Manj kot leto je minilo od predhodnika, saj je ta prišel v prodaji lani med prvomajskimi prazniki. Linija Air je nasploh dobrodošla novost, kajti z njo so igričarske telefone še dodatno približali cenovno bolj občutljivim kupcem, hkrati pa so jih stanjšali na, recimo temu normalno debelino (cca 8 mm v primerjavi z 9 mm pri modelu Pro, tudi masa je za dobrih 20 g nižja). 11 Air se kljub temu ponaša s kovinsko-steklenim ohišjem in z baterijo kapacitete 7.000 mAh, kar predstavlja povečanje za kar tisoč miliamperskih ur, ob hitrem, 80-vatnem polnjenju.

Glavna razlika  v primerjavi z desetico je za generacijo novejši procesor, tokrat Snapdragon 8 Elite (četrta generacija, v Pro-ju je seveda peta, najbolj aktualna), ki so mu zagotovili tudi bolj učinkovito hlajenje in prvič v tanjšem modelu še prepoznavni ultrahitro vrteči se ventilator, ter dodatni procesor za igričarske izboljšave. Ta med drugim poskrbi za vizualno olepšanje iger, za dvigovanje osveževanja s 60 na 144 Hz (oz. sličic na sekundo), kolikor po novem zmore zaslon s tudi nekoliko višjo ločljivostjo in svetilnostjo, potem je tu še boljši povratni odziv zaslona in krmiljenje igričarske osvetlitve. Pomnilniški možnosti ostajata 12+256 in 16+512 GB, prva za 499 in druga za 599 evrov oz. v predprodaji za 30 evrov manj.

Glavna kamera ostaja 50-milijonska s solidno velikim tipalom (1/1,55 palca, enako kot pri predhodniku) in optičnim umirjanjem, ultraširoko pa so poslabšali s 50-milijonskega na majhno 8-milijonsko tipalo in bo verjetno bolj za okras. Sprednja ostaja skrita pod zaslonom, kar tudi pomeni, da ne bo kaj prida, in tako ta telefon ne bo primeren za tiste, ki jim je kakovost fotografij in/ali videa ključnega pomena. Menda pa so izboljšali zvočnike in začetna Androidna različica je 16, toda vprašanje je, koliko naslednjih in kako hitro bodo kupci deležni skozi lastništvo telefona.

Risbe: Redmagic

The post Redmagic 11 Air z nekaj koraki naprej in vsaj enim nazaj appeared first on Tehnozvezdje.

E7 Pro je paradni igričarski model proizvajalca Hisense, povsem v skladu s tem so tudi naše ugotovitve in tako ga je treba obravnavati. Seveda je primeren tudi za druge vsebine, lahko bi bil zanimiv za oglede tekem v večjih skupinah ali za Youtube z res ogromnimi obrazi zvezdnikov te platforme, toda daleč najbolje se izkaže v igrah. Še najmanj pa bi ga priporočali za središče priložnostnega kina.

Z diagonalo 100 palcev oz. 2,54 m v trgovini, postavljen v svoj prostor, niti ne deluje tako orjaško, toda v domačem okolju bi verjetno zasedel celotno razpoložljivo steno. Jasno je, da imajo le redki možnost doma postaviti ali obesiti tako velik televizor in da v takem primeru morda celo razmišljajo o projektorju oz. »laserskem« TV-ju (Hisense tako označuje projektorje s pripadajočim, natančno nameščenim platnom). Ta možnost ima nekaj prednosti, toda zagotovo ne za igranje iger, kajti dotični televizor je v tem pogledu z različnimi tehnologijami, ki jih nudi, nedvomno v veliki prednosti. To je hitro pokazal tudi med našim testiranjem.

Gre sicer za televizor s klasičnim zaslonom LCD z osvetlitvijo od zadaj, s čimer lahko dokaj dobro prilagaja, katera območja so temna, vendar v praksi ne tako dobro kot televizorji mini LED, saj so diode večje, območij pa manj. Za bolj živahne barve dodatno skrbijo kvantne pike, svetilnost pa so pri letniku 2024 (modelov 2025 še ni) zvišali na 500 kandel (oz. 450 pri manjših diagoalah, 100-palčna je pravzaprav novost v aktualni generaciji) pri celozaslonski sliki in točkovno oz. v posameznem območju do 800 kandel pri sliki HDR. Ohišje je dokaj debelo, televizor pa s stojalom vred tehta 62,5 kg oz. z embalažo skoraj 100 kg, zato ne pričakujte, da ga bosta lahko prenašala in sestavila dva človeka, kot lahko denimo takega »standardne« velikosti. Tudi stenska instalacija bo morala biti kakovostna, če ga nameravate obesiti nanjo. Sicer stoji na dveh nogah, ki sta dokaj razmaknjeni, verjetno dovolj za zvočno letev, a na srečo ne preveč, saj bi sicer potrebovali res široko omarico.

Za začetek smo pogledali nekaj videov na Youtubu, malce športa (NBA) in televizijskega programa. Večinoma smo bili s sliko zadovoljni in smo prepričani, da bi bila tudi večina gledalcev, čeravno se seveda najdejo slabosti. Slika je bila dovolj svetla, pa niti nismo imeli nastavljenih najvišjih vrednosti, barve solidno živahne (priporočamo »toplo« nastavitev), pri »običajnem« programu tudi kontrastno razmerje ni napačno, pri športu in še kje se pri hitrih premikih protagonistov ali predmetov lahko opazijo »sence« (angl. Ghosting). Privzeti načini so solidni, še najbolj Dinamično in Kino, a se da prikaz s spreminjanjem posameznih parametrov še nekoliko izboljšati, mogoče bolj natančno rečeno, prilagoditi osebnemu okusu.

Nato smo na televizor priključili Xbox serije X in pognali nekaj iger. Tu se E7 Pro zares izkaže, treba pa je za to uporabiti priključek HDMI 4, ta omogoča vse tisto, kar igričarje zanima. V prvi vrsti osveževanje do 144 Hz in kratke zakasnitve. Z našo konzolo višje od 120 Hz oz. sličic na sekundo v igrah nismo mogli, enako velja za Playstation 5, s kakšnim igričarskim PC-jem bi seveda lahko šlo do 144 Hz oz. menda celo do 240 Hz (pri nižji ločljivosti). Treba je poudariti, da smo igrali v 4K, nismo šli denimo na polno visoko ločljivost. Vklopili smo lahko tudi AMD Freesync Pro, tako da sta bila izrisovanje grafike na konzoli in prikaz na televizorju popolnoma usklajena. Pa tudi brez tega sicer deluje način VRR Premium za prilagajanje osveževanja temu, koliko sličic na sekundo izrisuje konzola ali grafična kartica. Deluje tudi format Dolby Vision (ali osnovni HDR v primeru PC-jev), tako da res ni vidika, ki ga v igrah ta TV ne bi obvladal. Izkušnja je odlična, kajti slika je velika, praktično v celotnem igričarjevem vidnem polju, ostra, živahna in predvsem lepo teče ter daje možnost konkurenčnega igranja. Svoje naredijo tudi precej glasni in presenetljivo »vzdušni« zvočniki – tu se zagotovo pozna debelina televizorja, ki jim omogoča, da ustrezno zadihajo –, tako da je že z njimi igranje pravi užitek. Pritisk na tipko za nastavitve privzeto odpre igralno pasico, kjer je mogoče na hitro spremeniti ključne nastavitve, tudi denimo določiti dodatno posvetlitev »senc« (temnih predelov slike), da igre ne izpadejo pretemne, in si ogledati (oz. ga vklopiti za stalen prikaz v zgornjem levem kotu) podatek o številu sličic na sekundo.

Nazadnje smo pogledali še nekaj odsekov serij na Netflixu, kjer se televizor ni tako zelo izkazal. Za prikaz HDR (televizor podpira vse formate) ima premalo točkovne svetilnosti in prešibko črnino. Določeni prizori so namreč v celoti dokaj temni, pri televizorjih mini LED ali OLED so posamezni predeli slike lahko bistveno bolj svetli, temni pa ostanejo temni. Tudi črna ni tako zelo črna, temveč pogosto zaide v sivine. In, pričakovano, ni tistega učinka, ko določena območja slike zares zasvetijo. Tu sem sicer najboljše rezultate dobival z načinom Dolby Vision svetlo (in določenimi svojimi prilagoditvami).

Ta televizor je torej odličen za igre in povsem spodoben za sliko s standardnim dinamičnim razponom, medtem ko mu za dober HDR nekoliko zmanjka. Operacijski sistem Vidaa je enak kot pri drugih televizorjih Hisense, zato si lahko več o njem preberete denimo v opisu modela 65U8NQ.

HVALIMO:

• Orjaški zaslon za zmerno ceno
• Nudi vse, kar potrebujejo igričarji, z izjemo dveh ustreznih priključkov HDMI
• Lepa slika SDR
• Glasni in dokaj solidni zvočniki
• Odziven sistem Vidaa

GRAJAMO:

• Črnina je pogosto preveč sivinska
• Ni dovolj svetilnosti za pravi učinek HDR-ja
• Pojavljanje senc pri hitrih premikih subjektov ali objektov v kadru

The post Hisense 100E7NQ Pro: Igričarjem se bo smejalo do ušes appeared first on Tehnozvezdje.

Znamka Hisense je v vzponu na področju televizorjev. V Sloveniji je prehitela Philips in postala številka ena, ne zgolj po številu prodanih televizorjev s približno 30-odstotnim tržnim deležem, temveč po zatrjevanju regijske direktorice Ane Plavčak tudi po vrednosti. Globalno je ta proizvajalec prav tako vse bolj pomemben, pravzaprav poleg Samsunga edini, ki bolj ali manj povsod in v vseh razredih trga lahko resno konkurira. Uporablja »lasten« operacijski sistem Vidaa, ker pa njegov razvoj poteka v ločenem podjetju, ga ponujajo tudi drugim proizvajalcem, v uporabi je pri več kot 400 znamkah.

Televizorje v grobem lahko razdelimo na štiri razrede, pri čemer podjetje večinoma uporablja dve zaslonski tehnologiji. V »prestižnem« in višjem razredu se osredotoča na mini LED, le en model OLED ohranja v ponudbi, vendar nanj ne daje veliko poudarka. V srednjem razredu je najvišje postavljeni model prav tako (vstopni) mini LED, ostali so vrste LCD s kvantinimi pikami, en tak je še v spodnjem razredu, kjer potem najdemo še enega z običajnim zaslonom LCD. Letos so pri določenih modelih dodali nekaj velikosti, podrobnosti si lahko pogledati na infografiki, v splošnem pa večina seže do 75 ali 85 palcev (190 oz. 216 cm), nekateri pa do 100 (254 cm) ali 110 palcev (279 cm). Letošnji modeli imajo kot del imena, za standardno oznako, črko N, medtem ko smo lanske prepoznali po črkah KQ. Za primer, letošnji model U8 nosi polno prodajno oznako U8N, lanski pa je imel oznako U8KQ.

Na vseh teče operacijski sistem Vidaa 8.5, na katerega bodo posodobljeni tudi vsi modeli od letnika 2021 naprej. Ni natančnih podatkov, kakšna je strojna platforma, vendar lahko rečemo, da se z vidika odzivnosti sistema in razpoložljivega pomnilnika televizorji med seboj ne razlikujejo. Seveda pa imajo v posameznih razredih različne procesorje za obdelavo slike, ne glede na to pa podpirajo vse štiri ključne formate za sliko HDR (HDR10 in HDR10+, Dolby Vision ter HLG).

Zastavonoša: UX

Najvišje postavljeni model s polno oznako UXN se ponaša s tehnološko izrednim zaslonom mini LED, saj ta glede na velikost premore med pet tisoč in kar 40 tisoč območij s svetečimi diodami, ki jih je mogoče posamično vklapljati in izklapljati (območja, seveda). S tem dosega najvišjo točkovno svetilnost do 2.000, 5.000 ali skoraj neverjetnih 10.000 kandel. Obe najvišji številki veljata za največjo različico z diagonalo 279 cm. Tudi tiste nižje so konkurenčne z najbolj svetlimi mini LED-i in OLED-i drugih znamk. Ta model ima kot edini tudi najzmogljivejši slikovni procesor Hi-View Engine X in še širši barvni razpon, ponaša se tudi s premazom proti odbleskom in daljincem, ki se polni prek sončnih celic. Ni ga še v prodaji, saj prihaja proti koncu leta.

Vrhunska mini LED-a »za množice« in OLED: U8, U7 in A85

Zdaj že veste, kako gre. Vsem na koncu dodajte N, ko jih iščete v trgovinah. Letošnji U8 gre s svetilnostjo prek tri tisoč kandel, ima izboljšan procesor Hi-View Engine Pro, osveževanje s 144 Hz, zvočnike 2.1.2 s podporo za Dolby Atmos, nov daljinec in prav tako manj odseven zaslon. Imejte ga v izboru, če pogledujete proti (boljšim) OLED-om, morda vas prepriča.

Za večino, ki želite televizor z res lepo sliko, bo verjetno najbolj primeren model U7. Ta je zdaj na voljo tudi v diagonali 254 cm in vseh manjših do 139 cm na spodnjem koncu. Dosega do 1500 kandel svetilnosti in omogoča napredno nastavljanje oz. obdelavo slike. Vgrajen je nizkotonski zvočnik in igričarska izkušnja naj bi bila vrhunska. Nimajo pa vsi štirje priključki HDMI možnosti za najvišje osveževanje pri razločljivosti 4K.

Edini OLED v ponudbi je skoraj nespremenjen glede na lani in je na voljo v le dveh velikostih – 139 in 165 cm. Glede na najvišjo svetilnost tisoč kandel gre za zaslon srednjega razreda, bo pa verjetno cenovno konkurenčen.

Cenovno ugodni: U6, E7 Pro, A7, E7, A6

Tu bomo združili srednji in nižji razred, kajti v prvem se nam res zanimiv zdi predvsem igričarski model E7 Pro, ki gre tudi do 254 cm diagonale. Kot nekateri drugi nad njim ima osveževanje do 144 Hz, a gre lahko (začasno) vse do 240 Hz. Ponuja pa naprednejšo igralno vrstico in zelo nizke zakasnitve. Gre sicer za televizor s klasičnim zaslonom LCD z osvetlitvijo od strani. V primerjavi z lansko svetilnostjo 400 kandel pri vseh velikostih, je letošnja »osnova« 450 kandel, pri večjih pa gre do 600 ali 800 kandel.

Od A7 navzdol so televizorji le še 60-, ne več 120-herčni (nižje osveževanje se opazi pri glajenju premikov kamere in v igrah), toda ravno A7 ima celo kvalitetnejši zaslon od E7 Pro. Ta model bo za marsikoga zanimiv tudi zaradi stojala na sredini, ne nogic ob straneh. E7 je še zadnji s kvantnimi pikami, ki omogočajo bolj živahne barve, A6 pa je popolnoma običajen televizor LCD z razločljivostjo 4K.

Vmes smo izpustili še U6, vstopni televizor mini LED, ki naj bi letos glede slike močno napredoval. Lani je bila razlika med njim in U7 enormna, čeprav tega podatki ne kažejo nujno. Tudi letos gre sicer svetilnost le do 600 kandel, le dobro tretjino tistega, kar dosega U7, pa tudi osveževanje se ustavi pri 60 Hz.

Vsekakor znova priporočamo U7N kot najbolj univerzalno izbiro kakovostnega televizorja za vse gledalce, ki si ga lahko privoščite. Za ostale zna biti pravi A7N.

Posebnež: Canvas TV

Po vzoru Samsungovega The Frame je še Hisense izdelal televizor, ki nadomešča stensko umetniško delo, ko ga ne gledamo. Model S7 Canvas TV ima nekoliko drugačen, matiran zaslon in možnost treh okvirjev (tik, oreh, običajna bela), da se kar najbolj poda k pohištvu v prostoru. Na voljo je že prek tisoč slik različnih znanih umetnikov, ki jih lahko prikazuje. Po kakovosti in funkcionalnostih se uvršča nekam v razred E7 ali A7.

The post Kaj je kaj v ponudbi televizorjev Hisense letnika 2024? appeared first on Tehnozvezdje.

Odkrito rečeno, se mi ne sanja. Vse je mogoče. Hisense namenoma v želji po pokoritvi evropskih trgov postavlja nižje cene, vgrajuje manj kakovostne komponente, kar midva težko preveriva, ali pač drugi menijo, da imajo več ugleda in lahko za isto stvar iztržijo več. Upam, da ni to zadnje, kajti takšno razmišljanje se pogosto vrne kot bumerang. Toda za kupca je vse to odveč. Pomembna je cena v povezavi s kakovostjo slike in morebiti še videzom, saj grdobca nihče noče imeti več čas pred očmi. Hisensov televizor na tekoče kristale s podporno tehnologijo mini sijalk (mini LED) še zdaleč ni popoln. Ni najboljši, ne najslabši, temveč po mojem mišljenju nekje vmes. Nekatere bo zadovoljil, drugih, kot sem sam videl, ne, ker so morebiti preveč navajeni na drugačno okolje in drugače razmeščene funkcije. Rade volje priznam, da mi sistem Vidaa ni pretirano všeč. Posebej, ko ga primerjaš z Googlovim ali okoljem televizorjev Samsung in LG. A nudi vse, ali vsaj skoraj vse, kar potreebujem. Prej ali slej se navadiš nanj, oziroma se zaveš, da ko enkrat prilagodiš nastavitve in namestiš želene aplikacije, redko ali nikoli nimaš več stika z njim. O sistemu je Matjaž več zapisal v testu televizorja Hisense 65U6KQ, zatorej nima smisla, da ga ponavljam.  

Skrije se v povprečju

Oblikovno ne nudi večjih presežkov. Robovi okoli zaslon z izjemo spodnjega z zvočniki so sodobno tanki, a ne bi nikomur krona padla z glave, če bi bili vsaj videti kovinski. Poceni trik za lepši in bolj prefinjen videz, ki preverjeno deluje. V primerjavi s cenejšim modelom U6 so sijalke LED za panelom fizično manjše, preverjanega podatka o številu področji zatemnitve mi ni uspelo najti, jih je pa gotovo več kot tisoč, a televizor vseeno ni pretirano tanek. Pravzaprav je razmeroma debel, kar se pogojno pozna, če ga namestiš na steno, medtem ko postavljen na obilno sredinsko kovinsko nogo debelina ne pride toliko do izraza. Mesto za večini priključkov je ob levem robu, gledano s sprednje strani, le trije priključki (omrežni, digitalni zvočni in ena vrata USB) so obrnjeni nazaj. Štirje priključki HDMI so dovolj, morda se bo kdo obregnil v njihovo raznolikost. Dva sta standarda 2.1 zmogljivosti signala 4K v 120 hercih, eden od njiju omogoča povratni zvočni signal (eARC), in dva standarda 2.0 sposobna prenosa signala razločljivosti 4K s 60 herci. Približno na sredi hrbtišča je še nizkotonski zvočnik, ki skrbi za čim boljše base.

Sredinska noga je primerna, kadar televizor postaviš na manjši pohištveni kos. Pri tem upoštevaj nosilnost, saj 20 kilogramov teže ni ravno zanemarljivo malo. Površina pred zaslonom je prosta in obenem je postavljen dovolj visoko, da pogleda ne bi motila morebitna dodatna zvočna letev. V primeru, da se zanjo odločiš kljub številčnosti in razmeroma dobrih zvočnih gonilnikov.

Daljinski upravljalnik ni sodoben minimalistični, temveč klasični in velik. Svetla stran je, da ga bo vsak znal zlahka uporabljati. Na njem so namenske tipke za dostop do priljubljenih pretočnih storitev in v njem mikrofon, nujen za govorne ukaze. »Slabost«, če jih sploh tako rečem, je povezava preko očem nevidne infrardeče svetlobe, namesto radijskega signala. Drugače se dobro obese tudi v procesu prvih nastavitev televizorja. Malce dlje traja vnos gesel in uporabniških imen. Ni tragično, saj gre za opravilo, ki ga običajno narediš samo enkrat.  

Za zmogljivostni razred dobra slika in …

Ko gre za oceno kakovosti slike, sem vedno raje previden. Razliko vidiš, ko sta televizorja postavljena eden poleg drugega, ter predvajajta vsebino iz istega vira, drugače pa težko. Oči se navadijo na prikaz in možgani zanemarijo manjše napake. Vseeno, ta televizor z zaslonsko tehnologijo VA ter kombinacijo na svetlobo odzivnih materialov (kvantna pika) in številnih malih svetlečih diod (LED) za panelom prikaže lepe barve in globoko črno, ki vpliva na razmeroma visoko kontrastno razmerje. Ker zaslon obenem nudi visoko vrhnjo svetilnost, ni zanemarljiv niti dinamični razpon. Z gotovostjo eden boljših na televizorjih tega cenovnega razreda. A ne brez težav. Pri visokih nastavitvah, ki jih pogosteje uporabljaš med gledanjem v svetlem prostoru, se mi je zazdelo, da so barve nekoliko izprane.

Poleg že nastavljenih slikovnih načinov, kot univerzalen se dokaj dobro obnese standardni, so dostopne še bogate možnosti ročnega prilagajanja lastnosti slike. Zanimiva je tudi hitrost osveževanje. Za video vsebine in televizijske programe gre osveževanje do 120 hercev, medtem ko je 144 hercev s prilagodljivim osveževanjem (VVR) na voljo v načinu za igranje iger.

… nadpovprečen zvok

Pogosto pravim, da je za dober zvok nujna zvočna letev. To gotovo velja za modele z dvema zvočnikoma. Kot bi nekateri namenoma vgrajevali slabše gonilnike, da bi subtilno pregovorili kupca še v nakup letve. Ne bi stavil, da ni tako. Dodatna letev pri tem televizorju ni nujna. Morda le dva zvočnika, ki ju postaviš za sabo, da pričarata boljši prostorski zvok. Sicer pet zvočnikov dovolj dobro reproducirajo zvoke. Niso le kakovostni, temveč tudi več kot primerno glasni, da preglasijo (skoraj) vse v povprečno veliki dnevni sobi. Nizki toni (basi) so boljši od povprečja, a ne bom rekel, da ne bi mogli biti še boljši.

Omenil sem, da je televizor glasen. Morda celo preveč za povprečno uporabo. Kar je nenazadnje dobro, če ne celo odlično. Razen ko obrneš »gumb« za jakost zvoka do konca in zaslišiš rahlo popačenje visokih tonov. Bolje je, da tega ne počneš.  

HVALIMO:

• Za cenovni razred dobra kakovost slike in zvoka
• Hitrost osveževanja v igralnem načinu
• Dostopnost in številčnost priključkov HDMI
• Malo odsevov z zaslona
• Cena

GRAJAMO:

• Energijski razred G
• Poslabšanje slike ob gledanju s strani (slabši vidni koti)
• Neizrazito oblikovanje
• Arhaični daljinski upravljalnik

Predloga naslovne fotografije DepositPhotos

The post Hisense 55U8KQ: Skoraj predobro, da bi bilo res appeared first on Tehnozvezdje.

Direktor produktnega marketinga za Poco Angus Ng je na predstavitvi povedal, da mora sodoben telefon izpolnjevati pet ključnih zahtev – imeti mora močan procesor, živahen in hiter zaslon, dovolj baterijske zaloga za cel uporabe, biti prestižen na pogled in otip in ponujati kakovostne kamere v vseh razmerah. F4, nekoliko manj »nabrita« reč kot igričarski F4 GT, naj bi to izpolnjeval s procesorjem Snapdragon 870, zaslonom OLED z diagonalo 6,67 palcev, osveževanjem 120 Hz in najvišjo svetilnostjo 1300 kandel na m², baterijo s 4500 mAh kapacitete in možnostjo polnjenja s 67 W, kar pomeni da se napolni v največ 38 minutah, debelino ohišnja vsega 7,7 mm in maso 195 g ter glavnim fotografskim objektivom s 64-milijonskim tipalom in optičnim umirjanjem slike.

Predvsem izbira procesorja je zanimiva, kajti enakega je imel že lanski Poco F3. Ng je odločitev zanj zagovarjal z utemeljitvijo, da je še vedno več kot dovolj zmogljiv za vsakovrstna opravila, hkrati pa eden najbolj energijsko učinkovitih na trgu, kar omogoča tudi dolgotrajno »priganjanje« brez pretiranega segrevanja. Zagotovo vse našteto drži, a je hkrati tudi vsaj delno v službi opravičevanja dejstva, da telefon ni dosti drugačen od lanskega, izbira procesorja pa je prav lahko v resnici pogojena bolj z dobavljivostjo kot s čim drugim. Glavna razlika glede na lani je v omenjenem objektivu z optičnim umirjevalnikom in pa v hitrejšem polnjenju (lani 33 W). Pri fotoaparatu so celo storili majhen korak nazaj, kajti poleg 8-milijonskega ultraširoke kamere je tu še dvomilijonska bližinska, medtem ko je F3 imel petmilijonsko.

Glavna atrakcija bo nedvomno cena, kajti za različico 6/128 GB bodo menda zahtevali 399 evrov, za 8/256 GB pa 449 evrov. Bomo videli, če tudi v Sloveniji. Sicer pa je Ng F4 primerjal s Samsungovim Galaxyjem S21 FE in se čudil, da je »šokantno« boljši v določenih pogledih – večinoma vsem, kar je povezano s hitrostjo –, hkrati pa bo na voljo za polovično ceno. Toda ob tem ni povedal, da se domnevni konkurent ponaša z vodoodpornim ohišjem (IP68), brezžičnim polnjenjem, teleobjektivom pri fotoaparatu in verjetno nasploh bistveno višjo fotografsko in video kvaliteto in verjetno tudi zmogljivejšim procesorjem, prikazana cena pa tudi ni povsem točna, kajti S21 FE se že da dobiti ceneje.

Poco X4 GT je po drugi strani osnovan na Mediatekovem procesorju Dimensity 8100, ki verjetno ni daleč stran od Snapdragona 870. Zaslon je tu LCD, vendar menda eden najboljših te vrste sploh. Med drugim ponuja osveževanje s 144 Hz, če bo to kdo opazil, in ima razmerje stranic 20,5:9, zaradi česar je ožji in tako telefon bolj priročen za držanje. Baterija je velika, s kapaciteto 5080 mAh, priloženi napajalnik pa prav tako omogoča polnjenje s 67 W. Kot pri F4 sta za večpredstavnost vgrajena stereo zvočnika. Tudi tu je na voljo trojna fotoaparat z v osnovi enakimi lastnostmi, vendar brez optičnega umirjanja pri glavnem objektivu.

Ta telefon je Ng primerjal z iPhonom SE, kar je popolnoma nesmiselno, kajti potencialni kupci Applovega (najcenejšega) mobilnika se niti približno ne ukvarjajo z zaslonskimi herci in drugimi tehničnimi lastnostmi, hočejo pač nekaj s predpono i v imenu.

Ceni za Poco X4 GT bosta 379 evrov (8/128 GB) in 429 evrov (8/256 GB). Telefona sta torej pozicionirana zelo blizu drug drugemu in na prvi pogled predpostavljata odločanje med nekoliko hitrejšim zaslonom ter večjo baterijo na eni ali OLED-om in potencialno boljšim fotoaparatom na drugi strani.

• 
  Po toči nima smisla zvoniti
• 
  Preprosto omreževanje brez velikih naložb
• 
  Renault 4 Iconic: S Katro do Malinske in nazaj brez postanka za polnjenje
• 
  TerraMow V1000: »Kapibara« mi je pojedla vso travo!
• 
  NEDELJSKI NASVET: Glede baterij s trdnim elektrolitom si je treba naliti čistega vina!

The post Telefona Poco z zanimivimi lastnostmi, ki ju rahlo bizarno primerjajo s »konkurenco« appeared first on Tehnozvezdje.

Ko slišimo opis »igričarski«, se nam v glavi verjetno izrišejo živobarvna osvetlitev, rdeči ali kakšni drugačni poudarki ohišja, pretiran dizajn in podobne lastnosti. Red Magic 6 dejansko ima nekaj rdečih poudarkov, a je sicer, podobno kot tudi Black Shark 4 precej bolj zadržano oblikovan kot nekateri prejšnji telefoni te vrste. S tem Xiaomi in Nubia (ZTE) zelo očitno ciljata na širšo publiko, kar je tudi pravilno. Kajti oba modela sta zaradi svojih procesorjev, zaslonov, zvočnikov, baterij in ostalih lastnosti več kot samo dobra tudi za uživanju v videu in nasploh večpredstavnosti, in še kako primerna za zahtevne uporabnike, ki ves čas žonglirajo med različnimi aplikacijami.

Osredotočili se bomo na »običajni« izvedbi obeh modelov, ker sta cenovno privlačnejši in zato tudi bolj zanimivi kot različici Pro. Predvsem Black Shark 4 se zdi atraktiven tako zaradi začetne cene – 499 evrov – kot zaradi izskočnih fizičnih sprožilnikov na obodu, ki ju bodo cenili zagrizeni igričarji. Red Magic 6 ima tam na dotik občutljivi mesti s 400-kratnim zaznavanjem na sekundo, kar je prav tako v redu v vlogi sprožilnikov, a po mnenju mnogih ne dosega povsem občutka ob pritiskanju fizičnih gumbov.

Morski pes ima sicer 6,67-palčni zaslon OLED polne visoke ločljivosti z osveževanjem 144 Hz, 1300 kandelami najvišje svetilnosti in visoko pokritostjo barvnega spektra DCI-P3. Dotike preverja kar 720-krat na sekundo, kar je trikrat več od večine ostalih »najboljših« neigričarskih modelov. Tako je zakasnitev med dotikom zaslona in izvršitvijo dejanja vsega 8,3 ms. Spodaj in zgoraj sta simetrična in glasna stereo zvočnika, kar se tudi spodobi za tako napravo. Telefon poganja procesor Snapdragon 870, kar je zanimiva in v bistvu pametna izbira. Res ni najzmogljivejši 888, vendar ni daleč stran, omogoča pa bistveno nižjo ceno. Gre namreč za še nekoliko »naviti« lanski Snapdragon 865+. Prisotna je seveda podpora za 5G. Baterija ima kapaciteto 4500 mA, kar je nekje na spodnji meji za igričarsko zver, polniti pa jo je mogoče s kar 120W. Priložen je sicer 67W polnilnik, ki delo opravi v približno pol ure, če je baterija prazna.

Osnovna različica, ki je zdaj tudi edina na voljo za prednaročilo, ima 8 GB delovnega in 128 GB podatkovnega pomnilnika. Slednji podatek bi morda lahko bil rahla omejitev, a kdor s tem telefonom ne bo veliko fotografiral in snemal, bi najbrž lahko zdržal tudi s 128 GB. Različica z 256 GB (in 12 GB pomnilnika) bo sicer sto evrov dražja. Kombinacija kamer z 48-milijonsko glavno, 8-milijonsko ultraširoko in 5-milijonsko makro je sicer na ravni telefonov za pol nižjo ceno, to pa je tisti kompromis, ki ga je treba sprejeti za zmogljivosti in zaslon. Delno tudi maso, ki znaša 210 g, a ta v resnici v današnjem okolju ne izstopa bistveno.  

Red Magic 6 je v osnovi sto evrov dražji, kajti poganja ga Snapdragon 888 in vsebuje 12 GB delovnega pomnilnika. Za hlajenje je vgrajen pravi ventilator, na zunanjo stran pa je mogoče namestiti še dodatnega za daljše seanse. Zaslon je tu še nekoliko večji, v diagonalo meri 6,8 palcev, zato je tudi telefon za 10 dag težji. Gre prav tako za OLED, ki zmore kar 165-herčno osveževanje, lahko pa ga dinamično prilagaja na 60, 90, 120 ali 165 Hz. Dotike zaznava s 360 Hz. Poleg podpore za povezljivost 5G je prisotna še podpora za najnovejši standard Wi-Fi 6E, ki dodaja frekvence 6 GHz.

Foto-video sklop se ponaša s 64-milijonskim tipalom glavnega objektiva in snemanje videa v razločljivosti 8K. Ultraširoki objektiv ima prav tako 8-milijonsko tipalo, makro pa nesmiselno dvomilijonsko. Tako kot pri Balck Sharku manjka teleobjektiv. Enako kot pri konkurentu sta prisotna stereo zvočnika in izhod za slušalke (3,5 mm). Baterija ima kapaciteto 5050 mAh in jo je mogoče polniti s 65W. Ni pa povsem jasno, ali je priložen tak ali počasnejši pomnilnik.

Oba telefona se glede na opisano kažeta kot zelo zanimiva za vse, ki si želijo zmogljiv mobilnik z dobrim zaslonom in zvočniki. Pa tudi takega, ki vizualno nekoliko izstopa, s čimer po mojem mnenju ni nič narobe.

Fotografije: Xiaomi in ZTE

The post Veliko zmogljivosti in napredne tehnologije za zmerno ceno appeared first on Tehnozvezdje.

Širši, 34-palčni zaslon lahko prikaže več vsebine. Ne drastično več, vendar dovolj, da se pozna, če želiš imeti odprtih več oken ali morda celo razmišljaš o dveh monitorjih. V igrah pa je bolj kot »več« v ospredju izkušnja. Akcija je običajno skoncentrirana na sredino ekrana, tisto ob strani pa skrbi za boljše vzdušje. Vsekakor je bolj zanimivo igrati na širšem zaslonu, da bi zaradi tega v igrah kaj pridobil, pa ne morem trditi. Po višini sta monitorja sicer enaka, kajti ta ima  ločljivost je 3440 x 1440 pik, medtem ko je pri 27-palčnem 2560 x 1440. Za igre tako ni bistvene razlike v tem, kako zmogljiv računalnik je treba imeti, da se vsaj približaš 144 sličicam na sekundo, kajti monitorja omogočata najvišje osveževanje s 144 Hz. Tehnične lastnostni so nasploh precej podobne kot pri manjšem modelu. Matrika zaslona je VA kot pri večini ukrivljenih monitorjev te velikosti v cenovnem razredu med  500 in 700 evri. Najvišja svetilnost je dokaj standardnih 300 kandel (na m²), barvni razpon pa 119 odstotkov sRGB, kar je tudi enako kot pri 27-palčnem zaslonu. Prav tako odzivni čas ene milisekunde, za zakasnitev pa znova ni podatka. 

Zunanjost monitorja sledi trendu, ki ga opisujem že skozi cel članek. Je skoraj identična ostalim v liniji G2. Nekaj rdečih poudarkov, ne pretiranih, zašiljene noge, dokaj malo robu okrog zaslona na treh straneh in tokrat tudi vgrajen napajalnik, da se ne valja nekje na tleh še zunanji. Stojalo omogoča nastavljanje višine in naklona ter ima odprtino za kable, ker pa je ta monitor toliko širši, ga seveda ni mogoče zasukati za 90 stopinj v pokončni položaj. Priključki so dvakrat HDMI, dvakrat displayport, razdelilnik USB s štirimi vhodi ter izhod za slušalke. Ta nabor je v redu, sploh za tiste, ki nameravajo monitor priključiti na dva računalnika. Vsekakor priporočam priklop čez displayport, saj bo v tem primeru zagotovo mogoče dosegati višje frekvence (čez HDMI se pogosto da doseči zgolj 50 Hz) in bo delovala podpora za prilagodljivo osveževanje Freesync ali G-Sync. Znova manjkajo zvočniki. 

Lastnost panelov VA so dobri kontrasti in žive, ne pa najbolj pravilne barve. V tem pogledu je CU34G2X dober predstavnik svoje vrste. Prikaže res živahno sliko, s solidnimi črninami in kar globokimi kontrasti. Glede barv se nekaj še da prilagoditi, bodisi z enim od vnaprej pripravljenih načinov, bodisi z ročnim nastavljanjem vrednosti treh osnovnih barv (rdeča, modra, zelena). Komur se bo vse skupaj zdelo pretirano, lahko izbere način sRGB, ki omeji barvni spekter in ki naj bi bi predstavljal bolj veren prenos v digitalno okolje, a verjetno bo prej obratno, da se bo v tem načinu večini zdela slika anemična, predvsem rdeči odtenki. Večina se tudi ne ukvarja s profesionalnim obdelovanjem fotografij ali čim podobnim, zato je bolj primerno, če izkoristiš naravo zaslona in si nastaviš tako živahen prikaz, kot ti ustreza. Svetilnosti je za moj okus (in sobo) dovolj, kajti večinoma jo imam nekje med 50 in 60 odstotki. Pomanjkanje se pokaže pri predvajanju vsebin HDR. Ob preklopu v ta način ga Windows 10 samodejno zaznajo (ali obratno – če ga vključiš v operacijskem sistemu, monitor preklopi na HDR) in prilagodijo svoje nastavitve, vendar sta s tem dve težavi. Resda je slika ob pravem viru, denimo v aplikaciji Netflix (ali pri tej storitvi v brskalniku Edge), povsem drugačna kot brez HDR-ja. Toda monitor nima dovolj svetilnosti, da bi pravilno prikazal tudi tisto, kar bi moralo biti res svetlo. Zato od povečanega dinamičnega razpona večinoma ostanejo le temine. Pri vsem ostalem pa je slika v tem načinu nenavadna. Barve so »sprane« in njihova kalibracija je precej oddaljena od želene.

Za delo je tako ta monitor lahko zelo primeren, če le ne pričakuješ od njega vrhunske pravilnosti za fotografsko, grafično ali video področje. Na začetku me je malce motila kar konkretna ukrivljenost, saj ima ta oznako 1500R. Z drugimi besedami, radij zaslona, če bi iz njega naredili krog, bi bil 1500 mm (1,5 m). Proizvajalci trdijo, da je to zaradi narave človeškega očesa bolj naravno, se je pa vsekakor treba temu privaditi, če presedlaš z ravnega ali manj ukrivljenega (1800 ali 1900R) monitorja. V vsakem primeru trdim, da razmerje stranic 21:9 ali večje, torej ultraširok zaslon, mora spremljati ukrivljenost. Pravo mero pa mora najti vsak uporabnik sam ali pa se pač privaditi, kajti pogosto nima izbire. Zdaj je večina monitorjev z zasloni VA pri radiju 1500 mm, medtem ko imajo tisti s paneli IPS pogosteje radij 1800 ali 1900 mm. IPS načeloma prikaže bolj pravilne barve, ponuja širše vidne kote oz. manj spreminjanja slike, če jo pogledaš od strani – s tem sicer pri testiranem modelu ni opaznejših težav -, in tudi hitrejšo odzivnost, a po drugi strani bistveno slabše kontraste. Pri velikosti 34 ali 35 palcev modeli IPS stanejo tisoč evrov in več. Torej so, poenostavljeno povedano, dvakrat dražji od tokrat testiranega in razen za resne profesionalne zahteve težko upravičijo razliko. Še ena opazka glede slike. Znova pogrešam samostojno nastavljanje ostrine (besedila), ki bi jo malenkost znižal, če bi se dalo. Vendar tudi ta, ki jo je izbral proizvajalec, ni problematična.

Za igre se mi zdi monitor izvrsten. Zagotovo bi se dalo najti kakšno pomanjkljivost. Morda nekaj senc pri najvišji nastavitvi odzivnega časa pik (Overdrive), vendar sem bil s srednjo (Medium) zelo zadovoljen, saj med igranjem nisem opazil kakšne težave. In pri tej je spreminjanje pik že tako hitro, da si odvisen samo od svoje spretnosti, ne moreš preklinjati monitorja, če te ubijejo. Podpora za G-Sync, čeprav uradno oglašujejo zgolj Freesync, deluje brezhibno. Tako je monitor primeren ne glede na to, ali pike na zaslonu izrisuje Radeon ali Geforce. Večinoma sem tudi v igrah uporabljal svojo nastavitev barv in svetilnosti, slika je bila res lepa in uživaška, kdor hoče, pa lahko izbere katerega od igričarskih načinov, ki še poudari živahnost, posvetli temnejše prizore in podobno. Možnosti so na voljo, poglavitno je, da si lahko sliko prilagodiš po svojih željah in potrebah.

Še za odtenek bolj kot pri 27-palčnem modelu je tu nujen zmogljiv računalnik. Z enakim bi pri identičnih nastavitvah grafike dosegal za kakšnih 10 do 20 odstotkov manj sličic na sekundo, če je slika raztegnjena čez cel zaslon pri izvirni ločljivosti. Igraš seveda lahko tudi pri 2560 x 1440 (ali še kakšni nižji), a potem širina monitorja nima pravega pomena. Razen, če jo potrebuješ za delo, in le občasno skočiš v kakšno igro za nekaj razvedrila, pa ti je vseeno, ako takrat zaslona ne izkoristiš povsem. Vsekakor je treba imeti grafično kartico višjega razreda in najmanj šestjedrni procesor, da lahko dosegaš več kot sto sličic na sekundo v večini novejših iger pri visokih grafičnih nastavitvah. Seveda so tudi monitorji s še hitrejšim osveževanjem, vendar bistveno dražji in tudi zahtevajo še zmogljivejši preostali hardver, koristi pa so v praksi vprašljive. 

Nastavljanje je že znano, s tipkami pod zaslonom, ki so dokaj trde in slabe označene, samo z gravurami v plastiki ohišja. Sprehajanje po izbirnikih, ki se prikažejo na zaslonu (in prehitro izginejo), je sicer dokaj logično, ko ga enkrat osvojiš. A zgodi se, da kakšen pritisk na tipko ni dovolj močan, in potem se, če to počneš na slepo, hitro znajdeš v kakšni čudni situaciji. Zoprno je lahko tudi, da se ta meni ne prikaže, če monitor ne dobiva slike, in je tako treba najprej s povsem levo tipko izbrati pravi vir. Na srečo se po začetnem nastavljanju prav pogosto s tem ne ukvarjaša več, razen če nenehno priklapljaš različne računalnike. 

Podobno kot manjši in ravni Q27G2U je tudi večji in ukrivljeni CU34G2X zelo soliden monitor. Za svojo ceno (približno 560 evrov) ponuja zelo veliko in v bistvu težko dobiš kaj boljšega, če ne odšteješ nekaj sto evrov več. Asus VG35VQ ali BenQ EX3501R (če ga še kje najdeš) sta dražja in gresta zgolj do 100 Hz. Kandidat s podobnimi lastnostmi in nižjo ceno bi bil Xiaomijev Mi Curved, vendar ta znamka pri monitorjih še ni potrdila niti kakovosti izdelave niti poprodajne storitve. LG-jevi v tem cenovnem razredu so večinoma celo samo 60-herčni. Samsung je to velikost skoraj povsem opustil, znamka Philips (znotraj istega koncerna kot AOC) se osredotoča na pisarniške modele , vse ostalo, vključno z igričarskimi LG-ji, profesionalnimi Delli in drugimi, pa je konkretno dražje. AOC sicer ima v ponudbi še cenejša modela CU34G2 in CU34P2A, ki sta zelo podobna tokrat testiranemu in tudi med seboj, le da drugi nima igričarskega dizajna in premore zvočnike, sta pa prav tako kot Asus in BenQ 100-herčna. Sam mislim, da je smiselno kupiti 144-herčnega, ker je veliko večja verjetnost, da prej zamenjaš vsaj grafično kartico ali pa kar celoten računalnik, kot boš znova kupoval monitor. Ali ti je dovolj 27 palcev ali bi si raje privoščil še nekaj širine in ekstravagance s 34-palčnim, pa se moraš odloči sam(a). 

HVALIMO:

• Lepa, kontrastna in živahna slika
• Veliko možnosti nastavljanja slike
• Dobri vidni koti
• Hitro izrisovanje v igrah, brez senc in drugih napak
• Podpora za Freesync in G-Sync
• Trdno in prilagodljivo stojalo 

GRAJAMO:

• Ni zvočnikov
• Ukrivljenost se bo morda komu zdela že prehuda
• Rahle sence pri najhitrejši nastavitvi odzivnega časa pik
• Premalo svetilnosti za uporaben HDR

The post AOC CU34G2X: Velik, živahen in hiter, pa še ugoden appeared first on Tehnozvezdje.

Monitor je v osnovi igričarski, v to kategorijo ga uvršča proizvajalec, pa tudi nekaj oblikovnih potez gre v to smer. (Mimogrede – tajvansko podjetje AOC je podružnica multinacionalke TPV Technology s sedežem v Hong Kongu, ki proizvaja tudi monitorje pod znamko Philips, in je lastnica družbe TP Vision, od koder prihajajo televizorji Philips.) Igričarska usmerjenost sicer ni pretirano poudarjena, nanjo nakazuje samo nekaj rdečih obrob, tistih zadaj uporabnik sploh ne bo videl, drugače pa je oblikovanje dokaj zadržano. S tem ni nič narobe, ker je monitor primeren še marsikoga drugega, ne samo za tiste, ki so jim najbolj pomembne zmage v večigralskih bitkah. Raven zaslon ima diagonalo 27 palcev in ločljivost QHD, matrika je VA, svetilnost znaša 250 kandel na m², pokritost barvne palete sRGB 121 odstotkov, prisotna je podpora za HDR. Glavna tehnična podatka pa sta vrednost osveževanja 144 Hz in odzivni čas pik vsega 1 ms, merjen po metodi, kako dolgo je pika vidna (MPRT), ne v kolikšnem času lahko spremeni barvo (GtG). Edino za zakasnitev (ang. Input lag) ni podatka. Vemo pa, da pri zaslonih tehnikalije same po sebi pomenijo bore malo, saj se lahko modeli z zelo podobnimi ali celo enakimi številkami na škatlah in v promocijskih materialih izkažejo povsem različno.

Vsestranski zaslon

Še preden se posvetimo prikazu, velja nekaj besed nameniti monitorju kot izdelku. (igričarji lahko preskočite k zadnjemu mednaslovu) Vsak kupec bo vesel že takoj, ko ga bo izvlekel iz škatle – skupaj s striroporjem, ki povsem obdaja zaslon, in se ga nato odpre na dve polovici. Sestavljanje je namreč izjemno enostavno in ne zahteva nikakršnega orodja. Najprej je treba spojiti dvodelno stojalo in ga potem natakniti na zadnjo stran zaslona, pa je vse skupaj opravljeno. Zadeva je sicer v celoti plastična, a dovolj trdna, noge pa so skoraj prilepljene na mizo, tako da ni nikakršnega premikanja. Možno je nastavljati tako nagib kot višino zaslona in ga tudi zasukati za 90 stopinj v pokončni način. Malce več roba okrog zaslona je spodaj, na ostalih treh stranicah ga je dokaj malo. Na stojalu je odprtina, skozi katero je mogoče usmeriti kable. Spredaj so desno spodaj tipke za nastavljanje, ki imajo na robu vgravirane slabe vidne oznake, pritiska pa se jih s spodnje strani. Priključki so seveda zadaj, konkretno sta to dva HDMI, en displayport, razdelilnik USB s štirimi vhodi ter izhod za slušalke. Zvočnikov ni vgrajenih, ta lastnost manjka vsem naštetim monitorjem in po tem lahko sklepam, da se snovalcem v podjetju AOC ali ne zdi pomembna ali pa na ta način poskušajo priti do konkurenčnejših cen monitorjev.

Upravljanje je mogoče z omenjenimi tipkami, ki spodaj (centrirano) na zaslon prikličejo nekaj cm visoko pasico z izbirniki, ali delno s programom oz. gonilnikom G-Menu (za Windows). Izbirniki ponujajo marsikatero nastavitev, so pa tipke rahlo trde, težko je videti, katero pritiskaš, in treba je najprej sploh ugotoviti, kakšen je sistem (tipka na desni je za vstop v določeno sekcijo in za potrjevanje, vmes sta smerni tipki, na levi pa je tipka za izhod oz. nazaj), pa še izbirniki precej hitro izginejo. Glavna razdelka sta Color Setup in Luminance, kjer se nastavlja barve, kontraste, svetilnost in tovrstne parametre. Za igričarje pa je pomemben tudi zavihek Game Settings, kjer je mogoče vključiti »posebne« igričarske načine in prilagodljivo sinhroniziranje zaslona z grafično kartico, nastavljati odzivni čas pik (nastavitev Overdrive) in še nekaj drugih zadev, povezanih s prikazom slike v igrah. Možnosti za preizkušanje, kaj se v kakšnem primeru najbolje obnese, je zelo veliko.

Pomembna je seveda slika in tu Q27G2U ne razočara. Prikaz je jasen, barvit in ravno dovolj svetel, če le ni prostor zelo razsvetljen. Izbirati je mogoče med različnimi barvnimi načini ali po svoje nastaviti intenzivnost treh osnovnih barv (rdeče, modre in zelene), česar pa se je najbolje lotevati s kakšnim pripomočkom za kalibracijo. Tudi brez se sicer da najti kakšno všečno kombinacijo, ki pa ne bo nujno najbolj pravilna. A tudi nastavitev Warm (tople barve) se mi je zdela povsem primerna, saj ponuja kar dober kompromis med živahnostjo in natančnostjo. Na voljo je imitacija barvne palete sRGB, ki nekoliko zmanjša saturacijo, kar se predvsem pozna na rdeči, a večini bo verjetno bolj všeč katera od drugih nastavitev z bolj poudarjenimi barvami. Kontrasti so dobri, ker je zaslon vrste VA, tudi vidni koti, zgolj zelo od strani barve malo izgubijo intenzivnost. Edina nastavitev, ki sem jo pogrešil, je za ostrino slike (besedila). Ta je sicer pri večini načinov toliko normalna, da je niti ne bi zmanjševal, a v načinu HDR in nekaterih igričarskih postane pretirana, slika pa zaradi tega nenaravna. Pri nastavljanju moti še, da ob igranju z določenimi možnostmi monitor lahko samovoljno preklopi v barvni način Warm. Pri stopnji »varčevanja« z energijo (Eco) je za moje oči edina smiselna nastavitev Normal, razen morda za specifične igre, za svetlost pa Gamma1 ali Gamma2.

Za običajno, pisarniško ali domačo uporabo je monitor kljub igričarskemu pedigreju več kot primeren. Težko mu bo kdo kaj resnega zameril, ker je slika všečna in prijazna. Le tisti, ki potrebujejo povsem pravilne barve za profesionalno obdelovanje fotografij ali montiranje videa, bodo najbrž poiskali kakšen model z matriko IPS in še večjo pokritostjo barvnega spektra (DCI-P3). So pa ti monitorji malo manj »dramatični«, sploh za gledanje videa, ker ne zmorejo enako velikega kontrastnega razmerja in tako prepričljive črnine, kot zasloni VA, zato je dotični za take namene bolj primeren, ker bo ponudil več užitkov, četudi malce na račun tega, »kar si je ustvarjalec zamislil.« Vseeno pa bi način HDR pustil bolj ali manj pri miru, vključil bi ga morda zgolj, kadar bi gledal kakšno vsebino z ustreznim virom. Pa tudi takrat ni bistvene razlike, saj zaslon ne zmore dovolj visoke svetilnosti, da bi se res poznalo.

Brez pripomb v igrah

Za igričarje so pomembne povsem druge lastnosti kot barvni razpon ali »naravna« slika. Ključna je hitrost. Na vseh nivojih. Slika se mora osveževati in izrisovati hitro ter ne sme zaostajati za tem, kar uporabnik počne na tipkovnici in z miško. Osveževanje gre tu do 144 Hz, kar je v zadnjem času postala običajna vrednost za tovrstne monitorje. Glede na to, da je ločljivost 1440p, je za višje grafične nastavite že treba imeti kar spodoben računalnik, predvsem grafično kartico (vsaj nekaj v razredu Radeon RX 5700 XT ali Geforce RTX 2060 (Super)), da je monitor izkoriščen v polni meri. Sicer bo število sličic pod tistim, kar zaslon zmore, ali pa bo treba podrobnost izrisovanja postaviti na nizko vrednost, kar pa spet malo poslabša celotno izkušnjo. Kdor ima grafično kartico nižjega razreda, naj se raje ozre za monitorji s polno visoko ločljivostjo (1080p), denimo modeloma 27G2u ali 24G2U, ker bo na njih lahko poganjal igre v lepi grafični podobi in pri solidnem številu sličic na sekundo.

Kadar pa igre tečejo pri 144 sličicah na sekundo ali blizu, je akcija res tekoča in igrati užitek. Sinhronizacije Freesync, ki jo monitor uradno podpira, žal nisem mogel preizkusiti, ker nisem imel pri roki AMD-jeve grafične kartice, je pa delovala tudi združljivost z Nvidijino tehnologijo G-Sync. Ko je bil monitor priključen prek displayporta, čez hdmi ne (oba kabla sta sicer priložena). Tako ne bo nihče prikrajšan in tehnologija vsekakor daje dobre rezultate, ker je slika ves čas lepa, brez kakšnega trganja in čudnih artefaktov. Bi rabil več kot 144 Hz? Mogoče kdo bi, zame pa je to povsem dovolj. Med različnimi nastavitvami hitrosti izrisa (Overdrive) niti ni veliko razlik. Glede na to, da se tudi sence pri objektih na zaslonu opazijo zelo redko, imaš lahko brez težav izbrano srednjo ali celo visoko vrednost, v igrah definitivno ne škodi. Zakasnitve pa tudi nisem opazil oz. je dovolj nizka, da ne bo nikogar prikrajšala. Komande, ki jih daješ z miško in tipkovnico, se pravočasno prenesejo na zaslon. Malo manj k vsemu skupaj prispevajo igričarski načini. Lahko ustvarijo še bolj dramatično vzdušje, omogočijo boljšo vidljivost v temačnejših igrah (ker prilagodijo kontraste ali zelo osvetlijo vse skupaj), pričarajo določen videz, ampak zame je dovolj, če nastavim sinhronizacijo osveževanja in dovolj hitro izrisovanje. Skratka, zaslon je za igre odličen, in večinoma bodo rezultati odvisni od grafične kartice, ki mu bo pošiljala signal, in tvoje spretnosti!

AOC ima s tem monitorjem na prodajnih policah in spletnih ponudbah izjemno močnega aduta. Izdelek je dober, tako za običajne uporabnike kot (še posebej) za igričarje, le najbolj zahtevni bodo morali odšteti kakšnega stotaka več za nekaj res vrhunskega. Cena modela Q27G2U je glede na velikost, ločljivost in kakovost prikaza zelo ugodna. Če bi vgradili še zvočnike, skoraj ne bi imel česa kritizirati.

HVALIMO:

• Lepa, barvita slika
• Dobri kontrasti
• Hitro izrisovanje v igrah, brez senc in drugih napak
• Podpora za Freesync in G-Sync
• Trdno in prilagodljivo stojalo
• Veliko možnosti nastavljanja slike

GRAJAMO:

• Ni zvočnikov
• Tipke za nastavljanje so trde in slabo označene
• Monitor včasih »povozi« uporabnikove nastavitve za prikaz barv
• Način HDR pretirava z ostrino
• Napajalnik ni integriran v ohišje monitorja

The post AOC Q27G2U: Mladež ga bo želela za igre, starši za delo od doma appeared first on Tehnozvezdje.

Že lani je serija Mi 9T ponujala morda celo najboljše razmerje med ceno in zmogljivostmi v celotni pahljači tega kitajskega proizvajalca in letos utegne biti podobno z družino Mi 10T, v kateri bosta poleg osrednjega predstavnika še Mi 10T Pro in Mi 10T Lite. Ključna pri dražjih dveh, ki bosta v osnovnih izvedenkah naprodaj za 500 in 600 evrov (v Sloveniji bo cena v praksi verjetno za nekaj deset evrov višja), sta procesor Snapdragon 865 in z njim podpora za 5G, ter zaslon. Model Pro pa bo poleg nekaj več pomnilnika prinesel še 108-milijonsko tipalo glavnega fotoaparata namesto 64-milijonskega.

Zaslon bo 6,67-palčni LCD polne visoke ločljivosti (2400 x 1080 pri razmerju stranic 20:9) s precej spodobno svetilnostjo do 500 kandel, za krajša obdobja pa celo do 650 kandel. Toda njegova glavna lastnost bo v zmožnosti hitrega in prilagodljivega osveževanja. Maksimalna frekvenca obnavljanj slike bo 144 Hz, toda glede na vsebino jo bo lahko sistem zmanjševal na 120, 90, 60, 50, 48 ali celo samo 30 Hz. S tem bo seveda varčeval z baterijo, ki pa bo ogromna, s kapaciteto 5000 mAh, in zato verjetno sposobna precej več od enodnevne avtonomije. Polnjenje bo tudi dokaj hitro, s 33W.

Za odklepanje telefona bo na voljo čitalnik prstnih odtisov v stranski tipki za vklop. Ogrodje telefona bo aluminijasto, hrbtišče pa stekleno. Poleg glavnega objektiva bo še ultraširoki s 13 milijoni pik in pa makro s petimi megapikami. Za povezljivost bo na voljo tudi Wi-Fi 6. Mi 10 T bo v osnovi na voljo s pomnilniško kombinacijo 6/128 GB, lahko pa tudi z 8/128 GB za približno petdeset evrov več. Kdor bo želel 256 GB prostora za podatke, bo moral poseči po Mi 10T Pro, ki pa bo v osnovi tudi naprodaj s 128 GB (in 8 GB delovnega pomnilnika).

Cenejši Mi 10T Lite, začetna cena naj bi bila 280 evrov, bo imel različici 6/64 in 6/128 GB. Njegov zaslon bo enako velik, vendar bo šlo osveževanje do največ 120 Hz, svetilnost pa do 450 kandel. Poganjal ga bo povsem novi procesor Snapdragon 750G, kar je stopničko in pol nižje od 865 v drugih dveh. Glavni fotoaparat bo enak kot pri Mi 10T, ultraširoki bo imel 8-milijonsko tipalo, makro zgolj dvomilijonskega, zraven pa bo še globinsko tipalo. Tudi sprednji fotoaparat bo nekoliko slabši in ohišje plastično. Baterija bo za odtenek manjša, polnilnik pa enak. Od povezljivosti bo ostal 5G, za domača omrežja pa bo vgrajen Wi-Fi 5.

Marsikaj od opisanega že v nižji cenovni razred uvaja Poco X3 NFC, ki smo ga ravno dobro začeli preizkušati. Tudi pri tem se zaslon lahko osvežuje 120-krat na sekundo in izkušnja je boljša, čeprav ne v vseh okoliščinah in pri vseh vsebinah. Tudi tu je eden od vrhuncev baterija, ki z lahkoto zdrži dva dni uporabe, od približno 40-odstotne do polne napolnjenosti pa s priloženim polnilnikom pride v pol ure. Procesor po prvih vtisih deluje povsem dovolj zmogljiv, fotoaparat pa tudi ne izgleda napačen, vsaj glede glavnega objektiva. Zanimiv je zvok, saj je stereo in pod hrbtiščem telefona je očitno dovolj praznega prostora, da so ga lahko uporabili za resonančno komoro za base. Ni pa zadeva zelo glasna. Če je kje kompromis, je pri ohišju, ki je dokaj veliko in debelo, pa tudi sami materiali niso vrhunski. Je pa priložen prozoren ovitek, ki sicer vse skupaj naredi še večje, a tudi bolj zaščiteno.

Več o Pocu X3 NFC seveda kasneje, ko ga dodobra stestiramo. V Sloveniji bo verjetno na voljo zgolj v prosti prodaji, medtem ko se modelov Mi 10T lahko nadejamo tudi pri operaterjih.

The post Xiaomi z družino telefonov Mi 10T in modelom Poco X3 NFC znova resno izziva tekmece appeared first on Tehnozvezdje.

TUF A15 (oznaka modela je FA506IV-1AHN), ki smo ga testirali je najhujša izvedba tega modela. Poganjal ga je osemjedrni procesor Ryzen 7 4800H, zraven je bil grafični čip Nvidia Geforce RTX 2060 s podporo šestih gigabajtov pomnilnika, medtem ko je bilo glavnega pomnilnika kar 32 GB, za podatke je bil na voljo terabajtni disk SSD (NVMe), za avtonomijo pa baterija s kapaciteto 90 Wh. Zaslon, kot rečeno z diagonalo 15,6 palcev, je zmogel osveževanje pri 144 Hz. Vse to je obetalo precejšnje zmogljivosti in užitke v igrah ter glede tega prenosnik nikakor ni razočaral. Seveda pa je ta izvedenka nekoliko pretirana in je v slovenskih trgovinah niti nisem zasledil. Najbližja je bila ena s 16 GB pomnilnika in večino ostalega drobovja, kot sem ga opisal. To bi bilo tudi čisto smotrno, kajti 32 GB se v resnici pri igrah nikjer ne pozna, to pa je glavno področje tega računalnika. Za montažo videa, grafično oblikovanje, modeliranje ali kakšno drugo resno delo bi bil, ne glede na zmogljivosti, zaradi določenih lastnosti bolj primeren kakšen drug prenosnik.

Nižje po cenovni lestvici so različice z grafično kartico Geforce GTX 1660 Ti, na spodjem koncu pa z Geforce GTX 1650, ki se jo da dobiti tudi v kombinaciji s šestjedrnim procesorjem Ryzen 5 4600H in za tako opremljenost se cene začnejo kmalu nad tisoč evri, potem pa lahko zrastejo tudi do tisočaka in pol. Zato je treba pametno izbrati pravega A15, pri čemer odgovor, katera izvedba je najboljši nakup, težko dam. Glede na izkušnje s testnim primerkom bi rekel, da najbrž GTX 1660 Ti ne predstavlja bistvenega padca zmogljivosti in posledično sličic na sekundo v igrah, seveda ob predpostavki, da je sistem hlajenja enak, o čemer pa nisem prepričan. Zagotovo vem, da pri različicah z GTX 1650 ni, pa tudi baterija je v kombinaciji z grafičnima karticama GTX manjša, s kapaciteto 48 Wh, saj je zraven še prostor za disk običajne velikost (2,5”). Pri različicah z RTX je za nadgradnjo shrambe na voljo še ena reža m.2. Pri vseh pa se da zamenjati pomnilnik, za katerega ima A15 prav tako dve reži.

Predhodnik FX505 ni bil napačen igričarski prenosnik za približno tisoč evrov, vendar bi težko rekel, da je s čim izstopal. Novi A15 je pridobil nekaj elementov, tako zunaj kot znotraj, ki ga postavljajo kot precej resnejšega konkurenta v tem razredu. Osnoven izgled je podoben, vsaj ko je računalnik odprt, toda zaprt deluje povsem drugače, bolj kakovostno, saj so mu dodali kovinsko stranico na zunanji strani zaslona. Preostali del ohišja je sicer plastičen, a deluje dovolj trdno, tudi za odpiranje spodnje stranice se je treba malo potruditi. Reč tehta 2,3 kg, kar je nekako standard za to vrsto prenosnika. Ni prehudo, a v nahrbtniku se ga definitivno občuti, še posebej, če je zraven še napajalnik. Tečaj za odpiranje in nagibanje zaslona je soliden, ne premehak, a se ga kljub temu da odpreti z eno roko. Sam zaslon pa izkazuje nekaj zvijanja ob potegu z rokama v nasprotni smeri, toda tega med običajno uporabo nihče ne počne. Okrog tipkovnice, ki je dokaj velika in ima tudi numerični del, je vzorčasta črna plastika z morda nekaj preveč prehodi, ki poskušajo dajati vtis različnih nivojev oz. naklonov. Mene ni ne motilo ne navduševalo, morda pa bo kdo malce razočaran, da se v Asusu niso odločili za nekaj bolj umirjenega. Prav tako utegnejo rahlo razdvajati tipke WASD, ki so za razliko od ostalih (črnih) prozorne. Dvomim sicer, da bi jih igričarji lahko brez tega elementa spregledali, je pa vsekakor zanimivo. Osvetlitev tipkovnice se da nastaviti v različnih režimih (statična, dihajoča, utripajoča, menjavanje barv), možno je določati barvo, a le za vse skupaj, ne po posameznih območjih in še manj za vsako tipko posebej. Ima pa osvetlitev tri nivoje jakosti in je kar lepo enakomerna, od strani ne uhaja preveč svetlobe. Razen rdeče diode na tipki za vklop prenosnika pa ni nikjer kakšnega dodatnega svetlobnega učinka, kar je skoraj malo nenavadno za igričarsko napravo. Tipke so prijetno mehke, na razporeditev, še posebej v povezavi z lokacijo sledilne ploščice, pa se je treba malo prilagoditi. Sledilna ploščica je solidna, prsti gladko drsijo po njej in zaznava tudi rahle pritiske, ni pa vedno najbolj natančna. Za tiste, ki jim je ta način ljubši, ima tudi fizični tipki, a sam ju skorajda nisem uporabljal.

Napredek, vsaj v promocijskih materialih, je zaslon z osveževanjem 144 Hz. Menda naj bi obstajal tudi A15 s 60-herčnim zaslonom, a ga v ponudbi trgovcev nisem našel, kar je v redu, kajti to ob zmogljivostih novega AMD-jevega procesorja in solidni izbiri grafičnih kartic ne bi imelo nobenega smisla. Lepo je videti 144 Hz v tem cenovnem razredu, ni pa vse tako rožnato, kot morda izgleda na prvi pogled. Vsekakor je igranje res gladko, še posebej v igrah, v katerih lahko računalnik doseže toliko sličic na sekundo ali pa se vsaj povzpne lepo čez stotico. Lahko se v marsikateri, a z visokim grafičnim nivojem v malo manjšem odstotku. So pa trije problemi z zaslonom. Mislim, da pri igranju za zabavo noben od njih ne bo moteč, zame ni bil, a prav je, da nanje opozorim. Prvi je dokaj dolg odzivni čas, podoben kot pri televizorjih, kar ni idealno za igre, kjer je treba reagirati hitro. Skromen barvni razpon bi opazili zgolj uporabniki, ki bi želeli s tem računalnikom početi kaj resnega, denimo obdelovati fotografije, montirati video ali početi kakšno grafično oblikovanje. To odsvetujem, razen z zunanjim monitorjem. Za kaj takega pa je seveda TUF A15 primeren, saj nudi veliko zmogljivosti za zelo razumno ceno. Vsem ostalim se bo verjetno zadeva zdela čisto v redu, s pač nekoliko manj živahnimi barvami. Tretji vidik pa je svetilnost (uradno 284 nit), ki je ravno zadostna za uporabno znotraj, a zna biti preslabotna na soncu, če bi kdo želel kakšno igričarsko seanso na terasi. Bomo videli, kako se bodo glede tega izkazali nekateri konkurenti, ki prihajajo v prodajo v prihodnjih tednih in mesecih, denimo Acer Nitro 5 (AN515-55) ali Lenovo Legion 5i. Asus je navkljub 144 Hz pustil priprta vrata.

V vsakem primeru pa je z AMD-jevim procesorjem zadel terno, kajti tekmeci z Intelovimi čipi bodo imeli v vseh vidikih težko delo. Zmogljivosti so izvrstne, tako v igrah kot tudi pri ostalih opravilih. Prav v tem je verjetno glavna prednost serije Ryzen 4000. V igrah, kjer so v ospredju čim višje frekvence delovanja ter ni bistvenih razlik med štirimi, šestimi ali osmimi jedri, povsem parirajo Intelovi deseti generaciji. V drugih programih z (občasnimi) daljšimi zahtevnimi nalogami, pa Intelove konkurente naravnost povozijo, saj je lahko zapisovanje videa, prevajanje kode ali obdelovanje 3D-modelov za tretjino, morda celo polovico hitrejše. V nekaterih ne pretirano zahtevnih igrah, kot je Overwatch, ta prenosnik tudi z najvišjimi nastavitvami pri grafični podobi dosega 144 sličic na sekundo ali pa vsaj pride zelo blizu. Podobno pri Forzi Horizon 4 ali Halo 2 Anniversary. Bolj grafično intenzivne igre, denimo Far Cry 5, serija Assassin’s Creed ali Doom Eternal so večinoma pod stotimi sličicami na sekundo, a še vedno gladko čez 60 ali 70. Z nekaj manj grafičnimi podrobnostmi pa tudi pridejo čez stotico. Tako je zaslon s hitrim osveževanjem dobro izkoriščen. Seveda so na voljo prenosniki z 240- ali celo 300-herčnimi zasloni, vendar v višjih cenovnih razredih, in da bi se igričar sploh približal tovrstnim vrednostim, bi bila nujna tudi grafična kartica iz višjega razreda (RTX 2070 Super ali še raje RTX 2080 Super) z ustreznim hlajenjem. So pa že z RTX 2060 rezultati dovolj dobri za vgrajeni zaslon in v igrah, ki to podpirajo, se da izkoriščati možnost naprednega prikazovanja padanja svetlobe (Ray tracing). Dalo bi se iz tega grafičnega procesorja izvleči še malenkost več, ker ga je Asus omejil na 90W porabe, vendar le z boljšim pretokom zraka.

Prav hlajenje je morda rahla hiba Asusovega aduta. Ne zato, ker ne bi zmoglo obremenitev, temveč zato, ker bi lahko z nekaj majhnimi prilagoditvami omogočalo še več, in zaradi ne ravno tihih ventilatorjev. Pri daljših igričarskih seansah ali ob zapisovanju videa sicer nisem opazil, da bi sistem kaj bistveno upočasnjeval procesor ali grafiko, kar pomeni, da se nič ne pregreva, a lahko bi bilo še bolje. Uporabnik lahko preklaplja med tremi profili delovanja prenosnika – silent (tiho), performance (zmogljivost) in turbo. Ti so vezani na »načrte za porabo energije« v sistemu Windows 10, zraven pa prilagajajo še hitrost vrtenja ventilatorjev. Na tihem načinu sta ventilatorja slišna, vendar se njunemu zvoku da privaditi. Res pa je, da se vsaj takrat, ko je prenosnik priključen na napajanje, ne izklapljata. Je pa v tem načinu vključena zavora, procesor in grafična kartica ne moreta dati od sebe vsega, kar zmoreta. Da se igrati določene igre pri 60 ali 70 sličicah na sekundo z visokimi detajli, za druge pa je moči premalo. Zmogljivostni način je ponuja dosti, vendar za ceno precej bolj slišnega piša ventilatorjev. Med igranjem je treba imeti ali (zelo solidne) zvočnike precej na glas, ali pa slušalke na glavi, sicer je zvok hladilnega sistema lahko nekoliko nadležen. Način turbo odklene še zadnjih deset odstotkov zmogljivosti in pripelje temperature na rob še sprejemljivih (tudi čez 90 stopinj Celzija), pa tudi ventilatorja sta še za odtenek glasnejša in skupaj z njima šumenje zraka. Ta sicer prihaja iz prenosnika večinoma na desni strani in malo tudi zadaj, reže za zajem pa so spodaj, a verjetno premajhne. Z več luknjami za zajem zraka bi bilo hlajenje skoraj zagotovo bolj učinkovito in ventilatorjema ne bi bilo treba tako zelo garati. Ne vem, koliko se pozna manj zmogljiv grafični čip (GTX 1660 Ti). Ob enakem hlajenju je morda ta kombinacija za odtenek primernejša glede na zasnovo ohišja. Na žalost je Asus odstranil ročni način, tako ni mogoče prilagajati hitrosti ventilatorjev po svoje. Topel pa prenosnik postane le na desni strani in da igrati tudi z njim na kolenih, treba je zgolj paziti, da zrak normalno kroži.

Novi procesor in precejšnja kapaciteta omogočata za igričarski prenosnik izjemno avtonomijo. Ob običajnem delu, brskanju po spletu, gledanju videa, baterija zdrži nekje od šest do sedem ur, kar je tudi za klasične prenosnike povsem zgleden rezultat. Med igranjem bi bila seveda izčrpana prej kot v pol krajšem času, a za prave zmogljivosti tako ali tako mora biti računalnik priključen na napajanje. Modeli z manjšo baterijo zdržijo bistveno manj, kakšne tri do štiri ure. Vprašanje pa je seveda, kako pogosto bo kdo tak prenosnik mučil na bateriji. Situacija s priključki je solidna, bi bila pa lahko še boljša. Na eni strani so vtič za napajanje, omrežni priključek, HDMI, dva priključka USB-A 3.0, en USB-C in izhod za slušalke. Na drugi strani je še osamljeni USB-A 2.0. Edini USB-C prenosa podatkov podpira še video izhod po standardu DP1.4, ne pa tudi Thunderbolta 3, čemu so dodali še počasni USB mi ni jasno, prostor pa bi bili še za čitalnik pomnilniških kartic. Wi-Fi je še prejšnje generacije (ac oz. 5) in tudi nisem opazil, da bi to kartico dalo zamenjati in tako nadgraditi zadevo na Wi-Fi 6.

Ne glede na določene bližnjice, ki jih je ubral proizvajalec, predvsem pri zaslonu ali hlajenju, TUF A15 predstavlja velik napredek v primerjavi s tem, kar je v spodnjem delu igričarskega trga ponujal doslej. Pa tudi v splošnem takih zmogljivosti do 1500 evrov doslej nismo bili deležni. Pri cenah tega izdelka v Sloveniji bode v oči edino to, da je večina različic naprodaj brez prednaloženega operacijskega sistema. S tem proizvajalec (v navezi s trgovci) umetno nekoliko zniža ceno, a nazadnje so stroški za kupca višji, saj mora za približno 150 evrov dokupiti še licenco za Windows 10, ki bi proizvajalca stala največ 50 evrov. Z Linuxom si pač za igre ne da kaj dosti pomagati. Pri tem izdelku so marsikaj naredili prav in je dober nakup, ni pa nujno, da bo tudi po prihodu omenjenih konkurentov ostal na vrhu svojega razreda.

HVALIMO:

• Boljša kakovost ohišja kot pri predhodniku
• Izjemne zmogljivosti AMD-jevega procesorja
• Za igričarski prenosnik presenetljivo dolga avtonomija
• Zaslon z osveževanjem 144 Hz
• Solidna zvočnika
• Prijazna in lepo osvetljena tipkovnica
• Dobre možnosti nadgrajevanja

GRAJAMO:

• Zaslon ima dolge odzivne čase, skromen barvni razpon in povprečno svetilnost
• Med obremenitvami postane prenosnik precej glasen
• Nekaj oblikovnih elementov ne bo po godu vsakomur
• Skoraj vse različice so v Sloveniji naprodaj brez operacijskega sistema

The post Asus TUF A15 (FA506): Brez naprezanja čez sto sličic na sekundo (#video) appeared first on Tehnozvezdje.