Glavni poudarki letošnje linije so v velikih zaslonih (diagonale do sto palcev oz. dveh metrov in pol ali celo večje), umetni inteligenci, kakovosti slike,  predvsem na račun zaslonov mini LED, in hitrem osveževanju (165 Hz). Televizorji imajo oznako Q, potem, ko so bili lanski N. Denimo U8Q nadomešča U8N. Lanski so v celotni oznaki še imeli dve črki, torej U8NQ, vendar tisti Q ni označeval modelnega leta.

Največja sprememba pri modelih je v tem, da je »izginil« priljubljeni, izhodiščni mini LED z oznako U6, prvak po razmerju med ceno in kakovostjo U7 pa ima dva naslednika. Tako so v spodnjem delu sfere z zasloni mini LED zdaj trije: E8Q, U7Q in U7Q Pro. Prvi je na voljo v velikostih od 55 do 75 palcev (139 cm do 190 cm), medtem ko drugi povečuje diagonale do 100 palcev (254 cm), bil naj bi tudi nekoliko naprednejši v sliki in zvoku (z vgrajenim nizkotoncem). Prava zamenjava za U7N je U7Q Pro, ki osveževanje dviguje s 144 na »pravih« 165 Hz, kar bo pomembno za igričarje s PC-ji, in ima zvočniški sistem 2.1.2.  Tudi tu so diagonale do dveh metrov in pol.

Najboljši model mini LED za množični trg, ki gre v (točkovni) svetilnosti vse do 5.000 kandel – drugi se ustavijo pri nekje od tisoč do tri tisoč –, U8Q, bo prav tako naprodaj v enakem naboru diagonal. Vrača se najmanjša, 139 cm (55 palcev), ki je lani pri U8N ni bilo. Zvočniki so tu 4.1.2, osveževanje prav tako do 165 Hz in zraven še podpora za AMD Freesync Premium, poleg standardnega sprotnega spreminjanja sličic na sekundo (VRR) in nizke zakasnitve.

Nekje tu, vsaj cenovno, je tudi A85Q, edini OLED v ponudbi. Hisense ne razkriva, kakšne vrste zaslon so uporabili, verjetno pa gre za bolj osnovnega, ne enega od naprednih s primerljivo svetilnostjo kot jo nudijo mini LED-i, na katere še naprej stavi ta znamka. Osveževanje gre tu do 120 Hz, televizor stoji na vrtljivem osrednjem stojalu. Nasploh je večina modelov letos na centralnih stojalih, le redni na nogah ob strani (ki običajno niso dovolj narazen, da bi bil vmes prostor za zvočno letev).

Med modeli QLED (s kvantnimi pikami) je na vrhu E7Q Pro, ki nadaljuje lansko nekoliko presenetljivo uspešnico, namenjeno igričarjem. Tu je osveževanje do 144 Hz, diagonale pa od 43 palcev (109 cm), kar je lahko tudi v vlogi računalniškega monitorja, in vse do 100 palcev (254 cm). A7Q in E7Q tudi še ponujata QLED, A6Q je osnovni LCD z razločljivostjo 4K, A4Q pa s polno visoko razločljivostjo in zgolj v diagonalah 32 in 40 palcev (82 in 101 cm). Vmes je še A5Q, ki je dejansko namenjen uporabi v vlogi monitorja, v enakih dimenzijah kot prejšnji, vendar žal z zgolj 60-herčnim osveževanjem in polno visoko razločljivostjo.

Omeniti velja še »najhujšega« UXQ, kot pravijo, »za izbrance,« ki bo prvi z novo zaslonsko tehnologijo tribarvnega mini LED-a (TriChroma). Pri tej so za osvetlitev, še vedno gre v osnovi za LCD, ne za zaslon, kjer vsaka (pod)pika sveti sama zase, uporabili tri osnovne barve – modro, rdečo in zeleno. S tem naj bi zagotovilo izredno svetilnost, vse do 10.000 kandel, in podobne lastnosti slike, kot jih nudi OLED. Najprej z diagonalo 110 palcev (279 cm) in nato še 116 palcev (294 palcev). Televizor ima tudi deset zvočnikov (6.2.2), uglašenih s pomočjo francoskega podjetja Devialet. »Dizajnerski« Canvas TV (S7) ostaja enak, dodali pa so manjši model S5.

Glede operacijskega sistem Vidaa, zdaj v različici 9, je največja novost prepoznava slovenskih govornih ukazov, vprašanj in iskanja. Zatrjujejo, da kljub narečjem pravilno razume najmanj 85 odstotkov izgovorjenega. Na domačem zaslonu so uvedli novo vrstico, kjer je v prvi »ploščici« nazadnje gledan vir, v vrstici z aplikacijami pa je na začetku izbira vira. Poenostavili so okolje za upravljanje pametnega doma, ki zdaj v celoti podpira standard Matter, in dodali nov način za prikazovanje slike ob sliki.

Risbe: Hisense

The post Televizorji Hisense letnika 2025: Svetlejši, »hitrejši« in še prijaznejši appeared first on Tehnozvezdje.

Najprej moramo razčistiti, katere lastnosti telefon sploh prelevijo v igričarskega. Navsezadnje je veliko modelov višjega in tudi srednjega cenovnega razreda dovolj zmogljivih, da lahko poganjajo bolj ali manj vse igre, in to počnejo pri visokih grafičnih nastavitvah. Vseeno pa gredo namenski korak naprej. Njihovi proizvajalci se hvalijo z izboljšanim hlajenjem, kajti procesor oz. sistem na čipu se lahko ob obremenitvah, ki so pri igrah zaradi nenehnega izrisovanja podrobne grafike konstantne, precej segrevajo. Zato jih mora sistem upočasniti in to se nato pozna v sami igri, kjer dogajanje ni več enako tekoče kot na začetku. RedMagic 6S Pro ima poleg naprednejšega načina odvajanja toplote s čipa vgrajen še ventilator, ki z leve strani zajema svež zrak in skozi desne reže piha ven toplega, da s tem dodatno, aktivno hladi procesor. Naslednji dodatek v primerjavi s klasičnimi telefoni so namenske na dotik občutljive površine – nekateri konkurenti imajo v ta namen izskočne fizične tipke – ki nekako simulirajo sprožilnike na igralnih ploščkih (krmilnikih). Tukaj sta dve prisotni na desni stranici, v vodoravnem položaju, kot ju uporabljamo, malo od roba, da sta lepo dosegljivi s kazalcema. Tretja je zadaj na sredini, približno na tretjini višine, gledano od spodaj. Med znakom, ki lahko sveti rdeče, in napisom redmagic. Pomembne spremembe v primerjavi z »normalo« so še v zaslonu (OLED), saj ta omogoča osveževanje s kar 144 Hz in zaznava dotike 600-krat v sekundi (600 Hz). To so tiste najbolj očitne in v igrah (morebiti) opazne lastnosti. Sicer pa ima telefon na levi še stikalo za vklop »igričarskega« načina, nekaj rdečih obrob in drugih vizualij, ki izdajajo njegovo poreklo, in seveda preobleko Androida v skladu s tem.

Ohišje tega telefona je sicer oblikovano nekoliko zadržano, a ravno dovolj drugače od večine ostalih, da se loči od njih. V kovinskem obodu so nenavadne ugreznine, na sprednji strani sta kar opazna brada in čelo, slednje pa vsebuje tudi selfijevsko kamero, kar je dandanes že velika redkost. Zaslon z diagonalo 6,8 palcev in razmerjem stranic 20:9 je tako povsem brez kakšnih motenj v obliki lukenj ali zarez. Hrbtišče naj bi bilo uradno stekleno, a deluje nekoliko plastično. Na njem je vzorec, ki ga nekoliko poživi in že omenjen svetleči logotip. Zaradi velikega zaslona, kar obsežnih robov in kovinske konstrukcije je to velik, zajeten telefon. Še malce večji od Galaxyja S21 Ultra in le za odtenek ožji od iPhona 13 Pro Max. Je pa od obeh nekoliko lažji, tehta namreč 215 g, medtem ko pri Ultri tehtnica ustavi na 227 g, pri Maxu pa gre vse do 240 g. Vseeno to ni telefon za majhne roke, ker je vse skupaj dokaj oglato in še posebej zaradi debeline. Ta znaša 9,5 mm po celotnem ohišju, druga dva omenjena sta bistveno ožja, ko sta na mizi ju dvigneta le izboklini za foto-video sklop, ki je pri RadMagicu skoraj ni. Se pa izdelava zdi kakovostna in zaradi odebelitve na vseh štirih vogalih se ne bi pretirano ustrašil, če bi mi zadeva padla na tla.

V ospredju naj bi bili sprožilniki, ventilator, procesor in podobne igričarski publiki ljube lastnosti, toda zame je glavna zvezda zaslon. Morda ni tako zelo lep kot pri omenjenih Ultri in Maxu, navsezadnje ima nižjo ločljivost in svetilnost, pa vendar je slika na pogled izjemno ostra in živahna, vsebina pa se seveda pomika zelo gladko. Lagal bi sicer, če bi trdil, da opazim veliko razliko med osveževanjem s 120 in 165 Hz, vsekakor pa se izrazito pozna skok najprej s 60 na 90 Hz in potem tudi, čeprav malo manj z 90 na 120. Približno enako kot s slike standardne razločljivosti na HD in potem na 4K, medtem ko 6K ali 8K ne prinese več zares zaznavnega doprinosa. Zato se mi optimalna izbira zdi 120 Hz, najvišja vrednost le še pripomore k krajšemu trajanju baterije. Na žalost osveževanje ni dinamično, telefon ga ne zna prilagajati sam, ta zmožnost je za zdaj rezervirana za najdražje modele, med katere pa RedMagic 6S Pro (na srečo) ne sodi. V zaslon je integriran čitalnik prstnih odtisov, ki je izredno hiter in zanesljiv. Pri takih se vedno sprašujem, koliko so natančni oz. kako hitro bi se jih dalo pretentati, a na neregistrirane prste nikoli ne reagira, tako da večjih pomislekov vseeno nimam. To tipalo zna meriti tudi srčni utrip in je pri tem z rezultati blizu meritvam pametnih ur in zapestnic. Običajno pokaže malce več, vendar še v območju statistične napake. Zaslon ni odličen zgolj za igranje, ampak tudi za daljše video seanse, najsi bo Youtube, Netflix ali kaj drugega, je dovolj velik in ponuja vse prednosti kakovostnega OLED-a, da ga je res užitek gledati. Dopolnjuje pa ga še zelo soliden in predvsem glasen zvok. Zvočnika sta namreč med najglasnejšimi v mobilnih napravah, pa tudi njuna kakovost je v redu, čeprav bi se prileglo še malo več basov.

To reč bi torej lahko kupil čisto samo z namenom imeti dober, ultra zmogljiv večpredstavnostni predvajalnik, ki seveda zraven zmore čisto vse kot ostali pametni telefoni (v praksi hitreje od večine), morda z izjemo fotografije in videa, a do tega še pridemo. Podobno navsezadnje velja za marsikateri model za približno 600 evrov, le da bo pri večini malo slabši in zgolj mono zvok ter plastično ohišje, toda bolj kakovostne fotografije in video. Glede igranja pa je vse odvisno od pričakovanj in intenzivnosti. Malodane vsak malce zmogljivejši telefon je dober za preproste, grafično nezahtevne igre. Prav tako večina povsem brez težav, četudi na malce nižjih podrobnostih slike poganja naslove, kot je serija Asphalt, PUBG ali Call of Duty. Res pa je, da se ob dolgotrajnem igranju večina tudi dodobra segreje. Še posebej pa to velja za najzahtevnejše igre, kakršna je Genshin Impact. RedMagicov ventilator, ki ima dve stopnji, pri tem dejansko pomaga. Telefon ostaja nekoliko bolj hladen oz. ga je ventilator do določene mere shladil, ne povsem, če sem ga vključil med igranjem ali pa med nalaganjem več gigabajtov velikih posodobitev. Piš tega ventilatorja je kar konkretno slišen, že na prvi stopnji (hitrosti), zato je med igranjem fino imeti slušalke. Zmogljivosti procesorja seveda niso vprašljive in tako se tudi Genshin da igrati pri zelo visokih nastavitvah, če že ne povsem najvišjih.

Sprožilniki so na prvi pogled smiseln in uporaben dodatek, navsezadnje resni igralci telefone vstavljajo v nastavke, ki dodajo tipke in gumbe v slogu igralnih ploščkov ali prenosnih konzol, ali pa povezujejo krmilnike prek bluetootha. Pri samem igranju pa se izkaže, da je večina androidnih iger zasnovana za dotikanje zaslona ali/in nagibanje telefona. Redke neposredno podpirajo fizične tipke, v tem primeru sprožilnike, enako velja pri igranju iz oblaka oz. prek domačega omrežja s konzole ali PC-ja. Se pa seveda da sprožilnike pri vsaki igri »sprogramirati«, da simulirajo dotik določenega dela zaslona. S tem igralec dobi možnost, da s kazalcema pritiska na površini na ohišju namesto s palcema na zaslon. Kaj je bolje, se težko odločim. Ker je tudi zaslon izredno odziven, je v hitrosti oz. zamiku težko opaziti kakšno razliko, priročnost pa je odvisna od tega, česa se navadiš. Tistega zadaj je malo težje vedno locirati in se zato nanj ne gre pretirano zanašati. Lahko je pogojno uporaben, a za resno akcijo mora biti igralec prepričan, da bo tipka ali karkoli jo nadomešča, zagotovo »prijela«. Ne povsem povezano, a tudi edinstveno, je izvrstno povratno vibriranje ob dotikanju zaslonu in še posebej tipkanju. Običajno je to ena prvih stvari, ki jih na testnih telefonih izključim, toda tu sem pustil tresenje vključeno, ker je res daje še dodatno dimenzijo med tipkanjem.

Ura igranja lahko »popije« tudi četrtino baterije, a lahko tudi manj, odvisno od grafične zahtevnosti posameznega naslova. Sicer pa je zaloge več kot dovolj in lahko zadošča tudi za dva dni aktivne uporabe. Polnjenje je zelo hitro tako s priloženim polnilnikom (65 W) kot na kakšnem drugem, ki lahko daje dovolj toka. Sodobna povezljivost (Wi-Fi 6 in tudi 5G, katerega delovanja pa nisem mogel povsem zanesljivo preveriti, ker sem testiral ameriško izvedbo telefona) je še dodaten razlog, zakaj je to fantastičen večpredstavnostni telefon za zmerno ceno.

Trije kvadrati na fotografskem pasu nakazujejo na nekaj raznovrstnosti, kar bi tudi pričakovali, ker to vseeno ni poceni izdelek. Pa že v nižjem cenovnem razredu morata biti zdaj vsaj dva objektiva, če ne trije ali celo štirje. Tu glavni premore tipalo s 64 milijoni pik, ki pa je po površini dokaj majhno in tudi velikost posamezne pike je zgolj 0,7 µm (bolj običajna velikost je 0,8 ali celo 1 µm). To se seveda pozna tako pri izrisu detajlov kot pri zajemanju svetlobe. V dobri svetlobi so fotografije v redu, za pol koraka sicer zaostajajo za večino ostalih v podobnem cenovnem razredu, kot so Honor 50 in dvojica Xiaomi Mi 11T (Pro), kar je glede na hardver tudi pričakovano. V mraku in temi se zaostanek še malce poveča, tudi ni tiste živahnosti, ki jo ponujajo omenjeni, vse skupaj je nekoliko anemično. Digitalni zum, ki ga aplikacija malo zavajajoče ponuja, je pri dvakratni vrednosti še kar spodoben. Na voljo je sicer kopica fotografskih načinov, vendar dvomim, da bi kdo ta telefon kupoval s tem v mislih. Ultraširoki objektiv ima za seboj 8-milijonsko tipalo in rezultati so nekako v skladu s tem, kar pri podobni osnovi vidimo tudi drugod. Solidni detajli na sredini in precejšen padec kakovosti proti robovom. Makro z dvema milijonoma pik je kot povsod, kamor ga vgrajujejo, zgolj za številko, njegove fotografije pa pretežno neuporabne. Tudi selfijevska kamera z borimi osmimi milijoni pik, zelo majhnim tipalom in slabo zaslonko je precejšnje razočaranje. Očitno v Nubii menijo, da so igričarji bolj introvertirani in jim ni do objavljanja avtoportretov na družabnih omrežjih.

Zanimivo spodobna je kakovost videa. Vsaj glede samo slike, ki skoraj ne zaostaja za prej omenjenimi »običajnimi« telefoni, žal to ne drži še za njeno umirjanje, ki je precej slabše. Zato je ta telefon za snemanje primeren, ko ga držimo vsaj kolikor toliko pri miru, manj pa med premikanjem.

Programska oprema, ki za zdaj še temelji na Androidu 11, verjetno ne bo všeč vsakomur. Privzete ikone in estetika so prilagojeni ciljni skupini. Prednaloženih je nekaj več aplikacij kot kakšnem drugem telefonu, a so nekatere celo koristne, denimo snemalnik zvoka. S potegom od roba, kjer je vidna pokončna črtica, se odprejo različne možnosti, med njimi zajem in snemanje zaslona, možno pa je dodajati še druge bližnjice. V igričarskem načinu pa na tak način dostopamo do različnih nastavitev glede zaslona, ventilatorja, sprožilnikov in še česa.

Če za RedMagic 6S Pro sprejmemo oznako igričarski telefon, svojo nalogo opravi izvrstno. Hitrost, hlajenje, sprožilniki, zaslon in zvočniki so na ustreznem nivoju. Zaradi obilice tovrstnih dodatkov je tudi eden najbolj nenavadnih in zanimivih mobilnikov na tržišču. Dober je tudi za video vsebine, medtem ko je za brskanje po spletu ali družabnih omrežjih nekoliko neergonomski. Komur fotografija ni pomembna, za 600 (različica s pomnilniško kombinacijo 12/128 GB) ali 700 evrov (16/256 GB) dobi zmogljiv in dobro opremljen telefon. Kdor bi vendarle rad tudi foto-video izkušnjo, kakršna pritiče taki ceni, ali pa morda še brezžično polnjenje, vodoodporno ohišje ali kakšno lastnost res najboljših, pa naj o tem modelu ne razmišlja preveč. Tako ali tako v Sloveniji ni naprodaj in ga je treba kupiti na uradni evropski spletni strani proizvajalca. Od tam ga pošljejo v Slovenijo in nudijo dve leti garancije, tako da težav s tem ni, pa vendar je to še en razlog, da RedMagici ostajajo telefoni za entuziaste.

The post Nubia RedMagic 6S Pro: Tudi za video maratone je odličen, ne zgolj za igre (#video) appeared first on Tehnozvezdje.

Glavna razlika med serijo 5 (nekoč Y5xx) in 7 (prej Y7xx) je v materialih ohišja, prva je namreč pretežno plastična, druga pa aluminijasta. Sedmica je običajno deležna tudi boljših zaslonov in zmogljivejših internalij. Dizajna v osnovi niso spremenili že več let, razen določenih malenkosti, kot so izvedba tečajev zaslona, reže za odvod zraka ali linije svetlobnih pasov. Brez slednjih pri igričarskih prenosnikih jasno ne gre, četudi je dotični sicer dokaj zadržanega videza. Še naprej spodnji del deluje kot samostojna enota, na katerega je nato nekaj cm pred skrajnim robom pritrjen dokaj tanek pokrov (zaslon). Marjan bi seveda najprej preveril tečaje, ki so bili pred leti šibka točka te serije, a tokrat dajejo vtis dovoljšne trpežnosti in zaslon tudi lepo ostane v želenem naklonu. Taka zasnova je sicer precej pogosta pri prenosnikih igričarske vrste, saj je na zadnji stranici glavnina priključkov, zato odpiranje zaslona ne more biti implementirano tam, kot je pri večini standardnih prenosnih računalnikov. Spredaj gre ohišje pod kotom nekoliko navznoter, da ustvarja vtis manjše debeline in oglatosti, kot bi jo z ravnimi stranicami. K temu še dodatno pripomore diagonalna osvetljena črta na vsaki strani. Pod tipkovnico s standardno razpostavljenimi tipkami – smerne nekoliko štrlijo ven iz spodnje linije – dominira velika sledilna ploščica, tokrat moderna, brez tipk. Nad tipkovnico pa so tipka za vklop in luknjice, ki ustvarjajo vtis rež za zvok, a to niso, saj sta zvočnika na spodnji strani. Kovinsko ohišje deluje trdno in je v tipičnem sivem odtenku z rahlim sijajem, ki ga ta proizvajalec v zadnjem času zelo rad uporablja in smo ga denimo videli pri Yogi Slim 7. Praznino poleg sledilne ploščice, kot vedno, »krasijo« različne nalepke, tem se uspe izogniti Apple. Pri čemer je smešno, da sta prisotni tako nalepka za AMD-jevo (na procesor integrirano) kot Nvidijino (ločeno) grafiko.

Razlika od prejšnjih generacij je tokrat v zaslonu, saj je ta višji, z razmerjem stranic 16:10. Za igre se mi to ne zdi tako dobrodošlo kot za resno delo, saj je večina naslonov še naprej v osnovi prilagojena za razmerje 16:9 in tiste dodatne pike običajno ne prinesejo dodane vrednosti, odnesejo pa kakšno sliko na sekundo, saj imata procesor in grafična kartica več dela z izrisovanjem. Ni izključeno, da bi kdo tak prenosnik uporabljal tudi za kakšen drug namen, kot je 3D-modeliranje, grafično oblikovanje, montiranje videa, programiranje. Še posebej, ker ločljivost 2560 x 1600 pri diagonali 16 palcev ponuja dovolj ostrine, najvišja svetilnost 500 kandel na m² pa tudi obeta dobro osnovo za delo v vsakih razmerah. Zaslon je dejansko lep in za igričarskega presenetljivo živahen ter barvno soliden, vseeno pa bi za barvno kritična opravila raje izbral kakšnega drugega. Tokratni namreč svetilnost nad tisto, s kakršno se ponaša večina prenosnikov (okrog 300 kandel), dosega zgolj v načinu HDR, kjer za barvno pravilnost ne bi več zastavil ničesar. V igrah težav ni, drugje pa se hitro opazi, da je kakšen odtenek precej zgrešen. Seveda bo igričarje precej bolj zanimalo osveževanje, ki gre do 165 Hz in ga v igrah lahko zaslon prilagaja glede na to, kar mu »dostavlja« grafična kartica. Za moj okus bi bilo sicer povsem dovolj 144 ali celo samo 120 Hz, ker nad to vrednostjo bistvenih razlik ne opazim več, ampak zdaj je skoraj vsako leto treba splezati za stopničko višje, sicer prenosnik marketinško ni več zanimiv. Da nazadnje v le malo igrah ali zgolj pri precej znižanih podrobnostih zares lahko dosega več kot 120 sličic na sekundo, je pri oglaševanju drugotnega pomena.

Nova sledilna ploščica je vsekakor sijajna pridobitev za uporabo zunaj iger. Je velika in natančna s prijetno površino. Seveda so za igre nujne prave in odzivne tipke – na miški. Če bi Lenovu kaj predlagal, pa je zamenjava tipkovnice. Ni sicer slaba, težava je zgolj v tem, da je pretežno (ali povsem) enaka, kot jo vgrajujejo v prenosnike za množični trg, denimo prej omenjeno Yogo. Za tipkanje je zelo prijetna, toda za igre bi si želel tipk z nekaj več »klika« in hitrejšo odzivnostjo. Zdijo se mi nekoliko premehke in z malenkost premalo odločnega pritiska za dobre občutke med igranjem. Osvetlitev ima nekaj prednastavljenih vzorcev oz. animacij, ki niso pretirano zanimive. Za več možnosti pa se je treba poglobiti v program iCue, ki ga je priskrbelo podjetje Corsair.

Nabor priključkov je obsežen, z eno samo – pričakovano – lepotno napako. Na vsaki strani prenosnika je po en vhod USB-C, vendar noben ne ponuja protokola Thunderbolt 3 ali 4, ker slednjega v AMD-jevem svetu še vedno nočejo priznati za relevantnega (zasnoval ga je pač največji konkurent Intel). Poleg tega je na desni pretikalo za vklop ali izklop spletne kamere, na levi pa izhod za slušalke. Zadaj je še tretji USB-C, ki podpira tudi polnjenje po standardu Power Delivery, trije običajni USB-ji, izhod HDMI (ni 2.1), omrežni priključek in seveda klasičen Lenovov vtič za napajalnik, ki lahko posreduje kar 300 W energije. Med obremenitvami jo prenosnik rabi. Zvočnika na spodnji strani naj bi uglasilo podjetje Harman in sta solidna. Premoreta nekaj basov in globine, zato pa visoki toni niso posebej čisti in vsak (tanek) Macbook predvaja bistveno lepši in bolj poln zvok. Prav tako je povprečna kamera, a od nje niti nisem pričakoval kakšnega presežka.

Če so osnovni modeli Legion 5 ali 7 kot dizelski Golfi, je testirani GTI. Procesor je blizu vrha AMD-jeve ponudbe za prenosnike, enako velja za grafični čip na Nvidijini strani. Zraven je bilo še po 16 GB grafičnega in delovnega pomnilnika ter 1 TB hitrega diska SSD. V to, pri kakšnih moči deluje RTX 3080 se nisem poglabljal, a kakršnakoli je, bi ohišje in hladilni sistem težko prenesla še kaj dosti več, kot dovaja ta kombinacija. Zmore marsikaj, vendar po določenem času na račun precejšnjega piša iz ventilatorjev in vse bolj segretega ohišja, predvsem v zgornjem predelu tipkovnice. Na vprašanje, ali lahko dosega, kar omogoča zaslon s svojimi 165 Hz, seveda ni enoznačnega odgovora. V nezahtevnih igrah, kot so Fortnite, Rocket League ali League of Legends zlahka. A tudi v grafično zahtevnih mu uspe ali pa pride vsaj blizu, vendar je veliko odvisno od grafičnih nastavitev, kjer lahko že samo ena ali dve pomenita veliko razliko, in tudi vklop ali izklop naprednega senčenja (Ray Tracing) predstavlja od 20 do 30 sličic na sekundo razlike. Vsekakor je pri marsikaterem naslovu mogoče z visokimi ali vsaj srednjimi nastavitvami priti čez sto sličic na sekundo, treba pa je vzeti v zakup nekaj hrupa, segrevanja in predvsem dejstvo, da mora biti prenosnik takrat priklopljen na dovod električne energije. Brez napajalnika, zgolj z baterije, zmogljivost drastično pade. Taki računalniki so resda prenosljivi, toda avtonomija baterije je pri njih postranskega pomena, saj v tem načinu ni mogoče izkoristiti njihovega potenciala. Za delo na terenu pa bi tudi vsekakor raje imel kaj drugega kot to dvoinpolkilogramsko zverino.

Kadar se model, ki smo ga testirali, da kje najti na zalogi, stane približno 2600 evrov. To absolutno ni poceni, vendar prenosnik z zmogljivostmi in zaslonom večinoma upraviči to postavko, ob pomanjkanju (predvsem) grafičnih procesorjev žal na veliko nižje cene ne moremo računati. Kdor bi se zadovoljil z RTX 3060 namesto 3080, lahko »pride skozi« za manj kot dva tisočaka. Seveda pa se bo v igrah poznalo, razen če bi prenosnik imel zaslon s klasično polno visoko ločljivostjo, kar pa je še dodaten korak nazaj. Verjetno bi bila idealna izbira RTX 3070, vendar nisem prepričan, če se takega Legion 7 ali Legion 5 kje dobi.

The post Lenovo Legion 7 (Ryzen 7 5800H in RTX 3080): Golf GTI igričarskih prenosnikov appeared first on Tehnozvezdje.

To je nov model znamke Nubia, ki sodi pod okrilje kitajske korporacije ZTE. Linija RedMagic že nekaj let tekmuje z Asusovo Rog Phone ter Xiaomijevo Black Shark. Na začetku je bil zraven še Razer, ki pa je po dveh generacijah svojega telefona odpadel. RedMagic 6S Pro je eden prvih telefonov s procesorjem Snapdragon 888+, ima pa še precej drugih lastnosti, ki ga delajo silno zanimivega za vsakega navdušenca nad tehnologije in še posebej za tiste, ki trdijo, da pri telefonih ni več nič novega in da so vsi modeli enaki.

Skozi najbolj izstopajoče, edinstvene, nenavadne, že skoraj čudaške zadeve pri tem telefonu grem v videu. Nekaj je res takih, ki jih ni mogoče najti nikjer drugje. Za hlajenje omenjenega procesorja, ki namesto pri 2,84 GHz (Snapdragon 888) deluje pri 3 GHz, skrbi dokaj sofisticiran sistem hlajenja z dejanskim ventilatorjem. Pri tem je mogoče celo spreminjati hitrost, na voljo sta dve stopnji.

Zaslon OLED z diagonalo 6,8 palcev, polno visoko ločljivostjo, svetilnostjo do 700 kandel in 100-odstotno pokritostjo barvnega spektra DCI-P3 se mogoče dandanašnji ne sliši kaj zelo posebnega. Toda osveževanje tega zaslona gre vse do 165 Hz, zaznavanje dotikov pa do 720 Hz. Večina »običajnih« telefonov višjega in srednjega cenovnega razreda zdaj ponuja 120-herčno osveževanje, nekateri 90-herčnega, in na sekundo preverja dotikanje do nekje 200-krat. Po prvih vtisih je čitalnik prstnih odtisov z zaslonu izredno hiter in zanesljiv, povratni odziv vibracijskega motorčka zelo močan in konkreten, stereo zvočnika pa glasna in s kar solidnimi basi. Na srečo niso pozabili na izhod za slušalke.

Za igričarske telefone so skoraj nepogrešljivi prožilniki na obodu, ki nadomeščajo tiste na igralnem ploščku. Pri modelu RedMagic 6S Pro to vlogo opravljata na dotik občutljivi površini, ne fizična gumba. Potem pa je še zadaj po sredini, nad znakom RedMagic, dodaten pas, ki prav tako funkcionira kot navidezna tipka. Tisti znak pa lahko sveti rdeče, nekaj osvetlitve je pri igričarskih izdelkih pač nujne. Na drugi strani kot prožilnika je stikalo, ki sproži »igričarski način«. V njem se zažene ventilator in prilagodijo določeni parametri delovanje, mogoče pa je tudi nastavljati odzivnost zaslona, delovanje prožilnikov in še kaj.

Sam telefon je sicer kovinski in precej velik, težak pa natančno toliko kot denimo Samsungov Galaxy S21 Ultra. Pri čemer je masa celo bolje razporejena, saj jo je pri Ultri precej v foto-video sklopu. Hrbtišče je stekleno, sivo, z dokaj diskretnim vzorcem in precej privlači prstne odtise. Baterija je velika, ponuja kapaciteto 5050 mAh in polnjenje s 66W, toda priloženi polnilnik da od sebe največ 30W, zato je polnjenje srednje hitro. Povezljivost je taka, kot mora biti – 5G, WiFi 6E in bluetooth 5.1, seveda tudi NFC.

Mogoče utegneta biti šibki točki fotoaparat in programska oprema. Prvi ponuja tri objektive v glavnem sklopu. Osrednjega s 64-milijonskim tipalom, ultraširokokotnega z 8-milijonskim tipalom in dvomilijonski makro. Spredaj je kamera z osmimi milijoni pik. Snemanje videa gre vse do 8K, a glede na minimalno izboklino čudežev pri kakovosti ne pričakujem. Bom pa to preveril v prihodnjih dneh. Uporabniški vmesnik RedMagic OS 4.0, ki temelji na polnem Androidu 11, je kar močno predelan glede na standardnega Googlovega in kajpak zasnovan v igričarskem slogu. Vsaj pri našem testnem primerku vse še ni prevedeno iz kitajščine, a pričakujem še kakšno posodobitev.

Pomnilniški opciji sta 12 + 128 GB, kakršen je testni telefon, in 16 + 256 GB. Pri čemer je druga na voljo tudi v izvedbi s prozornim hrbtiščem in dodatno osvetlitvijo pri ventilatorju. Na evropski spletni strani proizvajalca, od koder izdelke pošiljajo tudi Slovenijo, RedMagic glede na konfiguracijo stane 599, 699 ali 729 evrov. Glede na zmogljivosti in nabor unikatnih lastnostih se to ne zdi pretirano, toda končna sodba pride kasneje, ko telefon dodobra preizkusim.

The post Nubia RedMagic 6S Pro, mogoče najbolj edinstven telefon ta hip (#video) appeared first on Tehnozvezdje.

Ko slišimo opis »igričarski«, se nam v glavi verjetno izrišejo živobarvna osvetlitev, rdeči ali kakšni drugačni poudarki ohišja, pretiran dizajn in podobne lastnosti. Red Magic 6 dejansko ima nekaj rdečih poudarkov, a je sicer, podobno kot tudi Black Shark 4 precej bolj zadržano oblikovan kot nekateri prejšnji telefoni te vrste. S tem Xiaomi in Nubia (ZTE) zelo očitno ciljata na širšo publiko, kar je tudi pravilno. Kajti oba modela sta zaradi svojih procesorjev, zaslonov, zvočnikov, baterij in ostalih lastnosti več kot samo dobra tudi za uživanju v videu in nasploh večpredstavnosti, in še kako primerna za zahtevne uporabnike, ki ves čas žonglirajo med različnimi aplikacijami.

Osredotočili se bomo na »običajni« izvedbi obeh modelov, ker sta cenovno privlačnejši in zato tudi bolj zanimivi kot različici Pro. Predvsem Black Shark 4 se zdi atraktiven tako zaradi začetne cene – 499 evrov – kot zaradi izskočnih fizičnih sprožilnikov na obodu, ki ju bodo cenili zagrizeni igričarji. Red Magic 6 ima tam na dotik občutljivi mesti s 400-kratnim zaznavanjem na sekundo, kar je prav tako v redu v vlogi sprožilnikov, a po mnenju mnogih ne dosega povsem občutka ob pritiskanju fizičnih gumbov.

Morski pes ima sicer 6,67-palčni zaslon OLED polne visoke ločljivosti z osveževanjem 144 Hz, 1300 kandelami najvišje svetilnosti in visoko pokritostjo barvnega spektra DCI-P3. Dotike preverja kar 720-krat na sekundo, kar je trikrat več od večine ostalih »najboljših« neigričarskih modelov. Tako je zakasnitev med dotikom zaslona in izvršitvijo dejanja vsega 8,3 ms. Spodaj in zgoraj sta simetrična in glasna stereo zvočnika, kar se tudi spodobi za tako napravo. Telefon poganja procesor Snapdragon 870, kar je zanimiva in v bistvu pametna izbira. Res ni najzmogljivejši 888, vendar ni daleč stran, omogoča pa bistveno nižjo ceno. Gre namreč za še nekoliko »naviti« lanski Snapdragon 865+. Prisotna je seveda podpora za 5G. Baterija ima kapaciteto 4500 mA, kar je nekje na spodnji meji za igričarsko zver, polniti pa jo je mogoče s kar 120W. Priložen je sicer 67W polnilnik, ki delo opravi v približno pol ure, če je baterija prazna.

Osnovna različica, ki je zdaj tudi edina na voljo za prednaročilo, ima 8 GB delovnega in 128 GB podatkovnega pomnilnika. Slednji podatek bi morda lahko bil rahla omejitev, a kdor s tem telefonom ne bo veliko fotografiral in snemal, bi najbrž lahko zdržal tudi s 128 GB. Različica z 256 GB (in 12 GB pomnilnika) bo sicer sto evrov dražja. Kombinacija kamer z 48-milijonsko glavno, 8-milijonsko ultraširoko in 5-milijonsko makro je sicer na ravni telefonov za pol nižjo ceno, to pa je tisti kompromis, ki ga je treba sprejeti za zmogljivosti in zaslon. Delno tudi maso, ki znaša 210 g, a ta v resnici v današnjem okolju ne izstopa bistveno.  

Red Magic 6 je v osnovi sto evrov dražji, kajti poganja ga Snapdragon 888 in vsebuje 12 GB delovnega pomnilnika. Za hlajenje je vgrajen pravi ventilator, na zunanjo stran pa je mogoče namestiti še dodatnega za daljše seanse. Zaslon je tu še nekoliko večji, v diagonalo meri 6,8 palcev, zato je tudi telefon za 10 dag težji. Gre prav tako za OLED, ki zmore kar 165-herčno osveževanje, lahko pa ga dinamično prilagaja na 60, 90, 120 ali 165 Hz. Dotike zaznava s 360 Hz. Poleg podpore za povezljivost 5G je prisotna še podpora za najnovejši standard Wi-Fi 6E, ki dodaja frekvence 6 GHz.

Foto-video sklop se ponaša s 64-milijonskim tipalom glavnega objektiva in snemanje videa v razločljivosti 8K. Ultraširoki objektiv ima prav tako 8-milijonsko tipalo, makro pa nesmiselno dvomilijonsko. Tako kot pri Balck Sharku manjka teleobjektiv. Enako kot pri konkurentu sta prisotna stereo zvočnika in izhod za slušalke (3,5 mm). Baterija ima kapaciteto 5050 mAh in jo je mogoče polniti s 65W. Ni pa povsem jasno, ali je priložen tak ali počasnejši pomnilnik.

Oba telefona se glede na opisano kažeta kot zelo zanimiva za vse, ki si želijo zmogljiv mobilnik z dobrim zaslonom in zvočniki. Pa tudi takega, ki vizualno nekoliko izstopa, s čimer po mojem mnenju ni nič narobe.

Fotografije: Xiaomi in ZTE

The post Veliko zmogljivosti in napredne tehnologije za zmerno ceno appeared first on Tehnozvezdje.

Pri tej znamki je že nekaj let v ospredju vgrajevanje po dveh zaslonov v prenosnike. Začelo se je z malim enkranom namesto klasične sledilne ploščice, potem pa so prešli na dodatni zaslon (Screenpad plus) med glavnim in tipkovnico, ki je zaradi tega pomaknjena povsem proti spodnjemu robu prenosnika. Še naprej sta na voljo dva tovrstna modela, ekstra zmogljivi in prestižni Zenbook Pro Duo 15 (UX582), z zaslonom OLED (glavnim), ter manjši, manj konkretni in dostopnejši Zenbook Duo 14 (UX482). Prvi je bil deležen predvsem osvežitve pri procesorjih, drugi pa tudi rahle v sami strojni zasnovi, seveda po vzoru velikega brata.

Zenbook Pro Duo 15

Kot že pri lanski prenovi, ima tudi letošnji model spodnji zaslon premičen. Kar pomeni, da ga je mogoče dvigniti in (do določene mere) prilagoditi njegov kot, tako da oči tudi nanj gledajo bolj naravnost. S tem se precej izboljša slika, predvsem njene barve in svetilnost, pa tudi sam zaslon je bolj svetel (400 kandel). Še dodatna korist pa je v tem, da z dvignjenim zaslonom v ohišje pride več zraka in je hlajenje boljše. Je pa sekundarni zaslon še naprej vrste LCD, četudi je glavni OLED. V Asusu pravijo, da bi bil še drugi OLED, sploh pri neobičajnem razmerju stranic, absolutno predrag. Oba zaslona sta sicer 4K (spodnji seveda zgolj po eni stranici, saj je precej nižji). Procesorji so še naprej Intelovi vrste H (desete generacije), grafika pa gre vse do Geforce RTX 3070.

Zenbook Duo 14

Tudi manjši Duo ima po novem dvižni drugotni zaslon, ki pa tu ni 4K, kot ni niti glavni. Zaradi boljšega pretoka zraka in dveh ventilatorjev je procesor U 11. generacije lahko ves čas pri 28W porabe, s čimer so zmogljivosti tokrat bistveno večje. Tudi grafične, ki naj bi napredovale kar dvakratno, tako z Intelovo vgrajeno grafiko (Xe) kot z opcijsko Geforce MX450. Zanimiva odločitev, menda je kupcem všeč, sta tipki ob sledilni ploščici, ki ju večji model nima.

TUF A15 in A17

Lanski TUF A15 je povzročil precej vznemirjenja, saj je bil eden prvih in tudi bolj dostopnih igričarskih prenosnikov z AMD-jevimi procesorji serije Ryzen 4000. Imel pa je slabost, saj hlajenje ni bilo najboljše. Tokrat so pri sicer enakem ohišju poskrbeli za nekaj več lukenj, ventilator ima več lopatic in je tanjši, pa tudi cevi za odvajanje toplote je več. Tako v Asusu napovedujejo učinkovitejše hlajenje in za približno deset odstotkov tišje delovanje. Seveda so vgrajeni procesorji Ryzen 5000 in grafične kartice Geforce RTX 3000, baterija je zdaj pri skoraj vseh izvedbah velika (90 Wh), vsi priključki USB so vrste 3.1, podprt je Wi-Fi6 in zaslonske izbire gredo do hitrosti osveževanja 240 Hz.

TUF DASH F15

Ta model je tanjši, lažji in bolj premijski, tehta zgolj dva kilograma in ima boljšo izkoriščenost »pokrova«, saj zaslon zavzema 81 odstotkov površine. Procesorji so tu Intelovi, zaradi česar je vgrajen priključek Thunderbolt, prenosnik pa je mogoče polniti tudi prek USB-C. Sicer z manjšo močjo, a vseeno to zna biti priročno za koga, ki računalnik veliko prenaša naokrog in ne potrebuje vedno polnih zmogljivosti, kajti (65- ali 100-vatni) polnilnik USB-C je bistveno manjši in lažji od siceršnje polnilne »opeke«.

Zephyrus G14 in G15

Lani je bil Zephyrus G14 izjemno priljubljen, saj je bil morda sploh prvi res lahek igričarski prenosnik s konkretnimi zmogljivostmi. Poleg tega pa Asus poskus zelo dobro uspel, brez večjih pomanjkljivosti. Letos zato niso spreminjali formule in tako poleg novih procesorjev ter grafičnih možnosti, so novost še zaslon s 144 Hz (lani 120 Hz) in dodatni zvočniki. Zephyrus G15 pa je bil delež večje prenove, saj so njegovo obliko prilagodili v slogu manjšega modela in mu zbili 20 dag mas (1,9 kg namesto 2,1 kg). Zaslon ima lahko ločljivost QHD z osveževanje 165 Hz, zvočnikov je šest, sledilna ploščica je za 20 odstotkov večja, zgornji rob zaslona pa vsebuje tri mikrofone.

ROG Flow X13

Ta prenosnik je morda največja novost pri Asusu. Čeprav na pogled deluje kot dokaj običajen model z vrtljivim 13,3-palčnim zaslonom (denimo Zenbook Flip 13), je tudi to igričarska naprava. Ima AMD-jev procesor Ryzen HS, s čimer je podobno zmogljiv kot Zephyrus G14, zraven pa je še grafični čip Nvidia Geforce 1650. Ob zgolj 15,8 mm debeline in 1,3 kg mase je oboje kar malo presenetljivo. Zaslon je lahko polne visoke ločljivosti (pri razmerju 16:10) s 120-herčnim osveževanjem ali 4K pri 60 Hz. Tudi ta prenosnik omogoča polnjenje prek USB-C. Asus pa je razvil še lasten standard za zunanjo grafično kartico, ki tako omogoča osem »stez« PCIe, protokol Thunderbolt jih denimo štiri (40 Gb/s), zato je grafična kartica bolje izkoriščena. Izključno pretoku podatkov zanjo je ves čas namenjenih 67 Gb/s. ROG XG Mobile pa je majhno ohišje, ki bo skupaj s kartico in vgrajenim napajalnikom tehtalo vsega en kilogram. Tako bo vse skupaj mogoče pospraviti v nahrbtnik in oditi na igričarsko seanso.

ROG Strix Scar 15 in 17

Oba osrednja igričarska modela ima prenovljen dizajn, sta manjša in imata nekaj zanimivih izboljšav. Tipkovnica je mehanska z optičnimi stikali (ta prekinejo snop laserske svetlobe), baterija ima kapaciteto 90 Wh, zaslon pa je lahko QHD s 165 Hz ali polne visoke ločljivosti s kar 360 Hz.

The post Asus z najbolj nenavadnimi in izstopajočimi prenosniki za zahtevnejše uporabnike appeared first on Tehnozvezdje.