Redmi Note 10 Pro je eden tistih telefonov, pri katerih se uporabnik vedno znova sprašuje, kako jim je to uspelo. Kako so lahko za približno tristo evrov v prosti prodaji ali osem evrov na mesec z vezavo pri operaterju v to reč vgradili vso tehnologijo, ki jo bom opisal v nadaljevanju. Še posebej je zadeva neverjetna, če mu ob bok postavimo denimo Nokio X20, dražji telefon, a v zaostanku na skoraj vsakem koraku, še posebej pri zaslonu in celotni večpredstavnostni izkušnji. Pa tudi Xiaomijev lastni Redmi Note 10 (torej model brez oznake Pro), približno sto evrov cenejši, je pravzaprav daleč od Pro-ja, čeprav so ju poskušali po videzu čim bolj izenačiti. Začudenje nad ceno tega izdelka še ne pomeni, da je perfekten in da pri njem niso ubirali določenih kompromisov, ker so jih še kako, pač pa predvsem to, da so določene lastnosti znova neverjetno prodrle v nižji cenovni razred.

Osrednja in najbolj svetla (tudi dobesedno) točka tega telefona je brez dvoma njegov zaslon. OLED z diagonalo 6,67 palca, 120-herčnim osveževanjem in 1200 kandelami najvišje svetilnosti (standardna je sicer precej nižja) bi bil več kot dober tudi za vsak telefon srednjega, mogoče celo višjega cenovnega razreda. Res imamo opravka z lepim, živahnim, svetlim, kontrastnim zaslonom. V osnovi je v »nasičenem« načinu kalibriran tako, da je bela res izrazito bela, barve pa precej poudarjene. Večina bo verjetno želela uporabljati ta način, kajti samodejni in standardni imata, kot običajno pri neživahnih nastavitvah na zaslonih OLED, precej anemične in neatraktivne barve. Osveževanje s 120 Hz se vsekakor splača vključiti, saj prinaša lepše premikanje vsebine po zaslonu, četudi implementacija ni povsem idealna. Za razliko od naprednejših telefonov ta ne zna dinamično prilagajati hitrosti osveževanja (VRR), a na srečo je baterija toliko velika in procesor ne tako zelo požrešen, da avtonomija vseeno ne trpi pretirano. Snapdragon 732G pa tudi ni tako zelo zmogljiv, da ne bi bil prav procesor občasno krivec za kakšno rahlo zatikanje, ki ga sicer pri zaslonu s takim osveževanjem ne bi smelo biti. Ni vse rožnato, a vseeno je uporabniška izkušnja nad večino ostalih v tem cenovnem razredu.

Večpredstavnostno uživanje na papirju dopolnjujeta stereo zvočnika in na zgornji strani so celo na pogled identične odprtine kot na spodnji. Vendar mislim, da so lažne, ker prekrivanje s prstom zgoraj čisto nič ne zaduši zvoka, skoraj prepričan sem, da prihaja kar iz zvočnika za telefonske pogovore. Zadeva kljub temu je stereo in zagotovo boljša od klasičnih mono piskal, ni pa na ravni tega, kar ponujajo dražji modeli. Zvok je nekoliko piskajoč in skromen, nima pravega razpona in globine. Za prvo silo bo, vendar toplo priporočam uporabno slušalk za pravi užitek. S kakšnimi solidnimi, tudi bluetooth, pa je ta mobilnik odlična video in avdio naprava. Navsezadnje ima tudi klasičen izhod za slušalke, tako da uporabnik v ničemer ni omejen.

Izbira procesorja, ki je enak kot v lanskem Pocu X3 NFC, je glede na ceno razumljiva. Tudi čisto pravilna, ker je stvar dovolj odzivna, a vseeno bi se prileglo nekaj dodatne zmogljivosti pri intenzivnem preklapljanju med aplikacijami ali v grafično zahtevnih igrah. S tem modelom niso šli v ponujanje povezljivosti 5G, tako da so odpadla čipovja, ki bi prinesla nekaj dodatnega elana, denimo Snapdragon 750G, 765G ali celo 780G, morda pa bi lahko v poštev prišel tudi kateri od Meditekovih Dimensityjev, če so Qualcommove cene previsoke. Samsungov Galaxy A52 5G in Oneplus Nord dokazujeta, da že malo višja številka v seriji 7 pomeni kar lepo pohitritev. Pomnilniška kombinacija 6/128 GB se mi zdi ustrezna. Tudi tu bi bilo seveda lepše videti 8 GB, a s šestimi se da za zdaj še brez večjih težav shajati, in znova pridemo do zasledovanja imperativa čim nižje cene. Tudi 128 GB je za zdaj še dovolj, razen za zahtevnejše uporabnike, ki pa bodo že v osnovi pogledovali proti dražjim in zmogljivejšim mobilnikom.

Pri kapacitetah baterije Xiaomi v zadnjem času večinoma ne skopari. Tudi tu je 5020 mAh več kot zadostna zaloga, celo pri osveževanju zaslona s 120 Hz. Ne upam sicer trditi, da bi telefon zdržal dva dni pred vnovičnim polnjenjem, ni pa zelo daleč od tega. S priloženim 33W polnilnikom ali kakšnim drugim ustreznim se tudi dokaj hitro napolni, iz zelo izpraznjenega stanja traja malo več kot uro. Brezžičnega polnjenja na žalost ni, prav tako velike baterije neizbežno vplivajo na velikosti telefonov. V tem Redmi Note 10 Pro ni kakšna izjema. Z nobenimi očali za applovsko izkrivljanje resničnosti ga ne bi mogel označiti za majhnega, niti kot prijetne velikosti za uporabo. Velik je, pika. Je pa vsaj tanjši kot denimo Poco X3 NFC in to nekoliko pripomore k boljši ergonomiji. Ohišje je nezgrešljivo plastično. Sicer korektno izdelano in trpežno, a kakšnih prestižnih občutij ne vzbuja. Obod so poskušali v znani maniri zamaskirati v nekaj, kar na pogled deluje kot kovina, pa seveda ni. V škatli prilagajo prozoren ovitek, ki sicer z ojačitvami v kotih najbrž kar dobro ščiti pri padcih, je pa zato telefon precej težko vstavljati vanj, skrajno nadležen pa je poklopec čez priključek USB-C. Ne vem najbolje, čemu naj bi služil, ker so odprtine, kjer bi lahko vdrla voda, tako ali tako povsod drugod, ko želi uporabnik karkoli priključiti, pa je to dodatno prekrivalo v napoto in bi skoraj rabil tretjo roko, da bi ga odmaknil.

Podobno kombinacijo dobrega in hkrati nadležnega predstavlja čitalnik prstnih odtisov v stranski tipki za vklop. Tipka je »prava«, ni ni v ravnini stranice, vendar si po svoje želim, da bi bila. Tipalo prepoznava odlično – zanesljivo, hitro, natančno. Toda težava je v tem, da sem se ga dotaknil skoraj vsakič, ko sem telefon prijel v roke, in tako zadeva ves čas trza, ker želi prepoznavati prst, včasih se teh neželenih dotikov celo nabere dovolj za začasni izklop odklepanja s prstom, ko pomaga zgolj vnos PIN-a. Veliko raje bi imel neizbočeno tipko ali tipalo, integrirano v zaslon, četudi je malce počasnejše in je občasno treba poskusiti dvakrat ali trikrat.

Fotografsko bi moral biti Redmi Note 10 Pro prav tako nekaj posebnega. Redko namreč vidimo tipalo s 108 milijoni pik v tako poceni telefonu. Glavnemu objektivu s tem tipalom družbo delajo še ultraširokotni z osem milijonskim tipalom, pet milijonski makro in popolnoma odvečno globinsko tipalo z dvema milijonoma pik. Zadeva ni za odmet, a vseh pričakovanj ne izpolni. Malo zaradi pretiranega in nedodelanega obdelovanja (»procesiranja«), malo pa tudi zaradi dokaj skromne strojne osnove z izjemo glavnega tipala. Zanimivo je, da za razliko od nekaterih prejšnjih 108-milijonskih Xiaomijevih telefonov sistem ne združuje po štirih pik za fotografije s 27-milijonsko ločljivostjo, ampak, enako kot Samsung, po devet pik za končni rezultat v ločljivosti 4000 x 3000, torej 12 MP (da se fotografirati tudi s 108 MP, a kakšne večje koristi od tega ni). Ta rezultat je večinoma soliden, dinamika in detajli malo zaostajajo za tistimi, ki jih zmore Galaxy A52 (5G), a glede na cenovni razred so fotografije z glavnega objektiva in pri izvirni goriščnici nadpovprečne. Problem je v kontrastih in barvah, ki so pretirani in nepredvidljivi. Zelena predstavlja težave, še posebej v načinu »umetne inteligence«, a tudi z izklopljenim je pretirana in predvsem se uporabnik nikoli ne more zanesti, kakšna bo denimo trava izpadla. Sploh zanimiva je primerjava s cenejšim modelom Redmi Note 10 s 64-milijonskim glavnim tipalom in opazovanje, kdaj bo kateri potegnil bolj na zeleno, kdaj pa na rumeno ali rjavo (rdečo). Pravila ni, vsaj opazil nisem kakšnega vzorca. Fotografirati se da v načinu RAW, s čimer se fotograf načeloma znebi čudnih algoritmov, vendar je iz te osnove zelo težko ali celo nemogoče priti do vsaj zadovoljivega rezultata. Algoritmi za obdelavo signala v Affinity Photo in podobnih programih, ki niso povsem prilagojeni specifičnim tipalom, vgrajenim v telefone, preprosto niso primerni. Zato se niti ni vredno truditi.

V aplikaciji je na voljo tudi »dvakratni zum«, ki bi se mu prav tako izogibal. Namesto, da bi izkoristil presežne pike na tipalu in ustrezno izračunal barve (skupino devetih pik namreč prekriva ena barva na filtru), naredi zgolj digitalni izrez in povečavo ter konkretno poveča ostrenje robov. Zadeva izpade slabo, Samsungovi rezultati s 64-milijonskega tipala so bistveno lepši. Ultraširoke fotografije so v skladu s pričakovanji glede na tipalo, mogoče celo boljše kot pri nekaterih drugih, tudi dražjih telefonih s podobno osnovo. Makro, ki so ga v uporabniškem vmesniku čudaško skrili, namesto da bi bil na voljo med hitro dostopnimi načini, je bistveno boljši od tistih z dvema milijonoma pik, še vedno pa nič posebnega. Selfijevska kamera še najbolj pozitivno preseneča od vseh, saj dokaj lepo ohranja detajle, je pa pri snemanju videa omejena na polno visoko ločljivost.

Za video ta telefon nasploh ni najbolj primeren, razen za uporabnike, ki jih zanimajo določeni triki, kot je kloniranje sebe v dveh pozah na isti posnetek (npr. kako sam sebe pokrivaš pri nogometu). Kar je seveda treba početi s telefonom na stojalu. Slika 4K, kadar je pri miru, je sicer kar spodobna. Videli smo že kje lepše podrobnosti in barve, vendar ni slabo. Toda umirjanje, že med hojo, ni na nivoju, ki bi zagotavljal uporaben posnetek. V polni visoki ločljivosti je bolje, zato je morda najbolje ostati kar pri tem. Video, sploh 4K, še naprej ostaja hiba poceni telefonov. Edini v zadnjem času, ki se je nekoliko bolj izkazal, je bil Galaxy A52 5G, a ta že sodi v srednji cenovni razred in še vedno precej zaostaja za tem, kar zmore serija Galaxy S.  

Xiaomijeva androidna preobleka MIUI je v zadnjih izdajah postala manj načičkana, bolj prečiščena in, nepresenetljivo, bolj podobna sistemu iOS. Še posebej z »nadzornim centrom«, ki se po novem odpre ob potegu navzdol na desni polovici zaslona. Poteg na levi še naprej prikaže obvestila. Zadeva je pregledna, ni pa mogoče spregledati, od kod inspiracija. Pogrešam možnost hitrega preklapljanja med različnimi zvočnimi »izhodi« in nikakor nisem navdušen nad tem, da v Xiaomiju povsem premečejo in preimenujejo nastavitve in je izjemno težko najti karkoli. Telefon načeloma ponuja »vedno« vključen zaslon, vendar ni možnosti, da bi dejansko vedno prikazoval informacije, temveč to stori zgolj za deset sekund ob dotiku zaslona. Morda jih skrbi, da bi ob 120-herčnem osveževanju to še dodatno vplivalo na avtonomijo baterije, in zagotovo bi, vseeno pa bi uporabnikom lahko dali možnost, da se sami odločijo, kaj jim je bolj pomembno.

Redmi Note 10 Pro kljub nekaterim kompromisom prevzema titulo najboljšega telefona za približno 300 evrov od konkurenta Realme 7 Pro, ki je bil na tem tronu zadnje pol leta. Bi bil lahko z nekaj izboljšavami še bliže idealu poceni telefona, ki mu nič ne manjka? Zagotovo. V prvi vrsti bi potreboval malce zmogljivejši procesor, tako za še bolj tekoče delovanje, kot za naprednejšo obdelavo fotografij in umirjanje videa, kajti strojna oprema v foto-videu sklopu najbrž sama po sebi ni napačna, a ni stoodstotno izkoriščena. Prav tako se ne bi branil še malo ukvarjanja z materiali in zvočniki, z implementacijo tipala za prstne odtise ter programsko opremo na nekaterih mestih, a za tristo evrov vzamem to, kar so pripravili. Doslej namreč še nihče za tak znesek ni pokazal več.    

HVALIMO:

• Doslej daleč najboljši zaslon v razredu do 300 evrov
• Solidno hiter
• Dobra avtonomija baterije in hitro polnjenje s priloženim polnilnikom
• Stereo zvočnika
• Spodobne fotografije z glavnega objektiva
• Možnost snemanja zanimivih video trikov
• Odlično razmerje med ceno in kakovostjo

GRAJAMO:

• Velik in generično plastičen
• Nerodna postavitev čitalnika prstnih odtisov
• Zvok je dokaj skromen
• Neprepričljiv nabor fotografskih objektivov
• Slabo umirjanje videa
• Nekoliko zmogljivejši procesor ne bi nič škodil

• Ali bo »streaming« ubil televizijo?
• KRATKI TEST Huawei Watch Fit 5 Pro: Ko plavate, bodite pozorni, da je pašček zategnjen!
• Zemlja zdrsne za obzorje, ko izveš, za kaj gre
• PRVIČ VIDENO KIA EV5: Niso računali nanj, a to ne pomeni, da ni dobrodošel
• Nova družinska ponudba Telekoma Slovenije prinaša prihranke

The post Xiaomi Redmi Note 10 Pro: Ni brez napak, a za 300 evrov boljšega ni! appeared first on Tehnozvezdje.

Telefona Oneplus 9 in 9 Pro je treba obravnavati v tandemu. Zelo jasno so si ju zamislili na tak način, da sta dovolj podobna in tudi dovolj drugačna ter cenovno narazen za zagovarjanje enega ali drugega argumenta. Prvi je seveda, »9 Pro je toliko boljši, da se splača odšteti dodatnih dvesto evrov.« Druga pa, »Devet je še vedno odličen, samo malo manj prestižen, a zato konkretno cenejši.« Bolj se strinjam s prvim, ker so »običajno« devetico (verjetno) nalašč nekoliko osiromašili in s tem načrtno usmerili kupce proti modelu 9 Pro. Vsekakor ne eden ne drugi ne obstajata v vakuumu, temveč ima povsem začrtani vlogi. Cenejši je za tiste, ki želijo letošnji model, nov dizajn, aktualen procesor, kamere Hasselblad, karkoli že to pomeni, leto dni več podpore s posodobitvami programske opreme (v primerjavi z nakupom cenejšega in skoraj enako dobrega lanskega modela). Z dražjim pa pridejo dejanske lepe stvari nove generacije, kot so izboljšan foto-video sklop z novimi tipali in objektivi, superioren zaslon, super hitro žično in brezžično polnjenje, pa tudi boljši materiali in atraktivnejša podoba. Ne bi rad kar tako odpisal običajnega, a Pro je res veliko naprednejši.

Ne samo to, Pro daje tudi precej boljši občutek v roki. Kovinsko ogrodje, stekleno hrbtišče in ukrivljen zaslon naredijo svoje. Stvar deluje prestižno, bolj plastični in ravni 9 ne izstopa in je zraven dražjega brata evidentno za razred nižje. Kdor bo imel telefon v ovitku, mu je verjetno pretežno vseeno, sam pa bi že samo zaradi materialov in krivine pri zaslonu raje posegel po Pro-ju. V sami uporabi, če malce zanemarimo zaslon, sicer ni kakšnih razlik. Oba telefona poganja enak procesor, imata enako veliko baterijo, tudi identično hitro žično polnjenje (in priložen polnilnik). Snapdragon 888 vse zahteve opravi brez hitro in brez pretiranega naprezanja, igre tečejo pri najvišjih grafičnih podrobnostih, se pa lahko Pro, kjer mora procesor izrisovati še nekoliko podrobnejšo grafiko (ločljivost zaslona je QHD namesto FHD), v zahtevnih naslovih (denimo v Genshin Impact ali Call of Duty) nekoliko segreva. Verjetno hlajenje ni tako napredno kot pri kakšnem igričarskem modelu, še vedno pa je zadeva daleč od kritične.

Pri bateriji sta oba solidna, a mogoče malo zaostajata za konkurenco. Pričakovali bi lahko, da bo Pro porabil več energije zaradi bolj podrobnega zaslona, vendar nekaj pridobi nazaj z dinamičnim spreminjanjem hitrosti osveževanje – pri obeh gre ta sicer do 120 Hz –, tako da na koncu večjih razlik ni. Kaj več kot dneva intenzivne uporabe pa od zaloge v bateriji s kapaciteto 4500 mAh nisem dobival. Toda polnjenje s priloženim polnilnikom je res noro hitro. Priključiš za nekaj minut in imaš tretjino baterije. Vsekakor dovolj za celo popoldne. Večkrat se mi je zgodilo, da sta telefona daleč pred tem, ko sem se ju spomnil odklopiti, že prišla na sto odstotkov. V bistvu bi si želel kakšne nastavitve, da se lahko polnita samo do 90 ali 80 odstotkov, kar bi verjetno nekoliko bolje ohranjalo zdravje baterije. Ob tako hitrem polnjenju po kablu je brezžično malo izgubi smisel. Tako tisto na običajnih podstavkih, ki je primerjalno res počasno, kot na Oneplusovem novem super hitrem. Z njim gre skoraj tako ekspresno kot po kablu, je pa davek glasno, za moj okus že moteče delovanje ventilatorja v polnilniku. Jasno mi je, da mora skrbeti za ustrezno hlajenje, saj se po zraku prenaša precejšnja energijska vrednost, ki oddaja toploto in bi se lahko telefon pregrel, a vseeno tega glasnega piša na delovni mizi ne bi prenašal. Če je telefon nekje stran, pa je seveda vseeno, na čem se polni, ker ga vmes ne bom uporabljal.  

Kljub pretežno enakim internalijam vseeno zaslon poskrbi, da izkušnja še zdaleč ni enaka. Veliko večji užitek je uporabljati 9 Pro. Njegov zaslon je odličen, vsekakor eden najlepših v pametnih telefonih. Mogoče za odtenek zaostaja za tistim v Galaxyju S21 Ultra, tako je moje opažanje, ne temelji na kakšnih meritvah, samo na tem, kar vidijo moje oči. Samsungu je uspelo doseči vtis, kot da zaslon povsem izstopi iz sprednje površine telefona, Oneplusu pa ne povsem. Je pa zaslon res živahen, prikaže kristalno jasno sliko, hitro osveževanje pripomore k lepemu drsenju po vsebini, sem pa občasno dobil občutek, da dinamično prilagajanje (še) ni delovalo povsem tako, kot bi moralo, saj se lahko pojavilo kakšno rahlo zatikanje. Na soncu je razlika med zaslonoma še bolj vidna, ker je Pro-jev opazno svetlejši. Tudi njegova velikost in ukrivljenost, ki pomeni manj utrujajoče držanje telefona (brez ovitka), prispevata k večjemu veselju pri uporabi. Ker je telefon manjši od omenjene Ultre, bi bil za večpredstavnostno uporabo zagotovo ena mojih prvih izbir v tem hipu. Zvočnika mogoče prav tako za odtenek zaostajata za korejskim konkurentom, a sta dovolj dobra in seveda stereo, da primerno prispevata k vzdušju ob gledanju kakršnih koli vsebin.

Kje smo s fotoaparatoma »Hasselblad« in koliko je tu razlik? Presenetljivo celo manj, kot bi pričakovali, kakovost fotografij in videa pa se giblje, kot bi rekli Američani, vsepovprek. Hardver vsekakor ima potencial, še posebej novo tipalo s 50 milijoni pik za ultraširoki objektiv je dobro, a tudi Pro-jevo glavno 108-milijonsko ni kar tako, vendar se zdi, da ga inženirji (še) ne znajo povsem, ali pa vsaj pravilno izkoristiti. Precej v kvaliteti zaostaja teleobjektiv, ki ga ima samo Pro. Pri fotografijah s širokim kotom sta Oneplusa zagotovo v samem vrhu. Njune tovrstne fotografije so blizu tistim z glavnega objektiva, kar redkokdaj lahko rečemo. Podrobnosti je več, kot pri večini, popačenja in poslabša kakovosti proti robovom manj, dinamika je solidna, čeravno še vedno slabša kot pri glavnem objektivu. V tem pogledu je pohvalno, da je proizvajalec obema modeloma namenil enako kombinacijo objektiva in tipala. Tega je mogoče uporabiti tudi za bližinske (makro) posnetke, ki so sicer dobri, bistveno podrobnejši in lepši kot z večino namenskih makro objektivov, moti pa me, da ne premorejo skoraj nič globinske neostrine.

Glavni objektiv se razlikuje, saj devetica uporablja »lansko« tehnologijo, Pro pa povsem novo. Kljub temu v idealni svetlobi ni veliko razlik. Malo drugačni so barvni odtenki in da se videti več detajlov s tistega 108-milijonskega tipala v primerjavi z 48-milijonskim, toda oba privzeto shranjujeta v 12-milijonsko ločljivost, tako da je razlike res treba iskati. Tudi malce drugačno osvetlitev in dinamiko se opazi, vendar so to drobne, nikakor drastične razlike. Zdi pa se, da je precej odvisno od samega motiva in za kakšne nastavitve se telefon odloči. Pri niti ne igra velike vloge, ali je »umetna inteligenca« vključena ali ne. Pri slednji so določene barve, sploh zelena, še malo bolj poudarjene, a v splošnem je lahko barvni prikaz nekoliko nenavaden. Pogosto fotografije vlečejo malo preveč na vijolično ali modro. Ne vem, ali je bil tak namen Oneplusovih in Hasselbladovih zaposlenih, dopuščam možnost, da je to več ljudem všeč kot ne, a sam sem v drugi skupini. Raje bi imel kakšne drugačne poudarke ali pa nevtralnejšo reprodukcijo. Prav tako nisem navdušen nad hudim ostrenjem robov po celotnem motivu, zaradi česar tudi tu praktično ni globinske neostrine, torej nekoliko zamegljenega ozadja. Zaradi tega tudi detajli niso tako lepi, kot bi najbrž lahko bili. Dinamika je dobra in verjamem, da se bodo fotografije marsikomu zdele dobre ali celo izvrstne, problem imam samo z načinom obdelave, ki preprosto ni po mojem okusu.

Za video bi lahko bil 9 Pro zelo primeren. Posnetki so namreč dobri in ker tudi tu veliko ostrenja, bodo zagotovo marsikomu všeč, saj se zdi, da je slika prikazuje veliko detajlov. Umirjanje je odlično, tudi dinamični razpon spodoben, barve pa so znova nekoliko bolj hladne v primerjavi z denimo Samsungovimi toplejšimi odtenki. Slednji tudi ne ostri tako zelo, kar pa lahko vzamemo tudi kot bolj naraven videz. Oneplus je boljši od Ultre pri snemanju 8K, slika je lepša in bolj mirna, pa tudi s 30 sličicami na sekundo se da snemati, medtem ko pri Samsungov telefon ponuja zgolj 24 sličic na sekundo.

Še vedno je zelo všečna androidna preobleka Oxygen OS. Resda jo spremenili, da ni več tako blizu čistemu Googlovemu Androidu, ampak ima bolj lasten videz, ohranja pa hitrost, ki je Oneplusovih uporabnikom tako pri srcu, in drobne priročnosti tu in tam.

Sam glede Hasselblada nisem imel posebnih pričakovanj, saj je jasno, da gre predvsem za marketinške vaje. Zato me telefona v tem pogledu nista niti navdušila niti razočarala, so me pa močno ostrenje robov tako na fotografijah kot na videu in poudarek na vijoličnih odtenkih nekoliko presenetili. Mislim, da bi se dalo bolje ali drugače. Oneplus 9 Pro je sicer izvrsten telefon in če foto-video del jemljemo samo kot enega od vidikov, je vse v redu. Tistim, ki se odločajo predvsem na osnovi fotografskih in video lastnosti, pa bi raje priporočil kaj drugega.

The post Oneplus 9 in 9 Pro: Vaje v izpolnjevanju pričakovanj appeared first on Tehnozvezdje.

Xiaomi Redmi Note 10 Pro je vreden pozornosti že samo zaradi zaslona, pa ta še zdaleč ni njegov edini adut. Toda težko bi rekel, da sem že tako kmalu pričakoval OLED s tisto pravo črnino, res dobrimi kontrasti, živahnimi barvami, spodobno svetilnostjo ter hitrim osveževanjem za gladko pomikanje vsebine in odzivnost v igrah v tem cenovnem. Realme 7 Pro je prav tako že ponudil podobno dober zaslon, mogoče malce manj barvit, vendar s klasičnimi 60 Hz. Sta pa tu še prav tako povsem sveža Samsungova Galaxyja A52 z 90- in A52 5G s prav tako 120-herčnim OLED-om ter stalnim prikazom informacij na izključenem zaslonu (Xiaomija zmoreta le deset sekund po uporabnikovem dotiku). Nekaj dražja, toda že v prodaji, pa tudi nekaj manjša in z zanimivejšim dizajnom.

Xiaomi je sicer predstavil še Redmi Note 10 (brez oznake Pro), ki naj bi bil približno sto evrov cenejši, in tudi ta se ponaša z zaslonom OLED, vendar nekoliko slabšim. Nima enako izstopajočih barv, izrazite bele, tudi svetilnost je za odtenek manj, in seveda manjka 120 Hz. Je tudi manjši (6,47 namesto 6,67 palcev). Vsekakor pa je oboje dobra novica za trg pametnih telefonov, kajti tovrstni zasloni dajejo povsem drugačni izkušnjo kot LCD-ji, ki smo jih v tem cenovnem razredu gledali doslej. Saj se je že kdaj pojavil kakšen OLED, vendar redko. Jasno je, da tu ni kakšne ukrivljenosti in da je robov nekoliko več kot pri dragih telefonih, tudi svetilnost in HDR malo zaostajata (Pro sicer podpira HDR10), pa vendar sem po prvih nekaj dneh navdušen.

Druga izstopajoča, a mogoče malce manj pomembna novost, je fotografsko tipalo s 108 milijoni pik. Tega Xiaomi potiska vse nižje po cenovni lestvici, enako Realme (v telefonu 8 Pro) in čeprav sam po sebi še ne zagotavlja odličnih posnetkov, so prvi vtisi obetavni. Cenejši model ima znano in pričakovano tipalo z 48 milijoni pik. Pri ultraširokokotnem objektivu si delita 8-milijonsko tipalo, za makro pa so Pr-ju namenili že uporabnih pet milijonov pik, »običajni« desetici pa nesmiselna dva milijona. Tudi spredaj ima Pro novejše tipalo z več megapikami. Z glavnim objektivom oba snemata v 4K, z ultraširokim in sprednjim pa v polni visoki razločljivosti.

Razlika med telefonoma je še v procesorju, saj model Pro poganja Snapdragon 732G, ki smo ga srečali že denimo v Pocu X3 NFC, za Redmi Note 10 pa so izbrali za razred manj zmogljivi Snapdragon 678. Pomnilniških izvedb je več in videli bomo, katere bodo sploh na voljo v Sloveniji. Testna telefona imata oba po 6 GB delovnega pomnilnika in 128 GB prostora za podatke. Pri cenejšem bi bila verjetno smiselna tudi različica s 64 GB, pri izvedbi Pro nikakor.

Ohišje je plastično, z rahlo zaščito proti škropljenju (IP53), in tako na pogled kot na otip se telefona malo razlikujeta, razen tega da je eden manjši, lažji in ima manj izrazito izboklino za foto-video modul. Pro je podobno velik kot Poco X3 NFC, kjer me je prav njegova zajetnost še najbolj zmotila, saj je bilo vse ostalo glede na ceno dobro ali odlično, toda novinec je konkretno tanjši in tudi lažji, zato je ergonomija veliko boljša. Dejansko me tu velikost ne moti. Veseli pa me tudi, da so jo izkoristili za stereo zvočnika. Prepoznavo prstnih odtisov so postavili v stransko tipko – običajno, ne ugreznjene vrste – in ta deluje brezhibno in hipno.

Kapaciteta baterije se uradno razlikuje le za 20 mAh (5020 in 5000 mAh) in je po prvih vtisih tudi pri Pro-ju brez težav zadostna za cel dan in še kaj več. Priložen je polnilnik s 33W (vsaj pri dražjem modelu, za cenejšega nisem povsem prepričan) in z njim je mogoče v (dobre) pol ure napolniti vsaj do 90 odstotkov, razen če je baterija res skoraj prazna. Ni super hitro, a za ta cenovni razred še vedno ustrezno

Na telefonih teče Android 11 s uporabniškim vmesnikom MIUI 12. Ta je postal v zadnjem času bolj prijazen, »evropski« in ima nekaj uporabnih trikov, kakšnih oglasov, ki jih kritizirajo tuji opisi, pa za zdaj nisem opazil. Očitno Slovenija za kaj takega (še) ni zanimiva. Zanimivo je, d nista na povsem isti različici MIUI. Pro ima ta čas izdajo 12.0.10.0 z marčevskimi varnostnimi popravki, drugi pa malce starejšo 12.0.2.0 s februarsko posodobitvijo varnosti.

Kako telefona izgledata, si lahko še bolje ogledaš v videu, do konkretnega testa z upoštevanjem slovenskih cen – še čakamo, da Redmi Note 10 in Redmi Note 10 Pro prideta v prodajo – pa lahko rečem, da se Pro že kaže kot zelo resen kandidat, da prevzame krono prvega priporočila v nižjem cenovnem razredu, ki jo ima za zdaj Realme 7 Pro.

The post Takega zaslona, kot ga ima Xiaomi Redmi Note 10 Pro, v poceni telefonu še ni bilo! (#video) appeared first on Tehnozvezdje.

Če pogledamo, kaj nas je motilo pri lanskih modelih, bi poleg anemičnega oblikovanja izpostavili neizstopajoč zaslon in fotoaparat, ki je bil soliden, a nič več kot to. Novinci pa v cenovni razred med 200 in 300 evri vnašajo zaslon OLED, pri modelu Pro celo s 120-herčnim osveževanjem, stereo zvočnike in celo fotografsko tipalo s 108 milijoni pik.

Xiaomi je sicer v Indiji predstavil več modelov, a za Evropo oz. globalne trge sta za zdaj znana dva – Redmi Note 10 in Redmi Note 10 Pro. Poglejmo si ključne podrobnosti.

Redmi Note 10 Pro

Kot običajno je Pro precej bolj zanimiv in bo verjetno tudi vreden približno 50 do 70 evrov doplačila v primerjavi z »običajnim« modelom. Njegova potencialna hiba bi utegnila biti precejšnja velikost (164 x 76,5 x 8,1 mm) in masa (193 g), enako je bilo že pri Pocu X3 NFC, sicer pa se kaže kot še boljši telefon za približno 300 evrov ali malo več (v prosti prodaji) kot je denimo konkurenčni Realme 7 Pro.

Glavna in najbolj poudarjena lastnost bo seveda 6,67-palčni zaslon OLED polne visoke ločljivosti s standardno svetilnostjo 700 in najvišjo 1200 kandel, podporo za prikaz slike HDR10 in osveževanjem 120 Hz. Takega zaslona v nižjem cenovnem razredu še nismo videli. Prav tako za tako ceno Xiaomi ali kdo drug še ni ponudil fotoaparata, pri katerem ima eden ob objektivov tipalo s 108 milijoni pik. Z njega bodo privzeti prihajale 12-milijonske fotografije, saj sistem združuje gruče devetih pik v eno. Zraven bo še ultraširoki objektiv z osmimi milijoni pik, petmilijonski makro in globinsko tipalo. Spredaj pa 16-milijonska kamera, ki bo najbrž bolj povprečna, in bo tudi snemala zgolj v polni visoki razločljivosti, medtem ko bo pri osrednji kameri seveda na voljo 4K.

Telefon bo poganjal procesor Snapdragon 732G, pomnilnika bo šest ali osem gigabajtov, prostora za podatke pa 64 ali 128 GB. Baterija bo imela kapaciteto 5020 mAh in jo bo mogoče polniti dokaj hitro s 33W. Pričakujemo, da bodo evropske izvedbe imele vgrajen NFC, prepoznava prstnih odtisov pa bo v stranski tipki. Za zaščito pred zunanjimi vplivi ima certifikat IP53, kar pomeni, da ga voda lahko poškropi. Operacijski sistem bo na začetku Android 11 z uporabniškim vmesnikom MIUI 12. Ta telefon ne bo podpiral 5G, kar pa verjetno ne bo nikogar zares zmotilo. Barve bodo svetlo modra, temno siva in (oranžno) bronasta.

Redmi Note 10

Za cenejši model, ki naj bi stal nekje okrog 230 do 250 evrov, so seveda morali zamenjati določene sestavine, a na srečo je ostal zaslon OLED. Sicer malo manjši (6,43 palcev) in ne tako tehnično impresiven, toda OLED je še vedno boljši kot kakršen koli LCD. Imel bo prav tako polno visoko ločljivost, toda nižjo svetilnost (700 do 1100 kandel), 8-bitne barve namesto 10-bitnih (kar se pozna pri prehodnih med različnimi odtenki) in klasično osveževanje s 60 Hz, torej se vsebina ne bo pomikala enako gladko. Spodbudno je, da so klestenje stroškov preživeli zvočniki.

Tudi fotoaparat bo manj impresiven, v bistvu tak, kot smo ga na tovrstnih telefonih navajeni in ga lahko označimo z računom 48MP+8MP+2MP+2MP. Poleg glavnega in ultraširokega objektiva sta prisotna še makro in globinsko tipalo, oboje pa bo z dvema milijona pik pretežno neuporabno in zgolj za številko. Procesor pri tem telefonu je Snapdragon 678, kar bo verjetno opazen korak navzdol, tudi zaradi manj pomnilnika, ki ga bo 4 ali 6 GB, medtem ko bo shrambe prav tako 64 ali 128 GB. Prepoznava prstnih odtisov bo enako v stranski tipki, baterija skoraj identična s 5000 mAh, in tudi tu bo polnilnik zmogel 33W. Telefon bo 4G, na voljo pa bo v sivi, beli in zeleni barvi.

Fotografije: Xiaomi

The post Xiaomi Redmi Note 10 (Pro) ponuja vse, kar imajo dragi telefoni? appeared first on Tehnozvezdje.

Tokrat bi se dalo reči, da je »običajni« Galaxy Note20 zmogljiv pametni telefon z velikim zaslonom in pisalom S Pen, naloga Galaxyja Note20 Ultra pa je prepričati kupce, da Samsung znova ponuja najbolj izpopolnjen in vsestranski mobilnik na svetu. Oba sta na pogled precej pravokotna, čeprav robovi niso tako ostri, kot morda delujejo od daleč. Zaslon pri Ultri je zakrivljen čez rob, pri običajni dvajsetici pa klasičen raven. Zanimivo pa je, da je pri cenejšem modelu bolj atraktivna izbira (»mističnih«) barv, saj bodo na voljo »bronasta«, zelena in siva, pri Ultri pa bosta poleg bronaste v ponudbi še bela in črna. Poganja ju procesor Exynos 990 in podpirata omrežja 5G.

Ultra ima nekaj tehnoloških lastnosti, ki jih ne srečamo drugje, ali pa so vsaj zelo redke. Najbolj izstopajoča bo verjetno zaslon z diagonalo 6,9 palcev, ki ima marketinško oznako Dynamic AMOLED 2X. Ima ločljivost QHD+ in osveževanje s 120 Hz, pri čemer pa bo sistem dinamično spreminjal frekvenco med 60 in 120 Hz glede na vsebino na zaslonu, da bo varčeval s porabo energije. Ali bo pri tem tudi spreminjal ločljivost, pa ni čisto jasno. Zaslon naj bi bil tudi za četrtino svetlejši od tistega v predhodniku in s tem »najboljši Samsungov zaslon AMOLED doslej.« Čezenj pa bo za varovanje povsem novo steklo Gorilla Glass 7.

Pri fotoaparatu gre telefon po stopinjah Galaxy S20 Ultra, vendar ima malo manj »vesoljski« zum. Tipalo pri glavnem objektivu je sicer znova 108-milijonsko in če so pri Samsungu še malo dodelali obdelavo signala z njega, bi bili rezultati lahko zelo dobri. Zraven sta še ultraširoki objektiv z 12-milijonskim tipalom in objektiv s petkratno optično povečavo ter prav tako 12-milijonskim tipalom. Digitalni zum gre do 50-kratne povečave. Za ostrenje so tokrat dodali laser.

Pisalo S Pen ima, kot vedno, možnost novih potez in dodatne programske funkcionalnosti, glavna novost pa je zgolj 9 ms zakasnitev. To bodo verjetno občutili profesionalni oblikovalci, ilustratorji in podobni uporabniki, ostali pa najbrž težko. Zanimiva razlika od prejšnjih let je pozicija pisala, ko je vstavljen v telefon. Vedno smo ga bili navajeni na desni, zdaj pa so ga premaknili na levo.

Galaxy Note20 bo premogel zaslon OLED z diagonalo 6,7  palcev in steklom GG 5, osveževanje pa bo standardno 60-herčno. Pri fotoaparatu bo namesto 108-milijonskega tipala že dolgo znano 12-milijonsko, za teleobjektiv pa so uporabili tipalo s 64 milijoni pik, povečava pa bo trikratna (in digitalna 30-kratna). Tudi pisalo ne bo enako napredno kot pri Ultri in manj bo pomnilnika, pa tudi ne bo možnosti njegove razširitve (že lani je manjši Note ostal brez reže za pomnilniško kartico in letos je enako). Razlika v baterijah ne bo velika, a vseeno bo – 4500 mAh proti 4300 mAh. Kako hitro bo polnjenje, niso povedali.

Oba telefona bosta prinesla nekaj novih možnosti povezovanja in deljenja vsebin. Vgrajeno bosta imela Ultra širokopasovno tehnologijo za brezžičen prenos podatkov, tokrat pa bo brez kablov mogoče uporabljati tudi namizni način DeX – s televizorji, ki »podpirajo zrcaljenje zaslona.« Pri videu bo Ultra znova zmogla snemanje 8K, na voljo pa bo še način Pro Video z dodatnimi možnostmi in nastavitvami. Telefona bosta naprodaj od 21. avgusta naprej, se pa ju pa že da prednaročiti. Priporočene cene so 949 evrov za Galaxy Note20 ter 1299 ali 1399 (512 GB) evrov za Note20 Ultra.

O ostalih Samsungovih novostih smo pisali tukaj.

Fotografije: Samsung

The post Ultra zaslon, fotoaparat in pisalo za zapisnikarja appeared first on Tehnozvezdje.

Modela Galaxy S20 in Galaxy S20+, ki bosta še vedno predstavljala glavnino prodaje, kljub uvedbi Galaxy S20 Ultra nad njima, imata v osnovi znova trojni fotoaparat, ki pa je povsem drugačen od lanskega v telefonih Galaxy S10 in S10+. Enaka je le filozofija s tremi objektivi, glavnim, ultraširokokotnim in teleobjektivom, izvedba pa se razlikuje v nekaterih ključnih točkah. Prva je velikost tipal. Tu govorimo o fizično površini in posledično velikosti posameznih ali združenih pik, ne o številu slednjih. Glavno tipalo v objektivu z goriščnico 26 mm (preračunano na vsem razumljive številke) je imelo prej površino 1/2,55 palca, zdaj pa 1/1,76″. Razlika je nekako takšna kot med nekoč med običajnimi žepnimi fotoaparati in tistimi, ki so takrat veljali za premijske, dokler se niso pojavili modeli s še precej večjim »enopalčnim« tipalom. Korist je očitna – zajemanje večje količine svetlobe in zato boljše fotografije tudi takrat, kadar je bolj temno. Seveda se s to težavo telefoni spopadajo tudi s pomočjo programske opreme, s t. i. nočnim načinom, če pa je že fizično izhodišče boljše, ni prav nič narobe.

Pri Galaxy S20 Ultra je glavno tipalo še večje, s površino 1/1,33″, predvsem pa ima tudi več pik, kar 108 milijonov. Vendar pa so si pri Samsungu za absorbiranje kar največ svetlobe zamislili način »nona-binning« ali po slovensko grupiranje po devet. Algoritem namreč vzame vsak kvadrat 3×3 kot eno samo svetlobno piko, veliko 2,4 µm (vsaka posamezna bi bila velika 0,8 µm), temu je prilagojen tudi barvni filter, in tako nastanejo 12-milijonske fotografije z veliko jasnine, vsaj nadejamo se tega. Še vedno pa je mogoče fotografirati v izvirni ločljivosti in če je svetlobe dovolj, s tem ne bi smelo biti problema. Takrat sistem uporabi »demozaik«, tak navidezni filter, kot bi ga tipalo imelo brez združevanja pik, in s tem sestavi fotografijo s pravilnimi barvami in detajli, kakršne lahko zagotovi 108 milijonov pik.

Izboljšani sta tudi preostali kameri. Ultraširoka ima resda manjšo ločljivost, namesto 16 je zdaj 12 milijonov točk, vendar je tudi tu tipalo večje, s prejšnje površine 1/3,1″ je zraslo na 1/2,55″ pri vseh treh modelih. Torej zdaj lahko pri goriščnici 13 mm pričakujemo zelo podobne rezultate kot prej pri glavnem objektivu, to pa bi bil že zelo lep in dobrodošel napredek.

Še večja razlika pa je pri povečavi. Od prejšnjega dokaj majhnega tipala (1/3,6″) so prešli na enako površino kot pri glavnem objektivu (1/1,72″) oz. le nekoliko manjšo pri Galaxy S20 Ultra (1/2,0″). Hkrati pa so precej povečali ločljivost, na 64 ali 48 milijonov pik, in tudi podaljšali goriščnico na trikratno ali kar desetkratno optično-hibridno povečavo, prej smo bili deležni dvakratne. Poleg tega omenjeni tipali delujeta na podobnem principu kot 108-milijonsko, le da je tu združevanje štirih pik v eno (2×2). Ima pa Galaxy S20 Ultra na zalogi še dodaten trik, t. i. vesoljno povečavo, saj s kombinacijo omenjene desetkratne povečave, ki jo zagotavlja periskopski objektiv, in še izreza iz tipala z visoko ločljivostjo (fotografije so, kot rečeno, privzeto 12-milijonske) ter umetne inteligence ponuja kar stokratno povečavo. Galaxy S20 in S20+ s tovrstno tehnologijo prideta do 30-kratne povečave.

Zelo izpostavljena novost je še snemanje videa v razločljivosti 8K. Deluje pri 24 sličicah na sekundo, zelo pa nas zanima, kakšna sta izrez in umirjanje slike pri tovrstnem snemanju. Posnetke je sicer mogoče v izvirni razločljivosti naložiti na YouTube, morda kar prek 5G, in si jih ogledati na ustreznem televizorju 8K. Mogoče primerna vsebina za tiste, ki si lastijo tak ekran. Vsekakor komaj čakamo, da ves ta tehnološki napredek in pridobitve preizkusimo med vsakdanjo uporabo telefonov.

Družina Galaxy S20 ima po navedbah proizvajalca doslej najbolj celovito frekvenčno podporo med vsemi telefoni 5G, saj omogoča delovanje tako na večini frekvenčnih območij pod 6 GHz kot tudi na t. i. milimetrskih valovih, na katerih tuji kolegi že dosegajo hitrost prenosa podatkov okrog dveh megabitov na sekundo.

The post Samsungov foto-video izziv konkurenci appeared first on Tehnozvezdje.

V pahljači so trije modeli – osnovni Galaxy S20, večji Galaxy S20+ in »vse, kar imamo, smo vgradili vanj« Galaxy S20 Ultra. Skupen vsem je zaslon OLED z ločljivostjo 1440 x 3200 pik in osveževanjem 120 Hz (prejšnji modeli so imeli 60 Hz), pri čemer pa so diagonale različne, 6,2; 6,7 in 6,9 palcev. Višje osveževanje poudarjajo predvsem za igre, kjer je lahko gladko gibanje in reagiranje igralca v pravem trenutku odločilno. Hitrejše osveževanje bo predvidoma precej vplivajo na trajanje baterije, a uporabnik se bo lahko odločal med 120 in 60 herci.

Velik poudarek so tokrat dali foto-video sklopu. Tudi to je razumljivo, saj so v zadnjih letih nekoliko zaostali za najboljšimi, pa naj na odru še tako poudarjajo, da so med vodilnimi. Kot pravijo, družina S20 vključuje »popolnoma novo arhitekturo kamer.« Med drugim je površina glavnega tipala bistveno večja kot pri predhodnikih, običajna modela imata po 64 milijonov pik, Ultra pa 108 milijonov, ki jih združuje v načinu 9:1 v 12-milijonsko fotografijo. Možno pa je fotografirati tudi v izvorni ločljivosti, le da takrat posamezna pika zajame bistveno manj svetlobe, torej mora biti te dovolj, sicer slika ni enako dobra. Pri objektivu z optično povečavo, ta je ali 3- ali 4-kratna (pri Ultri), je skupna »hibridna« povečava lahko 30- ali kar stokratna.

Vsi trije telefoni podpirajo snemanje videa v razločljivosti 8K. To bo morda še nekaj časa glavna vsebina v »pravi« razločljivosti za televizorje 8K, najbolj jih promovira prav Samsung. Posnetke pa je mogoče v izvirniku naložiti tudi na Youtube.

S20 in S20+ bosta na voljo tako v izvedbi za omrežja LTE kot v različici 5G, Ultra pa samo kot telefon 5G. Podpora za omrežja pete generacije bo celovita, tako za frekvenčne pasove pod 6 GHz kot za višje, na t. i. milimetrskih valovih. Specifikacije so kajpak vrhunske. Osnovna količina pomnilnika je 8GB, nekatere različice (5G) bodo imele 12 GB, »najhujša« Ultra pa kar 16 GB. Shrambe pa bo pri S20 128 GB, medtem ko bosta Plus in Ultra poleg te možnosti na voljo še z 256 ali 512 gigabajti prostora za podatke. Evropski procesor bo znova Exynos (990), medtem ko bodo Američani deležni (verjetno zmogljivejšega in varčnejšega) Qualcommovega Snapdragona 865. Kot že doslej bodo vgrajeni stereo zvočniki, brezžično polnjenje in telefoni bodo vodotesni. Dvajsetica in Plus podpirata hitro žično polnjenje s 25 vati, Ultra pa (kakopak) ultra hitro s 45 W.

Za vsebino se je Samsung povezal z zunanjimi partnerji. Netflixom, Spotifyjem, Googlom, ki bo z aplikacijo Duo prispeval privzeti video klepetalnik, in Microsoftov, ki bo v trgovino Galaxy Apps dodal dirkaško igro Forza Street.

Barve so siva, modra in roza za običajna dva ter siva in črna za Ultro. Telefone je že mogoče prednaročiti, sicer pa prihajajo 13. marca. Maloprodajne cene bodo naslednje:

Galaxy S20 – 909 evrov

Galaxy S20+ – od 1.009 evrov naprej

Galaxy S20 Ultra – od 1.369 evrov naprej.

Samsung je predstavil tudi slušalke Galaxy Buds+. Pričakovano te prinašajo izboljšan zvok in daljše trajanje baterije, saj naj bi omogočale kar 11 ur poslušanja. Z zalogo v polnilni škatlici pa še dodatnih 11 ur. Imajo tudi tri mikrofone za boljšo kakovost zvoka pri telefonskih pogovorih. Aplikacija Galaxy Buds+ bo na voljo tudi za sistem iOS. Cena slušalk naj bi bila 149 evrov.

The post Telefoni družine Galaxy S20 naj bi Samsung spet postavili na vodilno mesto pri mobilniški fotografiji in videu appeared first on Tehnozvezdje.

Za tiste, ki so zgrešili prejšnji zapis o tem Xiaomiju ali pa so že pozabili, kaj vse prinaša v fotografskem smislu, ni hitro ponovimo osnove. Glavni foto-video sklop ima pet objektivov. Osnovni z goriščnico 25 mm (preračunano na 35 mm format) se ponaša s 108-milijonskim tipalom, ki pa privzeto združuje po štiri pike (2 x 2, podoben Samsungov v Galaxyju S11 pa naj bi jih kar po devet, torej 3 x 3) za fotografije s 27 milijoni pik oz. ločljivostjo 6016 x 4512. Da pa se fotografirati tudi s polno ločljivostjo 12032 x 9024. Potem sta tu dva teleobjektiva, eden z dvakratno (50 mm) in drugi s petkratno optično povečavo, ločljivost pri njiju pa je 12 in 8 megapik. Na drugi strani spektra je ultraširokokotnik (13 mm) z dvajsetimi milijoni pik in pa makro objektiv za fotografiranje na blizu, ki premore vsega dva milijona pik.

Najprej nekaj o sami uporabi, torej o fotografiranju s tem super-duper strojem. Aplikacija je na pogled precej standardna. Na desni je »trak« z različnim načini, vsak je označen z besedo in izbiraš jih lahko s klikom na želenega ali z njihovim frcanjem v eno ali drugo smer. Osnova je seveda klasično »fotkanje«, na spodnji strani je takoj zraven snemanje videa, na zgornji pa način 108M, ki ponuja zajemanje posnetkov s polno ločljivostjo, kajti sistem privzeto združuje po štiri pike na tipalu in tako imajo fotografije ločljivost (zaokroženo) 27 milijonov točk. Na video strani sta tu še poseben način za kratke videe in snemanje upočasnjenega gibanja (slow motion), na fotografski strani pa portretni način, nočni način, panorama in način Pro, ki ponuja nekaj ročnih nastavitev in zapisovanje surovih datotek (RAW) v zapisu DNG. Tale opis se bo ukvarjal pretežno s fotografiranjem v glavnem, 108-milijonskem in nočnem načinu. Ostale pa bo bolj ali manj zanemaril, ker se z njimi ali nisem toliko ukvarjal ali pa so, kot bom pojasnil kasneje, manj zanimivi kot pri kakšnem drugem telefonu.

V aplikacijo je mogoče kadarkoli priti z dvojnim pritiskom na tipko za vklop telefona (oz. zaslona). Zagon je precej hiter, ne glede na to, ali je aplikacija v pomnilniku ali ne. V osnovnem načinu Foto uporabnik na desni strani iskala izbira med objektivi. Na sredini je glavni, označen kot 1x, nad njim sta oba teleobjektiva (2x in 5x), spodaj pa ultraširokokotni (0.6x) in makro. Na levi sta glavni izbiri glede HDR in AI (umetne inteligence). Za HDR priporočam, da je nastavljen kar na samodejno, glede AI pa čez nekaj trenutkov povem, kako je s tem. Pri fotografiranju s 27 milijoni točk ni nikakršnega čakanja in vse deluje, kot je treba. Pri 108 milijonih ali nočnem načinu pa je obdelovanje posnetkov kar dolgotrajno (a vsaj delno poteka v ozadju) in tudi zanesljivost ni povsem stoodstotna.

Kakšni so torej rezultati? Zanimivi in zelo različni glede na objektiv in nastavitve. Z glavnega objektiva prihajajo fotografije z veliko podrobnostmi, vendar (presenetljivo) z zelo malo ostrenja robov ter neizrazitimi kontrasti in barvami, vsaj brez vključene umetne inteligence. Običajno se pritožujem nad pretiranim ostrenjem, kontrasti in saturacijo, toda Xiaomi je še v drugo skrajnost. Zato fotografije, razen v res lepem vremenu, izpadejo precej anemično, brez življenja, treba jih je nekoliko »olepšati« v kakšnem programu za njihovo obdelavo. AI jih nekoliko poživi, rdeča in zelena barvna krivulja sta ojačani, kontrast je bolj izrazit, marsikomu bo taka fotografija bolj všeč. Puristi pa bodo opazili, da se zaradi tega zmanjša dinamični razpon in da se (v teksturah, vzorcih, itd) izgubljajo fini detajli. Odločitev za AI je torej odvisna od namena. Če mora imeti fotografija kar največ podrobnosti in če naj bo kolikor toliko veren prikaz realnost, je umetno inteligenco bolj izključiti in posnetek kasneje obdelati po svojih željah. Če pa gre predvsem za objavljanje fotografij na družabnih omrežjih in projekcijo prijateljem, brez pretiranega dodatnega truda, pa AI pride prav, nad nekoliko manjšo dinamiko se ne bo nihče pritoževal.

Fotografije so dobre, dokler je dobra svetloba. Ko ta začne pešati, z njo pade tudi kakovost. Algoritmi namreč ne glede na dokaj velike (združene) pike poskušajo izdelati posnetek s čim manj šuma, čim bolj zglajen, zaradi česar se kar hitro izgubijo podrobnosti in takrat ta aparat tudi izgubi prednost pred ostalimi, ki se ne ponašajo s toliko megapikami. S 27 milijoni pik so detajli nekoliko boljši kot pri večini ostalih, vendar že v dobri svetlobi ne dramatično. V slabi pa sploh ne. Poleg tega ima aparat v slabši svetlobi nekaj težav z ostrenjem, še posebej pri temnih motivih, zaradi česar lahko fotografije izpadejo, kot bi bile malenkost »premaknjene«, ne povsem ostre. Pri tem lahko pomaga nočni način. Včasih je lahko težava je v globinski neostrini, saj morda ne bo celoten motiv povsem oster.

Za najboljše podrobnosti je treba izbrati način 108M, ki ponuja fotografije v polni ločljivosti tipala – vsaj glede izrisa, kajti barvni filter na tipalu je v bistvu prilagojen 27-milijonskemu zajemanju. Vsekakor se na 108-milijonskih fotografijah vidi več, je pa vprašanje kje in na kakšen način to pride prav. Kdor bi želel delati povečave na večje formate papirja ali kakšne izreze, tu dobi veliko manevrskega prostora. Da bi se na posnetku videlo nekaj, kar se na drugih ne, pa težko trdim. Le nekoliko bolj razločno je. Tudi zato, ker pri drugih fotoaparatih proizvajalci z ostrenjem robov navidezno poskrbijo za podoben učinek. Fotografije v najvišji ločljivosti so temnejše in imajo manjši dinamični razpon, kar se še posebej vidi v »sencah« (temnejših predelih), barve pa so pravzaprav bližje temu, kar v 27-milijonskem načinu ustvari AI, torej bolj nasičene (in z manjšim razponom odtenkov). Nekaj časa je bila tudi v načinu 108M na voljo umetna inteligenca, vendar rezultati niso bili dobri, vse skupaj je bilo pretemno in čudnih barv, po eni od posodobitev operacijskega sistema pa je ta možnost izginila. Od takrat se aparat tudi drugače obnaša pri zajemanju tovrstnih posnetkov. Prej je uporabnik po pritisku na sprožilec spremljal vrtenje krogca kar nekaj sekund in fotoaparat je bil vmes neodziven. Po novem pa obdelava in zapisovanje poteka v ozadju, vmes pa se da fotoaparat uporabljati naprej. Večino časa zadeva funkcionira brez težav, na vsake toliko časa pa se zgodi kakšen osamljen primer, ko se »ultra« fotografija ne zapiše pravilno, ampak v ekstremno nizki ločljivosti. Zato nekaj previdnosti ne odveč, vsekakor pa je dobrodošla pohitritev tega zajemanja. To tudi daje vedeti, da bi Xiaomi lahko glede algoritmov in obdelave signala storil še marsikaj. In prav zaradi tega me tako zelo zanima, kaj bo iz podobnega tipala izvlekel Samsung.    

Določeni proizvajalci, še posebej Apple, veliko dajo na doslednost pri fotografijah z različnih objektivov, ne glede na različne velikosti tipal, vrednosti zaslonk in ostale spremenljivke. Pri Xiaomiju ni tako. Če je pri glavnem objektivu ostrenja robov in kontrastov malo, je pri obeh teleobjektivih obojega v izobilju. Vsekakor je zanimivo motiv približati, še posebej s petkratno optično povečavo, se pa pri obeh »zumih« pozna majhno tipalo in nujnost kar agresivne obdelave, da šum ostane pod nadzorom. Da sta tipali uporabni zgolj v dobri svetlobi daje vedeti tudi dejstvo, da v nočnem načinu za dvakratno približavo aparat uporablja kar glavni objektiv, seveda z izrezom in povečavo (digitalnim zumom).  

Zame rahlo podcenjen pri tem fotoaparatu je ultraširokokotni objektiv. Pri tem je slika dejansko zelo podobna kot jo dobimo z glavnega, pa tudi stranskega popačenja je manj kot pri marsikaterem drugem telefonu. Seveda je vse, kar je ob straneh, krivo, a ne pretirano, predvsem pa ni sodčkasto. Ob robovih je tudi ostrina slabša in HDR pri tem tipalu ne deluje enako dobro kot pri glavnem, toda rezultati so vseeno več kot spodobni. Še posebej pa je ta objektiv primeren za snemanje videa (4K), saj takrat na sceno stopi kar konkreten izrez, kar pomeni, da je goriščnica bližje 20 mm namesto 13 mm. Tako odpade tisti del, kjer je največje popačenje, še vedno pa je dovolj široko, da je mogoče zajeti marsikaj, za kar bi bilo pri glavnem objektivu (še posebej ob upoštevanju izreza pri njem) stopiti kar nekaj metrov nazaj.

Še zadnji je makro objektiv, ki omogoča fotografiranje na zelo majhnih razdaljah. Po eni strani je zato mogoče priti zelo blizu in zajeti kakšno podrobnost, ki je drugače ne bi, po drugi strani pa je ločljivost izjemno nizka za današnje standarde (1600 x 1200 oz. dva milijona pik), izris pa ne pretirano čist in tudi z ostrenjem se je treba kar malo potruditi, zato rezultati le redko navdušijo.

Nočni način je v zadnjem letu, odkar smo ga spoznali in je po neverjetno hitrem postopku postal nepogrešljiva stalnica skoraj vsakega telefona, že v nižjih cenovnih razredih, precej preobrazil naše dojemanje fotografiranja v slabi svetlobi ali celo temi. Xiaomi ga seveda ponuja, pod oznako Noč, deluje pa podobno kot povsod drugod. Odvisno od svetlobe manj ali več časa, tam nekje do dveh ali treh sekund, zajema posnetke za združevanje v končno fotografijo, nato pa ta obdelava in pripravljanje tega rezultata traja še nekajkrat dlje kot samo pridobivanje informacij. Na voljo je samo z glavnim objektivom, zato sta na izbiro goriščnici 1x in 2x, torej standardna in digitalni zum. Vsekakor ta način pomaga izboljšati fotografije v slabi svetlobi, vsaj na makro ravni. Da se doseči boljšo dinamiko in izogniti presvetlitvam zaradi močnih luči na posameznih delih motiva, tudi več izvleči iz temnejših predelov, in mirna roka pripomore, da so stvari bolj izostrene. Toda podrobnosti v teh fotografijah ni veliko, algoritmi pa imajo tudi težave z ostrenjem obrazov, še posebej, če ti niso povsem pri miru (kar skoraj nikoli niso). Pixel, iPhone in še kakšen drug telefon višjega cenovnega razreda se s svojim nočnim načinom odrežejo bolje.

Za portretni način telefon uporablja objektiv z dvakratno optično povečavo in 12 milijoni točk, pri čemer zahteva kar nekaj odmaknjenosti od motiva. Rezultati so solidni, niso pa blizu navdušujočim, ki jih zmoreta Googlov Pixel in iPhone. Ampak to niti ni pretirano pomembno, ker se zelo dobro učinke z zamegljevanjem ozadja da dobiti kar z glavnim objektivom, s čisto preprosto fiziko, brez kakšnih programskih trikov. Kombinacija velikosti tipala, zaslonke, megapik in ostalega je taka, da že fotografije brez naknadne obdelave dajejo precej več globinske neostrine kot smo jo navajeni pri fotografiranju s telefonih. Nasploh objektiv ni oster povsem od roba do roba, če pa pride v enačbo še globinska neostrina – pri fotografiranju bolj od blizu – pa je ozadje kar lepo zabrisano. Panoramo pa tudi priporočam samo takrat, ko res želiš zajeti nekaj v (pol)krogu, sicer pa je verjetno boljša izbira ultraširokokotni objektiv.

Ročnega načina (Pro) nisem veliko uporabljal, pretežno iz dveh razlogov. Prvi je ta, da ne ponuja dveh osnovnih nastavitev – zaslonke in pod/nadosvetlitve. So pa čas, ISO in razdalja ostrenja, poleg izbire objektiva in preklopa na črno-belo fotografijo. Drugi razlog pa je v tem, da je iz posnetka RAW težko izvleči kaj res uporabnega, gre samo s precej truda v kakšnem profesionalnem programu (denimo Lightroomu), s čimer se bo verjetno ukvarjala peščica kupcev tega telefona. O sprednjem fotoaparatu in snemanju videa s tem telefonom pa kaj več v končnem testu, tale zapis je bil namenjen zgolj fotografiranju s tistimi petimi objektivi na zadnji strani.

Kot fotoaparat je Xiaomi Mi Note 10 zanimivo orodje s precejšnjimi sposobnostmi, tudi s pomanjkljivostmi, a na drugi strani še neizkoriščenim potencialom. Zanimivo bo videti, če bodo prihodnje posodobitve prinesle še kaj napredka. Že zdaj so rezultati lahko zelo dobri, prepričan pa sem, da bi bili lahko z naprednejšimi algoritmi še boljši.

Telefon s kodo GBXMNT10BF v trgovini Gearbest stane komaj verjetnih 387 evrov. Zelo verjetno bodo tisti, ki bodo zares izkoristili zmožnosti stomilijonskih tipal, konkretno dražji.

The post Fotografiranje s Xiaomijem Mi Note 10 appeared first on Tehnozvezdje.