Znova bodo v prodaji štirje različni novi telefoni, vendar tokrat ne gre za 2+2 in tudi nimajo vsi oznake 17. Pri modelu Air so jo izpustili, kar morda nakazuje, da ga, podobno kot SE, ne bodo osvežili vsako leto. »Osnovni« iPhone 17 je tako le en, z manjšo velikostjo, vendar tokrat prav tako 6,3-palčnim zaslonom (16 cm), kot ga je že lani imel Pro in ga ima še naprej (kar sem tudi v lanskem testu izpostavil kot veliko prednost, a zdaj je ni več). Modela Pro sta znova v dveh velikostih (16 in 17,5 cm oz. 6,9 palca). Odpadel je Plus, tako kot že pred njim mini. Največja žrtev v tej paleti pa bi prodajno utegnil biti iPhone 17 Pro, ker je za manj zahtevne kupce zdaj »osnovni« skoraj enako dober, »profesionalni« uporabniki bodo raje posegli po Pro Max-u, kdor bo želel izstopati, pa po Airu.

Applova obsesija z najmanjšimi detajli je poznana in se bo zagotovo tudi tokrat poznala pri končnih izdelkih, saj nekatere ideje industrijskega oblikovanja, izdelave, uporabe materialov ali načrtovanja notranjosti telefonov in samih komponent zna v praksi izpeljati malokdo drug. Tako imata oba Pro-ja ohišje iz enega kosa aluminija, titan so tu odpravili, steklo na zadnji strani, Ceramic Shield 2 z večjo odpornostjo na praske in padce, uporabljeno tudi spredaj, pa je pravzaprav le vstavek v delu hrbtišča. Tudi parna komora s preciznim usmerjanjem toplote ali vgradnja celotne elektronike v izboklino za kamero pri Airu je nekaj posebnega.  

Poleg več prostora za podatke, s čimer bo konec kupovanja telefona, s katerega bo čez leto ali dve treba neprestano brisati fotografije, videe ali aplikacije, so v iPhone 17 vgradili skoraj vse tisto, kar je prej manjkalo. Zaslon z osveževanjem do 120 Hz (njegova svetilnost gre do 3.000 kandel) in možnostjo, da ves čas prikazuje uro in druge informacije, hitrejše polnjenje – polovico baterije v 20 min – in spodobno sprednjo kamero. Ta ima celo večje, kvadratno tipalo, da je povsem vseeno, kako telefon obrnete, pa vseeno lahko snemate pokončno ali ležeče oz. se lahko slika sama prilagaja in centrira pri video klepetih (»Centre Stage«). Manjka le še kamera z optično povečavo, četudi za dvakratno iz glavne kamere trdijo, da je »optične« kakovosti. Seveda pa jo dobijo z uporabo presežnih pik na 48-milijonskem tipalu. Toliko jih ima zdaj tudi tipalo za širokokotno kamero. Ob treh zanimivih barvah – »žajbljevi« zeleni, »sivkini« vijolični in »nebeško« modri – poleg klasičnih bele in črne, ter novem procesorju A19, bodo omenjene izboljšave zagotovo poskrbele za izvrstno prodajo tega telefona. Pričakujte izhodiščno ceno okrog tisoč evrov. Tokrat je celo zna biti vreden.

V modelih Pro tiktaka procesor A19 Pro z več grafičnimi jedri in vse tri kamere imajo 48-milijonsko tipalo. Optična povečava je po novem 4-kratna in s tem je 8-kratna tudi potencialno zelo visoke kakovosti. Črnega Pro-ja ni, bel bo najmanj zanimiv, »globoko« moder bolj, zagotovo pa bo največ pogledov pritegnil »kozmično« oranžen. Od približno 1.350 evrov naprej.

Iphone Air je predstavnik nove vrste izjemno tankih telefonov, tu gre za 5,6 mm (masa znaša 165 g), seveda brez upoštevanja izbokline za kamero in vse drugo, razen baterije. Ta naj bi zagotavljala »cel dan« avtonomije. Procesor je prav tako A19 Pro, vendar z enim grafičnim jedrom manj. Zaslonska velikost je nekje na sredini s 6,5 palca diagonale (16,5 cm), sicer pa so ostale lastnosti enake. Isto, prej omenjeno utrjeno steklo je spredaj in zadaj. Kamera je zgolj ena, verjetno enaka kot 48-milijonska glavna v ostalih dveh, sposobna tudi dobre kakovosti pri 52, ne zgolj optičnih 26 mm (in še kje vmes, denimo pri 35 mm). Tudi sprednja je enaka.

Apple je razvil izboljšano različico modema za mobilna omrežja (C1x), ki je menda dvakrat hitrejši (karkoli že to pri modemu pomeni) in porabi za 30 odstotkov manj energije. Dodali so tudi lastni čip za upravljanje povezljivosti N1, ki med podpira Wi-Fi 7, bluetooth 6 in Thread za naprave pametnega doma. Zaradi izrabe notranjega prostora Air nima ležišča za fizične kartice, temveč podpira le eSIM. Hkrati sta lahko aktivni dve digitalni »kartici,« v telefonu pa jih je lahko shranjenih največ osem. Barve so svetlo modra, zlata, bela in črna, cene se bodo pričele nekje pri 1.250 evrih.  

Risbe: Apple

The post Apple močno presenetil z linijo iPhone 17 in pričakovano dodal iPhone Air appeared first on Tehnozvezdje.

Japonsko podjetje seveda lahko upa, da se tokrat ne bo ponovil cikel uspešnica – polomija (kot pri Wii in Wii U), temveč bo en hit nasledil nov. Videti je, kot da je podjetje ubralo dokaj varno pot snovanja naslednika, saj ni uresničilo nobene čudaške ideje, temveč je predvsem posodobilo strojno opremo in dizajn ter dodalo nekaj lastnosti, ki so si jih uporabniki prve generacije želeli. Še najbolj me čudi, da je izpadel zaslon OLED, vendar je to verjetno na račun cene, in se ne bom čudil, če bo tudi tokrat kasneje prišel v prodajo Switch 2 OLED za kakih sto evrov več. Mimogrede, evropske cene za novo konzolo še nismo izvedeli, Nintendo je izdavil zgolj ameriško (450 dolarjev brez davka oz. 500 dolarjev v kompletu z igro Mario Kart World), ki je nekako v okviru pričakovane. Seveda bi bilo iluzorno misliti, da bo tudi tokrat dovolj približno 300 evrov, prej bo treba odšteti pet stotakov.

Na zunaj se takoj vidi predrugačena snemljiva krmilnika (angl. Joy-Con 2), ki se pritrdita magnetno in vsebujeta tipko C za priklic »klepeta«, nove funkcionalnosti med igrami, ki nekako posnema priljubljeni Discord. Na tej platformi se namreč igričarji med igranjem pogovarjajo in dogovarjajo. Po novem je mogoče krmilnika uporabljati tudi v vlogi miške z drsanjem po podlagi. Ne vem sicer, čemu bi hotel Switch spreminjati v igričarski PC. Seveda pa ju je mogoče znova združiti v enoten krmilnik za igranje na televizorju ali monitorju. Takrat je sama konzola (»tablica«) v namenskem podstavku, ki tokrat vsebuje ventilator za hlajenje. Na voljo bo še krmilnik standardne oblike (podoben Xbox-ovemu). Konzola ima dva priključka USB-C, da jo je mogoče polniti med igranjem, ne glede na način uporabe, dalo pa se bo priključiti tudi zunanjo kamero za video klepete.

Zaslon so povečali na 7,9 palcev in ločljivosti 1080p ter mu pohitrili osveževanje na največ 120 Hz, seveda pa se slednje spreminja v odvisnosti od dogajanja v igri (ter zmožnosti strojne opreme). O svetilnosti zaslona, ki je vrste LCD, ne govorijo, podpira pa format HDR10, kar nakazuje, da morda premore nekaj več kandel od osnovnega nivoja. Glede procesorja nismo izvedeli nič, razen tega, da gre za namensko izdelanega Nvidijinega. Že zaradi ločljivosti zaslona in skoraj deset v kartoteki predhodnega mora biti občutno zmogljivejši. Podatkovnega pomnilnika je tokrat 256 GB, osemkrat več od 32 GB pri prejšnjem, a manj od večine drugih podobnih konzol, ki pa se morajo »spopadati« s požrešnostjo sistema Windows. Prejšnje kartice niso več združljive, Switch 2 uporablja kartice microSD Express. Nekatere  stare igre bodo združljive, druge ne, pri tretjih pa bo treba za možnost igranja na novi konzoli (v lepši grafiki) doplačati. Odlsej bo mogoče igro za določen čas »deliti« s kom drugim, da jo bo lahko tudi ta igral, čeprav je ni kupil (funkcionalnost GameShare). Poleg dozdajšnje naročnine Nintendo Switch Online bo na voljo še dodatna, ki bo med drugim omogočala igranje klasik s konzole GameCube. Nintendo je pripravil tudi plošček v slogu te konzole iz 90-ih, ki ga bo mogoče kupiti posebej. Baterija se ponaša s kapaciteto 5.220 mAh in če je napetost podobna, je to v razredu solidnega pametnega telefona. Zadoščalo naj bi za najmanj dve in vse do šest ur in pol igranja.

Kot že vedno doslej pri Nintentu, pravzaprav strojni vidiki niso najpomembnejši. Le toliko, da je konzola prijetna in da igre lahko tečejo lepo. Zares ključne pa so slednje, še posebej Nintendove »domače,« kot bodo tokrat že omenjeni Mario Kart World, Donkey Kong Bananza, polepšani različici obeh »Zeld« s Switcha in še kakšna. Prihajajo nekatere ekskluzive, kot sta Kirby Air Riders in The Duskbloods, pa tudi mnoge z drugih platform, denimo Hogwart’s Legacy, NBA 2K, The Elden Ring, Street Fighter 6, Cyberpunk 2077 in Borderlands 4.

Risbe: Nintendo

The post Hardver je mnogo naprednejši, a tudi Switch 2 bodo »naredile« igre appeared first on Tehnozvezdje.

Razstrupljanje ni primerno samo za ljudi. Sem ter tja je smiselna prevetritev ponudbe, saj drugače izdelovalec nudi obširen seznam modelov, z minimalnimi razlikami med njimi, med kateri se povprečen kupec preprosto izgubi. To je pred časom vodilo podjetje TP Vision, da je ponudbo televizorjev znamke Philips skrčilo v krovni družini The One s cenovno ugodnimi televizorji tehnologije tekočih kristalov (LCD) in OLED+ z boljšimi in primerno dražjimi modeli z zaslonsko tehnologijo OLED. Ravno v teh dneh so napovedali še družino televizorjev z zasloni mini-LED, ki se uvršča mednju.

Lepši, kot sem pričakoval

Estetika televizorja je na višji ravni kot estetika podobno dragih modelov drugih izdelovalcev. Poleg osvetlitve Ambilight mu čar dajejo srebrne stranske zaključne letve. Naj ne bo nikakršnega dvoma. Večina ohišja je iz plastike in televizor ni ravno pretirano tanek. Razlog je tudi v tem, da so sijalke za zaslonskim panelom in ne ob straneh, kar se v povezavi s kakovostjo slike nikdar ni posebej dobro izkazalo. Debelina vas bo sicer bolj motila, če boste televizor obesili in stisnili ob steno, kot če bo odmaknjen počival na veliki in lepo oblikovani sredinski nogi.

Zaradi funkcije Ambilight dobro razmislite, kam boste televizor postavili. Največji učinek bo, če bo levo in desno ter zgoraj čim več praznega prostora, po možnosti belega zidu, saj v tem primeru prelivanje svetlobe z zaslona na okolico najbolj pride do izraza. Kot vedno je na voljo več načinov delovanja, izberete tistega, ki vam najbolj ugaja. Najbrž blago raven svetilnosti in počasno odzivanje na spreminjanje slike na zaslonu.

Dober nabor funkcij

Nekje sem sicer zasledil, da bi lahko bil zaslon pri tej velikosti tehnologije VA, ki ob slabših vidnih kotih nudi boljše kontrastno razmerje, toda meni se je zdelo, da je v modelu, ki so mi ga dostavili, zaslon IPS. Nič ni kazalo, da bi bili vidni koti omejeni, pravzaprav so odlični, medtem ko se mi je črna barva zdela nekoliko »medla«. 65PUS8807 hkrati nudi impresivne gejmerske zmogljivosti. Zlasti po zaslugi dveh priključkov HDMI, ki sta zmožna prenašati 120-herčno sliko razločljivosti 4K, ter spremenljivega prilagajanja hitrosti osveževanja VRR (vključno s FreeSync) in načinov nizke zakasnitve (ALLM). Pohvaliti velja še to, da je zagotovljena podpora za vse glavne standarde visokega dinamičnega razpona (HDR), kar ni ravno odlika veliko televizorjev.

Pametne funkcije zagotavlja operacijski sistem Android TV 11. Včasih sem bil dokaj navdušen nad možnostmi, ki jih Googlov sistem nudi, toda po pol leta uporabe LG-jevega sistema, se mi zdi, da Android v marsičem zaostaja. Še najbolj v lahkotnosti delovanja in možnostih prilagajanja, saj so slednje precej omejene. Kljub temu pa nudi aplikacije in funkcije, ki jih povprečen uporabnik pričakuje, in je stabilnejši od starejših različic.

Za obdelavo signala skrbi peta generacija video procesorja P5, ki izboljšuje sliko na podlagi petih načel, ki jih je mogoče neodvisno prilagajati. Zaznavanja vira, kontrasta, barv, gibanja in ostrine. Čeprav so razvili že šesto generacijo čipa, našli ga boste v dražjih modelih z zaslonom OLED, generacijo starejši zadošča in hkrati skrbi, televizor ni po nepotrebnem drag. 

Dokaj nenaravna slika in neprepričljiv zvok

Ne bom se spuščal v vir signala in načine ročnega nastavljanja prikaza slike, ki čeprav jih ni ravno veliko, vseeno dajejo nekaj možnosti, da sliko prilagodite željam. A ko sem televizor prižgal, je bila slika med najmanj naravnimi in najbolj obdelanimi, kar sem jih videl zadnji čas. Temna področja so videti vsiljena in dostikrat se tamkaj, navkljub dobri podpori visokega dinamičnega razpona, podrobnosti izgubijo, medtem ko se svetla pretirano kopljejo v svetlobi. Obenem so barve nasičene, saj se že v »osebnem« načinu kar bleščijo. Še »hujša« je slika v naravnem in živahnem načinu. Od že nastavljenih je tako za moj okus še najboljši »filmski« način. Čeprav so zdaj barve izprane in nagnjene proti rumeni, vsaj toliko ne »bodejo« v oči.

Če so vam poudarjene barve všeč in ne motijo druge nevšečnosti tega zaslona, poleg omenjenega, še grobi prehodi med svetlimi in temnimi deli prizora ter precej plastičen videz kožnih tonov, potem boste verjetno navdušeni nad relativno visoko svetilnostjo zaslona. Sploh, ko upoštevamo cenovni razred in dejstvo, da tukaj ni ne duha ne sluha o tehnologiji kvantnih pik.

Tako kot slika, tudi zvok pretirano ne izstopa. Kljub podpori standardu Dolby Atmos in algoritmom izboljšave nizkih tonov kakovost zvoka zaostaja za sposobnostjo dražjih televizorjev iz družine OLED+. Niti glasnost niti kakovost nista dovoljšni za zadovoljivo filmsko izkušnjo. Pri najvišji glasnosti so basi dokaj neizraziti, medtem ko so visoki toni ostri in režejo v ušesa. Znižanje glasnosti zvok uravnoteži, toda zdaj je premalo glasen, da bi ustrezno zapolnil prostor. Ker je obenem govor dokaj dobro razumljiv, so vgrajeni zvočniki primerni za gledanje običajnih televizijskih oddaj. Za kaj več, predvsem imam v mislih uživanje v glasbi in filmih, pa je zvočna letev skoraj nujna.

HVALIMO:

• podpora standardov visokega dinamičnega razpona
• zmogljivosti za igranje iger
• osvetlitev Ambiligt
• za velikost ugodna cena

GRAJAMO:

• ne najboljša kakovost slike
• zvok bi lahko bil boljši
• običajen daljinski upravljalec

The post Nikoli ne bo EDINI, a je vseeno zadovoljivo dober appeared first on Tehnozvezdje.

Če bi primerjali tehnične lastnosti obeh tablic, bi hitro ugotovili, da sta skoraj identični. Ločijo ju le malenkostne razlike, kot je denimo 0,2 palca pri diagonali in nekaj pik pri ločljivosti zaslona, mm tu ali tam v dimenzijah, vsega 110 miliamperskih ur pri kapaciteti baterije. Še ploščata oblika je zelo podobna, obe imata priloženo pisalo. Procesor sicer ni enak in še nekaj drugih razlikovalnih momentov je, vendar ne veliko.

Tab P12 Pro na kratko – Majhne razlike!

Popolnoma nepresenetljivo tudi med uporabo tablica Lenovo spominja na bolj prepoznavno korejsko. Trdno kovinsko ohišje daje dober občutek v rokah. Morda se bo komu zdela malce velika, zame je ravno še v mejah sprejemljivega. Velikost in ločljivost zaslona najbolj prideta do izraza v načinu »klasičnega« namizja (z okni), ki mu rečejo Delovni način oz. način za produktivnost. Živahnost in siceršnja kakovost prikaza pa predvsem pri ogledu video vsebin, kjer tablica zares blesti, saj OLED poskrbi za prave črnine, nasičene barve, odlične kontraste in tudi učinek HDR je zelo dober, če le sistem ne znižuje preveč svetilnosti, kar je treba občasno reševati z ročnim višanjem vrednosti.

Izbira procesorja je za tablico skorajda idealna, saj je dovolj zmogljiv tudi za zahtevnejša opravila oz. za igre, in hkrati energijsko učinkovit, da lahko tudi ob dlje trajajočih obremenitvah dokaj dobro vzdržuje spodobne zmogljivosti, tablica pa postane le malce topla v levem predelu, okrog modula za kamero. Za razliko od večine tablic tu ni dveh različic, ki bi se ločili po povezljivosti, temveč ima že osnovna vgrajeno možnost povezovanja v mobilna omrežja (do 4G+) in zato tudi pladenj za kartico SIM.

Na biometrično zaščito na srečo niso pozabili, kakor je nazadnje Huawei. Kot običajno prepoznava prstnih odtisov v stranski tipki deluje brez težav, samo navaditi se treba, da mora prst ostati tam malenkost dlje kot samo hipec. Pisalo, ki se magnetno pritrdi na hrbtišče tablice, je majhno in dokaj debelo ter v natančnosti in povratnem občutku malo zaostaja za najboljšimi. Štirje zvočniki, ki se ponašajo z napisom Dolby Atmos so zelo dobri in dokaj glasni za tablico, vseeno pa ne bi govoril o kakšnem prostorskem zvoku. Bateriji malo zmanjka do uveljavljene norme desetih ur avtonomije, kakšnih osem pa jih uspeva zagotavljati.   

Na koncu je vrednost te tablice bolj kot od izvrstnega zaslona in zelo spodobnega procesorja vendarle najbolj odvisna od tega, koliko kupcu pomeni povezljivost LTE, in kakšna bo podpora s posodobitvami programske opreme. Za zdaj žal kaže, da ne posebej dobra.

Tehnični podatki:

Tablice z zasloni OLED so še vedno precej redke. Apple denimo takšne sploh nima v ponudbi, zgolj eno z zaslonsko tehnologijo mini LED. Zato je Lenovo Tab P12 Pro toliko bolj zanimiva. Četudi zanjo velja večino tega, kar sem povedal že pri opisu Samsungove trojice, od katerih se dve prav tako ponašata z OLED-om. Mnoge aplikacije video storitev namreč ne ponujajo tako dobrega vira slike, kot bi ga tak zaslon lahko sprejel. A vseeno se pri nekaterih, ko so Youtube, Nebula, tudi HBO Max, pozna razlika v primerjavi s polno visoko razločljivostjo, marsikje se vidi tudi učinek, ki ga naredi slika v enem od formatov HDR, vsekakor pa se vedno opazijo barve, črnina in kontrasti OLED-a. Osveževanje zaslon je sicer statično, torej ves čas 120 ali 60 Hz, bolje bi bilo dinamično prilagodljivo, toda vsaj na voljo je višja vrednost za tiste, ki s klasičnimi 60 herci ne morejo več shajati.

Velikost te tablice je zame sicer na zgornji meji obvladljive, a še ne prevelika. Če bi diagonalo zaslona še malo zmanjšali na približno 11 palcev, ne bi bilo nič narobe. Res pa bi bilo potem manj površine za resno delo, s povezano tipkovnico, in tudi za morebitno risanje, ki ga omogoča priloženo pisalo Precision Pen 3. To je morda malce prekratko in predebelo, sicer pa deluje v redu. Zakasnitev je minimalna in natančnost dovolj dobra tako za pisanje kot za risanje.

Tablico se da uporabljati tudi v produktivnostne namene. Obstaja Delovni način, ki spremeni okolje v namizje po vzoru operacijskega sistema Windows. Lenovo Project Unity pa je drugo ime za zmožnost, ki smo jo videli že pri kakšni drugi tablici. Ko namreč uporabnik na svoj PC namesti omenjeno aplikacijo, najde jo v trgovini Microsoft Store, lahko poveže obe napravi in tablica postane dodaten monitor za računalnik. Sistem razširi namizje še na ta zaslon, tako je denimo mogoče imeti na tablici odprto nekaj, kar občasno preverjamo, kot je e-pošta, kakšen spletni »forum« ali kaj podobnega (Discord, Reddit, …). Stvar deluje, sicer z rahlim zamikom, kar niti težava, malenkost bolj očitna je previsoka ločljivost tablice za ta namen, kar se odraža v premajhni vsebini na zaslonu, od besedila in ikon do ostalih elementov. Za vse to je tablica več kot dovolj zmogljiva in hkrati ne izkazuje kakšnega segrevanja ali upočasnjevanja. Oboje se, vendar v zelo majhni meri, dogaja kvečjemu med igranjem grafično zahtevnih iger ali med montiranjem videa, ki konstantno obremenjuje procesor na najvišjih vrednostih.  

Sama tablica je izdelana zelo kakovostno, aluminijasto ohišje je tanko in prestižno. Sčasoma bo verjetno pridobilo kakšno prasko, zato priporočam ovitek. Vgrajeni zvočniki dajejo dober in spodobno glasen stereo zvok, obljubljajo sicer tudi prostorskega, toda to je že nekoliko optimistično. Baterija realno zagotavlja od šest do osem ur delovanja, s priloženim napajalnikom se napolni dovolj hitro, da tega ni treba početi čez noč.

Za približno 800 evrov je opremljenost tablice dobra. Poleg zaslona OLED kupec dobi še 256 GB prostora za podatke (testni model je sicer imel 128 GB, vendar tega v Sloveniji nismo našli naprodaj) in vgrajen modem za povezovanje v omrežja LTE. To je lahko priročno, če je uporabnik veliko na terenu in ne želi konstantno uporabljati dostopne točke na telefonu. Tablica se je brez težav povezovala v 4G(+) in dosegala solidne hitrosti prenosa podatkov.

Kjer pa se ta izdelek konkretno spotakne in se pokaže prednost obeh najbolj uveljavljenih proizvajalcev tablic, so posodobitve programske opreme. Tab P12 Pro je prišel v prodajo z Androidom 11, čeprav je bila takrat že zdavnaj predstavljena različica 12. Toda te na tablico še zdaj niso prenesli, zadeva vztraja na izdaji 11, varnostni popravki pa so stari pol leta (iz letošnjega februarja)! Tudi sicer se Lenovo zavezuje k eni sami generacijski posodobitvi Androida, kar verjetno pomeni, da bo zadeva nekoč dobila ali 12 ali 13 in bo to to. Za dokaj drago napravo z odličnimi strojnimi predispozicijami, ki bi ji omogočale najmanj pet let brezhibnega delovanja, je tako uborna poprodajna skrb za uporabnike nesprejemljiva!

Strojno je Lenovo Tab P12 Pro odlična tablica in tudi programska oprema jo izkoristi podobno dobro kot lahko rečemo za Samsungove tablice. Tako se zelo dobro obnese pri zabavi in pri pisarniških opravilih. Toda zaradi skoraj popolne odsotnosti posodobitev smo nekoliko skeptični in ta izdelek težko priporočamo, dokler Lenovo ne oznani in tudi v praksi pokaže bistveno več na tem področju.   

HVALIMO:

• Izvrsten zaslon OLED
• Dobra izdelava ohišja
• Možnost povezovanja v mobilna omrežja
• Dober nabor pisarniških zmožnosti
• Priloženo pisalo
• Cenejša od glavne neposredne konkurence

GRAJAMO:

• Še vedno ni poceni
• Pisalo mi moralo biti daljše in tanjše
• Situacija s posodobitvami programske opreme meji na slabo šalo

The post Lenovo Tab P12 Pro: Cenejša in enako dobra tablica kot Samsung Galaxy Tab S8 Plus? appeared first on Tehnozvezdje.

Lanska serija Magic3 je ostala zgolj na Kitajskem, letos, ko je Honor v drugem letu samostojnosti, bo menda drugače. Napovedali so že tudi ceni za omenjena telefona z 256 GB podatkovnega pomnilnika. Paradni Magic4 Pro naj bi stal 1099 evrov, malce okrnjeni Magic 4 Pa bo dvesto evrov cenejši. V obeh primerih gre sicer izdelka, ki se lahko po marsikaterih lastnostih kosata z ostalimi najboljšimi ali ju na papirju (ki seveda prenese vse) v marsičem celo prekašata.

Oba sta tudi velika in z diagonalo zaslona, ki temu pritiče, namreč 6,8 palcev. Glavna poudarka pri teh OLED-ih sta dinamično osveževanje, pri modelu Pro najnovejše vrste, ki gre od enega do 120 Hz, in pa hitrejša modulacija za zniževanje svetilnosti (1920 namesto običajnih 480 Hz), kar pomeni manj utripanja zaslona, ki ga nekateri opazijo. Oba zaslona sta tudi ukrivljena ob robovih. Pohvalili so se še, da Pro zmore izboljševati sliko SDR v HDR in običajni HDR v HDR10+, toda to jemljem z rezervo.

Foto-video zmožnosti so drugo veliko področje, kjer smo slišali obilo močnih obljub in videli »primerjav« z iPhonom 13 Pro. Sklop pri Magic4 Pro sestavljajo trije objektivi, glavni in ultraširokokotni s 50-milijonskim tipalom, in pa periskopski zum s 64-milijonskim tipalom in 3,5-kratno optično povečavo. Digitalni zum gre vse do 100-kratne vrednosti, predvsem pa so poudarjali, da je obdelava signala sposobna po celotnem obsegu goriščnic v območju optike, torej od 0,6- do 3,5-kratne vrednosti zagotoviti zelo kakovostno sliko, čeprav seveda optika ne pokriva vsega. Navajali so 60-odstotno izboljšavo med 0,6x in 1x ter kar 160-odstotno med 1,1x in 3,4x. V primerjavi s čim, je seveda dobro vprašanje. Detajli pa naj bi bili bistveno boljši kot pri omenjenem konkurentu. Kar pa lahko pomeni tudi pretirano ostrenje, bomo videli. Tudi za barve napovedujejo, da bodo bolj pravilne.

Pri snemanju videa je edinstvena lastnost 10-bitni zapis Log pri razločljivosti 4K in 60 sličicah na sekundo. Tudi med snemanjem pa bo menda mogoče zajemati »prave« fotografije. »Drugi ne morejo, toda Honor zna (angl. Honor can),« smo slišali večkrat. Tudi za zmogljivosti, kjer so procesor Snapdragon 8 prve generacije še dodatno grafični »navili« s svojimi algoritmi GPU Turbo X, te so promovirali že v času, ko so bili še pod Huaweijem. Pomenili pa naj bi več sličic na sekundo pri nižjih temperaturah, kot zmore konkurenca.

Še ena lastnost, ki je drugi ne ponujajo, je kar 100-vatno brezžično polnjenje, enako hitro kot s kablom. Pomeni pa, da je mogoče telefon za polovico napolniti v 15 minutah, pri čemer ima baterija kapaciteto 5000 mAh.

Magic 4 ima lansko generacijo zaslona, zgolj 66W žično polnjenje, 4800 mAh v bateriji, teleobjektiv pa ima tipalo z osmimi milijoni pik in manj zuma. Te razlike se ne slišijo velike, toda vseeno se zdi, da bo Magic4 Pro tisti pravi in zares zanimiv. Pričakujemo ga čez nekaj mesecev.

Poleg telefonov so predstavili še slušalke Earbuds 3 Pro, ki prav tako odražajo povečano samozavest. Stale bodo namreč 199 evrov, ponudila pa med drugim izboljšano aktivno dušenje hrupa in merjenje temperature v ušesu, kar bo zanimivo v navezi s pametno uro, ki spremlja srčni utrip in vsebnost kisika v krvi (SpO₂).

Na sejmu MWC smo si lahko ogledali tudi prepogljivega Magic V. O njem smo že pisali, tule je nekaj fotografij, na kratko pa o njem tudi v videu.

• 
  Buzz »popravljen« in s štirikolesnim pogonom!
• 
  Nehajte sanjati o vodiku in trajnostnih gorivih!
• 
  To je kamera, ki cilja na en sam popoln posnetek
• 
  SPREGLEDANO: Zabaven in tudi, temu ni moč oporekati, na trenutke TRAPAST
• 
  QNAP uspešno opravil varnostno preverjanje svojega operacijskega sistema

The post Samozavestno na odru v Barceloni: »Honor zna!« (#video) appeared first on Tehnozvezdje.

Znamka, ki deluje pod okriljem koncerna BBK, iz katerega bolje poznamo denimo Oneplus, je sicer predstavitev zažela z ekološko noto. Napovedali so, da bodo za vsak prodan telefon zasadili eno drevo in da bo z zmanjšanjem plastike v embalaži na manj kot en odstotek celotnega pakiranja pri milijonu proizvedenih telefonov prihranjenih toliko plastike, kot je je potrebne za 3,5 milijona plastenk. Nova telefona pa ima hrbtišče iz »bio polimera«, za katerega je menda treba toliko manj energije pri proizvodnji, da to prihrani 35 odstotkov izpustov CO₂. »Za večino znamk trajnost pomeni, da odstranijo polnilnik iz škatle, kar je v bistvu povečalo prodajo napajalnikov. Mislimo, da je naša pot boljša za potrošnike in za okolje,« je prizadevanja podjetja komentiral Lukasz Lyzwa, direktor prodaje za srednjo in vzhodno Evropo.

Za omenjeno hrbtišče, ki je lahko v »papirnati« beli ali zeleni ter v črni barvi, so znova sodelovali z oblikovalcem Naotom Fukasawo, kot že pri seriji GT Master. Material ni povsem gladek in deluje dobro tako na pogled kot na otip.

Na sprednji strani ima GT2 Pro 6,7-palčni OLED z ločljivostjo 1440×3216, 10-bitnimi barvami, 1400 kandelami svetilnosti, tehnologijo LTPO 2.0, ki zagotavlja možnost spremenljivega osveževanja od 1 Hz do 120 Hz, kar izboljša trajanje baterije za uro in pol. Pravijo, da je to celo prvi ploski zaslon z visoko ločljivostjo (1440p) in LTPO 2.0. Tisti v Samsungu Galaxy S22 Ultra je seveda ukrivljen. Zmožnost zaznavanja dotikov pa so dvignili kar na 1000 Hz, torej na tisoč prepoznav v sekundo. Očitno so zasloni letos področje, ki ga bodo proizvajalci izpostavljali. GT2 ima zelo podobnega, vendar s polno visoko ločljivostjo, 1300 kandelami svetilnosti in ne tako naprednim samodejnim osveževanjem.

Pri kamerah je GT2 Pro eden najbolj posebnih. Glavni objektiv ima 50-milijonsko tipalo Sony IMX766 z optičnim umirjanjem slike, kar bi moralo zagotavljati najmanj solidne rezultate. Zraven je ultraširoka s prav tako 50 milijoni pik, vendar drugačnim tipalom, premore pa kar 150-stopinjski vidni kot, kar je na ravni akcijskih kamer. Tretja kamera je 40-kratna mikroskopska, ki omogoča pogled še bolj v detajle kot običajna makro.

Telefon poganja procesor Snapdragon 8 prve generacije, zanimiva inovacija je 360-stopinjski NFC, pa tudi sicer naj bi bil sprejem anten dober v vseh smereh. Baterija ima kapaciteto 5000 mAh in se lahko s priloženim polnilnikom polni s 65W. Vse to pa so vgradili v 8,18 mm debeline, kar je za odtenek manj kot pri konkurenci. Telefon bo (v zahodni Evropi) stal 749 ali 849 evrov, odvisno od tega, ali bo imel 128 in 256 GB podatkovnega pomnilnika.

Cenejši GT2 (549 ali 599 evrov) bo namesto letošnjega imel lanski procesor (Snapdragon 888), kot rečeno nekoliko »slabši« zaslon, foto-video sklop pa bo bolj vsakdanji. Glavni objektiv je enak, zraven pa je še ultraširoki z 8-milijonskim tipalom in makro s štirimi milijoni pik, kar še vedno ni idealno, a vsaj bolje od običajnih dvomilijonskih.

Prenosnika Book Prime verjetno v Sloveniji ne bomo videli, s tisoč evri tudi ni pretirano zanimiv za kupce »nizkocenovnih« znamk, prav tako težko verjamem, da bodo k nam uvažali danes predstavljene televizorje. Zato pa bodo lahko zelo zanimive popolnoma brezžične slušalke Buds Air 3 s precej izboljšanim aktivnim dušenjem hrupa, možnostjo samodejnega preklapljanja med različnimi napravami, 30 urami baterijske zaloge in novim dizajnom, ki naj bi stale 60 evrov.

The post Realme želi biti eko na drugačen način kot Apple ali Samsung in ponujati najboljše zaslone v telefonih appeared first on Tehnozvezdje.

Kljub nižji ceni se Raalme GT Neo 2 zlahka kosa tudi s precej dražjimi modeli, celo z nekaterimi premijskega razreda. Lani predstavljen procesor Snapdragon 870 je namreč nekoliko predelan 865+, ki je še nedavno veljal za vrh ponudbe in zgolj malo zaostaja za modelom 888, ki je trenutno še vedno glavni adut v premijskem razredu. Z drugimi besedami, ni opravila in mobilne igre, ki je ne bi bil sposoben poganjati najmanj s solidnim številom sličic na sekundo.

Oblikovno v ničemer ne izstopa

Se le meni zdi, da so si nekateri telefoni zadnje čase izredno podobni in bi jih stežka ločili, če se ne bi razlikovali v oblikovanju sklopa objektivov kamer. Oblikovno sodi GT Neo 2 med sodobno oblikovane telefone z ozkimi robovi okoli zaslona, lepi zaobljenosti bokov proti hrbtišču in plastičnim ohišjem. Razliko od sodobnikov predstavljata tipki za glasnost zvoka na levi strani (pri večini telefonov so na desni). Za moj okus sta pretanki, saj imate občutek, da režejo v prst.

Udobje enoročne uporabe izboljšuje optično tipalo prstnih odtisov pod zaslonom, kar je dobrodošla izboljšava v tem cenovnem razredu. Še posebej, ker je natančno in relativno hitro. 3,5 mm priključka za slušalke seveda zaradi modernih smernic ni, kar je kljub relativno kakovostnima stereo zvočnikoma kar manjše presenečenje. Igričarji so namreč še vedno relativno redka skupina uporabnikov, ki žičnim slušalkam daje prednost pred brezžičnimi.

Dovolj dobre (splošne) zmogljivosti

Poleg procesorja sta na (boljši) strani še baterija in zaslon. S kapaciteto 5000 mAh verjetno nudi največ, kar je mogoče glede na velikost in debelino (9 mm). Celodnevna uporaba ni vprašljivo in dvodnevna odvisna od načina uporabe, medtem ko je življenjska doba med igranjem iger precej omejena. Polnite jo lahko ob vsaki priložnosti z močjo 65 vatov, kar po uradnih podatkih pomeni 36 minut do polne napolnjenosti.

Zmotilo me je še ne ravno najboljša razpršitev toplote po ohišju, saj v tem primeru toplota ob polni obremenitvi preveč naraste v bližini procesorja, zato je sistem prisiljen nižati takte jeder. Ob normalni uporabi do česa takšnega redko pride, a ne tudi v primeru igranja grafično zahtevnih iger. Segrevanja in posledično manjšanje zmogljivosti pa vsekakor vpliva na izkušnjo uporabe.

16,8-centimetrski (6,62-palčni) 120-herčni zaslon tipa AMOLED nudi lepe barve in dovoljšno svetilnost, ki lahko v skrajnosti doseže 1300 kandel na kvadratni meter. Zaslon je razmerja 20:9 in nudi podaljšano polno visoko razločljivosti (FHD+. 1080 x 2400 pik). Hitrost osveževanje se prilaga sliki na zaslonu oziroma aplikaciji, podprta pa je tudi tehnologija visokega dinamičnega razpona HDR.

Ravno tako so na voljo vsi sodobni vmesniki. Poleg podpore za omrežja pete generacije (5G) to pomeni še Bluetooth 5.2 in Wi-Fi 6. Vgrajena stereo zvočnika nudita za razred povprečno kakovost in jakost zvoka. Zmogljivosti dopolnjuje 8 GB pomnilnika RAM in 128 GB vgrajenega. Pomislili boste, da je dovolj, toda ne pozabite na dvoje. Telefon nima reže za pomnilniške kartice in sodobne mobilne igre so vse bolj podatkovno potratne. Čez kakšno leto bo brisanje postalo običajno občasno opravilo.

Čist uporabniški vmesnik

Na telefonu teče operacijski sistem Androd 11 in čeprav je bil predstavljen v začetku jeseni, še ni nadgradnje zanj. Škoda, kajti Android 12 prinaša nekaj novosti, ki pridejo prav. Nad sistem je uporabniški vmesnik Realme UI 2.0. Okolje ni pretirano vpadljivo in je dokaj blizu privzetemu vmesniku sistema Android. Če ste do zdaj že imeli telefon z njim, s privajanjem ne boste imeli večjih težav. Žal je že nameščenih kar nekaj aplikacij, ki so popolnoma odveč. Čiščenje po nastavitvi naprav bo pač zahtevala nekaj časa.

Brez presenečenj glede kamer

Solidno 64-milijonsko glavno kamero podpira v najboljšem primeru povprečna 8-milijonska širokokotna in bližinska z obupno slabim 2-milijonskim tipalom. Sprednja kamera ima solidno 16-milijonsko tipalo. Omogočeno je celo snemanje v razločljivosti 4K (30 ali 60 sličic na sekundo), toda kakovost videa je tako kot kakovost fotografij odvisna od svetlobnih razmer.

Dnevne fotografije niso slabe, dokler se držite pravila, da se objektiv nikdar ne sme obrniti proti soncu. Če storite natanko to, je dinamika slabša v osvetljenih delih prizora. Ravno tako hitro opazite slabšo predstavo širokokotne kamere, tako glede reprodukcije barv kot izgube ostrine na robovih. 2-kratna povečava je digitalna, kajti kamere z optično povečavo telefon nima.

Slabše se kamere obnesejo v nočnih razmerah. Posebej to velja za širokokotno kamero, pri kateri sem imel kar nekaj težav z ostrenjem. Po zaslugi ločljivosti tipala in tehnologije združevanje pik se bolje obnese glavna. Njene fotografije, pod pogojem, da je ne zagode nepravilno ostrenje, pravzaprav niso tako zelo napačne. Bom dejal, do v povprečju razreda.

O bližinski kameri z 2-milijonskim tipalom pa je odveč izgubljati besede, vseeno ali celo bolje bi bilo, če bi ga izpustili. Video gre do običajnih 4K z zgolj elektronskim umirjanjem slike, medtem ko njegova kakovost ne doseže kakovosti glavne kamere. Prednja kamera ravno tako v dobrih svetlobnih razmerah naredi relativno dobre fotografije, a le če ne pretiravate z glajenja« kože in podobnimi nepotrebnimi učinki.

Hvalimo:

• Zmogljiv procesor
• Odličen 120-herčni zaslon
• Velika baterija

Grajamo:

• Podpovprečne kamere
• Nepotrebna bližinska kamera
• Ohišje ni odporno proti vodi

The post Realme GT Neo 2: Veseli ga bodo igričarji z manj pod palcem appeared first on Tehnozvezdje.

»Galaxy S22 Ultra prevzema priljubljeno funkcionalnost izdelkov Galaxy Note in najboljše vidike serije S ter jih združuje v edinstveno mobilno izkušnjo,« je v pripravljeni izjavi poudaril direktor oddelka za mobilne naprave v podjetju Samsung Tae Moon Roh. Glavna novica je seveda vstavljanje pisala v samo napravo. S Pen pa je tudi najbolj odziven doslej in naj bi imel najkrajšo zakasnitev med pisanjem oz. risanjem in prikazom tega na zaslonu. Pisalo je dokaj majhno in tanko, kajti prostora v napravi ob bateriji, ki ima znova 5000 mAh kapacitete, kajpak ni na pretek.

Dizajn je torej drugačen kot lani. Zaslon je še vedno ukrivljen in s tem sama naprava ob straneh, toda spodaj in zgoraj je tokrat ravnina, kot smo jo nazadnje poznali pri zdaj pokojnih modelih Note. S tem poskušajo ustvarjati vtis simetrije. Objektivi fotoaparata pa tokrat niso pokriti v enotno ploščo, ki se razteza od roba, temveč vsak zase štrli iz ohišja, kot nekakšne napol skrite kapljice. Bomo videli, kako bo videti v živo, in ali bo zaradi tega zaščita kaj slabša. Tudi tu je tako spredaj kot zadaj uporabljeno najbolj odporno steklo Gorilla Glass Victus+, ogrodje pa je iz trdnega aluminija. Ohišje je vodoodporno po standardu IP68. Barve so tudi tu štiri, poleg bele, črne in zelene, ki so na voljo tudi pri ostalih dveh telefonih iz serije Galaxy S22, še »burgundsko« rdeča.

Fotografsko Galaxy S22 ohranja prejšnjo zasnovo s štirimi objektivi in tudi večino strojne opreme, le glavno tipalo s 108 milijoni pik je menda novo. Zraven so še ultraširokokotni z 12-milijonskim ter 3-kratni in 10-kratni teleobjektiv z 10-milijonskima tipaloma. S sodelovanjem vseh telefon bo še vedno lahko približal motiv do 100-krat, iz prejšnjih izkušenj pa lahko napovemo, da bodo rezultati uporabni nekje do 20- ali morda 30-kratne vrednosti. Obdelava signala je zaradi novih procesorjev izboljašana, predvsem govorijo o nočnem fotografiranju, še največ pa naj bi pridobili »profesionalni« uporabniki. Tem bo namreč na voljo nov zapis Expert RAW, ki bo podobno kot končni zapis JPG zajel več posnetkov, in bo tako ponudil možnost popolnega obdelovanja fotografij in prednosti, ki jih daje »računska« fotografija. Snemanje videa gre znova do razločljivosti 8K, naprava pa zna samodejno prilagajati hitrost sličic na sekundo, čeprav ne verjamem, da bo to všeč naprednim uporabnikom. Ti bodo tudi še naprej pogrešali možnost snemanja s 25 ali 50 sličicami na sekundo, ki je pogosto v uporabi pri snemanju s fotoaparati in se ujema s frekvenco električnega omrežja v Evropi (50 Hz).

Zaslon OLED tako kot lani ponuja ločljivost QHD in diagonalo 6,8 palcev, ni pa enak. Izboljšali so svetilnost, ki seže vse do 1750 kandel na m², pri čemer namenski algoritem analizira sliko na zaslonu, da prilagodi prikaz in tako ne izgublja detajlov in pretirano ne posvetli motivov. Druga pomembna novost je dinamično osveževanje z največ 120 Hz, ki gre tokrat namesto do 10 Hz vse do 1 Hz za statično vsebino, to pa še dodatno varčuje z baterijo. Slednja se lahko polni žično z najvišjo močjo 45W ali brezžično z do 15W, polnilnika pa Samsung ne bo prilagal, kot ga ni že lani.

Za delovanju bo enako kot pri ostalih dveh skrbel procesor Exynos 2200, izdelav v proizvodnem procesu 4 nm in z grafičnim delom, ki ga je pomagalo razviti podjetje AMD. Samsung sicer znova ni govoril o teh podrobnostih, ker zunaj Evrope za enake telefone večinoma uporablja Qualcommov procesor Snapdragon 8 prve generacije. Delovnega pomnilnika je 12 GB, podatkovnega pa 256 ali 512 GB. Povezljivost ne pušča nikakršnih lukenj – 5G, Wi-Fi 6E, bluetooth 5.2 in UWB so vsi prisotni.

Telefon štarta z Androidom 12, obljubljajo pa nadgradnje vse do različice 16. Seveda je čezenj uporabniški vmesnik One UI 4.1 z marsikaterim dodatkom. Serija Galaxy S22 prinaša še Samsung Wallet, aplikacijo, ki  združuje digitalno plačilo, osebne dokumente, ključe in upravljanje sredstev v enem orodju. Zanimivo bo videti, v kakšni meri se ga bo dalo uporabiti v Sloveniji.

Galaxy S22 Ultra bo v različici z 256 GB naprodaj za 1349 evrov, za 512 GB bo treba doplačati še sto evrov.

Fotografije: Samsung

The post Samsung Galaxy S22 Ultra je dobra novica za ljubitelje serije Galaxy Note, kaj pa za vse ostale? appeared first on Tehnozvezdje.

Odločitve proizvajalcev telefonov so pogosto nenavadne in prilagojene tako dobavljivosti posameznih sestavnih delov kot temu, kar »naj bi se najbolje prodajalo.« Tako je Realme 8 Pro imel fotoaparat s 108 milijoni pik, toda ostal pri enakem procesorju, ki je poganjal že oba omenjena predhodnika, in pri zaslonu z osveževanjem 60 Hz, medtem ko je glavni konkurent (Xiaomi Redmi Note 10 Pro) za enako ceno ponudil gladko izkušnjo s 120 Hz. Tako gre GT Master, če je ali če ni neposredni naslednik (vsekakor v Sloveniji v ponudbi nadomešča 8 Pro), v drugo smer. Zaslon OLED tokrat ponuja možnost hitrejšega osveževanja, procesor so nadgradili z zelo posrečeno izbiro Snapdragona 778G, pri glavnem objektivu fotoaparata pa tokrat vgradili marketinško manj potentno tipalo s 64 milijoni pik. Odločitve se mi v veliki meri zdijo prave, ampak najprej se moram posvetiti hrbtni strani telefona, ki sem jo omenil že v videu, ko sem ta model prvič pokazal.

Pri dizajnu je znamki Realme (ta deluje v okviru koncerna BBK Electronics) pomagal japonski oblikovalec Naoto Fukasawa in uspelo mu je združiti izvirno idejo in uporabno funkcionalnost. Hrbtišče s posameznimi dvignjenimi pasovi na pogled izstopa in hkrati daje dober oprijem, ki ga še poveča dobra izbira plastike. Vse skupaj je nedrseče, prijetno in ergonomsko. Na podoben način kot že pri dražjem modelu GT z rumenim, »dirkaškim« hrbtiščem. V tem pogledu Realme ima zanimive zamisli in uspešne izvedbe, upam le, da se tudi na dolgi rok obnesejo, kot je treba. Praske in obrabljenost materiala pač naredijo svoje. V vsakem primeru pa bi me kot kupca zanimal samo »kovčkasti« GT Master, v primerjavi s tem je različica s klasično hrbtno stranjo povsem dolgočasna in verjetno tudi nudi slabši oprijem.

S sprednje strani oblikovanje ni kaj posebej navdahnjeno, obod je prav tako plastičen in nekoliko bleščeč, debelina telefona pa je malenkost večja, seveda tudi na račun hrbtišča. A dodatna dobra stran slednjega je v tem, da se reč skoraj nič ne guga, kadar leži na mizi in uporabnik tipka po zaslonu. Stranske tipke so v redu, spodaj je celo izhod za slušalke, zvočnik za večpredstavnost pa je tudi žal samo tam in je eden slabših, kar sem jih slišal v zadnjem času, s precej rezkim zvokom. Res pa v tem razredu ne najdemo stereo zvočnikov. V priključek za polnjenje je mogoče vtakniti kabel iz priloženega polnilnika, ki zagotavlja do 65W moči. S tem telefon v skoraj vsakih okoliščinah napolni v pol ure ali hitreje, to je ena od lastnosti, ki prekašajo konkurenco.

Zaslon OLED ima diagonalo 6,43 palcev in polno visoko ločljivost. Novost je osveževanje s 120 Hz, pri čemer lahko uporabnik izbere tudi samodejno nastavitev, pri kateri se telefon odloča, ali zaslonsko slike izrisuje 60- ali 120-krat na sekundo. Ta možnost v praksi dobro deluje, ni pa tako napredna kot pri najdražjih telefonih, ki lahko frekvenco spustijo skoraj na ničlo ali jo ustrezno prilagodijo za ogled filmov (na 24 oz. 48 slik na sekundo). Zaslon je lep, ne priporočam pa izbire »Vizualnega načina OSIE,« ki preveč poudari barve in poslabša dinamiko. Tudi svetilnost bi lahko bila boljša ali pa vsaj njeno uravnavanje, saj jo treba imeti nastavljeno čez polovico, »avtomatika« pa jo pogosto znižuje na pretemne nivoje, denimo tudi med nočnim fotografiranjem.

Pohitritev s precej novejšim procesorjem (namesto Snapdragona 720G) je zelo dobrodošla. Na povsem enak čip se zanašajo tudi nekateri bistveno dražji modeli (denimo dvojica Honor 50 in Huawei Nova 9), ne brez razloga. Nudi zadostne zmogljivosti za vsakdanja opravila, preverjanje več aplikacij naenkrat, hitro fotografiranje in tudi igranje zahtevnejših iger. Določeni uporabniki bi ga seveda znali pripraviti do kolcanja, a ti bodo že v osnovi pogledovali proti nekaj stotakom dražjim modelom.

Fotografske »degradacije« kljub manj pikam na glavnem tipalu ni. Fotografije z osrednjega objektiva so za ta cenovni razred zelo spodobne, še posebej so mi všeč brez vključene umetne inteligence. Z lepimi barvami, solidnimi detajli, brez kakšnih ekscesov pri obdelavi. AI poskrbi za nekoliko preveč ostrine, vsaj za moj okus, a verjamem, da bo to marsikomu všeč. Tudi v mraku ali temi se da z nočnim načinom narediti marsikaj (če le prisilite zaslon k dovolj svetlemu prikazu, da dobro vidite motiv) in rezultati niso pretirano nenaravni, kot jih pogosto srečujemo v zadnjem času. Ker je pik kljub znižanju s 108 na 64 milijonov na pretek, si lahko privoščimo dvakratni zum in so posnetki še vedno več kot zadovoljivi, komajda se jih prepozna kot digitalno povečavo. Vseeno pa je možnost petkratnega zuma med osnovnimi v fotografskimi aplikacijami odveč, ker je Celo ultraširokotni objektiv daje boljše rezultate od mnogih podobnih, z več podrobnosti in manj popačenja. O makro objektivu s dvomilijonskim tipalom pa je odveč izgubljati besede, vseeno ali celo bolje bi bilo, če bi ga izpustili. Video gre do običajnih 4K pri 30 sličicah na sekundo, z zgolj elektronskim umirjanjem slike, in žal ni na ravni fotografij. Kar pa ni nobeno presenečenje. Boljši vtis naredi selfijevska kamera z 32 milijonskim tipalom, ki tudi izpljune zelo všečne fotografije, če le ostaneš pri nastavitvi brez »glajenja« kože in podobnih nepotrebnih trikov.

Baterija ima tokrat kapaciteto 4300 mAh, v 8 Pro je imela 4500 mAh, kar pa se mi ne zdi pomembna razlika. Procesor in spremenljivo osveževanje zaslona tudi ne porabljata pretirano, tako da se lahko avtonomija približa tudi dvodnevni uporabi. Le med mirovanjem bi bila lahko reč nekoliko bolj varčna. Vedno pa je na voljo možnost zelo hitrega polnjenja, ki lahko že v desetih minutah poskrbi, da bo zaloge dovolj do konca dneva. Prepoznavanje prstnih odtisov na dnu zaslona je hitro in brez pritožb, vedno in zanesljivo. Programska oprema – Realme UI 2.0 – temelji še na Androidu 11. Nedvomno bo prej ali slej na voljo nadgradnja na Android 12, a v času testiranja še ni bila. Uporabniški vmesniki v podjetju počasi prilagajajo evropskemu okusu, že pred časom so mu dodali nekatere lastnosti, poznane s telefonov Oneplus, denimo risanje potez na izključenem zaslonu. Kar je najboljša možnost za hiter vstop v fotoaparat, saj dvojni pritisk na tipko za zmanjšanje glasnosti (kar je treba vključiti v nastavitvah) pelje v način »ulica«, ki ni povsem enak običajnemu samodejnemu. Na voljo je obilica možnosti prilagajanja ikon, barvnih shem in ostalega brez nameščanja kakšnega dodatnega zaganjalnika. Tudi vedno vključen zaslon ali z drugimi besedami informacije na izključenem zaslonu je mogoče nastaviti.

Ne glede na določene čudne odločitve proizvajalca in pomanjkljivosti, ki so v nižjem cenovnem razredu logične in pričakovane, sta bila že Realme 8 Pro in še posebej 7 Pro pred njim zelo simpatična telefona in priporočljiva nakupa. Z modelom GT Master Edition, še posebej različici z edinstvenim hrbtiščem, je kitajski znamki uspelo izdelati še bolj všečen in dobro zaokrožen izdelek. Je tudi malce dražji, s 128 GB prostora za podatke stane približno 370 ali 380 evrov, toda povprečen zvočnik in nesmiselni makro objektiv sta edini lastnosti, ki bi ju brez pardona zamenjal, poleg tega pa še naložil programerjem, naj uredijo situacijo s samodejnim prilagajanjem svetilnosti zaslona. Vse ostalo pri tem modelu štima.

HVALIMO:

• Izvirno hrbtišče, ki daje dober oprijem
• Dovolj zmogljiv procesor
• Zaslon z osveževanjem 120 Hz
• Zelo soliden fotoaparat
• Hitro polnjenje baterije

GRAJAMO:

• Telefon v beli in črni barvi nima hrbtišča v obliki kovčka
• Mono zvočnik z rezkim zvokom
• Samodejno uravnavanje svetilnosti zaslona ne deluje najbolje

The post Realme GT Master Edition: Drugačen in zato dober! appeared first on Tehnozvezdje.

Na pogled je Nova 9 res enaka Honorju 50. Edina opazna razlika, poleg drugače pobarvanega obroča na foto-video modulu in hrbtišča, je dodatna luknjica na sredini zgornje stranice pri Honorju, verjetno za dodaten mikrofon. Vse ostalo je enako. Tako imamo opravka s prijetnim, zaobljenim in dokaj lahkim, morda za dober občutek celo prelahkim plastičnim ohišjem. Čeprav ni majhen, je telefon lahko držati, iz rok ne polzi, širina pa tudi ni pretirana in tako ni težav seči do čitalnika prstnih odtisov zaslonu, ki je postavljen dokaj nizko. Ta je hiter in zanesljiv, kot smo pri dotični znamki že nekaj let navajeni.

Pri materialih bi si glede na izhodiščno ceno želel še kaj bolj žlahtnega, vsekakor pa sem vesel na desni in levi zakrivljenega zaslona, ker prispeva k bolj oblikovno zanimivi sprednji strani telefona in olajša rokovanje z njim. Tudi sam zaslon je dober primerek tehnologije OLED, kot je omenil že Marjan v testu Honorja 50, in s 120 Hz se vsebina prav lepo pomika po njem. Obstajajo še bolj živahni, svetli in z dinamičnim osveževanjem, vendar za dvakratno ceno, zato kakšnim zamer na tem področju nimam. Imam pa jih glede zvočnikov, kajti pri predvajanju vsebin deluje zgolj spodnji, torej je zvok mono, pa še ta v ničemer izstopajoč.

Prva notranja razlika med Novo 9 in Honorjem 50 je v delovanju procesorja oz. sistema na čipu, čeprav je ta v obeh enak – Snapdragon 778G. Dejansko se tudi rezultat v merilnih programih ne razlikuje in zmogljivosti je dovolj za vsakršna vsakdanja opravila, morda z izjemo najbolj zahtevnih iger, ki pa jih je za sistem Android zelo malo. Zmogljivosti so tudi na ravni ali blizu tega, kar zmore Xiaomi 11T z Mediatekovim procesorjem Dimensity 1200. Toda Huaweijev telefon podpira zgolj omrežje LTE (4G+) in starejša, medtem ko se je z Honorjevim mogoče povezovati tudi v 5G. Ameriške oblasti Huaweiju blokirajo dostop do tehnologije 5G in tako mora na sicer povsem identičnem čipu »izključiti« modem za omrežja pete generacije. To za zdaj ni kakšna večja težava, seveda pa je lepo imeti telefon, ki je dobro opremljen tudi za prihodnost.

Druga večja razlika je v fotoaparatu, čeprav niti na prvi niti na drugi pogled ni opazna. Toda glavno od štirih tipal – dve sta popolnoma nepotrebni – je drugačno. Pri Novi 9 ima 50 milijonov pik in barvni filter RYYB (rdeča-rumena-rumena-modra) namesto klasičnega RGB (rdeča-zelena-modra). Fotografije pa so drugačne tudi z ultraširokega objektiva, ker znamki uporablja povsem različne algoritme za obdelavo signala in očitno pri tem zagovarjata drugačni filozofiji. Fotografije s Huaweijevega primarnega objektiva so za moj okus boljše in predvsem bolj konsistentne. Osvetljevanje je primernejše, kajti Honor večinoma poskuša izdelovati kolikor se da svetle posnetke (preden se preveč pozna pri dinamiki, a že tako se pozna). Tudi barve, četudi pogosto ne najbolj veren posnetek tistih v naravi, vsaj z vključeno »umetno inteligenco« oz. prepoznavanjem prizorov, kažejo nek trend in smisel, medtem ko pri »sestrskem« modelu precej variirajo od medlih do zelo živahnih, kakor se telefonu zazdi. Nova 9 prikaže tudi čisto spodobne detajle in dinamiko, so pa (podnevi) tudi boljši v tem cenovnem razredu. Ponoči so že brez namenskega nočnega načina fotografije boljše od večine konkurenčnih telefonov. Z nočnim načinom so še za odtenek svetlejše, a ne glede na izbrano metodo so rezultati nadpovprečni. Aparat »obljublja« 2- in celo 10-kratni zum, a že prvi je digitalni, vendar še uporaben, drugi pa slaba šala, saj se na fotografijah komaj da razločiti dejanski motiv.

Ko gremo na ultraširokokotni objektiv z bistveno bolj povprečnim 8-milijonskim tipalom in optiko, se zadeve povsem spremenijo v primerjavi z zelo solidnim glavnim. Honor 50 ostaja dokaj nevtralen in je vse skupaj malo »zmazano«, Nova 9 pa se zateče k ekstremnemu ostrenju, da bi zakrila pomanjkljivosti tega objektiva. Toda pri tem gre v tako skrajnost, da vse skupaj izpade izumetničeno in naravnost grdo. O makro objektivu in globinskem tipalu s po dvema milijonoma pik ne bi izgubljal besed, zato bi Nova 9 povsem lahko imela en sam objektiv, kajti ta je dober za ta cenovni razred. Ostali so ali razočaranje ali odveč. Razen sprednjega selfijevskega z 32 milijoni pik, ki je precej spodoben. Prikaže dobre detajle in dinamiko, ukrotiti se da celo razvpito »mehčanje« kože. In celo snemanje 4K je na voljo tudi spredaj. Rezultati niso fantastični, a tudi daleč od slabih, tako je nekaj na tem, da bi bil telefon lahko uporaben za nadobudne vlogerje.

Nad videom primarne kamere nisem ravno navdušen. V dobri svetlobi je soliden in uporaben za marsikaj, celo v malo slabši se še vedno kar dobro drži, sploh umiranje slike je nadpovprečno, toda podobno kot pri ultraširokokotnem objektivu je vse skupaj pogosto povsem preveč ostro. Algoritmi vse na sliki tako izostrijo, da preprosto ni več lepo. Ker je to stvar programske opreme, imam kanček upanja, da Huawei intenzivnost ostrenja nekoliko (ali precej) zmanjša. Zvok je posnet dobro, čeprav ni tistega mikrofona, ki ga premore Honor.

Baterija ni orjaška, a dovolj velika za naporen dan, ne pa tudi za dva. Toda priloženi polnilnik jo polni s 66W (kadar deluje »na polno«), to pomeni v malo več kot pol ure, če je skoraj prazna. V praksi je dovolj, da je telefon na polnilniku deset minut, in že pridobi dovolj za naslednjo polovico dneva. Želel pa bi si opcije, da se polnjenje pri denimo 90 odstotkih ustavi. Za eno od nastavitev (»Pametna zmogljivost baterije«) sem pričakoval, da bo počela točno to, a gre kljub temu do 100 odstotkov.

Če bi lahko tu zaključili opis, bi Nova 9 dobila dobro oceno in bi lahko nakup brez večjih zadržkov (OK, 5G, ampak tudi to …) priporočili. Toda tu je situacija s programsko opremo, ki je z eno besedo – nepopolna. Marsikaj ali manjka ali pa je treba naložiti po ovinkih in potem deluje kolikor toliko dobro, ne pa povsem.

Sam uporabniški vmesnik EMUI je z leti postal ne zgolj znosen – na začetku je bilo vsega preveč –, ampak že celo eden bolj prijaznih. Marsikaj se da prilagajati, uporabnik se lahko odloči ali za zaslone z aplikacijami ali za klasični »predal«, poteg z vrha zaslona loči med levo stranjo za obvestila in desno za »Nadzorno ploščo«, na voljo so »plavajoča« okna in še kaj. Problem pa so aplikacije in odsotne ali nedelujoče storitve. Nekatere so AppGalleryju, denimo nekaj brskalnikov, določene mobilne banke (žal ne tudi denarnice), vse ključne mobilne televizije in še kaj. Mnoge najbolj priljubljene se da najti kje drugje, vprašanje pa je, komu se da ukvarjati najprej z iskanjem in ročnim nameščanjem, nato pa še z ročnim posodabljanjem. Zdaj obstaja celo (zasilna) rešitev za Googlove aplikacije in dostop do Trgovine Play. Treba je namestiti aplikacijo Gspace iz tržnice AppGallery in ta ustvari navidezno okolje, ki pretenta aplikacije, kot da tečejo na drugem (starejšem) telefonu s podporo za popoln Android. Tako je mogoče namestiti in uporabljati Gmail, Youtube, Zemljevide in večino ostalega, je pa vseeno nekaj težavic. Treba je trpeti oglase ali plačevati naročnino, Gspace še vedno ne reši problema manjkajoče podpore za avtorsko zaščitene vsebine (DRM) in tako so vsebine storitev pretočnega videa (Amazon Prime Video, Netflix, …) zgolj v standardni razločljivosti, in treba je pustiti eno od privzeto predlaganih aplikacij nenameščeno, kajti to je obvod za dostop do Trgovine Play (ko te klik na ikono pelje na namestitev aplikacije, se dotakneš puščice nazaj v levem zgornjem kotu in prideš v trgovino).

Še vedno pa trdim, da je vsaj enako veliko ali celo večja težava kot v aplikacijah za Facebook, Tik Tok in Youtube v bolj specifičnih in pa v zalednem okolju. Po »uradni« poti je skoraj nemogoče najti katerokoli aplikacijo za naprave pametnega doma, od robotskih sesalnikov in zvočnikov do omrežnih usmerjevalnikov, pametnih termostatov, strešnih oken in nadzora nad sončno elektrarno. Nekatere so tudi vezane na Googlove storitve. Podobno je s pametnimi urami in zapestnicami, seveda z izjemo Huaweijevih, in še kakšne druge naprave. Kdor ima napredek v igrah shranjen in sinhroniziran v Googlovem oblaku (Igre Play), bo v tistih, ki jih bo uspel najti in namestiti, moral znova od začetka. V avtu lahko pozabite na uporabo sistema Android Auto. Vse to je lahko že prevelika ovira oz. predstavlja prehudo odrekanje za marsikoga. Če ne, potem je lahko Nova 9 povsem v redu telefon za razumno ceno (trenutno se jo v prosti prodaji dobi za 450 namesto priporočenih 500 evrov). Vedeti pa moraš, v kaj se spuščaš.

HVALIMO:

• – Lep, ukrivljen zaslon OLED
• – Solidno hiter procesor
• – Cenejši od nekaterih neposrednih konkurentov (sploh v trenutni akciji)
• – Zelo hitro polnjenje
• – Dobra primarni in selfijevski objektiv fotoaparata

GRAJAMO:

• – Ohišje je pretirano plastično za to ceno
• – Zgolj mono zvočnik za večpredstavnost
• – Pri ultraširokokotnem objektivu in videu je preveč ostrenja slike
• – Ni podpore za omrežja 5G
• – Ni različice z 256 GB
• – Situacija z aplikacijami in storitvami, vezanimi na Googlovo okolje, bo za nekatere kupce nepremostljiva

* Zvezdic tokrat ni, ker ne morem dati poštene ocene za programsko opremo. Po eni strani so odsotnost Trgovine Play in Googlovih storitev ter še vedno slaba založenost nadomestne tržnice z aplikacijami AppGallery tako velika ovira, da si telefon težko zasluži kaj več kot dve zvezdici, a po drugi strani krivda za tako stanje stvari ni povsem na Huaweijeva in tako lahko dam samo opise v besedi in sliki.

The post Huawei Nova 9: Simpatičen hardver težko zakrije očitno težavo (#video) appeared first on Tehnozvezdje.