem ni zares prijel. Ta format so imeli radi samo največji filmofili in tisti, ki so želeli kar najboljšo kvaliteto slike. Bitna hitrost pri 4K je namreč lahko do 128 Mb/s, medtem ko se pri pretočnih storitvah v tej razločljivosti giblje med 15 in 30 Mb/s, višja bi pomenila prevelike obremenitve tako v omrežjih kot v podatkovnih centrih. Tako so predvajalniki blu-ray svojo najvišjo prodajo dosegli že l. 2017, nedolgo po uvedbi, potem so se številke le še zniževale. Na množičnem trgu je »standard« kljub sliki standardne razločljivosti ostal DVD. Še danes si v knjižnicah lahko izposodite filme in risanke na tem, predhodnem nosilcu, novejšega praktično ne boste srečali. Del razloga za nepriljubljenost je zagotovo v tem, da smo se vsi tisti, ki smo si pred tem ustvarili lepo zbirko na DVD-jih (in še prej na video kasetah), lahko zgolj kislo nasmehnili ob misli, da bi še drugič ali celo tretjič vložili denar v kupovanje istih naslovov za privilegij imeti na polici zbirko s sliko polne visoke razločljivosti ali 4K. Zdaj sicer redno plačujemo za pretočnike, vendar smo tam vsaj sproti deležni novih vsebin, in za denimo 120 ali dobrih 200 evrov na leto tudi veliko filmov na ploščkih ne bi kupili.

Naslovna fotografija: DepositPhotos

The post Konec (kakovostnih) predvajalnikov blu-ray je vse bližje appeared first on Tehnozvezdje.

Vse od prihoda na trg SkyShowtime zaostaja za konkurenco tako v naboru in pritoku vsebin, kot tudi v tehnološkem pogledu. Šele zdaj so dodali paket Premium – ta je dva evra na mesec dražji in tako naročnina nanj znaša 9,99 evrov – s sliko 4K in možnostjo hkratnega gledanja na petih napravah. Tako je storitev od začetnih šest evrov na mesec, kar se je glede na (primerjalno z ostalimi) dokaj skromno knjižnico (z izjemo risank) in zgolj sliko v polni visoki razločljivosti zdelo kar razumno. Nato so najprej zvišali ceno standardnega paketa na osem evrov in uvedli z oglasi podprtega za pet evrov na mesec, zdaj pa še Premium. Storitev sicer prihodnje leto prihaja tudi v ponudbo operaterja A1 Slovenija.

Slika je v večini primerov zgolj klasični 4K s standardnim dinamičnim razponom (SDR), nekateri naslovi menda nudijo tudi statični HDR (v formatu HDR10), ki pa po poročanju tujih medijev ne deluje najbolje v vseh aplikacijah (televizor sicer prepozna format, vendar še naprej prikazuje sliko SDR). Kdaj bi lahko SkyShowtime ponudil tudi dinamični HDR, denimo Dolby Vision (tega podpira večina pretočnikov, izjema je Amazon Prime Video, pri katerem je večina naslovov v formatu HDR10+), za zdaj ni informacij. Prav tako je odsoten zvok Dolby Atmos, ki ga prav tako nudijo malodane vse pomembne konkurenčne storitve.

S sliko 4K je ta čas na voljo približno 70 filmov in serij, med njimi franšize Indiana Jones, Isija: Nemogoče, Jurski park oz. Jurski svet, Hitri in drzni, Zvezdne steze, Shrek in Nazaja v prihodnost, pa še Oppenheimer, Yellowstone in Milijarde. Nekateri od filmov studijev Paramount in Universal so bili sicer že pred tem z boljšo sliko na voljo na Netflixu.

V SkyShowtime so napovedali tudi promocijo, podobno tisti ob začetku ponujanja storitve pred približno dvema letoma. Paket Premium naj bi bilo namreč mogoče dobiti za »doživljenjsko« polovično mesečno naročnino, torej v praksi dokler do odpovedi naročnine (če bi se nato znova naročil, bi plačeval polno ceno). Toda na slovenski spletni strani pretočnika tovrstne ponudbe ta čas ni zaslediti, temveč oglašujejo zgolj dva meseca znižane naročnine na običajni paket.

Naslovna fotografija: Universal

The post SkyShowtime vendarle s sliko 4K, vendar za višjo naročnino appeared first on Tehnozvezdje.

Na spletu sem zasledil tendenciozne naslove, da Asusov prenosnik za »profesionalce« zasenči celo Applovega Macbooka Pro. Ne vem čisto dobro, kaj so s tem mislili, saj gre za primerjavo med hruškami in jabolki! Medtem ko drugi po zaslugi procesorske arhitekture porabi manj, ga prvi gladko prehiti v grafični moči. Zdaj pa se odločite, kaj vam pomeni več. Še nečesa ni mogoče spregledati: da so za temelj vzeli igričarski prenosnik Zephyrus, iz katerega so umaknili vso »šaro«, ki ta prenosnik že na videz potiska v roke navdušencem nad videoigrami!

Prenosniki za ustvarjalce imajo veliko skupnega z gamerskimi. Pri obeh je poudarek na visokih procesorskih in grafičnih zmogljivostih, odzivnem času zaslona in velikem delovnem pomnilniku. So pa tudi razlike. Modeli za ustvarjalce ne potrebujejo hitrega osveževanja (čeprav to ne moti) in svetlobnih učinkov, pomembnejša sta visoka ločljivost in pravilnost barv. Prepričani ste lahko, da so se pri teh dveh lastnostih še posebej potrudili.

Fordov barvni teorem

Henry Ford naj bi dejal, da naj kupec dobi katerokoli barvo, dokler je črna. To mi je najprej padlo na misel, ko sem ASUS ProArt P16 vzel iz škatle. Ohišje je črno, morda ne povsem ogleno, a mu ne manjka veliko. Ne dvomim, da je nadvse elegantno in brezčasno, a se mi poraja mnenje, da morda vsem ustvarjalcem, med katere sodi veliko mladih, izbira barve ne bo najbolj všeč. Nenazadnje je prenosnik zagotovo del njihovega »sloga«. Je pa črna barva zagotovo odlična podlaga za lepljenje kulskih nalepk, ki tako pridejo bolj do izraza in preprečijo, da se mastni madeži od prstov poznajo. Površina ni ena tistih, na katero se ti za stavo lepijo madeži, premaz proti njim naredi svoje, a se pod določenim kotom in pravo svetlobo vseeno vidijo. Še nekaj me je zmotilo pri zasnovi ohišja. Tanka plošča za zaslonom, ki ni pretirano toga, se je nežno zvila, ko sem zaslon prijel v zgornjih vogalih in ju potisnil v nasprotni smeri.

Ker je zaslon velik, je pod njim veliko prostora za tipkovnico, še posebej, ker ta nima »samostojnega« numeričnega dela. Tipke so dovolj velike in je med njimi dovolj prostora, a bo k natančnemu in udobnemu tipkanju še bolj prispevalo 1,7 milimetra hoda vsake tipke. Velika je tudi sledilna ploščica, v katero je integriran krožni vmesnik (DialPad) za upravljanje, ki je pri nekaterih drugih prenosnikih ločen samostojen element. Pred prvo uporabo ga morate omogočiti v programu ProArt Creator Hub, nakar je še posebej uporaben v zahtevnejših programih za ustvarjanje. Kot primer bom navedel stari dobri Photoshop, v katerem z njim hitro spreminjate orodja, povečave, velikost čopičev in tako dalje.

Vse lepo in prav, a nekaj me je vseeno zmotilo. Da se pri vseh teh zmogljivostih in ceni nikomur ni utrnila ideja o vgradnji čitalnika prstnih odtisov v tipko za vklop. Zagotovo ne bi bil odveč. Marsikomu je preprostejše računalnik odkleniti s prstom, namesto da strmi v kamero nad zaslonom.

Marsikaj se vrti okoli zaslona

Nič ne bi bilo narobe, če bi zaslon podpiral 120-herčno osveževanje, saj se ustvarjalci pogosto popoldne sproščajo s partijo ali dvema najljubše igre. Za to, s čimer služijo denar, pa 60 hercev zadošča. Ko ProArt P16 vzamete iz škatle, hitro postane jasno, da poka od zmogljivosti. Jamstvo za to sta AMD-jev procesor, ki se močno spogleduje z algoritmi umetne inteligence, in grafična kartica do RTX 4070 (zmogljivejših modela 4080 in 4090 v njem ne boste našli). Nisem poganjal res zahtevnih programov, ampak delovanje prenosnika je bilo vedno gladko in razmeroma tiho. Le ob hudem obremenitvenem testu ventilatorji preklopijo na višje obrate in hrup se poveča.

Zaslon najbolje opisuje beseda perfektno. Vse na njem mi je bilo všeč. Razmerje stranic, visoki kontrasti, ločljivost in pravilnost barv, za kar si je prislužil certifikat Pantone. Če kaj, bi si želel le višje svetilnosti, kajti ob delu na prostem pod svobodnim soncem se pozna, zakaj se nekaj kandel več ne bi branil.

Pomnilnika in prostora za shranjevanje je dovolj. Testni primerek je zapolnil pomnilnik na zavidljivih 64 gigabajtov. Spominski čipi so »prispajkani« na matično ploščo, torej RAM-a ni mogoče preprosto nadgraditi, o čemer je smiselno razmisliti ob nakupu. Vgrajen pogon je povprečno hiter, kar je spet ena manjša pomanjkljivost modela. Pričakoval bi hitrejšega, kajti ustvarjalno delo pomeni premikanje velikih datotek sem ter tja. V notranjosti je še reža za drugi pogon, povezana z vodilom PCIe 4.0. Za vsak primer, če eden ni dovolj.

Avtonomija je rak rana vseh zmogljivih prenosnikov. Ob polni obremenitvi komponent me ne preseneča, da se je baterija v pol ure znebila 60 odstotkov napolnjenosti. Takšnih zmogljivosti verjetno redko potrebujemo, a če jih, potem takrat velja poiskati bližnjo električno vtičnico. Veliko varčnejši je ob nezahtevnih opravilih, gledanju videa na YouTubu prek domačega omrežja in polovično svetlem zaslonu. 5-odstotna poraba na uro ni pretirano velika, saj dopušča kar 20 ur užitka. Zmerna raba (pisarniška dela) avtonomijo skrajša na 9 ur, ob zahtevnejših opravilih, kot je na primer urejanje videa, pa pade pod 5 ur. Ni ne dobro ne slabo, temveč povprečno.

Spet (ta) umetna inteligenca

Pravijo, da kupci prenosnikov še vedno dajejo prednost zmogljivostim in varnosti pred pripravljenostjo na algoritme umetne inteligence, a tega ne vidimo na trgu. Pri boljših je še vedno poudarek na umetni inteligenci. Tako je tudi v primeru ProArta P16, kjer imajo algoritmi na voljo obilo moči, saj poleg procesorja svoj delček prispeva še grafična kartica. Težko je reči, kako to vpliva na umetno inteligenco, kajti večina programov se tozadevno še vedno zanaša na spletne strežnike. To velja za Microsoftov Copilot in ne za Asusovi orodji za urejanje in iskanje fotografij StoryCube ter MuseTree. Zaradi zadnjega se zna marsikateremu ustvarjalcu pocediti slina. Njegov namen je jasen: digitalizirati proces ustvarjanja, ki temelji na oblikovanju miselnega vzorca (razvoja ideje v obliki drevesa) in generativnem modelu umetne inteligence Stable Diffusion 1.5. Med kreativnim razmišljanjem ustvari veliko slik, dokler ne pridemo do najboljše. Zanimivo orodje, ki zna marsikomu poenostaviti delo.

ProArt P16 sodi med najboljše prenosnike z umetno inteligenco, med najboljše prenosnike za urejanje videa in celo med najboljše prenosnike na splošno! To pa seveda ni poceni!

HVALIMO:

• Kakovostno in elegantno (črno) ohišje
• Perfekten zaslon OLED razločljivosti 4K
• Avtonomija ob izvajanju preprostih nalog
• V sledilno ploščico integriran DialPad
• Odlične zmogljivosti procesorja in grafike
• Glasen in jasen zvok

GRAJAMO:

• Zgolj 60-herčno osveževanje zaslona
• Povprečna hitrost branja in pisanja na pogon SSD
• Ob najvišjih »obratih« se baterija hitro prazni
• Do žepa ne najbolj prijazna cena
• Tanek pokrov z zaslonom (zvija se pod pritiskom)
• Ni vgrajenega priključka za računalniško omrežje

The post ASUS ProArt P16: Če ga polno izkoristite, potem cena ni previsoka! appeared first on Tehnozvezdje.

V zori takšnih in drugačnih projektorjev so nekateri sanjali, da bi z njimi zamenjali televizor, a se je izkazalo, da so predragi, težki in pogosto preglasni, ter da obenem zahtevajo stalno pritrditev, še najbolje pod strop. Majhni prenosni modeli, ki bodisi uporabljajo tehnologijo sijalk led ali laserjev, so to do nekje spremenili, vendar imajo večinoma premalo svetlo sliko prenizke razločljivosti, da bi bili splošno uporabni. Hisensov projektor C1 je druge »matere sin«. Predvsem zaradi teže ni najbolj primeren, da bi ga ves čas nosili s sabo, vendar je vseeno dovolj majhen in predvsem preprost za nastavitev, da ga, če nič drugega, zlahka vržete v avto in odpeljete drugam. Ni ravno prenosen, je pa premičen.

Tehnika laserske projekcije za manjše projektorje predvideva laser kot izvor svetlobo in barvno kolo, ki poustvari tri osnovne barve, iz katerih je sestavljena slika. Kompromis je nujen, da je projektor majhen in cenen, vendar ne najboljši, ko je v osredju želja po čim večji svetilnosti in razločljivosti. Tedaj se kot boljši izkažejo trije izvori laserske svetlobe, po eden za vsako osnovno barvo (RGB), in mehansko elektronski čip (DMD) razločljivosti 4K, kar je v bistvu srce projektorja Hisense C1. 

Kljub industrijskemu videzu je projektor dovolj subtilen, da se zlije s skoraj vsakim interjerjem. Perforirani stranici prepuščata obilen zračen tok, ki ga poganjata počasi se vrteča velika ventilatorja, s čimer so se izognili motečemu hrupu, celo takrat, ko nastavite svetilnost slike na najvišjo vrednost. Leče objektiva pri tem projektorju niso pokrite, zato velja previdnost, da jih ne umažete ali poškodujete. Okoli so še tipala, ki so nujno za samodejno prilagajanje geometrije in ostrile slike. Na dnu ohišja skoraj oblike pravilne kocke je vijačnica za pritrditev projektorja na stojalo ali vodilo v primeru namestitve na strop in štiri majhne nogice. So rahlo prilagodljive po višini, zaradi česar lažje prilagajate naklon projekcijskega žarka med postavitvijo projektorja na ravno površino. Hrbet naprave je večinoma prazen, razen vdolbine s priključki. Škoda, da napajalnik ni del ohišja, temveč napajalnega kabla. Škoda zato, ker je veliko »opeko« razmeroma težko skriti.

Na zgornji površini ohišja so še najbolj nujni gumbi, med njimi gumb za vklop, a za normalno uporabo je priložen še razmeroma minimalistični daljinski upravljalec. Toda zadošča praktično za vsa opravila, celo za vpisovanje poverilnic za omrežje in storitve v postopku prve aktivacije naprave.

V primernih svetlobnih pogojih se projektor obnese odlično. Tokrat barv slike celo ni zmotila pastelno sveto rumena stena, ki običajno povzroča slabšim projektorjem kar nekaj težav. Od blizu se sicer vidi, da »slika« ni ravna, ker pač stena ni gladka, to pa je tudi vse. Močan svetlobni vir, obilen barvno razpon projektorja in razločljivost 4K prekrije marsikatero nepravilnost na ozadju in ustvari lepo vidno sliko v delno osvetljenem prostoru, ki ponoči zasije v vsej svoji lepoti. Še posebej lepo so izpadli posnetki narave v živih izstopajočih barvah in v visokem dinamičnem razponu (HDR), saj je na visoki ravni še kontrastno razmere. V primeru, da boste projektor uporabljali namesto televizorja, potem se vam splača nabaviti še kakovostno projekcijsko platno, kajti potem bo slika že za odtenek boljša.

Hisense C1 ima zaradi razmeroma velikega ohišja dokaj velika zvočnika, ki nudita boljši zvok od manjših projektorjev in celo nekaterih televizorjev. Že pri nizki glasnosti je zvok dovolj močan za povprečno veliko sobo, ob zadovoljivi uravnoteženosti nizkih, srednjih in visokih tonov. Le v primeru najvišje glasnosti se mi je zdelo, da so visoki toni majceno popačeni. V kolikor vam kakovost vgrajenih ne zadošča, lahko projektor, tako kot vsak televizor, povežete z zunanjimi. Preko kabla ali vmesnika Bluetooth.  

Operacijski sistem projektorja je enak sistemom televizorjev Hisense. Lepo je odziven in preprost za uporabo, a ima obenem tudi kakšno napako. Predvsem v morebitnem pomanjkanju aplikacij, ki jih potrebujete oziroma želite. Dejstvo je, da jih je za Android, s katerim so opremljeni nekateri tekmeci, običajno na voljo več. A po drugi strani je ravno tako prednost, da uporabnikom Netflixa ni treba iskati bližnjice, kar je pogosto primer, če naprava ni potrjena od ponudnika te pretočne storitve.

Hisense C1 je v vseh lastnostih eden boljših projektorjev za domači kino. Cena je relativna. Nekaterim se bo zdela visoka, a za ta denar pravzaprav nudi veliko. Opravka imamo namreč s projektorjem, ki ima sistem treh laserjev in takšni znajo biti še nekoliko dražji.

HVALIMO:

• Razločljivost 4K
• Odziven operacijski sistem
• Vmesnik za ožičeno omrežje
• Odlična svetla slika
• Dober bogat zvok

GRAJAMO:

• Pretežek za pogosto prenašanje
• Samo dva priključka HDMI
• Za marsikoga (pre)visoka cena
• Povprečna hitrost osveževanja

The post Hisense C1: Ta pa ni več zgolj »gadget« za popestritev zabav! appeared first on Tehnozvezdje.

Odkrito rečeno, se mi ne sanja. Vse je mogoče. Hisense namenoma v želji po pokoritvi evropskih trgov postavlja nižje cene, vgrajuje manj kakovostne komponente, kar midva težko preveriva, ali pač drugi menijo, da imajo več ugleda in lahko za isto stvar iztržijo več. Upam, da ni to zadnje, kajti takšno razmišljanje se pogosto vrne kot bumerang. Toda za kupca je vse to odveč. Pomembna je cena v povezavi s kakovostjo slike in morebiti še videzom, saj grdobca nihče noče imeti več čas pred očmi. Hisensov televizor na tekoče kristale s podporno tehnologijo mini sijalk (mini LED) še zdaleč ni popoln. Ni najboljši, ne najslabši, temveč po mojem mišljenju nekje vmes. Nekatere bo zadovoljil, drugih, kot sem sam videl, ne, ker so morebiti preveč navajeni na drugačno okolje in drugače razmeščene funkcije. Rade volje priznam, da mi sistem Vidaa ni pretirano všeč. Posebej, ko ga primerjaš z Googlovim ali okoljem televizorjev Samsung in LG. A nudi vse, ali vsaj skoraj vse, kar potreebujem. Prej ali slej se navadiš nanj, oziroma se zaveš, da ko enkrat prilagodiš nastavitve in namestiš želene aplikacije, redko ali nikoli nimaš več stika z njim. O sistemu je Matjaž več zapisal v testu televizorja Hisense 65U6KQ, zatorej nima smisla, da ga ponavljam.  

Skrije se v povprečju

Oblikovno ne nudi večjih presežkov. Robovi okoli zaslon z izjemo spodnjega z zvočniki so sodobno tanki, a ne bi nikomur krona padla z glave, če bi bili vsaj videti kovinski. Poceni trik za lepši in bolj prefinjen videz, ki preverjeno deluje. V primerjavi s cenejšim modelom U6 so sijalke LED za panelom fizično manjše, preverjanega podatka o številu področji zatemnitve mi ni uspelo najti, jih je pa gotovo več kot tisoč, a televizor vseeno ni pretirano tanek. Pravzaprav je razmeroma debel, kar se pogojno pozna, če ga namestiš na steno, medtem ko postavljen na obilno sredinsko kovinsko nogo debelina ne pride toliko do izraza. Mesto za večini priključkov je ob levem robu, gledano s sprednje strani, le trije priključki (omrežni, digitalni zvočni in ena vrata USB) so obrnjeni nazaj. Štirje priključki HDMI so dovolj, morda se bo kdo obregnil v njihovo raznolikost. Dva sta standarda 2.1 zmogljivosti signala 4K v 120 hercih, eden od njiju omogoča povratni zvočni signal (eARC), in dva standarda 2.0 sposobna prenosa signala razločljivosti 4K s 60 herci. Približno na sredi hrbtišča je še nizkotonski zvočnik, ki skrbi za čim boljše base.

Sredinska noga je primerna, kadar televizor postaviš na manjši pohištveni kos. Pri tem upoštevaj nosilnost, saj 20 kilogramov teže ni ravno zanemarljivo malo. Površina pred zaslonom je prosta in obenem je postavljen dovolj visoko, da pogleda ne bi motila morebitna dodatna zvočna letev. V primeru, da se zanjo odločiš kljub številčnosti in razmeroma dobrih zvočnih gonilnikov.

Daljinski upravljalnik ni sodoben minimalistični, temveč klasični in velik. Svetla stran je, da ga bo vsak znal zlahka uporabljati. Na njem so namenske tipke za dostop do priljubljenih pretočnih storitev in v njem mikrofon, nujen za govorne ukaze. »Slabost«, če jih sploh tako rečem, je povezava preko očem nevidne infrardeče svetlobe, namesto radijskega signala. Drugače se dobro obese tudi v procesu prvih nastavitev televizorja. Malce dlje traja vnos gesel in uporabniških imen. Ni tragično, saj gre za opravilo, ki ga običajno narediš samo enkrat.  

Za zmogljivostni razred dobra slika in …

Ko gre za oceno kakovosti slike, sem vedno raje previden. Razliko vidiš, ko sta televizorja postavljena eden poleg drugega, ter predvajajta vsebino iz istega vira, drugače pa težko. Oči se navadijo na prikaz in možgani zanemarijo manjše napake. Vseeno, ta televizor z zaslonsko tehnologijo VA ter kombinacijo na svetlobo odzivnih materialov (kvantna pika) in številnih malih svetlečih diod (LED) za panelom prikaže lepe barve in globoko črno, ki vpliva na razmeroma visoko kontrastno razmerje. Ker zaslon obenem nudi visoko vrhnjo svetilnost, ni zanemarljiv niti dinamični razpon. Z gotovostjo eden boljših na televizorjih tega cenovnega razreda. A ne brez težav. Pri visokih nastavitvah, ki jih pogosteje uporabljaš med gledanjem v svetlem prostoru, se mi je zazdelo, da so barve nekoliko izprane.

Poleg že nastavljenih slikovnih načinov, kot univerzalen se dokaj dobro obnese standardni, so dostopne še bogate možnosti ročnega prilagajanja lastnosti slike. Zanimiva je tudi hitrost osveževanje. Za video vsebine in televizijske programe gre osveževanje do 120 hercev, medtem ko je 144 hercev s prilagodljivim osveževanjem (VVR) na voljo v načinu za igranje iger.

… nadpovprečen zvok

Pogosto pravim, da je za dober zvok nujna zvočna letev. To gotovo velja za modele z dvema zvočnikoma. Kot bi nekateri namenoma vgrajevali slabše gonilnike, da bi subtilno pregovorili kupca še v nakup letve. Ne bi stavil, da ni tako. Dodatna letev pri tem televizorju ni nujna. Morda le dva zvočnika, ki ju postaviš za sabo, da pričarata boljši prostorski zvok. Sicer pet zvočnikov dovolj dobro reproducirajo zvoke. Niso le kakovostni, temveč tudi več kot primerno glasni, da preglasijo (skoraj) vse v povprečno veliki dnevni sobi. Nizki toni (basi) so boljši od povprečja, a ne bom rekel, da ne bi mogli biti še boljši.

Omenil sem, da je televizor glasen. Morda celo preveč za povprečno uporabo. Kar je nenazadnje dobro, če ne celo odlično. Razen ko obrneš »gumb« za jakost zvoka do konca in zaslišiš rahlo popačenje visokih tonov. Bolje je, da tega ne počneš.  

HVALIMO:

• Za cenovni razred dobra kakovost slike in zvoka
• Hitrost osveževanja v igralnem načinu
• Dostopnost in številčnost priključkov HDMI
• Malo odsevov z zaslona
• Cena

GRAJAMO:

• Energijski razred G
• Poslabšanje slike ob gledanju s strani (slabši vidni koti)
• Neizrazito oblikovanje
• Arhaični daljinski upravljalnik

Predloga naslovne fotografije DepositPhotos

The post Hisense 55U8KQ: Skoraj predobro, da bi bilo res appeared first on Tehnozvezdje.

Malo pred novim letom sem opravil zamenjavo najprej procesorja in nato še grafične kartice v pomožnem osebnem računalniku, ki sem se ga namenil priključiti na televizor (prej je pretežno sameval ob monitorju v »studiu«, kjer snemam videe). Nato smo na test dobili še Asusov prenosnik ProArt Studio Book, kjer je bilo seveda zmogljivosti in hlajenje (pa konec koncev tudi zaslon OLED) najlažje preizkusiti z grafično navdušujočo igro. Na televizorju sem s prvotno grafično kartico lahko osveževanje 120 Hz oz. izrisovanje do 120 sličic na sekundo (fps) v igrah lahko dosegal samo pri polni visoki ločljivosti. Šele z novo, ki premore priključek HDMI 2.1, in ustreznim kablom, sem lahko nastavil na 4K/120 ter pri tej ločljivosti izkoristil še spremenljivo osveževanje (VRR, G-Sync ali FreeSync). Prenosnik sicer ponuja samo 60 Hz, toda za določene zvrsti iger je to povsem dovolj (za strelske ali dirkaške je fino, če se število sličic približa ali preseže stotico), s svojim 16-palčnim, izjemno lepim in kontrastnim zaslonom pa je kot naročen za Spidermana (Miles Morales), ki ni več Playstationova ekskluziva, Cyberpunk 2077 ali Ghostwire: Tokyo.

Omenjeni prenosnik je sicer drag, stane več kot dva tisočaka, toda ceno mu zvišujejo druge lastnosti, od zaslona do materialov, »ustvarjalskega« kolesca, nabora priključkov in še česa, ne toliko same zmogljivosti. Po drugi strani bi ustrezen namizni računalnik lahko sestavil za dobrega »jurja«. Procesor AMD Ryzen 5 5500 je zdaj že generacijo star in sodi med vstopne, toda s šestimi jedri in dvanajstimi nitmi ter taktom med 3,6 GHz in 4,2 GHz je povsem spodobno zmogljiv, hkrati ga je enostavno hladiti in ne zahteva močnega napajalnika. Za dodatnih nekaj deset evrov še malce več nudijo Ryzen 5 5600 (ali 5600X) in Intelova Core i5-11400F ter i5-12400F (če za podobno ceno najdete različico brez oznake F, ki vsebuje še integrirano grafiko, nič narobe). Mimogrede, v prenosniku se je »potil« i7-11800H, toda v prodaji boste zdaj našli izvedbe z novejšimi čipi. Pri grafičnih karticah sta AMD Radeon RX 6650 XT (v mojem računalniku) in Nvidia RTX 3060 (v prenosniku) podobni izbiri z že zelo dobrimi zmogljivostmi, hkrati pa še obvladljivo energijsko porabo in možnostjo, da so zraven cenovno razumni preostali gradniki. Pri meni to pomeni napajalnik z vsega 430 W, ne najhitrejši pomnilnik DDR4, vstopno osnovno ploščo, cenovno ugodno in ne preveliko ohišje, »počasne« SSD-je.

Z grafično kartico višjega razreda bi v namiznem računalniku hitro zabredel v težave in precejšnje dodatne stroške, še zdaleč ne samo zaradi (bistveno dražje) kartice same. Bila bi namreč daljša (s tremi ventilatorji namesto dveh) in požrešnejša, kar bi zahtevalo drug napajalnik, osnovno ploščo in ohišje, za nekatere mora biti pomnilnik vrste DDR5, tudi procesor bi moral biti zmogljivejši, vse skupaj pa za veliko večino skoraj zagotovo ne odtehta investicije. Cena celotnega računalnika bi se namreč najmanj podvojila, koliko bi opazil lepšo sliko ali dodatne sličice na sekundo (kar bi zahtevalo tudi drugačen zaslon), pa je vprašljivo. Predvsem tu ne govorimo o računalnikih za profesionalne igričarje, temveč o takem, ki je dovolj dober za k televizorju s 120-herčnim osveževanjem, ali lahko opravlja tako delovne kot igričarske naloge. Tudi v prenosniku RTX 3060 (nekje do 100 W) skoraj zagotovo nudi najboljše razmerje med zmogljivostmi in segrevanjem. Zmogljivejše namreč zahtevajo še agresivnejše hlajenje, kar pomeni glasnejše ventilatorje ali debelejša ohišja (ali oboje).

DLSS in FSR na pomoč

Prepričanje iz uvoda bi še naprej veljalo, če proizvajalci grafičnih kartic ne bi uvedli naprednega »izboljševanja« ločljivosti (angl. upscalling). Izvirna ločljivosti 4K v zahtevnih naslovih je seveda za oba opisana računalnika prehud zalogaj. Toda oba sta več kot dovolj zmogljiva za 1440p in to je že povsem solidna osnova, iz katere se da prikazovati sliko v 4K, četudi se v osnovi izrisuje z bistveno manj pikami. Tovrstni načini, Nvidijin DLSS (Deep Learning Super Sampling), AMD-jev FSR (FidelityFX Super Resolution) in Intelov X^eSS (X^e Super Sampling) uporabljajo »umetno inteligenco« za »ustvarjanje« manjkajočih pik ter ponujajo več nivojev nastavitev, da je mogoče ujeti pravo razmerje za želeno kakovost slike oz. za zmogljivost PC-ja, ki vse skupaj poganja. V mojem konkretnem primeru se za televizor, ki ga ne gledam s 30 cm, več kot zadovoljivo obnese srednja možnost za FSR. Ne rečem, podoba iger je na Xboxu, ki zmore pravi 4K, še bolj impresivna, vendar je tudi tu odlična, in konzola pri redkih igrah preseže 60 fps. Grafične podrobnosti iger imam lahko v nekaterih primerih (F1 2022) celo nastavljene na visoke, saj je zgornja meja smiselnosti 120 fps (televizor pač nudi 120 Hz), v drugih pa kombinacijo srednjih in visokih, denimo pri omenjenem Spidermanu ali v Dirt 5, kjer gre tudi udobno čez 70 fps. Kdor želi napredno senčenje, lepše odbleske, detajle in ostalo, kar ponuja tehnika Ray tracing, bo moral poseči po mnogo zmogljivejšem hardveru, a sam zlahka preživim brez tega. Miles Morales na prenosniku je s srednjimi nastavitvami (tako DLSS kot grafičnih podrobnosti) tekel nekje med 50 in 60 sličicami na sekundo, kar je glede na zaslon blizu optimalnega. Računalnik se je močno segreval, toda to je pričakovano, igranje pa je bilo z vidika konkurenčnosti popolnoma neokrnjeno.

Na obeh računalnikih bi se dalo začasno, za igre, znižati ločljivost na 1080p oz. 1200p (prenosnik ima zaslon z razmerjem stranic 16:10), a če tega ni treba, toliko bolje. Že v igrah je slika lepša, četudi je njena ločljivost umetno napihnjena, za vse ostalo pa nedvomno velja, »več pik je bolje.« Praznični preizkus je tako potrdil, da je mogoče z dokaj cenovno dostopno strojno opremo ne samo poganjati, ampak uživaško igrati zahtevne igre v 4K. Še toliko bolj to velja za QHD, ki je verjetno najbolj primerna ločljivost zaslona marsikaterega modela prenosnika, pa tudi mnogih monitorjev.

The post Za igranje v 4K sploh ni nujen ultra zmogljiv PC appeared first on Tehnozvezdje.